22.07.2010

Greva

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Simpatični detour priznanega angleškega cineasta Sama Mendesa z nevpadljivim in ne preveč posrečenim slovenskim prevodom je zgodba o zaljubljenem paru, Burtu (John Krasinski) in Veroni (Maya Rudolph), ki v svojih tridesetih pričakujeta prvorojenko. Neustaljena, neizkušena in finančno nepreskrbljena špekulirata na pomoč Burtovih staršev (Catherine O’Hara in Jeff Daniels) iz Kolorada, ki pa na njuno presenečenje napovesta odhod v Evropo. Odločita se, da si dom poiščeta drugje in mahneta jo na izlet širom po Ameriki k starim znancem in prijateljem, da bi našla primerno okolje za vzgojo svojega otroka. Kljub navidezni neplodnosti in naivnosti njunega popotovanja ju to sooči z vprašanji lastne identitete ter ju ob srečanjih z bolj ali manj ekscentričnimi pogledi znancev na starševstvo postopno usmerja k pomembni ugotovitvi, da si mora dom vsak po svojih željah urediti sam.

Hitro postane jasno, da je Greva precejšen odmik iz Mendsovih dosednjih ustvarjalnih okvirjev. Zračnejša in veliko manj zapletena narativna kompozicija, kot smo jih vajeni, se z lahkotno ironičnim tonom sijajno poda svobodnjaškim maniram žanrskega filma ceste, ki mu Mendes z vpeljevanjem interesantnih likov, ki se izmenjaje vklapljajo v doživetja glavnih protagonistov, tudi konceptualno nadvse zvesto sledi. Na drugi strani bi bilo napak reči, da se avtor oddaljuje od svojih ustaljenih tematskih premis, ni namreč težko ujeti vzporednic prav z njegovo zadnjo študijo ameriškega predmestja, Krožno cesto, kar pomeni, da nam je v obed ponovno ponujen izostren, občutljiv in izredno pronicljiv portret mladega para na križišču mladostne brezbrižnosti in odgovornosti, ki jih prinaša družina. Vendarle pa se darežljivost filma v celoti ne skriva le v avtorjevem lucidnem poigravanju s slogom in na mestu je izpostaviti še druge atribute te iskrive in dopadljive komične drame, v prvi vrsti duhovit scenarij Davea Eggersa in Vendele Vida, všečno karakterno igro glavnih akterjev pa nezanemarljiv karikaturni doprinos stranskih igralcev ter nenazadnje tudi omamno fotografijo in okusno izbrano glasbeno podlago. Morebiti bi nerazpoloženega gledalca utegnil zmotiti kanček predvidljiv tok in konvencionalen razplet, a sam vztrajam pri mnenju, da je Greva sila samovoljen in svojeglav filmski bonbon, ki predstavlja prijetno, a žal spregledano presenečenje, ki sem ga tudi zato dolžan na vsak način priporočiti v ogled.

7/10

IMDb

6.02.2010

Princesa in žabec

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Potem ko je fenomen digitalno skonstruiranih animacij v drugi polovici devetdesetih ostro presekal renesanso risanih celovečernih klasik in je njihova produkcija v tretjem tisočletju pokleknila pred novimi trendi, se, ironično, prav na pobudo Pixarjevega očeta Johna Lasseterja, v Disneyjevih delavnicah ponovno riše in ustvarja. Prvi rezultat je glasbeno obarvana pripoved Princesa in žabec, luštna prikrojenka zimzelene pravljice o žabjem princu, postavljena pred kuliso živahnega New Orleansa po prvi svetovni vojni, v tako zvano dobo džeza, v čas naraščajočega individualizma, plezanja po družbenih lestvicah in popolnega socialnega razvnetja. Tiana (Anika Noni Rose in Zala Đurić Ribič) je temnopolto dekletce, ki odrašča z očetovimi utopičnimi sanjarijami o prestižni restavraciji in se še leta pozneje, ko očeta zgaranost že pospravi pod rušo, udinja, da bi zbrala denar za njuno srčno vizijo. Lepega dne mestno ozračje razburka prihod nonšalantnega in veseljaškega princa Naveena (Bruno Campo in Daniel Bavec), ki ga prebrisani šarlatan (Keith David in Valter Dragan) začara v žabo, po spletu naključij in v bridkem obupu ob novem življenjskem razočaranju, pa Tiana pristane, da ga poljubi in s tem prežene magični urok.

Klimaks je presenetljiv; namesto da bi žabec zrasel v princa, se dekle pomanjša v žabo in jeznoriti regajoči dvoživki jo mahneta iz mesta navzgor po louisianskem zatoku k vudu čarovnici (Jenifer Lewis in Vita Mavrič), da bi jima pomagala pri nevsakdanji zagati. Na poti ju kakopak pričaka cela kopica pomenljivih spoznanj, ob katerih se njuni diametralni mišljenji o delu in hedonizmu postopno pomikata h kompromisni točki. Prekaljena risarska mojstra Ron Clements in John Musaker, ki sta skupaj vihala rokave že nad Malo morsko deklico, Aladinom, Herkulom in Planetom zakladov, vsebinskim sporočilom spretno dodajata vizualno simboliko in z ostrimi kontrasti lucidno ujameta duh časa, predvsem pa kompleksno in večplastno zgodbo, polno stranskih karakterjev, vešče interpretirata in z izraznim obrtnim slogom suvereno krmarita skozi glasbeno široko zasnovan mjuzikl, ki teme išče v tipičnih ameriških zvrsteh, v prvi vrsti džezu, bluesu, zydecu in gospelu. Poseben občutek je na velikem platnu vnovič ugledati “arhaično” risanko, ki že uvodoma gledalca popolnoma očara in ga zanese v nostalgično ekstazo, česar pretirano ne zmoti niti po mojem mnenju zelo spodobna slovenska sinhronizacija, ki vključuje tudi prevod in izvedbo pesmi. Princesa in žabec nedvomno predstavlja posrečen povratek k staremu animacijskemu stilu, žalostno je le, da se je ob ogledu pred in za mano trlo praznih sedežev, med redkimi gledalci pa praktično ni bilo otrok; so pa zato ti v hordah okupirali sosednjo dvorano, žrelo marketinške pogube, če ji smem tako reči, saj so v njej vrteli slaboumni sequel bebave štorije o predirljivem triu zloglasnih veveric. Že tako v današnjem svetu mora biti, si pobito pravim, bralcu pa vseeno predlagam, da korak usmeri proti tistim bolj osamljenim vratom.

8/10

IMDb

23.01.2010

V zraku

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Po istoimenskem romanu Watlerja Kirna posneta drama V zraku je nov film prodornega in samosvojega režiserja Jasona Reitmana, ki se je predlani priljubil z luštno indie pop komedijo Juno, dve leti poprej pa je v lucidni satiri Hvala, ker kadite navdušil s pikrim tuširanjem lobiranja v tobačni industriji. V zraku deli več sličnosti z drugim; kot v Reitmanovem celovečernem prvencu gre namreč za zgodbo prebrisanega in vase zaverovanega retorika, ki ga iz nebesnih višav sklati spoznanje o kronični osebni apatičnosti in popolni družbeni odtujenosti.

Tokrat celo dobesedno, zakaj Ryan Bingham (George Clooney) je popeglan sivolasi šarmer, čigar delo je diskretno odpuščanje delavcev, kar pomeni, da se v maničnem prečesavanju ameriške celine njegovo življenje pretežno odvija na brezosebnih aerodromih in v dolgčasu letalskih naslonjačev. A kot zaprisežen samec neizmerno uživa v svobodnem letanju in večnem potovanju in ko ga šef (Jason Bateman) vpokliče na sedež firme, kjer načitana mladenka (Anna Kendrick) predstavi idejo o stacionarnem videokonferenčnem odpuščanju, se Ryanu zamajajo življenjski temelji. S sprejetjem šefove pobude, da neizkušeno vizionarko na terenu pouči o umetnosti poklica, pograbi zadnjo bilko, ki ga popelje nazaj v avionski raj, kjer pa se spotakne ob odkritosrčno somišljenico (Vera Farmiga), ob kateri se pričnejo načenjati njegovi nazori o lahkotnosti življenja brez bremen, ki jih prinašajo tesni medčloveški odnosi.

Reitman z ironičnim portretom osamljenega vseveda vnovič dostavlja celosten cineastični paket, ki je kot po pravilu ekstravagantno in unikatno aranžiran z omamno melodičnostjo in perfekcionistično vizualno podobo. Dinamičen preplet tope drame in s cinizmom zasoljene komedije čedno odraža brezciljno filozofsko vandranje glavnega protagonista, ki s Clooneyjevo obrabljeno grimasasto mimiko resda ne dobiva posebej presežne karakterizacije, a glumač na srečo fletno sodeluje s soigralkama ter se v vinjetastih izsekih lepo ujame s stranskim ansamblom, ki prepričljivo pooseblja like pobitih odpuščencev. Scenarij, ki ga je Reitman skoval v navezi s Sheldonom Turnerjem, ostro preigrava ustaljene teme čustvene otopelosti in se vidno izogiba klišejskim žanrskim klimaksom, kar pa ga vsaj na trenutke stane oprijemljivejše rdeče niti. Nedoločna razsnova in odprt konec kljub temu ne izzvenita v prazno in gledalca zbadljivo požgečkata po duši ter ga po pretežno flegmatično obarvanem jedru, vljudno ali nevljudno, iz kina pošljeta grobo streznjenega in glavo praskajočega.

7/10

IMDb

24.12.2009

Čudež na 34. ulici

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Na prijetne praznike in vse želeno v prihajajočem letu!

Med božičnimi klasikami ima Čudež na 34. ulici, ki je leta 1947 prišel izpod rok režiserja Georgea Seatona, brez dvoma odlikovano mesto. Mojo trditev naj podkrepi podatek, da je bil film v slabe pol stoletja kar štirikrat na novo ekraniziran, nazadnje pred petnajstimi leti v režiji Lesa Mayfielda, za kar gre razloge bržčas iskati predvsem v vedno aktualnih temah vere v Božička in tržnega siromašenja božičnega duha, v luči katerih se pripoved odvija. Hecno je, da se je praznična drama v ameriških kinematografih pojavila meseca maja, ironično pa, da so distributerji tak termin izbrali, ker naj bi bil v tem obdobju obisk kina večji kot pozimi, a ne dovolite, da bi vam to skazilo pogled na iskreno vizijo božiča, ki jo film ponuja.

Povest spremlja živahnega starca (Edmund Gwenn), ki zase trdi, da je Božiček, in na zahvalni dan v tradicionalni paradi več kot prepričljivo zamenja opiteža v rdečem kostumu. V želji, da bi se zoperstavil komercialnemu izrabljanju praznika, privoli v sodelovanje pri prihajajoči božični reklamni kampanji uspešne trgovske verige, ob tem pa naveže stik z nezaupljivo koordinatorko (Maureen O’Hara) ter njeno načitano hčerko (Natalie Wood) in pozornim snubcem (John Payne). Starec žanje navdušenje med starim in mladim, a ga ob trmastem vztrajanju o svoji identiteti razglasijo za neuravnovešenega in družbi nevarnega, zaradi česar se znajde na sodnem procesu, ki groteskno obravnava naravo Božička in njegov obstoj.

Spretno utirjena parabola ni navita le okoli idealistično začinjenih puhlic in praznično potresenih sporočil, temveč se pikro obregne tudi ob politično ter gospodarsko motivirane reprezentacije praznika in pripadajoče folklore. Z mesijanskim portretiranjem dobrodušnega starca na več mestih celo zavzema formo bibličnega evangelija in v kontekstu kapitalistične izprijenosti nagajivo parafrazira zgodbo Jezusa Kristusa, medtem ko z druge strani tekom celotne minutaže ostaja sproščena in lahkotna drama z romantično, solidarnostno in družinsko motiviko. Sklepna pentlja pražnje spne iskrivo premiso o prepričanju v dobrega moža in na ta način lično zaključi prisrčno prispodobo prepričanja v filantropske vrednote, ki naj bi jih božič včeraj, danes in jutri brezpogojno promoviral.

IMDb

5.11.2009

Počitnice za odrasle

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Pod pri nas nerazumljivo pretirano oglaševanim filmskim naslovom Počitnice za odrasle se skriva plastična komedija, za katero se zdi, da je bolj kot resno zastavljen projekt nastala kot izcedek neposrečenega štosa prijateljske naveze, oblikovane tekom snemanj zajebantskih romanc sorte Greva narazen ali Božič na kvadrat. Zgodba se vrti okoli štirih tako ali drugače načetih ljubezenskih parov, ki se odpravijo na medene počitnice v rajsko letovišče, kjer jih namesto obilice udobja in razuzdane zabave pričaka strogo začrtana zakonska terapija.

Režiser Peter Billingsley v vlogi režiserja počne to, kar najbolje zna kot igralec – statira, a na srečo sta njegova kolega Jon Favreau in Vince Vaughn, ki sta prispevala scenarij, izkušenejša in bolje prekaljena hollywoodska mačkona. Tako lahko, če ne drugega, prepoznamo vsaj dobro zamišljeno kompozicijo glavnih likov, ki, poparjeni, zastopajo različne paradigme novodobnih ljubezenskih zvez in skozi dogodivščine aktualno frontirajo zamolčane in nerazčiščene tegobe skupnega življenja. Tudi ta razvedritev pa je na žalost kratkotrajna, saj je ideja realizirana v okvirih patetične stereotipnosti ter do neprepoznavnosti prepleskana z burkaško in obsceno komiko, kar ima, če v obzir vzamete še neuravnovešen slog in razpuščeno naracijo, docela klavrn izid. Ironično, najpozitivnejši atribut filma tako postane idilična riviera Francoske Polinezije, ki v prijetni družbi predstavlja fino vizualno naslado v trajanju slabih dveh ur.

3/10

IMDb