22.07.2011

Kung fu panda 2

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Prav dobro se spominjam, kako sem pred dvema letoma bentil in srborito mlatil po DreamWorksovi uspešni in obče priljubljeni kreaciji Kung fu panda, za katero se danes zdi, da bo prerasla v novo neutrudno risano serijo. Takrat in še večkrat kasneje sem jih slišal, da sem pristranski, neobjektiven, celo zategnjen, češ da animacijo po vsebinski plati sodim preveč resno, kritično in enoznačno. Film sem kasneje videl še enkrat ali dvakrat ter ob njem ostal neomajen, zvest svojim prvotnim argumentom in občutkom, a je prav, da jih ob ogledu drugega dela, preprosto imenovanega Kung fu panda 2, vnovič postavim na zaslišanje.

Nadaljevanje zgodbe je, potem ko si je nenasitni in lenobni panda Po (Jack Black in Klemen Slakonja) v prvem delu prislužil naziv zmajskega bojevnika, v resnici povsem na dlani. Naravno vprašanje je, kdo Po sploh je in od kje se je vzel, zakaj očitno je, da vaški gostinec, gosak Ping (James Hong in Iztok Valič), pri katerem je odrastel, ne more biti njegov pravi oče. Vzrok za Pojevo brskanje po lastni preteklosti se skriva v prihodu častihlepnega pava Shena (Gary Oldman in Uroš Smolej), ki poseduje uničujoče strelno orožje, s katerim preti širni Kitajski in veščinam kung fuja. Da bi ga ležerni bajsi ugnal v kozji rog, mora namreč najprej poiskati svoj duhovni mir in priklicati dogodke iz ranega otroštva, pri tem pa mu ob bok stopijo novi in stari kompanjoni.

Osnovna fabula je tako pravzaprav na las podobna tisti iz prvega dela; kljub temu da si je Po pridobil spoštovanje mojstrov borilnih veščin in se v zavesti ljudi vkoval kot zvezdniška ikona, ostaja navzven radoživ in dobrovoljen, v sebi pa frustriran in nesiguren vaški posebnež. Pustolovščina, ki jo pandi začrtata scenarista Jonathan Aibel in Glenn Berger, je torej vnovični vzpon zapostavljenega junaka in nova variacija štorije o malem človeku, ki z delom, zagnanostjo, trudom in predanostjo doseže vrtoglave cilje, ki mu jih je zastavila usoda. Vse lepo in prav, zakaj pa ne, da le ne bi bila interpretacija, slično kot v prvem delu, tako lahkomiselna in pedantno zaverovana v ljubek in srčkan prikaz junaka, ki pretežno jamra, jé in stežka dvigne svojo debelo rit, se, ko gre zares, skriva za tovariši, ki garajo namesto njega, nazadnje pa z nekaj talenta in veliko sreče oblizne smetano in pogoltne češnjo. Ne rečem, da nisem težak, tečen in preobremenjen s takimi in drugačnimi družbenimi paradigmami, toda le kdo mi lahko oporeka, da mlajše občinstvo ni oprezno in dovzetno za vzore, ki jih promovirajo gibljive slike?

Na srečo je tu še boljši kos filma — animacija. Dolgoletni vajenki Jennifer Yuh je bilo zaupano koordiniranje obrtnih aspektov in glede teh — verjemite, če morete — nimam nikakršnih pripomb. Film si je bilo, pričakovano, moč ogledati tudi v treh dimenzijah, a sem, vraga, to doživetje v kinu zamudil. Kljub temu sem naravnost užival v načarani fatamorgani toplih barvnih odtenkov, ki prepričljivo ujame kuliso starodavne Kitajske in navdušuje z brezhibno koreografijo bojev. Nemalo je zabavnih in bistro stesanih vinjet, ki se često spotikajo ob popkulturne konfine, poleg plastičnega sloga digitalne animacije pa pozornost pritegne ekstravagantna uvodna sekvenca in navidez klasično animirani inserti Pojevih sanj in spominov. In vendar se kljub nebrzdani in malodane sramotni razneženosti nad animirano kreacijo tudi tokrat ne nameravan ukloniti zabavljaškemu sladilu, ki je ob dobri marketinški kampanji brez težav ujelo bogat finančni izkupiček prvega dela, in tako ostajam trmasto zaprisežen h kritiki ideologije izdelka, dasiravno bo morebitni bralec moje prepričanje posmehljivo prezrl ali pa se nemara celo objestno spravil nadenj.

5/10

IMDb

19.07.2011

Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Pogled na sporede kino projekcij je te tedne prav smešen. Ah, kaj smešen, absurden! Zdi se, da človek brez smisla za numerologijo v večjih kino kompleksih nima kaj početi, poleg naslova je po pravilu odtisnjena številka, v skromnem slučaju, da manjka, pa mora biti podana implicitno; film pač ni več film, če nima predhodnika ali originala. To bi obenem dalo misliti tudi, da je obiskovalec kinodvorane lahko le hud cinefilski džanki ali pa, da premore vsaj širšo razgledanost in globoko ozaveščenost s filmskega področja, kako naj sicer sledi filmom, ki se vsebinsko ne začnejo na začetku, temveč nekje vmes, na sredi?

Ondan pa sem si vendarle drznil zaviti v kino. Kljub obledelem spominu na prve tri filme sem si izprosil ogled četrtega dela Piratov s Karibov. Začetek Disneyjeve gusarske epopeje sega tja v leto 2003, ko je pod okriljem producenta Jerryja Buckheimerja iz ne preveč obetavne mladinske pravljice zrasla nepojmljivo priljubljena pustolovščina za mlado in staro. Še več, senzacionalna scensko-kostumska konstrukcija je skupaj s pestro motiviko štorije, ki je kratkočasno nihala med dramatičnim in špasnim, postala lansirna deska za nova nadaljevanja in garant za masten dobiček. Kajpak se je z molžo skozi leta izcimilo najslabše; vratolomnost je sicer ostala in serija je celo postajala vse bolj mračna in pristna, a dolge in pretenciozno zavozlane vsebinske niti so šle na škodo pustolovščini, postale same sebi namen in do skrajnosti trivializirale zastavljeno zgodbo.

Optimistično gledano novi film, Z neznanimi tokovi, gledalcu daje prgišče upanja po prevetritvi. Prišlo je do rošade na režiserskem stolčku, na katerem je Rob Marshall zamenjal Goreja Verbinskega, osvežen je bil igralski ansambel, scenaristični dvojec, ki ga tvorita Ted Elliott in Terry Rossio, pa je s predelavo gusarskega romana Tima Powersa napovedal bolj koherentno in angažirano zgodbo. A se konec koncev ni spremenilo kaj dosti, rekel bi le, da so peripetije in vragolije narcisoidno ekscentričnega kapitana Jacka Sparrowa, ki jih pokonci drži edinole karizmatična upodobitev Johnnyja Deppa, tokrat še za odtenek bolj poletne in obešenjaške, medtem ko je dogajanje, ki se vrti okoli iskanja tako zvanega izvira mladosti, v katerega se poleg Sparrowa vmešajo še samosvoja piratinja Angelica (Penelope Cruz), zloglasni razbojnik Črnobradec (Ian McShane), prekaljeni pomorski lisjak Barbossa (Geoffrey Rush) in brezkompromisna španska mornarica, po stari navadi viharno, kaotično in, najbolj od vsega, nesmiselno.

Naj ne glede na to poudarim, da film docela malovreden in slab tudi ni. Nasprotno, aranžma je kinematografsko dodelan, kostumografsko in scenografsko posrečen, pa tudi glasbena podlaga, ki je delo renomiranega skladatelja Hansa Zimmerja, je na moč všečna in poskočna. In vendar, ali je gledalec prezahteven, če se mu ob atraktivni in bleščeči embalaži toži po polnovrednejši vsebini, nataknjen in nergav, če mu smrdi šablonska kompozicija in epizodna brezglavost, ter nenazadnje nadut in snobski, če od izrazitega poletnega hita pričakuje kanček avtentičnosti in dobre, ne zgolj infantilne zabave? Veste, formula novodobnega spektakla je prav paradoksalna reč, število nadaljevanj je v obratnem sorazmerju tako z noviteto kot svežino, tako da si naslednjič, ko boste stali pred kino blagajno, ne belite glave z vprašanji, ali ste ta ali oni del že videli — saj ni vredno, če ste kakšnega vmes izpustili, vam bo to v korist, ne škodo.

5/10

IMDb

30.04.2011

Še vedno sem tu

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Rojen je bil v Portoriku sredi sedemdesetih let kot tretji izmed petih otrok. Otroštvo je na rovaš svobodomiselnih staršev, ki sta se ogrela za posthipijevski ideološki kult, preživel na popotovanju po Južni Ameriki, kot mladenič pa se je v Kaliforniji skupaj z bratoma in sestrama uveljavil kot igralec in nastopač. A njegova igralska kariera je bila vseskozi nestanovitna in nepredvidljiva, tragična smrt brata zaradi prekomernega odmerka opojnih substanc v prvi polovici devetdesetih pa jo je dokončno postavila pod vprašaj. Kljub temu se je na prelomu 21. stoletja s pretežno negativno obarvanimi stranskimi vlogami povzpel med obče prepoznane igralce in bil v igri za oskarja za upodobitev izprijenega cesarja v Scottovem Gladiatorju. Na veliki oder je stopil s celostno poosebitvijo legende countryja in rock’n'rolla Johnnyja Casha v Mangoldovi opevani Hoji po robu, nakar je leta 2008 na začudenje vseh objavil igralsko slovo.

Kakopak gre za življenjsko zgodbo Joaquina Phoenixa. Kot veste, se je po njegovem umiku iz igralstva, ne pa tudi iz medijskega prostora, zvrstila serija nevrotičnih zablod, s katerimi je zanemarjeni zvezdnik z zlomljenimi očali, razraščeno brado in hripavim glasom sprožil številna ugibanja o namenu svojega početja. Malokdo je verjel njegovim pojasnilom, da se želi uveljaviti na glasbeni sceni in skozi rap izraziti svoje občutke in poglede na svet; eni so njegove izpade razumeli kot posmeh šovbiznisu in popkulturnemu vesolju ter v njem videli figuro upora proti režiranemu medijskemu prostoru in zabavni industriji, drugi so se zgražali nad njegovo zaigrano neuravnovešenostjo in jo tretirali kot neokusno samopromocijo in naravnost pomilovanja vreden poskus ustvarjanja podobe amoralnega ekscentrika.

Natanko ta dilema razkraja tudi film v režiji Caseyja Afflecka z naslovom Še vedno sem tu, ki skozi prizmo lažnega dokumentarca pobliže prikazuje Phoenixovo leto zablod; toliko časa je namreč igralec nonstop vztrajal v vlogi propadajoče hollywoodske zvezde, medtem ko ga je vseskozi na skrivaj spremljala ekipa tesnih sodelavcev, ki se je tu in tam tudi vključevala v razpuščeno, zdaj načrtovano zdaj improvizirano dogajanje. Tako zvani mockumentarec resnici na ljubo ni bil deležen kaj prida velike pozornosti širšega občestva, kar lahko razumemo kot naveličanost nad igralčevim stalnim iskanjem pozornosti ali pa nezanimanje preprosto pripišemo prepričanju, da se je vse dogajanje odvrtelo v soju žarometov in da mu razen pričakovane pritrditve, da je res šlo za potegavščino, ni kaj dodati.

Ob tem pa seveda ne gre pozabiti na peščico oboževalcev, ki pričujoči film smatra za nič manj kot ultimativno satiro zlaganih medijskih kulis in, če hočete, evangelij zvezdnikovega preporoda, vstajenja in zveličanja. Sam do tovrstnih prepričanj ostajam skrajno rezerviran; v dokumentarcu sicer vidim korajžen in smel eksperiment z vživeto predstavo glavnega protagonista, a se mi zdi izdelek konceptualno nedomišljen in prenagljen. Iz roke posnet material je po pričakovanjih nekvaliteten, ob vešči montaži, kritični selekciji in spretni povezavi v celoto pa ne bi bil nujno tudi neuporaben, če bi le Phoenixu, Afflecku in kompaniji uspelo izpeljati filmsko formulo, ki bi podčrtovala in argumentirala tematsko srž. A potem ko jim zavoljo pretiravanja in ekscesnosti še pred prvim kadrom spodleti glavni cilj – šokirati, da je za tako rekoč vsako medijsko podobo, celo negativno, scenarij in načrt –, izdelek s spacanostjo in neintegriranostjo za konec spridijo v nič drugega kot skrivenčen kolaž bebavih, vulgarnih in nedoraslih provokacij, ki se mi zdi, roko na srce, na čase komajda gledljiv, kaj šele odrešilen.

4/10

IMDb

14.03.2011

Zlatolaska

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Kakor vem, je Zlatolaska petdeseti animirani prispevek Disneyjevih delavnic, ki je, kot se za jubilej spodobi, najdražji risani film sploh. Hkrati gre za četrti v vrsti digitalno skovanih in trendno 3D podkovanih izdelkov, ob katerem se moram opomniti, kako sem pred leti, ko so se pri studiu odkrižali klasične animacije, bentil nad hišno politiko in na vse pretege godrnjal ob sicer prisrčni, a simplistično spacani debitantski računalniški kreaciji po imenu Mali pišček. Pa roko na srce, tudi kupček nekaj predhodnih tradicionalno animiranih štorij ni bil kaj prida omamno dišeč in če se sedaj hinavsko izmotam, je bilo tehnično presedlanje ob padajoči finančni krivulji vendarle smotrna ekonomska poteza. Vsaj tako to izgleda z današnje perspektive, ko lahko po predlanski krasni in dobrodošli osvežitvi ročne animacije s Princeso in žabcem, h kanonu Disneyjevih celovečernih pravljic prvič uvrstimo digitalni izdelek.

Smela trditev si zasluži pošteno utemeljitev. Zlatolaska, osnovana na Grimmovi pripovedki o dolgolasi Motovilki, je postavljena v pravljično kraljestvo in uvodoma predstavi zgodbo o čarobni sončni roži, ki si jo lasti z mladostjo in lepoto obsedena coprnica Gothel (Donna Murphy in Tanja Ribič). Ko pa se magična rožna moč lepega dne vplete v lase novorojene princese (Mandy Moore in Nika Rozman), jo Gothel v obupu ugrabi in zaklene v zapuščeni stolp. Osemnajst let pozneje je edina želja dobrovoljne dolgolase dekline vsaj za kratko zapustiti svoje skrito domovanje in si poblizu ogledati utrinke, ki vsako leto na večer njenega rojstnega dne razsvetlijo nebo. Ker gre v resnici za žareče lampijone, ki jih v spomin nanjo prižigajo in spuščajo prebivalci kraljestva, samooklicana mama Gothel o tem noče slišati besede, zato je Zlatolaskino edino upanje prebrisani falot Flynn Fakin (Zachary Levi in Aljaž Jovanović), ki v begu pred roko pravice najde stolp in se zateče vanj.

Edini pravi očitek, ki ga gre nameniti zgodbi, je njeno marketinško sprijeno preimenovanje in s tega vidika nesprejemljivo mačehovsko tajenje predloge, medtem ko lahko scenarij Dana Fogelmana povsem mirno označimo za mojstrsko utežen preplet, osnovan na prvinah arhetipskega pravljičnega sloga, tradicionalnega Disneyjevega mjuzikla in priljubljene popkulturne satire. V primerjavi z izvirno zgodbo dodobra prevetrena karakterna kompozicija angažira vrsto novih stranskih likov, glavne pa aktualizira, karikira in jim dodaja otipljivejše značajske poteze ter jih skladno s tem zapleta v bolj večstranske medosebne odnose. Kljub tovrstnim korekcijam v ospredju ostajajo klasične in brezčasne karakterne slike, s katerimi zgodba objame motive odraščanja, osamosvajanja, hrepenenja in odrešilne ljubezni, ki koncema pričakovano nadvladajo zaščitništvo, pohlep in brezobzirno preračunljivost. Slične zaključke lahko vlečemo pri opazovanju dogajalne strukture, ki prinaša številne pestre koreografske vinjete, hrbtenica pripovedi pa vseskozi ostaja trdno naslonjena na preizkušeno trikotno dramsko šablono.

Tudi skozi prizmo umetniško-obrtne podobe filma gre ustvarjalcem na čelu z Nathanom Grenom in Byronom Howardom nič kaj skopa hvala. Animacijski koncept se v širokem loku ogne pikolovskemu posnemanju realnosti in namesto tega bazira na sončavem rokokojskem slogu ter mestoma prav pretenciozno liči na tehnike oljnega slikarstva. Smotrna raba tridimenzionalnih efektov preseneča iz kadra v kader, domala osupne pa v opevanem prizoru dvigajočih se lampijonov, tako da je ogled filma v 3D različici nedvomno novcev vredna izkušnja. Poleg tega v oko pade interesantno poudarjena in na moč izrazna obrazna mimika glavnih protagonistov, poglavje zase pa je kakopak zahtevna, a z odliko izvedena animacija Zlatolaskinih dolgih las, ki predstavlja nov nezanemarljiv konfin v tehnikah digitalne animacije. Seveda pa ob vizualnih dosežkih ne gre pozabiti na prepričljivo glasbeno podlago in očarljivo lahkoten nabor pesmi, ki jih v slovenski sinhronizaciji v zelo solidnih priredbah izvajajo Katarina Bordner, Marko Vozelj in Tanja Ribič. Zanimivo je, da je prav pesem filmu prinesla kandidaturo za oskarja, medtem ko je v kategoriji animiranih celovečercev v hudi konkurenci celo ostal brez nominacije, ki bi si jo objektivno nedvomno zaslužil. Še več, subjektivno brez kančka zadrege povem, da je prav Zlatolaska med vsemi lanskoletnimi digitalnimi risankami tista, ki mi je najbolj prirasla k srcu.

8/10

IMDb

24.12.2010

Božična zgodba

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Naj bosta radost in veselje v prazničnih dneh!

Božični filmi brez dvoma predstavljajo svoje sorte žanr in se v širokem spektru raztezajo od plehkih marketinških limonad do luštnih prazničnih parabol. Ena najbolj prepoznavnih in priljudnih z žlahtnejšega konca je gotovo leta 1983 posneta Božična zgodba, ki jo je na podlagi zgoščenega prepleta sladko-kislih semi-avtobiografskih mladostniških anekdot ameriške radijske legende Jeana Shepherda zrežiral Bob Clark. Interesantno je, da je bil film ob izidu bolj kot ne prezrt in tolikodane raztrgan s strani kritiške srenje, nato pa je zgodba o božičnih prigodah nadebudnega devetletnega Ralphieja (Peter Billingsley) tekom let prerasla v brezčasno klasiko in postala železen repertoar decemberskega televizijskega sporeda.

Štorijo nam v obliki memoarov kot pripovedovalec v vlogi odraslega protagonista posreduje Shephard sam. Postavljena je v eno izmed let s konca tridesetih prejšnjega stoletja in izrisuje šegavo sliko poznega stadija ameriške depresije. Ralphie je zadržan fantič, ki si za božično darilo bolj od vsega želi kopijo zračne puške popularnega junaka filmskih kavbojk, a da bi za želeno igračo ogrel jeznoritega očeta (Darren McGavin) in zaskrbljeno mater (Melinda Dillon), mora skovati pretkan in premišljen načrt. Božič se nezadržno bliža, ob njegovem zavzetem naprezanju pa se zvrsti cela serija vinjet, ki zadevajo predvsem njegovo disfunkcionalno družino in kompanijo nabritih vrstnikov.

Clarku in Shepherdu je z Božično zgodbo nedvomno uspelo skovati prijeten, iskriv in zabaven, pa vendar v svojem bistvu precej atipičen božični film. Če se upodabljanje Ralphiejevega preračunljivega agitiranja, ki je pospremljeno s številnimi komičnimi domišljijskimi zamiki, še nekako drži standardnih prazničnih sporočil in z emocijami prepletenih paradigem radostnega vzdušja in iskrenih otroških želja, pa tega nikakor ne moremo trditi za prikaz naelektrenih odnosov v njegovi družini, na ulici in v družbi, ki često meji na pravo satirično grotesko. Razdrobljena, a tekoča in fino zastavljena pripoved služi kot zrcalo vsakoletne norije in mrzličnega pričakovanja ter tako na porogljiv in hudomušen način obdela večji del božične folklore, se ostro obregne ob komercialni vik in krik, ki prazniku karakteristično pritiče, ter se naposled le odvije v miren in nostalgičen epilog. Je v resnici kaj drugačen sleherni božični večer?

IMDb