5.08.2011

Izvorna koda

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Režiser Duncan Jones sodi v gardo mladih angleških filmarjev. Predlani je presenetil s suverenim prvencem Mesec, v katerem je s portretom osamljenega in stravmatiziranega lunarnega delavca drezal z vprašanji manipulacije človeškega duha in telesa ter se s tem — vsaj za moje pojme — dostojno poklonil vesoljskim znanstveno-fantastičnim klasikam na čelu s Kubrickovo 2001: Odisejo v vesolju, Tarkovskiyjevim Solarisom in Scottovim Iztrebljevalcem. Svoje udejstvovanje sedaj nadaljuje s filmom Izvorna koda, ki je po tematski plati Mesecu sličen izdelek in je bojda celo drugo oglišče še nezaključenega avtorskega trikotnika, kar nenazadnje potrjuje tudi nezgrešljiva vez med vsebinskima strukturama filmov.

Zgodba se vrti okoli vojaškega operativca Colterja Stevensa (Jake Gyllenhaal), ki se prebudi na vlaku v Chicago. Okoliščine so milo rečeno čudne; njegov zadnji spomin je misija v Afganistanu, sedaj pa mu nasproti sedi neznana sopotnica (Michelle Monaghan), ki se predstavlja kot njegova sodelovka. Colter pretresen spozna, da se je znašel v telesu neznanega moškega, na vlaku pa kmalu zatem odjekne silovita eksplozija. Zmedeni vojak se znajde sam v tesnobni komori, edini stik s civilizacijo pa je zveza s poveljnico Goodwinovo (Vera Farmiga), ki mu postopoma izda, da je vključen v tajno operacijo, ki spominja na video igro in v kateri ga nepretrgoma injicirajo v vzporedna vesolja, da bi odkril, kdo je na vlaku podtaknil bombo. Colterju ne ostane drugega, kot da ponujeno nalogo sprejme in pri tem poskuša izbrskati, kako se je znašel v njej.

Na prvi pogled zapletena štorija gledalcu z vsaj malo koncentracije in potrpežljivosti ne predstavlja pretrdega oreha; za zdolgočasene bo nedvomno interesanten  in kratkočasen umski izziv, zajedljivi bodo v njej brez težav našli premnogo distrakcij in za malo malico pripravili ličen seznam neobrušenih robov končne sestavljanke, tisti bolj pozorni pa bodo znali razbrati iztočnice, ki jih Jones bolj ali manj posrečeno lansira in jih lahko v grobem razslojimo na motive eksistenčnega boja in družbene morale ter vršičke filozofskega diskurza o obstoju vesoljnih paralel in korelacij med njimi. Po tej tretji plati Izvorna koda vsekakor predstavlja spodoben umotvor, ki z več kot solidno obrtniško izrezljanostjo ponuja zadovoljivo filmsko doživetje, vendarle pa se ne uspem otresti občutka, da je Jonesu zmanjkalo ambicij, da bi film prignal do avtentične tesnobnosti in hipnotičnosti prvenca, in sposobnosti, da bi projekt zastavil obširneje in ga razvil v kompleksnejšo sliko. Kritično gledano je zato izdelek kar malce ponesrečen poskus piljenja avtorskega sloga, ki z epilogom prej kot ne nakazuje vdajo mainstreamu, v katerem pa ob bombastičnih spektaklih, kot je lanski Nolanov Izvor, Jones roko na srce s tako skromnimi in neelastičnimi zasnovami nima kaj iskati.

6/10

IMDb

7.08.2010

Izvor

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Slišal sem ondan zbadljivo opazko, da je vzburjenje filmskih entuziastov okoli nove kreacije angleškega wunderkinda Christopherja Nolana primerljivo s kričečimi izbruhi najstnic ob premieri filma iz popularne vampirske sage. Neotesanosti navkljub gre primero oceniti kot tehtno in umestno, ozrite se vendar naokoli, in se povprašati o izvoru vsesplošne manije. Pogled na trendno krojačevo kolekcijo daje spodoben odgovor; zloglasni Izvor v eno sklaplja spektakularen portret razpetega protagonista, ki mu sledimo v Batmanovih novih oblačilih, in cikcakasto štorijo, reprezentirano v filmih Following, Memento in Skrivnostna sled, tako da je z mastno promocijsko zabelo vprašanje odziva filmske trume zares le retorične narave.

Pripoved preveva ideja o vdiranju v sanje drugih, kar pohlepnim šefom mogočnih korporacij omogoča zvito krajo važnih informacij iz podzavesti konkurenta. Z dobičkonosno obrtjo se s svojimi pajdaši bavi skrivnostni Cobb (Leonardo DiCaprio), čigar življenje pa je nasproti pričakovanjem vse prej kot z rožicami postlano; ob kiksu ga čaka krogla, onkraj dosegljivosti mala otroka, v podzavesti pa pokojna žena (Marion Cotillard). Izhod iz primeža poklicnega prekletstva mu naposled ponudi japonski industrijalec (Ken Watanabe), ki pa ne naloži le rutinske kraje, marveč mu zastavi nalogo, da v sanje novopečenega milijonarja (Cillian Murphy) zaseje absurdno idejo, da ta razpusti podedovan gospodarski imperij.

Kakor obelodani Cobb, smel podvig terja nevarno pot globoko v podzavest, predstavljeno s pretenciozno konvolucijo štirih nivojev sanj, kjer je vsak nivo labirint zase in se na vsakem čas pretaka počasneje. Zagoneten pripovedni poligon Nolan lušči sistematično in nazorno, prilagojeno najmanj zbranemu gledalcu v dvorani, ter tok dogajanja poganja z nabritimi akcijskimi figurami, za katerimi se skriva prenekater domiseln obrtni prijem, in zadovoljivo osnovanimi motivi protagonistovega razkola, ki zadevajo njegovo zmedeno podzavest, prepredeno z morami preteklosti in hrepenenji o svetli bodočnosti. Ob tem se vsebinski klobčič odvija s tečnim zanemarjanjem predstavitve in razvoja stranskih likov, kanček prenagljenim nizanjem klimaksov, kronično slogovno nedorečenostjo in hudo tematsko praznino, saj robustno interpretacijo sanj in zajedljivo vprašanje varljive realnosti prej ocenjujem kot Potemkinovo vas kakor mesnat preplet psihološke in filozofske snovi. Rekel bi, da Nolanu na čase zmanjkuje prostora pri trpanju svojega megalomanskega koncepta v normirane okvirje visokoproračunskega projekta ali pa je njegova idejna zasnova preprosto premalo domišljena, dekadi tesanja in piljenja navkljub.

Pa vendar še zdaleč ni vse tako klavrno, kot se kritično otepajoč navdušenih mnenj o presežnosti in prelomnosti izdelka naprezam naslikati. Slepomišil bi, če bi tajil, da je Nolanu z žanrskimi postavkami heista in misterija uspelo pretkano prikriti od vsega hudega zguncano šablono znanstveno-fantastičnega spektakla in požlahtniti njeno tvar, s kompleksnimi idejnimi zametki dodobra razvneti domišljijo gledalcev in le-te posredovati z vedrim in špasnim fluidom,  predvsem pa z relativno skromno in zadržano rabo računalniških efektov demonstrirati, da je dandanes še vedno moč sproducirati vratolomen filmski tobogan, ki ne izgleda kot digitalno zmanipulirana eksplozija konsumne koruze. In zavoljo tega me ob Izvoru konec koncev ni sram zamaknjeno zavzdihniti kot raznežena najstnica ob pogledu na postavnega krvosesa.

8/10

IMDb

2.01.2010

Avatar

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Modrovanja o tem, kako se kinematografi v zadnjih letih praznijo in prašijo, se zdijo v zadnjih tednih smešna in ridikulozna; razlog je projekt velikopoteznega in vizionarskega cineasta Jamesa Camerona po imenu Avatar. Da bi videli to nebeško čudo, se morate angažirati dan ali dva prej, v dvorano naslade pa si pot dobesedno utreti s komolci, pri čemer je, paradoksalno in oderuško, k plačilu mastno zabeljene karte potrebno dodati še belič, da bi si zagotovili očala, ki načarajo globinsko predstavo. Ni kaj, hud zalogaj za tečnega filmofila z bolestno paranojo o komercialni eksploataciji medija.

Na srečo in kot je po spektaklih Terminator, Osmi potnik in Titanik splošno znano, se James Cameron na svoje fantazijske erekcije odziva znatno bolj preudarno od kolega Michaela Bayja; njegove ideje se tako najprej izlijejo v zgodbo, šele ta pa dobi posebne efekte, kar znatno ublaži zgago, ki se mi poraja ob čezmerni marketinški prostituciji. Vem, marsikdo bo oporekal, da poldrugo stoletje v prihodnost postavljena saga o človeškem rudarjenju na neokrnjeni luni neznanega planetarnega sistema, fokusirana na depriminiranega marinca (Sam Worthington), ki med žilavimi domorodci najde nov začetek, zveni kot boleče predvidljiva sestavljanka znanstveno-fantastičnih epopej in, kaj hočem, temu lahko le ponižno prikimam. Imam pa vseeno dolg jezik – ni vsaka narativna spacanka, ki v filmski meri šteje poltretjo uro, artikulirana in nizko viskozna, ni vsaka paleta stereotipnih likov dobro pripravljena, racionalna in celovito izrabljena in ne, še zdaleč niso vsi napleti klišejskih floskul zaokroženi, poantirani in smiselno posredovani. Pri Avatarju pač; izpoved invalidnega vojaka, ki se, reinkarniran v atletskega modrokožnega humanoida, infiltrira v pleme z naravo spečanih naseljencev, da bi zbral podatke za uničujoč osvajalni napad, je jasna, pronicljiva in sistematična parabola, ki s spretno kompozicijo protagonistov in antagonistov iznajdljivo in skrbno sprega akutno aktualne teme okoljske ozaveščenosti, hipokritske imperialistične politike in brezkompromisne kapitalistične logike.

Druga in v tem slučaju znatno bolj lucidna plat je vizualna podoba filma. Vrabci čivkajo, da je Cameron spektakel zasnoval pred dobro dekado in ga, ker snemalna mašinerija ni bila tehnološko zrela, za nekaj let odložil ter razvijajoče se pripomočke postopno prilagajal lastnim potrebam. Rezultat je impresiven in dih jemajoč; grafično predrugačenje igralcev in digitalna obdelava njihove mimike ter gibanja je okretnejši in priročnejši analog maskirnim in kostumografskim trikom, s katerim smo se v zadnjem obdobju resda že srečali, a nikakor ne v takšni širini. Še osupljivejša je vratolomna globinska avantura po živopisani džungli in slikoviti krajini, za katero se gre zahvaliti prilagojeni stereoskopski kameri, ki postavlja smerokaze za nadaljnji razvoj igranega 3D filma. Če v obzir vzamemo novo eksplozijo te produkcijske atrakcije in zadržano napovemo, da se bo ta na rovaš tržne uspešnosti obdržala vsaj še nekaj let, lahko Avatar brez oklevanja proglasimo za pomemben filmski konfin, ako se izkaže, da gre pri trendu za historičen preskok, pa je pred nami celo pravcati pionirski izdelek, ki bo v filmsko zgodovino na veke vekov vkovan kot prelomen fenomen. Kakorkoli že, čas bo dal odgovor, zato dovolite, da v izogib tovrstnemu sanjarjenju ter morebiti popolnoma prevranjenemu natolcevanju, ki ga je polno in povsod dosti, Cameronov imenitno skreiran konstrukt poskušam pribiti v sedanjost ter ga s tem namenom označim “le in samo” za spektakel, ki se z generiranjem pretresljivo doživete fantazijske bariere suvereno postavlja na čelo konjenice modernih digitalno sintetiziranih filmskih epov, kakršni so Zmeckisov Beowulf, Snyderjev 300 in Gibsonov Apokalipto.

8/10

IMDb

2.11.2009

Nadomestki

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Jonathan Mostow se je v režiji znanstveno-fantastične akcije odmevno preizkusil že pred šestimi leti, ko je ukrivljal jeklo in čas v povprečnem tretjem delu Terminatorja, tokrat pa se je s filmom Nadomestki vrgel na adaptacijo istoimenske stripovske štorije Roberta Vendittija in Bretta Weldelea, ki je, razrezana v pet tridesetstranskih zvezkov, izšla v letih 2005 in 2006. Na platnu se piše leto 2017 in ljudje na dan pokukajo le še z visokotehnološkimi, po njihovi podobi ustvarjenimi lutkami, ki jih upravljajo iz udobnih naslanjačev in jim poleg čednega izgleda zagotavljajo tudi  visoko stopnjo varnosti. Agent tajne službe Tom Greer (Bruce Willis) pa je nekega večera poklican na kraj uničenja neznanega robota, čigar degeneracija je skrivnostno pokončala tudi njegovega vodnika. Ko se izkaže, da gre za razvajenega sina premožnega iznajditelja nadomestkov (James Cromwell), se Greer znajde sredi napete zarote, v kateri mora potlačiti strah pred stvarnostjo in se v imenu človeštva boriti za svetlo bodočnost.

Stripovski zanesenjaki bodo Mostowu bržčas prizadeto žugali, ker je gibljivi sliki odtegnil surov, raskav in neobdelan videz grafične predloge, scenarista Ferrisa in Brancata pa srborito grajali, ker sta boleč in tragičen epilog preoblekla v srečen in idealističen konec. Sam bom raje zapisal, da Mostow zgodbo brez hujših distrakcij krmari skozi apokaliptično atmosfero in pridno skrbi za oster kontrast med ličnimi kulisami in morbidno realnostjo, medtem ko scenarista v svojem izdelku dobro razpihujeta duh cyberpunka in precej solidno razpečujeta pomenljivo premiso socialne odtujenosti in apatičnosti. Interesanten vsebinski moment predstavlja tudi protagonistova dilema ob ponujeni izbiri o prihodnosti človeške rase, ki implicira polemično tolmačenje mesijanstva, a tovrstna tematika resnici na ljubo presega okvire dotičnega filma in se nemara napihuje le v glavah strastnih privržencev žanra. Kljub temu – in kot se že pretežni del zapisa poskušam izjasniti – Nadomestki niso slab slogovni prispevek, ki pa v premetavanju karakteristik in postavk fikcijske distopije bolj kot impresionira kratkočasi in koketira.

5/10

IMDb

15.10.2009

G.I. Joe: Vzpon Kobre

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Zdi se, da linije otroških igrač ameriške družbe Hasbro postajajo pravcati afrodiziak požrešnih hollywoodskih producentov; po bombastičnem spektaklu Transformerji in njegovem ultrabombastičnem nadaljevanju je namreč tu še nepretenciozna štorija o elitni vojaški enoti G.I. Joe, zasnovana na akcijskih figuricah, ki so znane predvsem po prekomernem poudarjanju ameriškega patosa in pretežnem impliciranju militaristične ideologije. Že bežen in površen vsebinski prelet da vedeti, da od tega kaj prida ne odstopa niti film. Fatalna Baronica (Sienna Miller) v službi preračunljivega poslovneža (Christopher Eccleston) in iznakaženega znanstvenika (Joseph Gordon-Levitt) ameriški vojski pri transportu izmakne revolucionarne raketne konice, s katerimi zlonamerna banda kani zasejati paniko med ljudsko rajo. Na drugi strani poveljnik G.I. Joe (Dennis Quaid) po ponesrečeni reakciji v svoje vrste rekrutira smela vojaka (Channing Tatum in Marlon Wayans), ki ob podpori molčečega mojstra borilnih veščin (Ray Park) in rdečelase operativke (Rachel Nichols) prevzameta glavni vlogi pri preprečevanju izprijenega načrta tatov uničujočega orožja.

Režiser Stephen Sommers, čigar dozdajšnje filmsko udejstvovanje zaznamuje predvsem sodelovanje pri slaboumnem blockbusterskem obujanju svoje čase zlovešče mumije, v tokratni eskapadi napravi vse, da bi producentu Lorenzu di Bonaventuri udejanil mokre sanje o akcijskem spektaklu z vizionarsko high-tech mašinerijo v ospredju. Rezultat je kakopak instantni razčefuk z bobnečim premetavanjem in prevračanjem, ki enega izmed vrhuncev denimo doseže ob veličastnem kolapsu Eifflovega stolpa. Zanimivo, pariški monument je pred petimi leti padel tudi v lutkovni satiri ameriškega imperializma in borbe zoper globalnemu terorizmu z naslovom Ekipa Amerika: Svetovni policaji, ki tudi sicer izgleda kot ustvarjalna skica Sommersove nebuloze. Seveda v tej primerjavi obstaja nezanemarljiva razlika, G.I. Joe: Vzpon Kobre ni namreč niti malo sarkastična in nabrita obravnava teme ter se ravno nasprotno jemlje povsem zares, kar pa ji elementa komičnosti pravzaprav ne odvzema; nič kaj skopo in zadržano sončenje supremacije superlativnih ameriških sil ter oaze limonadaste dramatičnosti, ki obvezno sledijo sekvencam adrenalinskega rompompoma, že v svojem konceptu, kaj šele s šablonsko dramaturgijo in retardirano igro, delujejo tako hilarično in groteskno, da jim iskren krohot – kaj zato če ciničen in posmehljiv? – pač ne more uiti. No, morebiti pa se v svoji ozkogledosti in metodičnem provociranju nerodno motim, zato naj se pred zaključno piko raztogotenemu bralcu, ki je kot gledalec doumel meni nerazpoznavno bistvo tega akcijskega vrtiljaka, za vsak slučaj opravičim za nevedno kracanje in sadomasohistični užitek, ki si ga ob torturi spremljanja tovrstnih izdelkov po mili volji jemljem.

2/10

IMDb