19.10.2010

Grozljivo srečen

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Bizarnega trilerja danskega filmarja Henrika Rubena Genza z ironičnim naslovom se gotovo ne bi sramovala niti brata Coen, prinaša namreč prevetritev ene izmed tipičnih zgodb ameriškega vesterna, katere dogajalni prostor je prezrcaljen čez lužo na surovo dansko podeželje. Labilnega in impulzivnega policaja Roberta Hansena (Jakob Cedergren) kazensko premestijo iz Kopenhagna v obskuren blatni dol, kjer poskuša po črki zakona urejati nesoglasja in prestopke v samosvoji vaški skupnosti. A kmalu se nerodno vmeša v burne zakonske prepire med koleričnim rančarjem (Kim Bodnia) in njegovo spogledljivo ženo (Lene Maria Christensen), kar dogajanje postopno prevesi v nevrotično zablodo, kjer poglavitni vlogi odigrata Robertova skrivnostna preteklost in neobičajen kmečki kodeks.

Rubenu Genzu uspe obrabljeno in v različnih inačicah ničkolikokrat uprizorjeno štorijo o idealističnem šerifu, ki ga pogoltne barabinstvo in neotesanost ruralne pustote, efektno zaostriti s ščemečim suspenzom in obrisi predirljive srhljivke ter ga spretno popestriti s črnim humorjem, ki nemalokrat meji na grob sarkazem in čisti absurd. To groteskno mineštro za povrh zabeli še z globoko noirovsko spiralo, po kateri kot lutko spušča naivnega protagonista, stravmatiziranega z vprašanji etike, krivde in pravice. Tempo filma se od ležernega prologa odlično stopnjuje do intenzivnega razpleta, k čemur v odločilni meri pripomoreta eksotična in vpadljiva zvočna podlaga ter nestandardni obrtni prijemi in snemalne tehnike. Grozljivo srečen tako v resnici prav fantastično premeša karte žanrske dediščine, s čimer bi moral ugajati zagrizenim cinefilom, ter ob tem v postmodernistični maniri navrže osorno in prezirljivo kritiko družbene apatičnosti in izgubljene morale, kar bo bržčas po volji filmskim analitikom, ki manično oprezajo za sporočilnostjo in globljo tematsko doktrino.

8/10

IMDb

1.10.2010

Plačanci

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Že dobro leto je tega, kar sem ob satirični drami JCVD napletal o navidezni streznitvi mišičastih zvezdnikov, kot referenco pa poleg Van Dammeove šegave izpovedi navajal šestega Rockyja, v katerem Sylvester Stallone ne skriva kratke sape in zgubanih bicepsov, in pa takrat snemane Plačance, ki pod Slyjevim scenarističnim peresom in režijsko taktirko združujejo celo kopico glumaško bolj in manj sposobnih buldogov, zgovorno natrpanih na domiselnem promocijskem plakatu. Zlomka, sem se uštel; ta težko pričakovana akcijska parada ni nič drugega kot ridikulozna pretepaška utopija s katastrofalnim castingom, kjer so vloge agilnih atletskih najemnikov pretežno namenjene sopihajočim starcem s prevelikim egom.

Pričakoval sem torej gasilsko sliko napihnjenih mačotov, ki se srečajo v vsebinsko kratkočasni pustolovščini, prepredeni z zajetno mero pikrega rivalstva in šaljive samoironije, dobil pa postavljaški videospot, ki z groteskno pripovedjo o skupini plačancev na misiji strmoglavljenja diktatorskega režima poskuša s smrtno resnostjo glorificirati njihovo akcijsko udejstvovanje tekom prejšnjih dekad. Pa ne razumite napak, ne pravim, da bi Stallone v Plačancih moral zasmehovati sebe in svoje cehovske kolege ter se prešerno norčevati iz žanrske dediščine, da bi film pustil sploh kakršenkoli pozitiven vtis, nasprotno, fenomen v film ujetega merjenja mišične mase na preskoku iz osemdesetih v devetdeseta leta si zavoljo svojega nezanemarljivega vpliva na popularno kulturo po mojem prepričanju zasluži čeden in zvest cinefilski poklon, dasiravno o cenenosti in nekvalitetnosti tozadevnega trakovja nikakor ne gre izgubljati besed.

Da Stallone klesanju monumenta ni kos, se sicer vidi z vseh strani, najbolj pa me zabava dejstvo, da ima pripravljena vsa orodja, ki bi jih za bleščečo figuro potreboval. Nedosledna zgodba z blago politično konotacijo, ki je začrtana po klavrni šabloni zarotniške štorije in klimakse povečini ležerno naslanja na amoralnost protagonistov, ter neizpiljen scenarij, poln slaboumnih dialogov in drugih površnosti, ki sejejo zmedo v dramaturški sliki, so skupaj z neubrano režijo in površno montažo odločilno zaznamovali akcijske zmazke, ki so glavnim akterjem Plačancev prinesli slavo in občo prepoznavnost, Stallone pa te iste karakteristike namesto s komično noto poskuša prepresti z resnobno dramatičnim tonom in s tem zajetni malhi umotvorov dodaja še enega, po letu nastanka močno zakasnelega predstavnika. Kakopak to četo rogoviležev, ki ob svoji vidni upehanosti in povoženosti tako ali tako izgledajo kot karikature samih sebe, osvetljuje v naravnost patetični luči, kar Stalloneovo skulpturo po moji presoji ovrednoti za nič drugega kot posmeha vreden sramotilni steber.

3/10

IMDb

21.08.2010

Cesta

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ameriški pisatelj Cormac McCarthy je v sedmi sferi znan predvsem kot avtor romana Ni prostora za starce, ki sta ga brata Ethan in Joel Coen pred tremi leti pretopila v nepozabno cineastično mojstrovino istega imena, medtem ko v literarnem svetu bržčas najvišje kotira z romanom Cesta, ki je bil ovenčan s Pulitzerjevo nagrado in je pod taktirko Johna Hillcoata nedavno prav tako dobil mesto na celuloidnem traku. Producenti so avstralskega filmarja za režijo bojda pooblastili na rovaš poetično surove podobe njegovega skoraj kultnega vesterna Ponudba, čigar fatamorganična zgodba je plod domišljije znamenitega glasbenika Nicka Cavea, ki se pri Cesti podpisuje pod glasbeno podlago.

Zapis obtežujem s podatki, da bi nakazal ton, ki preveva film, kakor tudi da bi opozoril na vsebinsko preprostost zgodbe, saj ta glede na navedeno ni presenečenje; nepojasnjena kataklizma Ameriko transformira v prašno pustoto, po kateri jo maha shiran možak (Viggo Mortensen), ki se, ironično, lunatično upira ideji samomora in svojega stravmatiziranega sina (Kodi Smit-McPhee), izogibajoč se kanibalističnim plemenom, ki prečesavajo krajino, vleče proti jugu, tja dol, v obljubljeno deželo. Vceplja mu status poosebljenega upanja, celo božanstva, in ga uči o dobrem in zlem, o etiki in moralnem kodeksu, za katerega je očitno, da je v stvarnosti ostal zgolj privid, in ga v trpki agoniji naposled krši tud sam. In vendar, fantič je dovzeten, empatičen, občutljiv in neomadeževan ter v otroški iskrenosti in igrivi zvedavosti odgovorno sprejema vlogo nosilca mističnega ognja, ki je, kakor se zdi, za človeštvo zadnji žarek sonca.

Hillcoatova balada je gotovo ena najbolj otožnih in elegičnih predstavnic filmskega žanra postapokaliptičnih distopij, čigar primerke v zadnjem času srečate, kamor se obrnete; zmrdujoč nad vratolomnimi akcijskimi zablodami, kot je Marshallov Sodni dan, se raje pretika med motiviko Meirellesove Slepote, Shyamalanovega Dogodka in Darabontove Skrivnosti megle, ki korajžno študirajo človeško naravo in dehumanizacijo ob nenadnem razpadu družbe. Vendarle pa Cesta za razliko od njih ne trpi za sindromi vsebinske nesoglasnosti, tematske upehanosti in obrtne pretencioznosti, nego se z zdravo odmerjenimi akcijskimi vložki, ki služijo bolj elektrenju ozračja kot stopnjevanju zgodbe, in s slogovno enotnostjo zvočnosti in vizualizacije zbrano posveča melanholičnemu portretiranju oparjenega planeta ter se tako s širšega ekološkega in socialnega vidika približuje srhljivim in morastim napovedim zemeljske bodočnosti, ki pa jih, podobno kot Cuarón v Otrocih človeštva in kakor je v izdelkih te sorte tudi sicer navada, zaključuje plemenito in optimistično, s semenom človečnosti na dlani.

8/10

IMDb

7.08.2010

Izvor

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Slišal sem ondan zbadljivo opazko, da je vzburjenje filmskih entuziastov okoli nove kreacije angleškega wunderkinda Christopherja Nolana primerljivo s kričečimi izbruhi najstnic ob premieri filma iz popularne vampirske sage. Neotesanosti navkljub gre primero oceniti kot tehtno in umestno, ozrite se vendar naokoli, in se povprašati o izvoru vsesplošne manije. Pogled na trendno krojačevo kolekcijo daje spodoben odgovor; zloglasni Izvor v eno sklaplja spektakularen portret razpetega protagonista, ki mu sledimo v Batmanovih novih oblačilih, in cikcakasto štorijo, reprezentirano v filmih Following, Memento in Skrivnostna sled, tako da je z mastno promocijsko zabelo vprašanje odziva filmske trume zares le retorične narave.

Pripoved preveva ideja o vdiranju v sanje drugih, kar pohlepnim šefom mogočnih korporacij omogoča zvito krajo važnih informacij iz podzavesti konkurenta. Z dobičkonosno obrtjo se s svojimi pajdaši bavi skrivnostni Cobb (Leonardo DiCaprio), čigar življenje pa je nasproti pričakovanjem vse prej kot z rožicami postlano; ob kiksu ga čaka krogla, onkraj dosegljivosti mala otroka, v podzavesti pa pokojna žena (Marion Cotillard). Izhod iz primeža poklicnega prekletstva mu naposled ponudi japonski industrijalec (Ken Watanabe), ki pa ne naloži le rutinske kraje, marveč mu zastavi nalogo, da v sanje novopečenega milijonarja (Cillian Murphy) zaseje absurdno idejo, da ta razpusti podedovan gospodarski imperij.

Kakor obelodani Cobb, smel podvig terja nevarno pot globoko v podzavest, predstavljeno s pretenciozno konvolucijo štirih nivojev sanj, kjer je vsak nivo labirint zase in se na vsakem čas pretaka počasneje. Zagoneten pripovedni poligon Nolan lušči sistematično in nazorno, prilagojeno najmanj zbranemu gledalcu v dvorani, ter tok dogajanja poganja z nabritimi akcijskimi figurami, za katerimi se skriva prenekater domiseln obrtni prijem, in zadovoljivo osnovanimi motivi protagonistovega razkola, ki zadevajo njegovo zmedeno podzavest, prepredeno z morami preteklosti in hrepenenji o svetli bodočnosti. Ob tem se vsebinski klobčič odvija s tečnim zanemarjanjem predstavitve in razvoja stranskih likov, kanček prenagljenim nizanjem klimaksov, kronično slogovno nedorečenostjo in hudo tematsko praznino, saj robustno interpretacijo sanj in zajedljivo vprašanje varljive realnosti prej ocenjujem kot Potemkinovo vas kakor mesnat preplet psihološke in filozofske snovi. Rekel bi, da Nolanu na čase zmanjkuje prostora pri trpanju svojega megalomanskega koncepta v normirane okvirje visokoproračunskega projekta ali pa je njegova idejna zasnova preprosto premalo domišljena, dekadi tesanja in piljenja navkljub.

Pa vendar še zdaleč ni vse tako klavrno, kot se kritično otepajoč navdušenih mnenj o presežnosti in prelomnosti izdelka naprezam naslikati. Slepomišil bi, če bi tajil, da je Nolanu z žanrskimi postavkami heista in misterija uspelo pretkano prikriti od vsega hudega zguncano šablono znanstveno-fantastičnega spektakla in požlahtniti njeno tvar, s kompleksnimi idejnimi zametki dodobra razvneti domišljijo gledalcev in le-te posredovati z vedrim in špasnim fluidom,  predvsem pa z relativno skromno in zadržano rabo računalniških efektov demonstrirati, da je dandanes še vedno moč sproducirati vratolomen filmski tobogan, ki ne izgleda kot digitalno zmanipulirana eksplozija konsumne koruze. In zavoljo tega me ob Izvoru konec koncev ni sram zamaknjeno zavzdihniti kot raznežena najstnica ob pogledu na postavnega krvosesa.

8/10

IMDb

24.07.2010

Pisatelj v senci

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Z obzirom na njegovo nastajanje konspirativni triler Pisatelj v senci sam po sebi kliče k ogledu; na eni strani sveti podatek, da je bil posnet na podlagi provokativnega aktualno političnega romana Roberta Harrisa, na drugi še vedno glasno odmeva aretacija režiserja Romana Polanskega, ki je postprodukcijo filma po sili razmer usmerjal kar iz hišnega pripora. Ker pa mnoge filmofile popularne knjižne predloge in rumeni tisk posebej ne vzdražijo, velja pridati, da je Polanski letošnji dobitnik berlinskega srebrnega medveda za režijo; toda tudi na tem mestu se utegnejo pojaviti polemike in šikaniranja o objektivnosti nagrade, zato se raje hitro obrnimo k filmu samemu.

Zgodba sledi nerenominiranemu, a produktivnemu in sposobnemu pisatelju (Ewan McGregor), ki petičnežem pomaga pri ustvarjanju njihovih patetičnih in nališpanih avtobiografij. Ko ga najame slovita angleška založba, da bi nadomestil pokojno oprodo bivšega britanskega premierja (Pierce Brosnan), se za trenutek zazdi, da mu je sekira padla v med, a tekom priprav na pisanje državnikovih memoarov se mu postopoma odkriva škandalozna politična zarota in nad njim se pričnejo zbirati vse temnejši oblaki. Da je mera polna, haaško sodišče za vojne zločine zoper bivšega premierja izda obtožnico, ki ga bremeni protipravnih dejanj v zloglasni vojni proti terorju, kar pomeni, da se naivni pisatelj naenkat znajde sredi navzkrižnega ognja s pomembnimi podatki o premierovi španoviji z ameriško obveščevalno službo.

Že na daleč se vidi, da je triler mojstrsko napravljen; Polanski v navezi s Harrisom, ki je neposredno sodeloval pri ustvarjanju filma, poskrbi za imenitno narativno izpeljavo, ki zagotovi suspenzno stopnjevanje ritma vse do efektnega epiloga, pri tem pa vešče adaptira prvine romana à clef ter provokativno poudarja v predlogi načete aluzije na britansko zunanjepolitično predanost ameriškim interesom pod taktirko nekdanjega premierja Tonyja Blairja. Vrtiljak spletk in intrig, na katerega je obešen protagonist, je v maniri najboljših političnih misterijev morbiden in tesnoben, k zlovešči tenziji pa poleg pripovednega sloga in temačne scene veliko prispeva tudi McGregorjeva doživeta karakterizacija iznajdljivega, a dramatično ujetega junaka ter kvalitetna predstava stranskega ansambla, ki lucidno pooseblja like z nerazločljivimi obraznimi maskami. Kritično rečeno resda pogrešam kak smel in inovativen ustvarjalni prijem, ki bi vsaj za trenutek razpihnil suvereno, a na čase monotono obrtno rutino, pa vendar se gre pod črto tovrstnim opazkam izogniti in zapisati ni kaj drugega, kot da je pred nami gledljiv, inteligenten in vseskozi napet žanrski primer.

7/10

IMDb