15.11.2010

Nebo nad Berlinom

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Mestna simfonija na Ljubljanskem filmskem festivalu.

Na letošnjem festivalu LiFFe je programska kategorija retrospektiv namenja portretom velemest in v bogati beri tovrstnih izdelkov je prostor našel tudi znameniti, pred triindvajsetimi leti posneti film nemškega ustvarjalca Wima Wendersa z naslovom Nebo nad Berlinom. Projekcija je bila po mojih opažanjih zgodaj razprodana in ne verjamem, da je bilo za veliko obiskovalcev to prvo srečanje z Wendersovo simfonijo; gre namreč za umetelen umetniški presežek, ki s poetično obravnavo neuokvirljivih eksistencialnih in družbenih tem kar sam po sebi kliče po vnovičnih ogledih.

Spričo tega bo moj komentar, v katerem kanim bolj kot ne površno predstaviti svoje videnje filma in docela zadržano zaorati v njegovo alegoriko, bržčas na moč pritlehen. Pa vendar, Nebo nad Berlinom je zgodba o dveh dimenzijah nemške prestolnice; eni človeški, eni angelski, prvi profani, drugi nebeški. Od pamtiveka Berlin preučujejo in opazujejo angeli, vandrajo po mestu, beležijo dogajanje, poslušajo misli ljudi in jim pomagajo, jih v stiski hrabrijo. Dva izmed njih, Damiel (Bruno Ganz) in Cassiel (Otto Sander), se občasno snideta, metodično prevetrita stare in si izmenjata nove zapiske, vmes pa enkrat prvi navrže drugemu o neusahljivi želji po čutnem dojemanju in dotikanju sveta, ki je angelom a priori odtegnjeno. Izvir njegovih hrepenenj je ljubezen do trapezne akrobatke Marion (Solveig Dommartin), zavoljo katere je pripravljen odvreči krila in se spustiti med navadne smrtnike.

Ironično, angel hlepi po padcu, da bi se naužil senzornih dobrot človeškega sveta, medtem ko akrobatka poželjivo stremi k nebu, da bi ubežala trdim realnim tlem. Wenders ju v zgodbi, ki jo je spisal skupaj s koroškim pisateljem Petrom Handkejem, naposled združi ter ju predstavi s pragmatično figuro, ki v eno spenja številne kontraste filma. Med temi sta kajpada najizrazitejši prav nasprotujoči si empirična in racionalistična percepcija človeške in angelske stvarnosti, ki jo poosebljata Marion in Damiel, vnemar pa ne gre postavljati niti nakazanega razkola med preteklostjo in prihodnostjo, ki projiciran na mesto prinaša izostreno sliko v tem obdobju razcepljene in odtujene nemške družbe, kakor tudi ne zimzeleno aktualnih dilem o večnosti in umrljivosti, s katerimi se v filmu, kot se zdi, najočitneje ubada angel Cassiel.

Z obrtne plati si film najbolje zapomnimo po prehodu iz monokromatične v barvno sliko, ki pomenljivo podčrta Damielov prehod v živopisan senzualen svet, oziroma, da ne bomo malenkostni, po celoviti kinematografiji, za katero je poskrbel sloviti francoski filmar Henri Alekan, ki je za filter pri enobarvnih prizorih bojda uporabil kar staro babičino najlonko. Sicer je film konceptualno začrtan kot subtilna in razmišljujoča upodobitev Berlina z razvlečenim in ne posebej uravnoteženim dramaturškim lokom. V kolikor izvzamemo občasne melodramatične kontemplacije glavnih protagonistov, v scenariju ostane le bore malo dialoga, kar pa Wenders več kot uspešno kompenzira s senzibilno glasbeno podlago, ki vrhunec dosega z naelektrenim koncertiranjem Nicka Cavea v kulisi prelomnega srečanja akrobatke in angela. Film se v evforičnem vzdušju preraščajočih nasprotij zaključi po dobrih dveh urah z napovedjo o nadaljevanju, ki se je udejanilo šest let kasneje, a ni doseglo prepoznavnosti originala. In ne boste verjeli, konec devetdesetih se je v kinematografih pojavil še sentimentalen ameriški rimejk, s katerim pa kakopak ne gre nadalje omadeževati zapisa o moderni klasiki, ki jo mnogi povsem upravičeno uvrščajo med slogovno in motivno najfinejše produkte sedme umetnosti.

IMDb

12.10.2010

Piran / Pirano

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Filmski prvenec vsestranskega Gorana Vojnovića, ki je sicer znan predvsem kot kolumnist in avtor knjižne uspešnice Čefurji raus!, je bil tekom nastajanja deležen zavidljive medijske pozornosti, po “zgolj” treh vesnah na nedavnem festivalu slovenskega filma pa se je nanj vsul plaz neutemeljenih obtožb o amaterski produkciji in marketinški prostituciji, pa kajpada tudi o stereotipno slovenski naravi celovečerca. Seveda to zadnje ni nič drugega kot posmeha vreden očitek, prihajajoč iz ust tega istega občinstva, ki je pavšalen in nategljiv termin skovalo, ostalo dvoje pa je za moje pojme prav nemarno zaostren sinonim mestoma negotovega, a sicer smelo in ambiciozno zastavljenega projekta. Toda tako je naneslo, prav nedoumljivo, da je bila dan po ljubljanski premieri večerna projekcija zgolj siromašno obiskana.

Res škoda, Piran / Pirano namreč prinaša zanimivo, domiselno in dobro povezano zgodbo, razpeto med sedanjostjo in časom medvojne osvoboditve Pirana izpod italijanske okupacije. Uglajen Italijan (Boris Cavazza) potrka na vrata trmoglavega Pirančana bosanskih korenin (Mustafa Nadrević) in jezikovni oviri navkljub drug v drugem prepoznata starega znanca (Francesco Borchi in Moamer Kasumović), ki ju je v vihri druge svetovne vojne združila ljubezen do samosvoje punčare (Nina Ivanišin), Slovenke, ki so ji fašisti brutalno pobili svojce. Njuni spomini odpahnejo duri napetim dogodkom partizanskega zavzetja mesta in opišejo prešeren komunistični triumf, meječ na nebrzdano maščevanje, ki je absurdno trojico pahnilo v nezaslišan beg.

Nedvomno je glavni atribut filma Vojnovićev scenarij, ki popolnoma neobremenjen z ideološkim tolmačenjem zgodovine predstavlja fikcijsko, a konec koncev zadosti kredibilno in še kako pronicljivo sliko medvojnega in povojnega dogajanja. Naslikana je iz perspektiv treh protagonistov in ponuja povsem različne vidike vojne, ki pa se spenjajo v preprostih premisah o nesmiselnosti boja in revanšizma ter posredujejo pomenljiv memento o razpadanju moralnega sistema in dehumanizaciji, medtem ko ji za okvir služi manj vpadljiva, a tankočutna pripoved o soočanju in spopadanju posameznika s srhljivo preteklostjo.

Na žalost film z druge strani ne deluje tako celovito dovršen; korajžna obrtna zasnova se tu in tam resda rezultira v ličnih in čednih posnetkih, pa vendar se večino časa kaže kot očitno pretenciozna, saj se nemalokrat primeri, da je zvok slab in dialog nerazločen, prizori pa posneti pri prešibki ali premočni osvetlitvi. Že boljši aspekt predstavlja igralski ansambel, ki je prav solidno usklajen, morebiti le malce preveč je nagnjen k gledališkim prvinam, kar pa ob znatnem vplivu emocionalnega ozadja likov na potek dogajanja ni faktor izrazitega stopnjevanja nejevolje. Pod črto se mi tako zdi smotrno poudariti, da Vojnovićevega izdelka kljub ne docela prepričljivi interpretaciji ne gre slepo in naglo grajati, kaj šele brezbrižno bojkotirati, nego ga je zavoljo konceptualne zrelosti in kompleksnosti, ki je v slovenski filmski produkciji prej izjema kot pravilo, treba zmerno pohvaliti in potrpežljivo sprejeti ter si od mladega ustvarjalca v prihodnje tudi česa celostno bolj lucidnega obetati.

6/10

IMDb

27.09.2010

Jej, moli, ljubi

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Vnovičnega mesec dni trajajočega zanemarjanja bloga na žalost ne prekinjam z oceno posebej prepričljivega filma, je pa zato prepričljiva vsaj marketinška kampanja, ki dotični film na našem koncu propagira. Zijal sem z odprtimi usti, ko sem se ondan debelo uro pred predstavo komajda dokopal do, kakor se je zdelo, zlata vrednih kart in to na termin, ko sta bili predvajani dve projekciji hkrati. Papir je tekom filma pričakovano izgubil trofejni lesk, skoraj poltretjo uro dolga martra, posneta po memoarih ameriške pisateljice Elizabeth Gilbert, se je namreč izkazala za vse prej kot očiščevalno doživetje, ki pa, če ne drugega, krasno podčrtuje bedo kino sporeda v zadnjih tednih.

Tridejanka v ospredje peha uspešno in dobro situirano newyorško novinarko (Julia Roberts), ujeto v utripu vsakdana, ki se v iskanju smisla in eksistence za leto požene po svetu – jest v Italijo, molit v Indijo in ljubit na Bali. Nisem šovinist in zgodba o ženski, ki se skozi simbolne stopnje hedonizma, meditacije in lovljenja ravnotežja med predajanjem in samodržjem poskuša otresti zategnjenih arhetipskih spon in se v različnih družbah z različnimi vlogami trudi oblikovati novi, srečnejši jaz, je za moje pojme odlična platforma za interesantno in obravnave vredno tematiko, problem pa vidim v togem plastičnem okvirju, ki ga za namene moderacije stesa režiser in scenarist Ryan Murphy, saj se ta niti za trenutek ne prilega vsebini. Razvlečeno portretiranje v osnovi pretirano idealizira protagonistkino osebnost in preko meja dobrega okusa stereotipizira okolje, v katerega je postavljena, kar se rezultira v patetičnem moraliziranju, ki ga še nadalje stopnjuje tokrat izrazito slaba in neprepričljiva predstava Robertsove. Pohvalim tako lahko kvečjemu na čase koketen obrtni aranžma in v sivem povprečju zadušen doprinos posameznih akterjev stranskega ansambla, sicer pa Jej, moli, ljubi prej kot uokvirjena podoba travm in kompleksov sodobne ženske paradoksalno odzvanja kot Lawrence Arabski oholega feminizma, egocentričnosti in nestanovitnosti v odnosu do moškega.

4/10

IMDb

12.08.2010

Skrivnost v njegovih očeh

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Zgodba letošnjega dobitnika zlatega kipca za najboljši tujejezični celovečerec, argentinskega filma Skrivnost v njegovih očeh, je detektivska štorija, ki se izmenično odvija sredi sedemdesetih in koncem devetdesetih let. Benjamín Espósito (Ricardo Darín) je dolga leta služboval kot uradnik na sodišču v Buenos Airesu, ob nastopu penzije pa se nameni spisati roman o zagamanem primeru posilstva in umora mlade ženske (Carla Quevedo), ki mu še četrt stoletja kasneje ne da miru. Med njegovim spominjanjem, zbiranjem gradiva in poskusi pisateljevanja spočetka spoznavamo glavne akterje zgodbe, od Espósitovega zapitega kolega (Guillermo Francella) in spogledljive šefice (Soledad Villamil) do srčnega ljubimca ubitega dekleta (Pablo Rago) in njenega oboževalca ter domnevnega morilca (Javier Godino).

Nadaljevanje prinaša razvozlavanje umetelnega vozla raznolikih emocionalnih vezi med liki, ki sta ga enkratno osnovala filmar Juan José Campanella in avtor filmske predloge Eduardo Sacheri. Odvijanje napete vsebinske niti, ki se osredotoča na protagonistovo perspektivo srhljivega incidenta in dogodkov, povezanih z njim, tako z enega konca prinaša zapleten labirint, nasičen z intrigami in suspenzom, z drugega pa priročno tnalo, na katerem se izmenjujejo prenekateri motivi ljubezni in pravice, ki z zajetno mero simbolizma v ospredje potiskajo ostre moralne polemike, trpke eksistencialne dileme in mučna vprašanja družbenega statusa. Kompleksna slika, ki pri tem nastaja, je podkrepljena z obrtno bravuro, katere brezhibnost v največji meri potrjujeta drzna in suverena, a v nobenem segmentu prekipela režija ter odlično usklajevanje homogenega igralskega ansambla, pika na i pa so odlična kostumografija, scenografija in maska, ki nedvoumno poudarjajo časovno ločnico in mestoma čedno orišejo duh dob, v kateri je pripoved umeščena. Ni kaj, kategorija za najboljši tujejezični film je bila na letošnjih oskarjih zares natrpana s samimi presežnimi cineastičnimi izdelki, a raje, kot da bi pogreval staro vprašanje, ali bi si nagrado bolj od Campanellinega izdelka zaslužil Hanekejev Beli trak, Audiardov Prerok ali kateri izmed ostalih dveh nominirancev, naj raje dregnem v paralelo med neameriškimi kandidati in sekcijo za najboljši film ter brez kakršnekoli mržnje do hollywoodskih projektov ali sistematične glorifikacije vseh ostalih navržem pavšalno oceno o njihovi popolni kvalitativni primerljivosti.

8/10

IMDb

10.08.2010

Glasnik

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Glasnik je moralka o spopadanju ameriškega vojaka s posttravmatičnim sindromom iraške vojne, ki v ospredje peha zgovoren lik mladega operativca (Ben Foster), ki je po tragični peripetiji v boju poslan v domovino in tam premeščen v enoto za obveščanje svojcev o nesrečah vojakov. Videti je, da ga je življenje na fronti dodobra čustveno izmozgalo in le stežka se ponovno vklaplja v družbo, a si uteho kmalu poišče v ženi (Samantha Morton) enega izmed pokojnih vojakov, sčasoma pa razvije tudi pristno prijateljsko vez s svojim nadrejenim (Woody Harrelson). Ob tem na plan postopoma curljajo njegove trpke more iz vojnega vsakdana, ki se končujejo z razkritjem dramatične izkušnje, iz katere navkljub odlikovanjem ni izšel kot junak, pač pa kot ujetnik razjedajočih dvomov in psihičnih tegob.

Za režiserja Orena Movermana je Glasnik prvenec v tovrstni vlogi, saj se je v svetu filmske produkcije dosedaj preizkušal predvsem kot scenarist, po odpovedi nekaterih odmevnejših imen, ki so bila v igri za režijo, pa je tokrat dobil priložnost, da se dokaže tudi za kamero. Zaupani nalogi je brez dvoma kos in jo prav dobro opravi, a je na daleč jasno, da film bolj kot režija opredeljuje scenarij, ki ga je Moverman pripravil skupaj z Alessandrom Camonom; realizacija enkratne idejne zasnove, ki v protagonistu združuje perspektivo žrtve in priče gorja, je uvodoma vešča in ambiciozna, na žalost pa tekom filma bledi bodisi zavoljo premalo poudarjenih klimaksov bodisi zaradi pomanjkanja vsebinskih iztočnic, ki bi zvezno nadaljevale lucidno začrtan koncept. Bržčas se zato pozornost gledalca v večji meri preusmeri k opazovanju igralskih karakterizacij likov in pri tem v oči bode Harrelsonova prepričljiva interpretacija vase zavlečenega in kompleksov polnega poveljnika, ki v interakciji s Fosterjevo suvereno predstavo daje osnovo interesantnemu portretu introvertiranih posameznikov, ki drug v drugem najdeta zvestega in zaupanja vrednega tovariša. S končnega vidika tako tematska kompozicija sicer deluje kanec neusklajeno in neuravnovešeno, a lahko film zavoljo tehtnih premis kljub temu ocenimo kot povsem spodoben doprinos v zadnjem času ponovno popularnemu žanru vojnih dram in ga v več aspektih tudi na kvalitativnem nivoju spečamo z bolj prepoznavno Bombno misijo, kar se ne more šteti kot zanemarljiva pohvala.

6/10

IMDb