20.11.2010

Ropar

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Fokus 21. Ljubljanskega filmskega festivala je usmerjen na produkte tako zvane berlinske šole, novega vala nemškega filma, s katerim pa ne označujemo renesanse nemškega mainstreama na krilih filmov, kot so Zbogom, Lenin, Propad in Življenje drugih, kakor bi sprva neuko pomislili; v resnici pod tem imenom pojmujemo razcvet produkcijsko skromnejših, a v manirah pretenciozneje naravnanih izdelkov strogo šolanih nemških filmarjev s Christianom Petzoldom, Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec na čelu. Krog predstavnikov tega neke sorte avantgardnega kontrapunkta, ki ga zaznamujejo realistične slike takih in drugačnih, ponavadi ne prav vsakdanjih likov, se je v zadnjih letih precej razširil in v njegov obseg uvrščamo tudi Benjamina Heisenberga, ki je svoj celovečerni prvenec, politični krimič Speči vohun, posnel pred petimi leti, sedaj pa je na naš konec prineslo še njegovo nedavno adaptacijo romana Martina Prinza, zasnovanega po senzacionalni resnični zgodbi avstrijskega tekača in roparja Johanna Rettenbergerja.

Slednjega (Andreas Lust) spoznamo kot mirnega, vase zaprtega kaznjenca, ki dneve preživlja z neumornim tekanjem po zaporniškem dvorišču ali na tekočem traku v jetniški celici. Kmalu zatem, ko ga izpustijo iz zapora, na plan privre še njegova druga obsesija, metodično in bolestno ropanje bank. Hobija prav uspešno in suvereno združuje in se vmes zaplete še v ljubezensko razmerje s staro prijateljico (Franziska Weisz), toda nič od tega njegove stalne potrebe po adrenalinu trajno ne pomiri. Heisenberg razlogov Johannove tekaške zavzetosti in kleptomanije nikoli zares ne odkrije, pač pa zgodbo misteriozno stopnjuje in protagonista naposled naslika kot tragično figuro odvisnika, ki v nepopustljivem lovu za svobodo in življenjskim osmišljenjem samodestruktivno zbeži v propad.

Film ponuja neobičajno konvolucijo dramskih in akcijskih elementov ter prek izrazito umirjene naracije, naslonjene na dolge posnetke in široke kote, uvodoma posreduje posrečen portret socialnega odpadnika, ki enkrat daje občutek senzibilnosti in izostrenosti, spet drugič pa meji na ironijo in komičen absurd. Na žalost se ambiciozen dramaturški koncept v drugi polovici s prizori policijskega pregona izpridi na rovaš neuravnovešenega upogibanja pripovednega loka, še bolj pa zavoljo avtorjevega trmastega vztrajanja v razvlečenem in nadrobnem upodabljanju nepoantirane agonije ob konstantno pozitivni distanci med gledalcem in likom. V končni fazi nam tako ostane le pozorno opazovanje Lustove subtilne karakterizacije, na podlagi katere poskušamo razvzoljati protagonistovo zamotano psihološko ozadje; pri tem bo morebiti kdo prav neizmerno užival, sam pa ocenjujem, da gre za ustvarjalčevo samonamensko nategovanje osnovne premise, ki ne le da ne dobi povsem korektnega epiloga, pač pa v najbolj radikalni luči celo pušča vtis posiljenega trpanje izdelka v okvire filmskega manifesta.

6/10

IMDb

16.11.2010

Klavnica

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Filipinski režiser Brillante Mendoza je v zadnjem času eno najbolj vročih imen mednarodnih festivalov; kako tudi ne, v preteklem petletju je nanizal kar devet celovečercev in si zanje prislužil zavidljivo bero nagrad. Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu se mu poklanjajo s projekcijo štirih filmov, med katerimi je bržčas najbolj izpostavljen triler Klavnica, ki je na lanskem festivalu v Cannesu sprožal burne in praviloma negativne odzive, naposled pa je Mendozi strokovna žirija zanj presenetljivo namenila palmo za najboljšega režiserja.

Film naturalistično pospremi poročni dan dvajsetletnega mladeniča Pepinga (Coco Martin). Kamera se uvodoma pretika med kaotičnimi in zanikrnimi ulicami filipinskega mesta, se nato ustavi na protagonistu in njegovi izbranki (Mercedes Cabral) ter jima sledi na zabaven poročni obred in skromno svatbo. Pepinga tekom dneva spoznavamo kot partnerja, očeta in policijskega vajenca, proti večeru pa v vlogi kurirja pri protekcijskih poslih. Ko se na mesto spusti mrak, ga kolega (Jhong Hilario) pregovori še v sumljivo priložnostno delo, ki sicer obeta lep zaslužek, a se le malo kasneje izkaže za pravo moro, v kateri je fant priča ostudnemu zločinu bande skorumpiranih policistov.

Mendoza suspenz svojega izdelka stopnjuje s preprostim konceptom prehajanja sončnega in radostnega dne v peklensko noč, pod okriljem katere naposled ostro zareže z moteče realistično posnetim klimaksom. Izrazito temačni, na čase težko razberljivi kadri in nereduciran hrup okolice je avtorju v kritiški srenji prinesel status diletanta, roko na srce pa njegovi posnetki, najsi bodo namerni ali amaterski, izzovejo efektno in srh vzbujajočo izkustvo. Klavnica tako z dialoško skopim upodabljanjem dogajanja posreduje raskavo sliko protagonistovega razbitega idealizma in moralnega potresa ter njegova klavrna občutja popolne nemoči pri opazovanju okrutne mesarije, ki se jim zavoljo snemalnih tehnik ne more izogniti niti gledalec. Kljub temu se po ogledu nikakor ne znam otresti občutka, da bi Mendoza svoj izdelek lahko mestoma strnil ter predvsem lepše in pomenljiveje zaokrožil, pa četudi od svoje sodbe odštejem davek, ki ga terja njegovo ustvarjanje v okvirih zapriseženega verizma.

6/10

IMDb

7.10.2010

Adžami

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ustvarjalci širom sveta so v zadnjih letih spletli pomenljiv venec filmskih prikazov življenja v zanikrnih predelih velemest, ki jih – pa naj gre za južnoameriško favelo (Božje mesto, Elitni vod, Mesto mož), severnoameriški geto (Fantje iz soseščine), afriški slum (Jerusalema, Tsotsi) ali evropsko urbano džunglo (Sovraštvo, Rane, Gomora) – prežema krvavo nasilje, ulični kriminal in zajedljiva revščina. Podobno kot večina zgoraj pripetih filmov je tudi izraelski Adžami, ki je poimenovan po četrti telavivskega okrožja Jaffa, nastal iz prve roke, z neprofesionalnimi igralci in filmskimi zanesenjaki pod taktirko tovarišev Scandarja Coptija in Yarona Shanija, ki sta drugačnih veroizpovedi, kakor se za film, ki med drugim polemizira konflikte med judovsko in muslimansko vero, nenazadnje tudi spodobi.

Pripoved je razdeljena v pet poglavij in predstavi vidike različnih posameznikov o vsakdanu v Adžamiju, s čimer avtorja spretno osvetlita sicer težko opisljivo versko, kulturno in nacionalno raznolikost mestnega predela. Široka tematika je oprta na motivih obračunavanja tolp in klanov, krvnega maščevanja, neučinkovitosti policije, narodnostno motivirane agresije in z drogo povezanega kriminala ter se ukvarja z različnimi aspekti prijateljskih, ljubezenskih in sorodstvenih razmerij. Copti in Shani naracijo oblikujeta tako, da v pretežnem delu filma z naturalističnim, malodane dokumentarističnim slogom zložno opisujeta in nemo upodabljata, proti koncu pa posamezne zgodbe za moj okus malce naglo spneta, kar naslikani podobi razmer v mestu sicer ne škodi, pa tudi prevelikega vpliva na predirljivost epiloga k sreči nima. Prav tako neumestno se mi zdi film poniževati zavoljo najmanj izpostavljene vloge med letošnjimi tujejezičnimi nominiranci za prestižni zlati kipec, njegovo pronicljivost, kredibilnost in prepričljivost pa bržčas še najbolje opišem, če ga velikodušno postavim prepoznavnejšim in odmevnejšim žanrskim predstavnikom ob bok.

7/10

IMDb

12.08.2010

Skrivnost v njegovih očeh

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Zgodba letošnjega dobitnika zlatega kipca za najboljši tujejezični celovečerec, argentinskega filma Skrivnost v njegovih očeh, je detektivska štorija, ki se izmenično odvija sredi sedemdesetih in koncem devetdesetih let. Benjamín Espósito (Ricardo Darín) je dolga leta služboval kot uradnik na sodišču v Buenos Airesu, ob nastopu penzije pa se nameni spisati roman o zagamanem primeru posilstva in umora mlade ženske (Carla Quevedo), ki mu še četrt stoletja kasneje ne da miru. Med njegovim spominjanjem, zbiranjem gradiva in poskusi pisateljevanja spočetka spoznavamo glavne akterje zgodbe, od Espósitovega zapitega kolega (Guillermo Francella) in spogledljive šefice (Soledad Villamil) do srčnega ljubimca ubitega dekleta (Pablo Rago) in njenega oboževalca ter domnevnega morilca (Javier Godino).

Nadaljevanje prinaša razvozlavanje umetelnega vozla raznolikih emocionalnih vezi med liki, ki sta ga enkratno osnovala filmar Juan José Campanella in avtor filmske predloge Eduardo Sacheri. Odvijanje napete vsebinske niti, ki se osredotoča na protagonistovo perspektivo srhljivega incidenta in dogodkov, povezanih z njim, tako z enega konca prinaša zapleten labirint, nasičen z intrigami in suspenzom, z drugega pa priročno tnalo, na katerem se izmenjujejo prenekateri motivi ljubezni in pravice, ki z zajetno mero simbolizma v ospredje potiskajo ostre moralne polemike, trpke eksistencialne dileme in mučna vprašanja družbenega statusa. Kompleksna slika, ki pri tem nastaja, je podkrepljena z obrtno bravuro, katere brezhibnost v največji meri potrjujeta drzna in suverena, a v nobenem segmentu prekipela režija ter odlično usklajevanje homogenega igralskega ansambla, pika na i pa so odlična kostumografija, scenografija in maska, ki nedvoumno poudarjajo časovno ločnico in mestoma čedno orišejo duh dob, v kateri je pripoved umeščena. Ni kaj, kategorija za najboljši tujejezični film je bila na letošnjih oskarjih zares natrpana s samimi presežnimi cineastičnimi izdelki, a raje, kot da bi pogreval staro vprašanje, ali bi si nagrado bolj od Campanellinega izdelka zaslužil Hanekejev Beli trak, Audiardov Prerok ali kateri izmed ostalih dveh nominirancev, naj raje dregnem v paralelo med neameriškimi kandidati in sekcijo za najboljši film ter brez kakršnekoli mržnje do hollywoodskih projektov ali sistematične glorifikacije vseh ostalih navržem pavšalno oceno o njihovi popolni kvalitativni primerljivosti.

8/10

IMDb

3.04.2010

Zlovešči otok

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Nov izdelek Martina Scorseseja, čudežnega otroka novega Hollywooda, ki si je sloves filmske ikone pridobil s presežki, kot so Taksist, Pobesneli bik in Dobri fantje, oskarja pa, kot veste, izposloval šele pred tremi leti z rimejkom Dvojna igra, je štorija o zastrašujočem otoku ob obali Bostona, na katerem je locirana skrbno varovana psihiatrična bolnišnica za zloglasne zločince z omračenim umom. Ob izginotju pacientke v letu 1954 tja napotijo zveznega šerifa, sumničavega, nevrotičnega in čustveno izmozganega vdovca Teddyja Danielsa (Leonardo DiCaprio), ki s svojo novopečeno oprodo (Mark Ruffalo) ne pristane na lepo besedičenje skrivnostnega predstojnika oddelka za psihiatrijo (Ben Kingsley) in v zloveščem neurju lakomno zagrize v nevsakdanji primer.

Scorsese v zadušljivem gotskem ozračju in predirljivi zvočnosti protagonista požene po noirovski spirali, zgodba pa v ostrem suspenzu iz minute v minuto dobiva nove interpretacije, ki se v duhu kolektivne povojne paranoje zdaj naslanjajo na orwellovsko postrojevanje družbe in eksperimentalno lobotomiranje zapornikov, spet drugič pa z vidika posameznika namigujejo na halucinogene osebnostne deviacije, ki jim botrjujejo emocionalni pritiski, travmatična preteklost in goreča sla po maščevanju. V labirintu pomenske večstranosti, nedoumljivosti in nedorečenosti do izraza prihaja tako režiserjeva obrtna izmojstrenost kot njegove stalne tematske note o mačizmu, nasilju in krivdi, tako da Zlovešči otok večji del ustvarja vtis svežega izvenserijskega izdelka z močnim avtorskim pečatom.

Toda zgodi se, da je film s šablonskim preobratom v zaključnem stadiju silno nerodno strpan v tesne in konvencionalne žanrske okvirje, za kar gre v prvi vrsti morebiti res kriviti predlogo Dennisa Lehanea, ki kljub pronicljivem slogu ne premore vsebinske lucidnosti pisateljevega prejšnjega romana Skrivnostna reka, a pošteno je pod prste pogledati tudi Scorseseju in scenaristu Kalogridisu, ki narativno kompozicijo slabo pripravita na nenaden epilog in v samem zaključku precej posiljeno navržeta novo iztočnico v na moč ohlapni zvezi s poprejšnjo vsebino. Moj obziren napotek gledalcu v tem kontekstu promovira prepuščanje srh vzbujajoči atmosferi efektnega misterija in svari pred pretiranim obremenjevanjem s tokom pripovedi, ki lahko resnici na ljubo konkretno skali sicer kvalitetno in poživljajoče filmsko doživetje.

7/10

IMDb