22.07.2011

Kung fu panda 2

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Prav dobro se spominjam, kako sem pred dvema letoma bentil in srborito mlatil po DreamWorksovi uspešni in obče priljubljeni kreaciji Kung fu panda, za katero se danes zdi, da bo prerasla v novo neutrudno risano serijo. Takrat in še večkrat kasneje sem jih slišal, da sem pristranski, neobjektiven, celo zategnjen, češ da animacijo po vsebinski plati sodim preveč resno, kritično in enoznačno. Film sem kasneje videl še enkrat ali dvakrat ter ob njem ostal neomajen, zvest svojim prvotnim argumentom in občutkom, a je prav, da jih ob ogledu drugega dela, preprosto imenovanega Kung fu panda 2, vnovič postavim na zaslišanje.

Nadaljevanje zgodbe je, potem ko si je nenasitni in lenobni panda Po (Jack Black in Klemen Slakonja) v prvem delu prislužil naziv zmajskega bojevnika, v resnici povsem na dlani. Naravno vprašanje je, kdo Po sploh je in od kje se je vzel, zakaj očitno je, da vaški gostinec, gosak Ping (James Hong in Iztok Valič), pri katerem je odrastel, ne more biti njegov pravi oče. Vzrok za Pojevo brskanje po lastni preteklosti se skriva v prihodu častihlepnega pava Shena (Gary Oldman in Uroš Smolej), ki poseduje uničujoče strelno orožje, s katerim preti širni Kitajski in veščinam kung fuja. Da bi ga ležerni bajsi ugnal v kozji rog, mora namreč najprej poiskati svoj duhovni mir in priklicati dogodke iz ranega otroštva, pri tem pa mu ob bok stopijo novi in stari kompanjoni.

Osnovna fabula je tako pravzaprav na las podobna tisti iz prvega dela; kljub temu da si je Po pridobil spoštovanje mojstrov borilnih veščin in se v zavesti ljudi vkoval kot zvezdniška ikona, ostaja navzven radoživ in dobrovoljen, v sebi pa frustriran in nesiguren vaški posebnež. Pustolovščina, ki jo pandi začrtata scenarista Jonathan Aibel in Glenn Berger, je torej vnovični vzpon zapostavljenega junaka in nova variacija štorije o malem človeku, ki z delom, zagnanostjo, trudom in predanostjo doseže vrtoglave cilje, ki mu jih je zastavila usoda. Vse lepo in prav, zakaj pa ne, da le ne bi bila interpretacija, slično kot v prvem delu, tako lahkomiselna in pedantno zaverovana v ljubek in srčkan prikaz junaka, ki pretežno jamra, jé in stežka dvigne svojo debelo rit, se, ko gre zares, skriva za tovariši, ki garajo namesto njega, nazadnje pa z nekaj talenta in veliko sreče oblizne smetano in pogoltne češnjo. Ne rečem, da nisem težak, tečen in preobremenjen s takimi in drugačnimi družbenimi paradigmami, toda le kdo mi lahko oporeka, da mlajše občinstvo ni oprezno in dovzetno za vzore, ki jih promovirajo gibljive slike?

Na srečo je tu še boljši kos filma — animacija. Dolgoletni vajenki Jennifer Yuh je bilo zaupano koordiniranje obrtnih aspektov in glede teh — verjemite, če morete — nimam nikakršnih pripomb. Film si je bilo, pričakovano, moč ogledati tudi v treh dimenzijah, a sem, vraga, to doživetje v kinu zamudil. Kljub temu sem naravnost užival v načarani fatamorgani toplih barvnih odtenkov, ki prepričljivo ujame kuliso starodavne Kitajske in navdušuje z brezhibno koreografijo bojev. Nemalo je zabavnih in bistro stesanih vinjet, ki se često spotikajo ob popkulturne konfine, poleg plastičnega sloga digitalne animacije pa pozornost pritegne ekstravagantna uvodna sekvenca in navidez klasično animirani inserti Pojevih sanj in spominov. In vendar se kljub nebrzdani in malodane sramotni razneženosti nad animirano kreacijo tudi tokrat ne nameravan ukloniti zabavljaškemu sladilu, ki je ob dobri marketinški kampanji brez težav ujelo bogat finančni izkupiček prvega dela, in tako ostajam trmasto zaprisežen h kritiki ideologije izdelka, dasiravno bo morebitni bralec moje prepričanje posmehljivo prezrl ali pa se nemara celo objestno spravil nadenj.

5/10

IMDb

19.07.2011

Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Pogled na sporede kino projekcij je te tedne prav smešen. Ah, kaj smešen, absurden! Zdi se, da človek brez smisla za numerologijo v večjih kino kompleksih nima kaj početi, poleg naslova je po pravilu odtisnjena številka, v skromnem slučaju, da manjka, pa mora biti podana implicitno; film pač ni več film, če nima predhodnika ali originala. To bi obenem dalo misliti tudi, da je obiskovalec kinodvorane lahko le hud cinefilski džanki ali pa, da premore vsaj širšo razgledanost in globoko ozaveščenost s filmskega področja, kako naj sicer sledi filmom, ki se vsebinsko ne začnejo na začetku, temveč nekje vmes, na sredi?

Ondan pa sem si vendarle drznil zaviti v kino. Kljub obledelem spominu na prve tri filme sem si izprosil ogled četrtega dela Piratov s Karibov. Začetek Disneyjeve gusarske epopeje sega tja v leto 2003, ko je pod okriljem producenta Jerryja Buckheimerja iz ne preveč obetavne mladinske pravljice zrasla nepojmljivo priljubljena pustolovščina za mlado in staro. Še več, senzacionalna scensko-kostumska konstrukcija je skupaj s pestro motiviko štorije, ki je kratkočasno nihala med dramatičnim in špasnim, postala lansirna deska za nova nadaljevanja in garant za masten dobiček. Kajpak se je z molžo skozi leta izcimilo najslabše; vratolomnost je sicer ostala in serija je celo postajala vse bolj mračna in pristna, a dolge in pretenciozno zavozlane vsebinske niti so šle na škodo pustolovščini, postale same sebi namen in do skrajnosti trivializirale zastavljeno zgodbo.

Optimistično gledano novi film, Z neznanimi tokovi, gledalcu daje prgišče upanja po prevetritvi. Prišlo je do rošade na režiserskem stolčku, na katerem je Rob Marshall zamenjal Goreja Verbinskega, osvežen je bil igralski ansambel, scenaristični dvojec, ki ga tvorita Ted Elliott in Terry Rossio, pa je s predelavo gusarskega romana Tima Powersa napovedal bolj koherentno in angažirano zgodbo. A se konec koncev ni spremenilo kaj dosti, rekel bi le, da so peripetije in vragolije narcisoidno ekscentričnega kapitana Jacka Sparrowa, ki jih pokonci drži edinole karizmatična upodobitev Johnnyja Deppa, tokrat še za odtenek bolj poletne in obešenjaške, medtem ko je dogajanje, ki se vrti okoli iskanja tako zvanega izvira mladosti, v katerega se poleg Sparrowa vmešajo še samosvoja piratinja Angelica (Penelope Cruz), zloglasni razbojnik Črnobradec (Ian McShane), prekaljeni pomorski lisjak Barbossa (Geoffrey Rush) in brezkompromisna španska mornarica, po stari navadi viharno, kaotično in, najbolj od vsega, nesmiselno.

Naj ne glede na to poudarim, da film docela malovreden in slab tudi ni. Nasprotno, aranžma je kinematografsko dodelan, kostumografsko in scenografsko posrečen, pa tudi glasbena podlaga, ki je delo renomiranega skladatelja Hansa Zimmerja, je na moč všečna in poskočna. In vendar, ali je gledalec prezahteven, če se mu ob atraktivni in bleščeči embalaži toži po polnovrednejši vsebini, nataknjen in nergav, če mu smrdi šablonska kompozicija in epizodna brezglavost, ter nenazadnje nadut in snobski, če od izrazitega poletnega hita pričakuje kanček avtentičnosti in dobre, ne zgolj infantilne zabave? Veste, formula novodobnega spektakla je prav paradoksalna reč, število nadaljevanj je v obratnem sorazmerju tako z noviteto kot svežino, tako da si naslednjič, ko boste stali pred kino blagajno, ne belite glave z vprašanji, ali ste ta ali oni del že videli — saj ni vredno, če ste kakšnega vmes izpustili, vam bo to v korist, ne škodo.

5/10

IMDb

9.11.2010

Scott Pilgrim proti vsem

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

V navadi mi je, da nergam nad filmskimi adaptacijami stripov, ki se otepajo karikiranega sloga svojih predlog, in zgodi se, da pozelenim od jeze, če jih filmarji za povrh ukrojijo še kot premočrtne komercialne popkorne, ki radirajo njihovo tematsko okovje ali kritično uperjenost. Ampak brez panike, lahko berete dalje, kar zadeva ekranizacijo serije zvezkov o herojstvih Scotta Pilgrima, takih nervoznih izpadov ne bo, ocenjujem namreč, da angleški režiser Edgar Wright delo kanadskega risarja Bryana Leeja O’Malleyja s spoštljivo doslednostjo in dobro mero entuziazma prenaša iz papirja na celuloid, kar ima za rezultat nič manj kot pikro, šegavo in s popkulturnimi referencami prežgano grotesko mladostniškega samozavedanja in potrjevanja.

Kdor zanj še ni slišal, Scott Pilgrim (Michael Cera) je triindvajsetletni zabušant iz Toronta, ki si izgubljeno samozavest po dekletovi košarici krepi z imidžem basista garažnega benda in ljubimkanjem z naivno srednješolko (Ellen Wong). Neke noči mu sanje prešiba ekscentrična punčara na kotalkah (Mary Elizabeth Winstead), ki v realnosti sliši na ime Ramona Flowers, in poba se na vrat na nos zatrapa vanjo. Da bi osvojil srčno damo, mora po vrsti premikastiti njenih sedem bivših, kar pa je zanj, kot se izkaže, zgolj prispodoba obračunavanja s svojimi potlačenimi demoni, zbeganimi vrednotami in moralno nezrelostjo.

Edgar Wright je znan kot nabrušen parodist — poglejte si vendar zombi defekt Noč neumnih mrtvecev ali akcijsko parčkanje Vroča kifeljca — , v tem slučaju pa si predmet ščegetanja sposodi kar pri grafični predlogi in fabulo v primerjavi z njo še izraziteje nasloni na scenarij klasične računalniške pretepačine. Nadalje sliko vse prej kot malenkostno zapaca z raznoraznimi zaznamki in jo smelo prevetri z ekcesnimi postprodukcijskimi prijemi, do absurdnosti pa film naženejo bizarne pojave Scottovih nasprotnikov, ki se izmenjaje vklapljajo v pripoved. Piko na i po mojem prepričanju doda Cera z lucidno karakterno upodobitvijo, skozi katero z objestno ironijo interpretira protagonistov neokusni egoizem in patetično naprezanje za družbeno uveljavitev, a hkrati lik vse do konca ohrani priljuden in v svojem bistvu neoporekljivo simpatičen.

Treba je reči, da Scott Pilgrim proti vsem oglašujoče odzvanja s pretirano slogovno neobrzdanostjo in kričavo vpadljivostjo, kar morebiti ne bo po godu tistim, ki se ne znajo poistovetiti z ikonografijo igračastega šunda. Ob tem zna s klišejsko romantično formo in na čase docela nonšalantno dramaturgijo dodobra načeti živce resnobnim kritikarjem; bo pa zato brez trohice dvoma zasedel kultno mesto med generacijami, ki so zrasle s puljenjem gumbov na potrošnih tipkovnicah in z nosom v debelih računalniških ekranih.

7/10

IMDb

23.10.2010

Panika na vasi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Naj še enkrat več podrezam v aktualno in s subjektivnimi stališči vneto osišče o obrtnem pristopu do celovečernih risank; ne bom provociral in delal zgage, le za namen kritične presoje naslovne stop-motion animacije, pod katero sta se podpisala belgijska ustvarjalca Stéphane Aubier in Vincent Patar, bom izpostavil njeno paralelo z eno najbolj prepoznavnih digitalno zasnovanih risank, Pixarjevim Svetom igrač. V obeh izdelkih imajo namreč glavno besedo oživljene igrače, ki skozi naplet zabavnih, domiselnih in s fiziko sveta često skreganih dogodivščin ponazarjajo brezmejnost otroške domišljije, ki se tako jasno kaže prav v njihovi igri z raznoraznimi figurami in lutkami.

Panika na vasi gre v neposredni interpretaciji ringaraje dva koraka dlje od Pixarja. Prvi je ustvarjalni koncept avtorjev, ki si like dobesedno sposojata iz igralne škatle, jih nato premikata in razvrščata po paleti krajine in njihov položaj dokumentirata ter material naposled v igrivem stokatu ritmu zlagata v gibljivo sliko, drugi pa je vsebinsko fantaziranje, ki se izkazuje v razpuščenem dogajanju, začetem z neljubo in z za lase privlečeno peripetijo. Gre namreč za štorijo o Kavboju (Stéphane Aubier) in Indijancu (Bruce Ellison), ki želita Konju (Vincent Patar) za rojstni dan sezidati žar, pa se uštejeta pri številu naročenih opek, kar trojico po spletu smešnih naključij pahne v trikotnik podzemlja, snežne tundre in podvodnega sveta.

Dobro uro in četrt trajajoč celovečerec, ki idejno izvira iz istoimenske serije kratkih epizod, se tako izkaže za nabrit in eklektičen vrtiljak, ki nas v osupljivem tempu premetuje med takimi in drugačnimi absurdnostmi ter s pestro in neizčrpno situacijsko komiko, vezano na verigo vzrokov in posledic, prav nepopisno zabava in poživlja; a seveda je v isti sapi treba zanergati, da je direndajasta pripovedna kompozicija daleč od Pixarjeve elegantne dramaturške parabole, kar film očitno hendikepira s stališča tematske podčrtanosti in karakterne razvitosti. Zato pa lahko gledalec, ki se ni voljan na vrat na nos pognati po namazanem toboganu vrišča in trušča, odprtih ust občuduje ekstravagantnost animacije, ki zavoljo enostavne in surove vizualizacije vrh vsega posreduje še kaj interesantno demonstracijo prijemov in tehnik fragmentarnega aranžiranja. Panika na vasi v vpadljivem triu lanskoletnih slogovnih predstavnikov, ki ga tvori skupaj s Selickovo Coraline in Andersonovim Čudovitim lisjakom, vsekakor predstavlja najbolj bizarno in odbito doživetje ter tako na svojevrsten način promovira zadnja leta ponovno vse bolj popularno obrt.

7/10

IMDb

9.10.2010

Svet igrač 3

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

O Pixarjevem Svetu igrač 3 sem pri nas, kako presenetljivo, le količkaj bral. Morebiti sem čtivo površno spregledal ali pa mi je ogibanje zapisom, ki mi pred ogledom širijo obzorje, prešlo v nezavedno podzavest; pak dvomim, se mi zdi, da film pri nas ni izzval posebne evforije. Smešno, gre namreč za izdelek, ki po enajstih letih obuja silno priljudno franšizo, še več, za drugo nadaljevanje animacije, ki je leta 1995 prelomno načela dandanes pretežno digitalno produkcijo risank, tako da prav nič ne čudi, da v svetu Svet igrač 3 trenutno kotira kot finančno najuspešnejša risanka in celo kot najbolj gledan film letošnjega leta. K nam je prišel relativno pozno in še to izključno v sinhronizirani obliki, atraktivnejšo 3D različico pa si je moč ogledati le v izbranih kinematografih.

A naj komentar na novo Pixarjevo kreacijo ne bo ventil za zmrdovanje nad mineštro slovenske distribucije in kinematografije, izpostavimo za začetek raje celovečercu pripet kratki film Teddyja Newtona, ki imenitno opiše snidenje personifikacij dneva in noči. Preprosta parabola je prepredena z motiviko o stikanju dveh drugačnih svetov, ki nadgrajuje enega in drugega, ob očitni družbeni konotaciji pa v oči bode tudi domiselno spajanje klasične in digitalne animacije, kar je z obzirom na vpliv originala na širšo industrijo risank kajpada nadvse primerna uvertura v njegov sequel.

Tudi začetek filma navrže dve posrečeni vinjeti. Prva, živahna kavbojka, v kateri se preganja obče znana klapa igrač z Jelkom (Tom Hanks in Aljaž Jovanović) in Kenom Kozmobliskom (Tim Allen in Uroš Potočnik) v glavnih vlogah, prinaša simbolično noto o brezmejni otroški domišljiji, ki tako fletno krasi Pixarjevo franšizo, druga, ki se vrne v sobo malega Andyja (Charlie Bright in Maks Šmuc), pa načrta simpatičen memento prvima deloma. V nadaljevanju se nato znajdemo ravno v času, ko se sedemnajstletni Andy odpravlja na kolidž in osamljene igrače mrzlično kujejo načrt, kako se izogniti odpadu. Po spletu naključij končajo v bližnjem vrtcu, ki pa se zavoljo tiranskega plišastega medveda (Ned Beatty in Iztok Jereb) kljub navidezni ljubkosti izkaže za pravi pekel. Jelko pripravi načrt za pobeg in druščina se s prepričanjem, da jim bo Andy odmeril vsaj podstrešje namesto smetnjaka, odpravi na nevarno in naporno pot.

Nabrita avantura prinaša nadvse zabavno in kratkočasno dogajanje, ki spretno poveže celo paleto likov in se preliva med komičnim, dramatičnim in akcijskim. Z motiviko velikega brata risanka na čase zahaja v precej morbidne in za moj okus pretirano nasilniške vode, vendar pa zgodba vrhunce dosega v emocionalno intenzivnih peripetijah, ki se nanašajo na vzajemno sodelovanje in močan skupinski duh pisane klape ali pa na nostalgično vračanje v vsebinsko preteklost ter s tem povezane teme vznemerljivega odraščanja in otožnega preraščanja. Animacija z dvodimenzionalne perspektive resnici na ljubo ne ponuja vidne inovacije glede na nedavne izdelke največjih studiev, a gre na vsak način za presežno izpiljeno obrtno kreacijo, ki fotorealizem uporablja za stvarni svet, medtem ko je namišljena sfera igračastih junakov oblikovno pestra, karikirana in duhovita. Svet igrač 3 tako s časovnim zamikom pripovednega dogajanja in ustrezno tehnično nadgradnjo serijo osvežuje in ji dodaja nove razsežnosti, s čimer prekaljeni ustvarjalci na čelu z Leejem Unkrichom, Johnom Lasseterjem in Andrewjem Stantonom dobro utemeljijo in upravičijo nadaljevanje, kar vsekakor vnaša kanec optimizma v moj bolj kot ne skeptičen pogled na Pixarjevo desko, ki v prihodnje obeta skoraj manično obujanje obstoječih produktov delavnice.

7/10

IMDb