26.03.2011

Pravi pogum

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Kdor je videl spodobno število filmskih produkcij bratov Ethana in Joela Coena, ve povedati, da so poleg stalne in nezgrešljive verske motivike pogosta nota njunih del pristni elementi surovosti in krastavosti Divjega zahoda. Navkljub temu je nedavni vesternski projekt Pravi pogum, zasnovan na zgodbi Charlesa Portisa iz leta 1968, precejšnje presenečenje; prvič zato, ker nam le bežen prelet njunih del da vedeti, da se kot avtorja strogo ogibata tipičnim žanrskim konceptom, in drugič zavoljo tega, ker je bil Portisov roman leto po izidu že prepisan na celuloidni trak.

Ameriški režiser Henry Hathaway je pred dobrimi štirimi dekadami njegovo adaptacijo zasnoval kot precej romantizirano variacijo, ki je morala v času vzhajanja revizionističnega vesterna in zorenju novega Hollywooda delovati precej paradoksalno in anahronistično. Pa vendar je bila filmska štorija o jezikavem dekliču, ki se nameni poiskati pravico za svojega ubitega očeta, s prisrčno teatralnostjo in nostalgično zabelo deležna odobravajočih odzivov občinstva, k priljubljenosti filma pa je nedvomno v veliki meri botrovala tudi karizmatična upodobitev jeznoritega enookega šerifa, pri katerem mlada sirota išče pomoč; kako tudi ne, prevezo si je čez oči zavezal nihče drug kot John Wayne, ki mu je ameriška filmska akademija za vlogo kompenzivno, a zasluženo namenila oskarja, ki ga je znal kavboj s kančkom ironije vedre volje sprejeti.

Nazaj k bistvenemu; bržčas sta brata Coen prav spričo deviantne konvencionalizacije zgodbe, ki je lastna prvotni poustvaritvi romana, videla prostor, da posnameta film v bolj trpkem slogu, takem, ki bi bil bližje Portisovemu pisanju. Ni dvoma, da se jima to posreči; v primerjavi s Hathawayjevim izdelkom Coena uvodni del, ki malo Mattie Ross (Hailee Steinfeld) predstavi kot nepopustljivo barantačko, šerifa Cogburna (Jeff Bridges) pa kot brezkompromisnega lovca na glave, objestno prirežeta in ga odvrtita v znatno morbidnejšem vzdušju, nato pa glavna protagonista, ki se jima pridruži še koristolovski teksaški mož postave LaBoeuf (Matt Damon), poženeta v kuliso razbrazdane krajine pod okrilje elegičnih melodij religioznih hvalnic in himen.

Tako je dolga ježa čez divjino bolj kot lov na malopridneža (Josh Brolin), ki je pokončal Mattiejinega očeta, za vsakega izmed trojice ostra življenjska preizkušnja in grenka konfrontacija z lastnim egom in sebičnostjo. Ob takem okviru je moč na dolgo in široko pametovati o prispevkih glavnih igralcev, na hitro pa bi, v redu všečnosti, rekel, da Bridges več kot suvereno opravi z vlogo zapitega in samovoljnega samotarja, iz katerega postopoma curljajo grehi moralno oporečne preteklosti, Damon bolj kot ne rutinsko in nevpadljivo poda sicer obstranski lik z značko okitenega postavljača, mlada Steinfeldova pa kljub vsesplošni hvali z neizrazno mimiko in drdrajočo dikcijo za moje pojme ne uspe razviti kompleksne vloge trmaste punčare s praporom ženske emancipacije.

A v resnici neprepričljiv nastop neizkušene igralke ni tisto, kar me ob filmu najbolj muči in vznemirja, bolj kot to mi v zrcalu pričakovanj, ki jih delo mojstrov nesporno podpihuje, srbečico povzroča netekoča naracija in tokrat ne povsem koherentna in konsistentna dramaturška forma. Na srečo blažilni lek predstavljajo ustaljene odlike in manire ustvarjanja bratov Coen, s čimer imam na eni strani v mislih nabrušene dialoge, na drugi pa spiritualne sekvence, med katerimi izstopa ekspresionistična vinjeta nočnega jezdenja, ki pride na vrsto proti koncu filma. Skupaj s prefinjenim aranžmajem je to tisto, kar izdelek postavlja za ped pred izvirnik, če si film drznem tretirati kot rimejk, a to vsaj zame ni zadosten argument, da bi Pravi pogum v izvedbi bratov Coen pripel na posebej izpostavljeno mesto njunega opusa.

7/10

IMDb

1.05.2008

Jesse James in strahopetec Robert Ford

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Težko je reči, ali je vestern Andrewa Dominika, posnet po romanu Rona Hansna, trpka žalostinka o izdaji in hipokritskem umoru zloglasnega razbojnika Jesseja Jamesa (Brad Pitt) ali otožni spev o nesreči in bridki usodi njegovega morilca Roberta Forda (Casey Affleck). Nemara je zato še najpravičneje poiskati tretji opis in tu velja v zakup vzeti počasno in umirjeno naracijo, ki jo Dominik izdatno podkrepi z melodično zvočnostjo in milo vizualno podobo. S tem sicer prekrši prenekatero ustaljeno žanrsko pravilo, a tega smo v novodobnem reinkarniranju in prenavljanju vesterna že dodobra navajeni, zato gre film Jesse James in strahopetni Robert Ford bolj kot antiformo svojim prednikom razumeti kot rekviem Divjemu zahodu, robatim kavbojem ter izmišljenim štorijam o njihovih mitskih postavah in veličastnih podvigih.

Tovrstne pripovedi je kot majhen poslušal in prebiral Robert Ford, všeč so mu bile predvsem tiste, v katerih je nastopal premeteni Jesse James, severnoameriški Robin Hood druge polovice devetnajstega stoletja. Ford si je od nekdaj želel postati velik in znan in sijajna priložnost se mu ponudi, ko se mu posreči infiltrirati v Jessejevo roparsko tolpo. A legendarni desperado v realnem še zdaleč ni takšen, kakršnega ga opisujejo fiktivne zgodbe in stripi, zamorjen je in depresiven, pa sumničav, nepredvidljiv in labilen. Fordovega prepričanja o njegovi večvrednosti to ne omaje in ga še vedno slepo kuje v zvezde, tako da se med njima razvije čudna, zdaj napeta zdaj sproščena zveza s prikritim erotičnim pridihom, ki pa se proti koncu vse bolj in bolj sprevrača v igro mačke z mišjo in se naposled tragično konča z Jamesovim umorom. Dominik si pri razvijanju in utemeljevanju odnosa med glavnima protagonistoma ne zastavlja striktnih časovnih okvirov, česar pa mu glede na naravo filma ne moremo kaj prida zameriti. Našo potrpežljivost poplača z umetelnim ekscesom, v katerem pogumno razširja in poglablja dediščino nabritih kavbojk ter jo drzno spaja z elementi melodrame, soap opere in kiča, kar se vsekakor zdi – in v resnici tudi je – absurdno in bizarno, a obenem še kako efektno, provokativno in unikatno ter prav zato toliko bolj interesantno in ogleda vredno.

7/10

IMDb

Jesse James in strahopetec Robert Ford

17.02.2008

Ni prostora za starce

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Brata Ethan in Joel Coen sta leta 1996 posnela Fargo, imenitni, po malem groteskni neo-noir, v katerem je William H. Macy igral malega, preslišanega človeka – specifično, obubožanega, obupanega in na pol propadlega prodajalca avtomobilov, ki je v denarni stiski naročil ženino ugrabitev, da bi od tasta, bogatega in nesramnega stiskača, izmolzel kak belič za pokritje nastalih dolgov. Seveda se njegov načrt ni izšel, še slabše, sprevrgel se je v krvavi masaker, želeni denar pa je pogoltnila snežna idila Severne Dakote. V novi, na nek način že kultni kriminalni drami bratov Coen, ki nosi alegoričen naslov Ni prostora za starce, snežna prostranstva zamenja pustinja zahodnega Teksasa, tipično noirovsko banano pa tu pooseblja degradiran vietnamski veteran Llewelyn Moss (Josh Brolin), ki na lovu za antilopo po naključju zaide na mesto ponesrečene predaje drog, nedaleč stran pa mu obzorje razsvetli torba z dvema milijonoma ameriških zelencev. Brez pomišljanja jo pograbi in kakopak se mu ne sanja, da je s svojim pohlepnim dejanjem podpisal faustov pakt, zakaj na podplate se mu brž prilepi serijski morilec Anton Chigurh (Javier Bardem), totalno ekscentričen, asocioalen in sociopatsko izprijen freak, ki po teksaških stepah mori s kompresijsko mašino za pobijanje živine. Da je nori psihopat v resnici inkarnacija temnega angela usode, vam potegne brž, ko se izkristalizira njegovo popolno nasprotje, dobri angel v postavi retardiranega, vidno upehanega šerifa (Tommy Lee Jones), ki pa le počasi in neuspešno šepa za mrtvohladnim Chigurhom in preganjanim Mossom.

Coena s takó abstraktno depikcijo spopada med dobrim in zlim, ki ga dobro podkrepita z biblijskimi motivi, spiritualističnimi aluzijami in simbolističnimi metaforami, pravzaprav sintetizirata pravi paradoks, saj njun film temelji na realističnem, včasih očitno minimalističnem postvesternskem slogu – in to bi v nas resnici na ljubo vzbudilo precejšen dvom v konstruktivnost končnega izdelka, ako ne bi dobro poznali narave njunega ustvarjanja. Toda tako kot sta subverzivne pomene zgodb premišljeno podtikala v svoja prejšnja dela, tudi tokrat postopata skrajno graciozno in sublimno ter v ogrodje intenzivnega, mestoma zlovešče srhljivega trilerja uspešno vrivata filozofsko temo z velikim razteznostnim koeficientom; ker pa je le-ta morda še za odtenek večji, kot smo ga ugotavljali pri ostalih izdelkih iz njunega dosedanjega opusa, bi celo lahko rekli, da je najnovejši film na tematski ravni za nivo višje od svojih predhodnikov, s čimer brata nazorno potrjujeta osebnostno dozorelost in izkušenost. Do enakih sklepov pridemo, če njun izdelek presojamo z dramaturške plati – z uklanjanjem žanrskih predpostavk kažeta, da še vedno ostajata zvesta iskrivi mladostni drznosti iz konca osemdesetih let, ko sta zastavila prepoznaven in sebi lasten oblikovni koncept, le da je slog, ki sta ga mojstrila in pilila dve dekadi, sedaj že stopnjevan do točke, ko upravičeno lahko govorimo ne le o obrtniški dovršenosti nego o pravi stilni perfektnosti. Oba aspekta skupaj zagotavljata lucidno cineastično izkustvo, zatorej lahko brez narejenega ali pa, bog ne daj, slepega entuziazma film Ni prostora za starce proglasimo za popolno mojstrovino ter ga povsem mirno potisnemo direktno v anale filmske zgodovine.

10/10

IMDb

Ni prostora za starce

9.12.2007

3:10 za Yumo

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Očitno bi pretiraval, če bi zapisal, da vestern doživlja renesanso, in vendar ne gre prezreti, da se žanr na velikih platnih pojavlja pogosteje, kot smo bili tega vajeni pred leti. No, kljub temu se zdi, da je klasični vestern preminula sorta – šablonsko mrcvarjenje kultnih mojstrovin v drugi polovici dvajsetega stoletja je terjalo svoj davek in zato niti ne čudi, da se ustvarjalci reinkarniranja te ponarodele filmske zvrsti lotevajo z dobršno mero inovativnosti, bizarnosti in avantgardnosti. Samo pomislite na Goro Brokeback, s katero je Ang Lee provokativno frontiral homoseksualnost in premikal meje konvencionalnosti, ali pa na Trikrat pokopanega Melquiadesa Estrado, kjer je Tommy Lee Jones subtilno polemiziral mehiško-ameriška obmejna vprašanja, na Kounenov meditacijski Blueberry in Hillcoatovo surovo Ponudbo ter nenazadnje na ekstravagantni homage Ubila bom Billa, v katerem je Quentin Tarantino motive kavbojk umestil v estetsko “milino” Daljnega vzhoda.

A medtem ko v polnem zanosu razpletam teorijo o novem vesternu, na prvi tir prisopiha 3:10 za Yumo, rimejk, ki ga James Mangold pošilja natanko petdeset let po prvi adaptaciji Leonardove istoimenske kratke zgodbe in za katerega se zdi, da zvrst obuja v povsem pristnem, arhetipskem duhu. Pa jo ne. Zakaj kaj hitro postane jasno, da smo tokrat priča prav posebnemu mešanju žanrske krvi, ki drzno rovari med izključujočimi karakteristikami filmov o Divjem zahodu. Dan Evans (Christian Bale) je pošten, a obubožan kmet, ki pograbi zadnjo bilko, da bi družino rešil revščine – pridruži se skupini, ki namerava v zapor odvesti zloglasnega zlikovca Bena Wadea (Russell Crowe). Karakterizacija likov je na moč kontrastna – če pri Evansu prevladuje mukotrpno realistični ton, ki na momente vleče očitne paralele z Eastwoodovim post-vesternskim poklonom Neoproščeno, je Wade tipični predstavnik mistične, karizmatične, rahlo iluzorne postave pretkanega roparja, ki je se je razprostirala čez zlato dobo žanra. Njuna interakcija sproži plaz eksistencialnih vprašanj o junakih in antijunakih, etiki in morali, časti in načelih, smislu, odrešenju in samozadostnosti, ki pa izmenično krožijo med dramatičnim vzdušjem in sproščenejšim, tu in tam parodičnim slogom. Le tega dodatno stopnjuje Wadeov ekscentrični pajdaš Charlie Prince (Ben Foster), ki z grotesknimi značajskimi obrisi filmu dodaja še tretjo stilno komponento – magdalenico, ki vzbuja lakoto po gurmanskih dobrotah iz znamenite špagetarije Sergia Leona. Takole skomponirana forma je na rovaš smelega nategovanja širokega žanrskega loka resda malce negotova in neustaljena, a se v celoti izkaže za prav simpatično okorno, dodatno podkrepljena z gledljivo akcijsko dinamiko pa pušča izrazito pozitiven vtis. Ker se nam kmalu obeta še nekaj žanrskih eksperimentov, neučakano zrem v prihodnost, vsekakor pa 3:10 za Yumo zastavlja visok ritem in s parafrazičnim postopanjem zadovolji tudi boljšega poznavalca terena.

7/10

IMDb

10 za Yumo

29.07.2007

Ponudba

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ponudba, vestern Johna Hillcoata, se ne dogaja na Divjem zahodu, pač pa v Deželi tam spodaj, a vzporednic z ameriškim vesternom ni težko poiskati. Namesto Indijancev imate tu zasužnjene avstralske aborigine, šerifa nadomešča britanski poveljnik Stanley (Ray Winstone), razbojnike pa uteleša zloglasna tolpa bratov Burns, obtožena okrutnega ropa in posilstva. Stanley v mučnem prizadevanju, da bi v opusteli divjini vzpostavil red, Charlieju Burnsu (Guy Pearce) postavi sledeči ultimat – če mu iz puščave ne pripelje svojega zblaznelega brata, zloveščega desperada Arthurja (Danny Huston), bo do božiča eliminiral njegovega mlajšega, nedolžnega brata Mikeyja (Richard Wilson). Charlie se odpravi na širne planjave, v prostrano pustoto, ki v njem pušča le občutke tesnobe, nelagodja in melanholije, medtem pa Stanley nemočno spoznava, da ne on, še manj pa njegova meščanska žena (Emily Watson) ne spadata v to surovo pokrajino. V Kounenovem bizarnem Blueberryju bi bil to zadosten razlog za pobeg k meditaciji in spiritualnemu samoočiščevanju, tu pa je le zatišje pred novim brutalnim spopadom. Edini zakon ob koncu devetnajstega stoletja je tu spodaj zakon narave, zakoniki in civilizirana družba se zdijo hudo iluzorna utvara, zato pa ljudje dobro poznajo in često citirajo Darwinovo teorijo O nastanku vrst z naravnim izborom.

6/10

IMDb

Ponudba