10.08.2010

Glasnik

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Glasnik je moralka o spopadanju ameriškega vojaka s posttravmatičnim sindromom iraške vojne, ki v ospredje peha zgovoren lik mladega operativca (Ben Foster), ki je po tragični peripetiji v boju poslan v domovino in tam premeščen v enoto za obveščanje svojcev o nesrečah vojakov. Videti je, da ga je življenje na fronti dodobra čustveno izmozgalo in le stežka se ponovno vklaplja v družbo, a si uteho kmalu poišče v ženi (Samantha Morton) enega izmed pokojnih vojakov, sčasoma pa razvije tudi pristno prijateljsko vez s svojim nadrejenim (Woody Harrelson). Ob tem na plan postopoma curljajo njegove trpke more iz vojnega vsakdana, ki se končujejo z razkritjem dramatične izkušnje, iz katere navkljub odlikovanjem ni izšel kot junak, pač pa kot ujetnik razjedajočih dvomov in psihičnih tegob.

Za režiserja Orena Movermana je Glasnik prvenec v tovrstni vlogi, saj se je v svetu filmske produkcije dosedaj preizkušal predvsem kot scenarist, po odpovedi nekaterih odmevnejših imen, ki so bila v igri za režijo, pa je tokrat dobil priložnost, da se dokaže tudi za kamero. Zaupani nalogi je brez dvoma kos in jo prav dobro opravi, a je na daleč jasno, da film bolj kot režija opredeljuje scenarij, ki ga je Moverman pripravil skupaj z Alessandrom Camonom; realizacija enkratne idejne zasnove, ki v protagonistu združuje perspektivo žrtve in priče gorja, je uvodoma vešča in ambiciozna, na žalost pa tekom filma bledi bodisi zavoljo premalo poudarjenih klimaksov bodisi zaradi pomanjkanja vsebinskih iztočnic, ki bi zvezno nadaljevale lucidno začrtan koncept. Bržčas se zato pozornost gledalca v večji meri preusmeri k opazovanju igralskih karakterizacij likov in pri tem v oči bode Harrelsonova prepričljiva interpretacija vase zavlečenega in kompleksov polnega poveljnika, ki v interakciji s Fosterjevo suvereno predstavo daje osnovo interesantnemu portretu introvertiranih posameznikov, ki drug v drugem najdeta zvestega in zaupanja vrednega tovariša. S končnega vidika tako tematska kompozicija sicer deluje kanec neusklajeno in neuravnovešeno, a lahko film zavoljo tehtnih premis kljub temu ocenimo kot povsem spodoben doprinos v zadnjem času ponovno popularnemu žanru vojnih dram in ga v več aspektih tudi na kvalitativnem nivoju spečamo z bolj prepoznavno Bombno misijo, kar se ne more šteti kot zanemarljiva pohvala.

6/10

IMDb

26.04.2010

Triaža

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Danis Tanović je obče znan po trpkih impresijah in bolečih perspektivah triletne bosanske vojne, ki so največjo odmevnost dosegle leta 2001 v njegovem celovečernem debiju Nikogaršnja zemlja, na mestu pa je nemara opozoriti tudi na bridko in manj znano vinjeto, ki jo je leto pozneje prispeval k žalnemu omnibusu o enajstem septembru. Tokrat nam bosanski režiser posreduje vojno dramo, ki je deloma umeščena v iraški Kurdistan, kamor se koncem osemdesetih let napotita fotografska kolega in prijatelja Mark (Colin Farrell) in David (Jamie Sives). Prvi je zaletave in impulzivne narave, drugi previdnejši in razsodnejši, kar ju v nevrotičnem ozračju ob dokumentiranju triaž kurdskega krvniškega zdravnika (Branko Đurić) porine vsaksebi. Ko se Mark po nesreči, v kateri se za las izogne tragični usodi, izčrpan vrne domov, je presenečen, da Davida ni na spregled, pozorno dekle (Paz Vega) pa zapazi spremembe v njegovem vedenju, zato se obrne na svojega odtujenega dedka in izkušenega psihiatra (Christopher Lee) v upanju, da bo Marku zlezel pod kožo in ugotovil, kaj se je v vojni coni zares zgodilo.

Tanovićeva študija posttravmatičnega stresa temelji na istoimenskem romanu ameriškega vojnega dopisnika Scotta Andersona in ambiciozno načenja moralno etične dvome in polemike, s katerimi se srečuje in spopada posameznik v vojni. Na žalost moram zapis nadaljevati s kritiko, da potencial zasnove v nezanemarljivi meri izvisi na rovaš neprepričljivo komponiranega scenarija, ki osrednji zgodbi glavnega protagonista nedovršeno, furijasto in plastično pripenja vidike stranskih likov ter film na ta način prikrajša za precejšnjo tematsko ostrino in širino. Grenko razočaranje bodri igralska predstava Colina Farrella, ki resnično sijajno upodobi introveriranost psihološko odrevenelega fotoreporterja ter s tem pripravi odlično izhodišče za emocionalno silovit, pa tudi narativno vešče izpeljan preobrat v zgodbi. K popustljivejši presoji filma me nadalje napeljuje luciden obrtni slog, v prvi vrsti zaznamovan z grintavo fotografijo in nedistanciranimi prizori vojne, tako da se mi naposled izdelek vendarle zdi pravično tretirati kot spodoben in interesanten doprinos žanru vojnih dram, ki si ga lahko gledalec z razpihovanjem neizpeljanih tematskih iztočnic po svoji meri dodatno poglobi.

7/10

IMDb

30.03.2010

Bombna misija

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Zna biti, da je ameriška režiserka Kathryn Bigelow najbolj znana po adrenalinski akciji Smrtonosni val iz začetka devetdesetih, medtem ko so si jo kritiki nemara najbolje zapomnili po kultni vampirski srhljivki Blizu teme, posneti nekaj let prej, bo pa bržčas le malokdo ugovarjal, da je vojna drama Bombna misija film, ki se bo v prihodnje brezkompromisno postavljal na mesto obeh. Zgodba se v duhu ameriške intervencije v Iraku odvija sredi Bagdada in frontira delo vojaške enote, specializirane za deaktiviranje nevarnih eksplozivnih teles. Na čelu riskantnih operacij je brezglavi, furijasti in  na pol manični narednik James (Jeremy Renner), ki brezbrižno rokuje z bombami in razstrelivom, kar pri razdraženih tovariših (Anthony Mackie in Brian Geraghty), ki mrzlično odštevata dneve do menjave enot, kakopak vzbuja nemalo jeze, očitkov in nejevolje.

Vsebinska kompozicija je prej kot ne enostavna in nepretenciozna, a naplet napetih peripetij bistroumno razgrinja široko paleto psiholoških travm, čustvenih izbruhov in halucinogenih zablod, ki jih vsakodnevno  doživljajo operativci na bojnem polju. Portret nerazsodnega narednika, obsedenega s tveganjem in hazardom, je izostren in jasen, Bigelowova pa z njim tudi za ceno občasno nerealističnih sekvenc, ki karikirajo protagonistovo tešenje samodestruktivnih nagonov, mesi osnovno premiso o obsesivnosti vojne in boja. A temelj tematske pronicljivosti je v resnici postavljen z izvrstnim scenarijem Marka Boala, čigar kritično percepcijo iraške vojne smo posredno spoznali že v hladni moralki V dolini smrti, ki jo je Paul Haggis skoval na podlagi njegovega raziskovalnega članka, tokrat pa obetavni pisec iz prve vrste žuga ameriškem interveniranju na Bližnjem vzhodu in brezkompromisno frontira pelin pretresenih in zbeganih mož na peklenskih vojaških misijah.

Seveda pa ob utemeljenih tematskih poantah ne gre zanemariti lucidne obrtniške plati filma. Izraznost prizorov surovega vojaškega vsakdana zagotavljata ubrana režija in taktna montaža, ki spaja infiltrirano večperspektivnost dogajanja, v nič manjši meri pa k njej botrujeta tudi robata in neobrušena fotografija ter raskava zvočna podlaga, ki filmu dajeta trpek realistični pečat. Bigelowova suvereno vleče ustrezne cineastične niti in vse te aspekte enkratno koordinira, ob tem pa spretno usklajuje še prepričljiv in izredno homogen igralski ansambel ter se niti za moment ne ukloni pod težo obrabljenih žanrskih postavk vojnega filma. Z njenim izdelkom sedma sfera po patetičnih eskapadah, kot je Domovina junakov, končno dobiva markantno interpretacijo iraške vojne in tako zastavlja vsaj spodoben aktualen analog obče znanim filmom o ameriškem posredovanju v Vietnamu s Coppolovo Apokalipso danes, Kubrickovo Popolno bojno opremo, Ciminovem Lovcem na jelene in Stoneovim Vodom smrti na prvi črti.

8/10

IMDb

28.02.2010

Možje, ki strmijo v koze

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Zgodba o možeh, ki strmijo v koze, je štorija o bojda resničnem tajnem bataljonu ameriške vojske, ki se  je v sedemdesetih in osemdesetih ukvarjal z alternativnimi metodami vojskovanja ter se uril v miselnih trikih, s katerimi naj bi na bojnem polju brez težke mašinerije ukanil in razorožil nasprotnika. O bizarnem fenomenu nam razklada zaneseni reporter (Ewan McGregor), ki pred razočaranji vsakdanjika pobegne na Bližnji vzhod in se prilepi na podplate upokojenega operativca, zblaznelega, pardon, razsvetljenega jedi viteza (George Clooney), ki na odštekani puščavski odisejadi kani popraviti napake preteklosti, se soočiti s temačnim rivalom (Kevin Spacey) in priskočiti na pomoč otopeli semihipijevski vodji (Jeff Bridges).

Filmu se močno pozna, da je umeten zlepek nepovezanih poglavij konspirološke bukve raziskovalnega novinarja Jona Ronsona, saj ne premore tekočega vsebinskega toka in je bolj kot ne plastičen in nedorečen kolaž grotesknih peripetij, ovitih v meglenost in nedoumljivost. Rekel bi, da tovrstna ohlapnost in nekohezivnost v veliki meri botruje tudi k precejšnji tematski toposti in nedeterminiranosti, saj je edina oprijemljivejša kritika satirično naravnane komedije ustaljen in ne prav dobro utemeljen očitek ekspanzivni ameriški politiki in brezkompromisnemu vojaškemu posredovanju. Zato pa režiser Grant Heslov in scenarist Peter Straughan veliko več pozornosti konformno namenjata ekstenzivnemu karikiranju likov in treba je priznati, da jima z izkušenim in prepričljivim igralskim ansamblom pod palcem sekira pade naravnost v med. Kljub temu se izdelek ne more otresti naziva obešenjaškega črnohumornega šmorna in ne glede na šegavo držo in iskrivo spogledljivost pušča še za odtenek slabši priokus, kot ga je pred časom obetavna Nicholsova vojna farsa Wilsonova vojna.

5/10

IMDb

4.10.2009

Katin

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Opus poljskega filmskega veterana Andrzeja Wajde zaznamujejo politično in socialno angažirane drame, ki se bavijo z občutljivo tematiko poljske zgodovine med in po drugi svetovni vojni. Med njimi izstopa v petdesetih letih posneta trilogija, sestavljena iz filmov Generacija, Kanal ter Pepel in diamant, ki jo uvrščamo v zapuščino poljske filmske šole – to je na usmeritvah italijanskega neorealizma osnovanega umetniškega gibanja, za katerega je značilno poudarjanje individuuma kot način upora zoper socialno realistični motiviki složnega kolektivizma. V sličen tematski okvir kot poprejšnji Wajdovi filmi se uvršča tudi novejši Katin, ki mu je občinstvo na lanskem Liffu namenilo nagrado za najboljši film.

Pronicljiva drama pospremi življenja poljskih častnikov ter njihovih žena in hčera, ki se dotikajo zloglasnega sovjetskega pokola v Katinskem gozdu. Uvod ošvrkne nemško-sovjetsko razdelitev Poljske ob pričetku vojne, sledi mu upodobitev deportacij poljskih vojakov in profesorjev v sovjetska in nemška taborišča, nakar preskočimo v povojno obdobje, ko se dežela šibi pod okriljem Sovjetske zveze, ter se šele v epilogu v polni meri soočimo z obsegom grozodejstev, storjenih v bližini vasice Katin.

Kljub nedostojno povezani in z liki prenasičeni zgodbi, osnovani na romanu Andrzeja Mularczyka, Wajda jasno in artikulirano interpretira dogodke in razmere, pri čemer se zdaj poslužuje dokumentarnih manir, spet drugič pa se zateka k dramatičnosti ali poetičnosti. Z izjemo zvečine negativnih upodobitev nemških in sovjetskih vojakov iz predstavitve protagonistov in njihovih nazorov veje kompleksna večstranost, ki je povezana v polemično dilemo poljskega ljudstva, ali se zunanjemu jarmu velja za vsako ceno upirati ali pa se mu je razumneje navidezno podrejati in vstajo graditi zlagoma in postopoma. Vprašanje nacionalne identitete je radikalizirano z obravnavo sprevračanja resnice o krivdi za katinski masaker, v kateri avtor ostro obsoja sovjetsko povojno politiko metodičnega obtoževanja Nemcev in zanikanja lastne odgovornosti za okrutni incident. Katin tako odzvanja kot srhljiv memento mračne plati zgodovine dvajsetega stoletja, kot argumentirana kritika političnega mešetarjenja in sprenevedanja, predvsem pa kot verodostojen prikaz zgodovinskih dejstev in kredibilno študijo poljskih družbenih in nacionalnih vprašanj.

7/10

IMDb