5.08.2011

Izvorna koda

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Režiser Duncan Jones sodi v gardo mladih angleških filmarjev. Predlani je presenetil s suverenim prvencem Mesec, v katerem je s portretom osamljenega in stravmatiziranega lunarnega delavca drezal z vprašanji manipulacije človeškega duha in telesa ter se s tem — vsaj za moje pojme — dostojno poklonil vesoljskim znanstveno-fantastičnim klasikam na čelu s Kubrickovo 2001: Odisejo v vesolju, Tarkovskiyjevim Solarisom in Scottovim Iztrebljevalcem. Svoje udejstvovanje sedaj nadaljuje s filmom Izvorna koda, ki je po tematski plati Mesecu sličen izdelek in je bojda celo drugo oglišče še nezaključenega avtorskega trikotnika, kar nenazadnje potrjuje tudi nezgrešljiva vez med vsebinskima strukturama filmov.

Zgodba se vrti okoli vojaškega operativca Colterja Stevensa (Jake Gyllenhaal), ki se prebudi na vlaku v Chicago. Okoliščine so milo rečeno čudne; njegov zadnji spomin je misija v Afganistanu, sedaj pa mu nasproti sedi neznana sopotnica (Michelle Monaghan), ki se predstavlja kot njegova sodelovka. Colter pretresen spozna, da se je znašel v telesu neznanega moškega, na vlaku pa kmalu zatem odjekne silovita eksplozija. Zmedeni vojak se znajde sam v tesnobni komori, edini stik s civilizacijo pa je zveza s poveljnico Goodwinovo (Vera Farmiga), ki mu postopoma izda, da je vključen v tajno operacijo, ki spominja na video igro in v kateri ga nepretrgoma injicirajo v vzporedna vesolja, da bi odkril, kdo je na vlaku podtaknil bombo. Colterju ne ostane drugega, kot da ponujeno nalogo sprejme in pri tem poskuša izbrskati, kako se je znašel v njej.

Na prvi pogled zapletena štorija gledalcu z vsaj malo koncentracije in potrpežljivosti ne predstavlja pretrdega oreha; za zdolgočasene bo nedvomno interesanten  in kratkočasen umski izziv, zajedljivi bodo v njej brez težav našli premnogo distrakcij in za malo malico pripravili ličen seznam neobrušenih robov končne sestavljanke, tisti bolj pozorni pa bodo znali razbrati iztočnice, ki jih Jones bolj ali manj posrečeno lansira in jih lahko v grobem razslojimo na motive eksistenčnega boja in družbene morale ter vršičke filozofskega diskurza o obstoju vesoljnih paralel in korelacij med njimi. Po tej tretji plati Izvorna koda vsekakor predstavlja spodoben umotvor, ki z več kot solidno obrtniško izrezljanostjo ponuja zadovoljivo filmsko doživetje, vendarle pa se ne uspem otresti občutka, da je Jonesu zmanjkalo ambicij, da bi film prignal do avtentične tesnobnosti in hipnotičnosti prvenca, in sposobnosti, da bi projekt zastavil obširneje in ga razvil v kompleksnejšo sliko. Kritično gledano je zato izdelek kar malce ponesrečen poskus piljenja avtorskega sloga, ki z epilogom prej kot ne nakazuje vdajo mainstreamu, v katerem pa ob bombastičnih spektaklih, kot je lanski Nolanov Izvor, Jones roko na srce s tako skromnimi in neelastičnimi zasnovami nima kaj iskati.

6/10

IMDb

20.11.2010

Ropar

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Fokus 21. Ljubljanskega filmskega festivala je usmerjen na produkte tako zvane berlinske šole, novega vala nemškega filma, s katerim pa ne označujemo renesanse nemškega mainstreama na krilih filmov, kot so Zbogom, Lenin, Propad in Življenje drugih, kakor bi sprva neuko pomislili; v resnici pod tem imenom pojmujemo razcvet produkcijsko skromnejših, a v manirah pretenciozneje naravnanih izdelkov strogo šolanih nemških filmarjev s Christianom Petzoldom, Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec na čelu. Krog predstavnikov tega neke sorte avantgardnega kontrapunkta, ki ga zaznamujejo realistične slike takih in drugačnih, ponavadi ne prav vsakdanjih likov, se je v zadnjih letih precej razširil in v njegov obseg uvrščamo tudi Benjamina Heisenberga, ki je svoj celovečerni prvenec, politični krimič Speči vohun, posnel pred petimi leti, sedaj pa je na naš konec prineslo še njegovo nedavno adaptacijo romana Martina Prinza, zasnovanega po senzacionalni resnični zgodbi avstrijskega tekača in roparja Johanna Rettenbergerja.

Slednjega (Andreas Lust) spoznamo kot mirnega, vase zaprtega kaznjenca, ki dneve preživlja z neumornim tekanjem po zaporniškem dvorišču ali na tekočem traku v jetniški celici. Kmalu zatem, ko ga izpustijo iz zapora, na plan privre še njegova druga obsesija, metodično in bolestno ropanje bank. Hobija prav uspešno in suvereno združuje in se vmes zaplete še v ljubezensko razmerje s staro prijateljico (Franziska Weisz), toda nič od tega njegove stalne potrebe po adrenalinu trajno ne pomiri. Heisenberg razlogov Johannove tekaške zavzetosti in kleptomanije nikoli zares ne odkrije, pač pa zgodbo misteriozno stopnjuje in protagonista naposled naslika kot tragično figuro odvisnika, ki v nepopustljivem lovu za svobodo in življenjskim osmišljenjem samodestruktivno zbeži v propad.

Film ponuja neobičajno konvolucijo dramskih in akcijskih elementov ter prek izrazito umirjene naracije, naslonjene na dolge posnetke in široke kote, uvodoma posreduje posrečen portret socialnega odpadnika, ki enkrat daje občutek senzibilnosti in izostrenosti, spet drugič pa meji na ironijo in komičen absurd. Na žalost se ambiciozen dramaturški koncept v drugi polovici s prizori policijskega pregona izpridi na rovaš neuravnovešenega upogibanja pripovednega loka, še bolj pa zavoljo avtorjevega trmastega vztrajanja v razvlečenem in nadrobnem upodabljanju nepoantirane agonije ob konstantno pozitivni distanci med gledalcem in likom. V končni fazi nam tako ostane le pozorno opazovanje Lustove subtilne karakterizacije, na podlagi katere poskušamo razvzoljati protagonistovo zamotano psihološko ozadje; pri tem bo morebiti kdo prav neizmerno užival, sam pa ocenjujem, da gre za ustvarjalčevo samonamensko nategovanje osnovne premise, ki ne le da ne dobi povsem korektnega epiloga, pač pa v najbolj radikalni luči celo pušča vtis posiljenega trpanje izdelka v okvire filmskega manifesta.

6/10

IMDb

19.11.2010

Zakopan

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

V kino sem zavil v pričakovanju spretne eksploracije klavstrofobije in panike, angleško govoreči triler španske produkcije Zakopan, ki ga je baje v pičlih sedemnajstih dneh posnel Rodrigo Cortés, pa poteši apetite in v resnici prinaša še več. Zgodba se vrti okoli ameriškega tovornjakarja Paula Conroyja (Ryan Reynolds), ki se zbudi v leseni krsti, zakopan pod zemljo, pri roki pa ima le vžigalnik in mobilni telefon. Zmedeno prične klicariti naokoli in tako izvemo, da je na službovanju v Iraku padel v zasedo in izgubil zavest, nakar so ga domačini očitno steptali v zabojnik in zakopali pod rušo. Ne mine dolgo, ko na zvezo dobi ugrabitelja (José Luis García Pérez), ki od njega zahteva, da mu priskrbi mastno odkupnino, kar Paula pahne v mrzlično borbo s tesnobo in časom, predvsem pa z zamotanimi upravnimi in operacijskimi aparati zunanjega sveta.

Priznam, da mi je smela avtorjeva zasnova, da film v celoti odvije na circa dveh kubičnih metrih, že sama po sebi silno po godu, nad njeno izpeljavo pa v končni fazi tudi ne morem imeti resnih pripomb. Cortés se z zahtevno nalogo spopade premišljeno in s spretnim izmenjavanjem različnih perspektiv v majhen dogajalni prostor vnese prepotrebno dinamiko; tako enkrat zremo s prvoosebnega vidika, drugič se kamera gnete v pretesnem zabojniku ter okorno in majavo dokumentira protagonistove napore, spet tretjič se otrese okvirjev in se dramatično dvigne ali pomakne v stran do večjega zornega kota. Avtor z neobičajnimi snemalnimi koti, slogovnimi delikatesami in rezkim zvočnim aranžmajem, ki neogibno ličijo na manire Hitchcockovega ustvarjanja, efektno stopnjuje suspenz pripovedi ter s taktnim nizanjem klimaksov in vmesnih elementov žgoče tragikomedije gledalcu z izjemo peščice kontemplacijskih segmentov ne daje niti trenutka za oddih.

Moč je torej zaključiti, da Cortés dobro unovči scenarij, več pripomb pa je slišati na račun zgodbe. Nima se smisla sprenevedati, da ta mestoma pobegne iz meja naturalistične stvarnosti, a bi sam ocenil, da večino časa pragmatično ostaja v njeni bližini, k čemur pa v veliki meri botrujejo tudi morbidna atmosfera, mučeniška upodobitev glavnega lika in nenazadnje avtentičnost glasov, ki se prek mobilnega telefona vključujejo v dogajanje. Poleg tega se nam kaj lahko primeri, da obremenjeni s takimi in podobnimi pomisleki površno spregledamo zares lucidno prispodobo utesnjenosti malega človeka, ki se plete tekom celotne štorije in posreduje ostro kritiko družbene brezbrižnosti, ki v interesu politike in kapitala navadne smrtnike postavlja v brezizhodne položaje v boju za vsakdanji kruh ter jih nadalje zavaja z lažmi in jim hinavsko odreka pomoč. Kot tak film ne prinaša zgolj interesantne in drzne kompozicije, ki bi služila sama sebi v namen, temveč navrže tudi utemeljeno in dobro zabeljeno dramo, katere učinek ne popusti še dolgo po zadnjem rezu.

8/10

IMDb

16.11.2010

Klavnica

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Filipinski režiser Brillante Mendoza je v zadnjem času eno najbolj vročih imen mednarodnih festivalov; kako tudi ne, v preteklem petletju je nanizal kar devet celovečercev in si zanje prislužil zavidljivo bero nagrad. Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu se mu poklanjajo s projekcijo štirih filmov, med katerimi je bržčas najbolj izpostavljen triler Klavnica, ki je na lanskem festivalu v Cannesu sprožal burne in praviloma negativne odzive, naposled pa je Mendozi strokovna žirija zanj presenetljivo namenila palmo za najboljšega režiserja.

Film naturalistično pospremi poročni dan dvajsetletnega mladeniča Pepinga (Coco Martin). Kamera se uvodoma pretika med kaotičnimi in zanikrnimi ulicami filipinskega mesta, se nato ustavi na protagonistu in njegovi izbranki (Mercedes Cabral) ter jima sledi na zabaven poročni obred in skromno svatbo. Pepinga tekom dneva spoznavamo kot partnerja, očeta in policijskega vajenca, proti večeru pa v vlogi kurirja pri protekcijskih poslih. Ko se na mesto spusti mrak, ga kolega (Jhong Hilario) pregovori še v sumljivo priložnostno delo, ki sicer obeta lep zaslužek, a se le malo kasneje izkaže za pravo moro, v kateri je fant priča ostudnemu zločinu bande skorumpiranih policistov.

Mendoza suspenz svojega izdelka stopnjuje s preprostim konceptom prehajanja sončnega in radostnega dne v peklensko noč, pod okriljem katere naposled ostro zareže z moteče realistično posnetim klimaksom. Izrazito temačni, na čase težko razberljivi kadri in nereduciran hrup okolice je avtorju v kritiški srenji prinesel status diletanta, roko na srce pa njegovi posnetki, najsi bodo namerni ali amaterski, izzovejo efektno in srh vzbujajočo izkustvo. Klavnica tako z dialoško skopim upodabljanjem dogajanja posreduje raskavo sliko protagonistovega razbitega idealizma in moralnega potresa ter njegova klavrna občutja popolne nemoči pri opazovanju okrutne mesarije, ki se jim zavoljo snemalnih tehnik ne more izogniti niti gledalec. Kljub temu se po ogledu nikakor ne znam otresti občutka, da bi Mendoza svoj izdelek lahko mestoma strnil ter predvsem lepše in pomenljiveje zaokrožil, pa četudi od svoje sodbe odštejem davek, ki ga terja njegovo ustvarjanje v okvirih zapriseženega verizma.

6/10

IMDb

2.11.2010

Snemaj! Snemaj!

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Efekten in s pohvalami sprejet španski šoker Snemaj!, čigar pripovedni koncept je temeljil na reportažnem vidiku novinarskega para na nočnem delu, smo pri nas, ako me spomin ne vara, v prvo videli na Ljubljanskem filmskem festivalu pred dvema letoma, že kak mesec prej pa so v Kinodvoru ob praznovanju čarovniškega praznika v takrat premierni izvedbi Noči grozljivk zavrteli njegov nagel ameriški rimejk. Predvčerajšnji filmski maraton, ki prerašča v posrečeno tradicijo, je navrgel še nadaljevanje originala, v katerem Jaume Balagueró in Paco Plaza nadalje razvijata zgodbo o srhljivi epidemiji neznanega virusa, ki vse živo spreminja v krvoločne slinaste nakaze.

Tokratni protagonisti so člani elitnega policijskega voda, ki pod poveljstvom odločnega funkcionarja (Jonathan Mellor) s snemalno opremo in težko strelno mašinerijo vkorakajo v razvpito stanovanjsko poslopje v središču Barcelone. Po spiralnem stopnišču se hitro prebijejo do podstrešja, na kraj izvirnega greha, kjer je, kakor smo se naučili v prvem in z vsemi podrobnostmi spoznamo v drugem delu, vatikanski duhovnik v potu svojega obraza pripravljal medikament za deklico, okuženo z nalezljivo satansko norostjo. Kajpada so se stvari zalomile, hudič je iztegnil lovke širom po stavbi in si sedaj utira pot na prostost, Balagueró in Plaza pa zaigrata na lajno obscenih klišejev žanra in z dodajanjem figur in kamer na igralno desko ponovno zavrita kaotični vrtiljak.

Za lase privlečena štorija za razliko od tesnobne kvazi-dokumentaristične naracije že v originalu ni bila kdove kako močan atribut filma, a je dramaturgiji z zložnim razgrinjanjem uvodnih nejasnosti pri napredovanju akterjev vse višje pod streho hiše vsaj služila kot kolikor toliko trdna in zanesljiva hrbtenica. Tokrat zgodba, načeta s ceneno in prežvečeno premiso o obsesiji z zlom, ki ob premočrtnem upodabljanju eksorcizma ne poraja omembe vrednih izpeljank, na žalost ne določa niti repa in glave zbeganega dogajanja, kar ima celo vrsto posledic, ki se odslikavajo v razvodeneli atmosferi in nestanovitnem ritmu filma. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je tak hendikep za srhljivko kratke metraže, ki naj bi gledalcu brez pretiranega moraliziranja posredovala instanten možganski šus, pogubne narave, s čimer sta španska ustvarjalca, ki sta s prvim delom tako nenadejano zanetila iskrico v kadečem pepelu šokerjev, posnetih iz roke, bržčas nepreklicno zapravila pozornost prenekaterega navdušenega cinefila, ki bi ga interesiral ogled kakršnegakoli novega dela, kaj šele dveh — najprej tako zvanega prequela, nato pa še z epilogom namignjenega dogajalno širšega vsebinskega izcedka.

4/10

IMDb