31.10.2007

Noč čarovnic

Objavljeno v Ob strani avtor Jan G.

Noč čarovnic, danes previdno!

Če ste siti šablonskih slasherjev, v katerih impotentne najstnike terorizira brezizrazni, sociopatski, na pol živalski morilec, in se sprašujete, kdo hudiča se je te grozljivo zoprne formule spomnil, je pred vami odgovor – ime mu je John, piše se Carpenter, ameriški režiser, ki je leta 1978 šokiral s provokativno, skrajno bizarno Nočjo čarovnic. Da je bil film mikrobudžeten, je kakopak jasno, a nemara je prav zato še toliko lažje prerasel v žanrski kult, ki je navrgel sedem nadaljevanj plus letošnji rimejk. Vzpostavil pa je še en jako interesanten trend, namreč obratno sorazmerje med kvaliteto grozljivke in njenim proračunom – le tega so se nenamerno posluževali vsi slasherji, ki jih je inspiriral Carpenterjev film: Petek trinajstega, Nočna mora v ulici Brestov, Krik, Film, da te kap in drugi.

In akoravno bi nepozorno oko Noč čarovnic, v kateri mično pubertetnico Laurie (Jamie Lee Curtis) in njene perverzne prijatelje zalezuje zblazneli psihopat Mike Myers (Tony Moran), s perspektive dandanašnje filmske logike ozančilo za popoln kliše, se je treba zavedeti, da je bil Carpenterjev pristop očitno bolj dovršen in okreten ter umetniško pretenciozen v primerjavi s tistim, ki so ga kasneje posvajali njegovi slušatelji. Film je bil nenazadnje pionir danes že skorajda ponarodelega podžanra grozljivk, čeprav je manifest slasherja s Psihom lansiral že Alfred Hitchcock slabih dvajset let prej; predvsem obrtniško je le-temu Carpenter zelo zvest, saj se pri manevriranju s kamero zateka tako k ekstremnim kotom kot nekonvencionalni perspektivi morilca, pa tudi zvočna simplificiranost in spretno ogibanje eksplicitnemu nasilju in potokom krvi močno spominja na Hitchcockov eksces. Takole je mlademu, nadebudnemu režiserju na sila preprost način uspelo skonstruirati izrazno bogate prizore, ki delujejo srhljivo brez posebnih maskerskih in tehničnih vložkov, z domiselno uporabo ozadja, senc in ogledal pa pretresljivost le-teh znatno poskoči ter dobiva celo rahlo grotesken ton.

Ob tem prirodnem izdelku si velja dobro ogledati tudi njegovo tematsko formo, ki je s kasnejšimi predelavami postopno izgubljala ostrino in krepost; je pa res, da bomo pri tovrstni analizi tudi tu nemalokrat zabredli v kontradikcijo ali paradoks. Če recimo zgodbo o najstnici pogledamo s sociološkega vidika, ne moremo mimo dejstva, da preživi predvsem zato, ker se za razliko od svojih prijateljev ni predajala spolni promiskuiteti in užitkom opojnih substanc, po drugi strani pa prav serijski morilec ruši konzervativne družinske vrednote srednjega razreda, ki so ameriško družbo oklepale v sedemdesetih letih – iz tega nam ni težko sklepati, da si ti dve interpretaciji ne podajata rok. Film je prelomen tudi kar zadeva položaj ženske v žanru grozljivke, vendar tudi tu slej ko prej pridemo do protislovja – Laurie v zaključku sicer triumfira nad postavo krvoločnega moškega in s tem spodbuja feminističen aspekt, a v luči preostalih segmentov filma ženska povečini še vedno služi kot objekt zlorabe in izživljanja. Zatorej je bržkone najbolje, da se striktno držimo Carpenterjevega tolmačenja filma, ki v precep jemlje malce zafrustrirano, še nedolžno junakinjo, ki z odtegovanjem moške družbe poskuša pobegniti mučni puberteti, nakar ob stiku s popadljivim izprijencem spolna sla nenadoma bruhne na plano; če boste vzporedno polistali še po Freudovih izrazih podzavesti, pa boste lahko celo zaključili, da je Mike Myers le Lauriejin mračni alter ego, ki ga ob dražljajih okolja ni mogla več zadržati v sebi. Vse skupaj, in obrtniško in tematsko plat, naložimo vkup, pa nam bo slej ko prej jasno, zakaj je Carpenterjev horror eden najinfluenčnejših filmov sploh, in ko v kinu vnovič nabašemo na negledljivo torturo slasherja, se raje, kot da preklinjamo njegovega inventorja, spomnimo gracioznega postopanja, s katerim nam je pričaral ta neponovljiv psihotičen delikt.

IMDb

Noč čarovnic

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

5 komentarjev

  1. Jan G. Jan G. pravi:

    Celotno franšizo je prav danes v svojem zapisu povzel PaucStadt. Kakšno naključje, mar ne?

    31.10.2007 ob 21:45

  2. lukav lukav pravi:

    Nekje sem prebral, da naj bi bila ženska iz tako znanega prizora pod tušem, ravno babica ali mati Jamie Lee Curtis, ki je podoben krik lansirala, kot si omenil, 20 let pozneje ..

    Sicer pa sem imel možnost pred 3mi leti i guess pogledati celo sago hallowenov, v katerih nastopa Mike Myers (naključno so se zvrstili po tv-ju) in je prvi itaq genialen ..

    Sem pa pošnofal kaj nam bodo ”naši” ponudili v teh 2h dneh in nja samo kanal a ponuja 2 grozljivki danes in jutri.. mislim da bo wrong turn pa še neki .. Morda bom kej poškilil, čeprav me sploh več ne ganejo.. :S

    31.10.2007 ob 21:58

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    Ja, prav ironično, Janet Leigh iz Psiha je mati Jamie Lee Curtis; pojavili sta se celo skupaj v sedmem nadaljevanju Noči čarovnic, še prej pa v znameniti Carpenterjevi Megli. ;)

    Spored slovenskih programov je itak genialen. Na Kanalu A bodo ob polnoči predvajali celo nek “hudo obetajoč” horror. Nič, pot pod noge, pa v kino na Žago. :D

    31.10.2007 ob 22:19

  4. lukav lukav pravi:

    Še najbolj pametno ja .. :D Čeprav je dovolj strašen že spored ;D

    31.10.2007 ob 22:45

  5. mrXfilm » Noč čarovnic pravi:

    [...] podajo in posnel eno najinfluenčenejših grozljivk v zgodovini filma; slabih trideset let po prvi Noči čarovnic pa se na krvavi kraj zločina, v navidez mirno mestece Haddonfield, vrača hard-rocker Rob Zombie, [...]

    25.12.2007 ob 22:13

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !