6.02.2010

Princesa in žabec

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Potem ko je fenomen digitalno skonstruiranih animacij v drugi polovici devetdesetih ostro presekal renesanso risanih celovečernih klasik in je njihova produkcija v tretjem tisočletju pokleknila pred novimi trendi, se, ironično, prav na pobudo Pixarjevega očeta Johna Lasseterja, v Disneyjevih delavnicah ponovno riše in ustvarja. Prvi rezultat je glasbeno obarvana pripoved Princesa in žabec, luštna prikrojenka zimzelene pravljice o žabjem princu, postavljena pred kuliso živahnega New Orleansa po prvi svetovni vojni, v tako zvano dobo džeza, v čas naraščajočega individualizma, plezanja po družbenih lestvicah in popolnega socialnega razvnetja. Tiana (Anika Noni Rose in Zala Đurić Ribič) je temnopolto dekletce, ki odrašča z očetovimi utopičnimi sanjarijami o prestižni restavraciji in se še leta pozneje, ko očeta zgaranost že pospravi pod rušo, udinja, da bi zbrala denar za njuno srčno vizijo. Lepega dne mestno ozračje razburka prihod nonšalantnega in veseljaškega princa Naveena (Bruno Campo in Daniel Bavec), ki ga prebrisani šarlatan (Keith David in Valter Dragan) začara v žabo, po spletu naključij in v bridkem obupu ob novem življenjskem razočaranju, pa Tiana pristane, da ga poljubi in s tem prežene magični urok.

Klimaks je presenetljiv; namesto da bi žabec zrasel v princa, se dekle pomanjša v žabo in jeznoriti regajoči dvoživki jo mahneta iz mesta navzgor po louisianskem zatoku k vudu čarovnici (Jenifer Lewis in Vita Mavrič), da bi jima pomagala pri nevsakdanji zagati. Na poti ju kakopak pričaka cela kopica pomenljivih spoznanj, ob katerih se njuni diametralni mišljenji o delu in hedonizmu postopno pomikata h kompromisni točki. Prekaljena risarska mojstra Ron Clements in John Musaker, ki sta skupaj vihala rokave že nad Malo morsko deklico, Aladinom, Herkulom in Planetom zakladov, vsebinskim sporočilom spretno dodajata vizualno simboliko in z ostrimi kontrasti lucidno ujameta duh časa, predvsem pa kompleksno in večplastno zgodbo, polno stranskih karakterjev, vešče interpretirata in z izraznim obrtnim slogom suvereno krmarita skozi glasbeno široko zasnovan mjuzikl, ki teme išče v tipičnih ameriških zvrsteh, v prvi vrsti džezu, bluesu, zydecu in gospelu. Poseben občutek je na velikem platnu vnovič ugledati “arhaično” risanko, ki že uvodoma gledalca popolnoma očara in ga zanese v nostalgično ekstazo, česar pretirano ne zmoti niti po mojem mnenju zelo spodobna slovenska sinhronizacija, ki vključuje tudi prevod in izvedbo pesmi. Princesa in žabec nedvomno predstavlja posrečen povratek k staremu animacijskemu stilu, žalostno je le, da se je ob ogledu pred in za mano trlo praznih sedežev, med redkimi gledalci pa praktično ni bilo otrok; so pa zato ti v hordah okupirali sosednjo dvorano, žrelo marketinške pogube, če ji smem tako reči, saj so v njej vrteli slaboumni sequel bebave štorije o predirljivem triu zloglasnih veveric. Že tako v današnjem svetu mora biti, si pobito pravim, bralcu pa vseeno predlagam, da korak usmeri proti tistim bolj osamljenim vratom.

8/10

IMDb

9.09.2008

Mamma Mia

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Ne da je zgodba tisto, kar zaznamuje film, pa vendar: zala punčara po imenu Sophie (Amanda Seyfried) se s samosvojo, žurersko, kljub letom še vedno uporno materjo Donno (Meryl Streep) na idiličnem grškem otoku mrzlično pripravlja na poroko s sanjskim princem (Dominic Cooper). V želji, da bi bil ceremonial popoln, na lastno pest na svatbo povabi tri neznance, Sama (Pierce Brosnan), Harryja (Colin Firth) in Billa (Stellan Skarsgård), za katere iz maminih mladostnih dnevniških zapisov sklepa, da so njeni potencialni očetje. Zmeda, ki sledi, je pričakovana, polna je starih zamer, tragičnih nerazumevanj, nepotešenih strasti in zatrtih spominov, lahkotno zapakiranih v nostalgični mjuzikl, ki poka od sentimentalizma, konvencionalnosti in idealizma.

Režiserka Phyllida Lloyd je komično burlesko posnela na podlagi uspešnega odrskega mjuzikla, ki je na West Endu startal leta 1999 in je ohlapen rimejk filma Dober večer, gospa Campbell iz leta 1968, izdatno podkrepljen s kolekcijo popevkarskih hitov švedske skupine Abba in ambiciozno nadgrajen s klasičnimi zakonitostmi starogrške komedije. S filmske perspektive bi za Lloydin izdelek težko našli pohvalne besede, avtorici se namreč pozna, da je bila  izučena v gledaliških vodah in filmskega medija ne zna prav dobro izkoriščati; v večji meri se naslanja na igralski ansambel, a je ta s peščico dobrih in kopico slabih predstav sivo povprečen, pa tudi s teatralnimi pripovednimi prijemi se Lloydova ne proslavi, saj celotna pripoved izzveni posiljeno, zmedeno, nedorečeno in, po pravici povedano, povsem pocarsko vkup spacano. Bolj nego obljubljeni poklon zimzelenim melodijam Mamma Mia deluje kot skliširano romantično skrpucalo, na katerega se gladko lepijo lucidni šlagerji sedemdesetih in osemdesetih, tako da si bodo film trajno zapomnili le veliki entuziasti in oboževalci Abbe, ostali publiki pa bo bržkone prinesel zgolj poldrugo uro razbremenjujoče, nonšalantne zabave.

3/10

IMDb

2.03.2008

Sweeney Todd: Hudičev brivec

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Legenda o Sweeneyju Toddu, sociopatskem, psihotičnem, po malem nihilističnem londonskem brivcu, ki je okrutno in brutalno rezal vratove svojih strank, je zrasla v drugi polovici devetnajstega stoletja, jasno, kje drugje kot v morbidni literaturi viktorijanske dobe; le-ta je dala dom premnogim antiheroičnim figuram bizarne angleške folklore, ki so se, ujete nekje med pozno romantiko in ranim modernizmom ter odločilno zaznamovane z globokim notranjim razkolom, temnimi misli in srhljivo paradoksalnimi načeli, v številnih variacijah prosto sprehajale po delih angleških piscev. Nekaj dekad pozneje, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so po Hollywoodu razsajali burleskni B-filmi, ki so tako radi pokukali v sfere nemškega ekspresionizma, se je naš junak na platnu znašel kar trikrat, obče znan pa je postal šele kakih petdeset let pozneje, ob zatonu sedemdesetih, ko ga je, očaran nad melodramatičnim in senzualističnim duhom zgodbe, na broadwayjske deske postavil ameriški dramatik in skladatelj Stephen Sondheim.

Na ta način je Todd prišel pod nos najefektivnejšemu filmskemu buditelju temačnih artističnih vrst, Timu Burtonu, ki je pripoved upodobil v formi bizarnega mjuzikla z izstopajočimi elementi nekonvencionalnih grozljivk. Nekoč Benjamin Barker, danes Sweeney Todd (Johnny Depp) se po letih izgnanstva montecristovsko vrne v zlovešči London, da bi se končno maščeval hipokritskemu, grozno antipatičnemu sodniku Turpinu (Alan Rickman), ki mu je zavistno odtegnil prelestno ženo in si prisvojil njegovo malo hčerko Johanno (Jayne Wisener). Ni naključje, da Todd po povratku domov najprej zavije k gospodični Lovett (Helena Bonham Carter), najbolj brezupni pekarici v mestu, zakaj prav nad njeno “delikateso” je zaprašena soba, ki je nekdaj slovela kot najboljša brivnica daleč naokoli. Ker Todd britev še vedno obvlada vsaj tako vešče, kot je Edward Škarjeroki vihtel svoja rezila, brž usposobi svojo delavnico in kaj kmalu se na njegovem stolu znajde tudi nepravični sodnik, vendarle pa se mu vendeta v zadnjem hipu nesrečno izjalovi. Srditemu brivcu tako ne ostane drugega, kot da potrpežljivo čaka na vnovično priložnost, medtem pa z najemodajalko v siloviti mizantropiji postaneta najuspešnejši obrtniški tandem v mestu.

Ne le da Burton smelo spaja glasbeni in grozljivi žanr, Sweeney Todd: Hudičev brivec je pravcata mineštra različnih stilov in slogov. Kakopak je okvir Burtonovega izražanja tudi tokrat tipično misteriozen in dekadenten, a ga izmenično dopolnjuje z grotesknimi nerodnostmi in hibami, humoresknimi vložki, opaznimi satiričnimi prvinami, občasnimi surrealističnimi klimaksi in pobegi v simbolistične skrajnosti ter v sklepni fazi z očitnimi obrisi shakespearijanske tragedije. Prizore često dopolnjuje z grafičnimi štukaturami – blazno izstopajoča je škrlatna kri, ki je izrazito kontrastna pretežno sivi podlagi –, s čimer prakticira umetniško esteizacijo nasilja in zahaja v izrazito nekonvencionalne vode; prav nasprotno pa postopa v segmentu, v katerem like hudomušno postavi pred živopisno ozadje in s tem vzbuja čudaško protisloven učinek. S tako ekstravagantnim in – če hočete – ekscentričnim slikanjem Burton sintetizira nadvse poživljajoč in razgiban kolaž, ki pa – da ne bo pomote – ne deluje prav nič razpuščeno in nedorečeno, saj se filmu zelo jasno vidi, da je detajlno premišljen in sila striktno osnovan kakor tudi precizno posnet in genialno podan. Izpod rok tega fantastičnega režiserja torej še enkrat več prihaja briljanten cineastični eksces, ki sestoji iz številnih karakterističnih postavk auteurjevega dosedanjega opusa, umetelno in spretno zapakiranih v novo, kompaktno celoto.

9/10

IMDb

Sweeney Todd, Hudičev brivec

24.12.2007

Predbožična nočna mora

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Vesel božič in lepe praznike!

Plastelinska animacija je interesantna že sama po sebi – ne le zaradi mehkih, simpatično zaobljenih oblik, pač pa predvsem zaradi večmesečnega garaškega dela, ki se skriva za njimi. Lutke so umetnost svoje sorte, še več truda pa je potrebnega, da jih animatorji spravijo v gibanje, pri čemer se poslužujejo tehnike tako zvanega stop motiona, ki več fragmentarnih slik spoji v premikajočo se celoto. Predbožična nočna mora je ena prvih risank, kjer so plastelinsko tehniko uporabili v obsegu celovečernega filma, režiser Henry Selick pa je nad studijskimi mizami bedel cela tri leta, da je 1993. lansiral 76 minutni konstrukt, ki si ga je producent Tim Burton zamislil že v začetku osemdesetih, ko se je kot mlad, nadebuden animator kalil za zidovi Disneyjevih delavnic.

No, ves znoj in trud nazadnje vendarle ni bil zaman – Predbožična nočna mora je prerasla v huronski hit, kar pa ni tako samoumevno, kot se zdi na prvi pogled. Poleg nevsakdanjega obrtniškega pristopa film odločilno zaznamuje bizarna zgodba o psihotičnih prebivalcih kraja po imenu Halloween. Najsposobnejši med njimi, Jack Skellington (Danny Elfman in Chris Sarandon), vsako jesen poskrbi za nepozabno praznovanje noči čarovnic, toda ker je tipičen Burtonov lik, ga pač mučijo številni kompleksi in frustracije, najočitnejša je recimo skrajna naveličanost ob vsakoletni organizaciji srhljivega dogodka. Pri iskanju novih idej ga zanese v sosednje mesto, čigar krajani so odgovorni za pripravo božiča, njihovo delo pa ga tako prevzame, da se odloči razrešiti jih dane dolžnosti. Naivni someščani njegovo pobudo kakopak enoglasno podprejo, četudi se pomena praznika zaradi svojega pošastnega barbarstva ne zavedajo, le-tega pa v maniji in vzhičenosti spregleda tudi Jack, tako da je Frankensteinova mlajša sestra, razcapanka Sally (Catherine O’Hara), edina, ki lahko svet reši pred bližajočo se katastrofo.

Akoravno Predbožična nočna mora ni tipičen družinski film, kaj šele risanka, s katero bi otroka uspavali na božični večer, je kljub temu ena najiskrenejših pripovedi o radostih prazničnih dni. To gre po vsej verjetnosti pripisati spontanemu, unikatnemu in po malem nekonvencionalnemu podajanju sporočil ali pa morda neprecenljivemu artističnemu učinku, ki ga Selick in Burton ustvarjata s prisrčnim komično grotesknim tonom. Film je poln zloveščih, a v svojem bistvu povsem neškodljivih kreatur, ki povečini izvirajo iz mitoloških sfer in srednjeveške folklore, posebno zabavna pa je forma mjuzikla, ki jo risanka občasno povzame in like zapelje v neke sorte izprijeni obredni ples. In četudi je ideja povezovanja čudaškega praznika buč in družinsko obarvanega božiča z več vidikov moralno sporna, jo sprejemamo odprtih rok, zakaj veliko raje imamo eksperimentalnost in avtentičnost kot pa vsakoletni platonični, očitno patetični komercialni kič.

IMDb

Predbožična nočna mora

26.08.2007

Lak za lase

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Lak za lase, predelava filma Johna Watersa iz leta 1988 in uspešnega mjuzikla, ki je broadwayjske deske načel leta 2002, govori o obilni najstnici Tracy Turnblad (Nikki Blonsky), ki izgleda kot tipični produkt dandanašnje ameriške družbe, le da živi v šestdesetih, za njeno močnejšo postavo pa so krivi geni – njena mati (John Travolta) je orjaška, zafrustrirana možača, ki nikoli ne stopi iz hiše. Na srečo je po očetu (Christopher Walken) podedovala iskrico v očeh, tako da se kot velika plesna entuziastka brez pomislekov udeleži avdicije za lokalni televizijski šov in kljub neodobravanju prevzetne lizike (Brittany Snow) in njene inkvizitorske matere (Michelle Pfeiffer) dobi mesto v popularni oddaji. Njen preboj na plesno sceno pa se sklada z vse glasnejšimi zahtevami temnopoltih po enakopravnem statusu in četudi ob tem tvega svoj težko prigarani uspeh, se Tracy brez oklevanja postavi na njihovo stran.

Čeravno smo pri Sanjskih puncah pred nekaj meseci ugotavljali sindrom neprodornosti, je Bill Condon v okviru vprašanja o integraciji temnopoltih navrgel vsaj pereči problem o prevladi komercialnih trendov nad kvaliteto glasbe, medtem ko Adam Shankman v tej ekshibicijski glasbeni komediji iz političnega konteksta povleče le oguljeno frazo o enakosti mladih, ki želijo uspeti na plesnem parketu. Zato niti ne čudi, da Lak za lase izgleda kot epizoda Ameriškega idola, te stereotipne, populistične interpretacije ameriškega sna, v kateri se kar tre grotesknih figur, ki želijo zanikrno ruralno beznico in umazano avtomehanično delavnico zamenjati za sijoči hollywoodski studio. Razlika je le ta, da Shankman govori o debelih in temnopoltih ter da film zavije v bleščečo preobleko šestdesetih, jasno, kričeča barvitost, kičaste pričeske in evforično vzdušje naredijo glorifikacijo ameriških sanj še toliko bolj pristno in lucidno. Od sladkorne pene vas tako loči le še namig, kak mali bizarni detajl in glejte ga, tamle koraka okrogli transvestit, ki idealistično toleranco popelje do neobvladljivo osladnih sfer. Živela Amerika, živel Hollywood!

3/10

IMDb

Lak za lase