2.11.2010

Snemaj! Snemaj!

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Efekten in s pohvalami sprejet španski šoker Snemaj!, čigar pripovedni koncept je temeljil na reportažnem vidiku novinarskega para na nočnem delu, smo pri nas, ako me spomin ne vara, v prvo videli na Ljubljanskem filmskem festivalu pred dvema letoma, že kak mesec prej pa so v Kinodvoru ob praznovanju čarovniškega praznika v takrat premierni izvedbi Noči grozljivk zavrteli njegov nagel ameriški rimejk. Predvčerajšnji filmski maraton, ki prerašča v posrečeno tradicijo, je navrgel še nadaljevanje originala, v katerem Jaume Balagueró in Paco Plaza nadalje razvijata zgodbo o srhljivi epidemiji neznanega virusa, ki vse živo spreminja v krvoločne slinaste nakaze.

Tokratni protagonisti so člani elitnega policijskega voda, ki pod poveljstvom odločnega funkcionarja (Jonathan Mellor) s snemalno opremo in težko strelno mašinerijo vkorakajo v razvpito stanovanjsko poslopje v središču Barcelone. Po spiralnem stopnišču se hitro prebijejo do podstrešja, na kraj izvirnega greha, kjer je, kakor smo se naučili v prvem in z vsemi podrobnostmi spoznamo v drugem delu, vatikanski duhovnik v potu svojega obraza pripravljal medikament za deklico, okuženo z nalezljivo satansko norostjo. Kajpada so se stvari zalomile, hudič je iztegnil lovke širom po stavbi in si sedaj utira pot na prostost, Balagueró in Plaza pa zaigrata na lajno obscenih klišejev žanra in z dodajanjem figur in kamer na igralno desko ponovno zavrita kaotični vrtiljak.

Za lase privlečena štorija za razliko od tesnobne kvazi-dokumentaristične naracije že v originalu ni bila kdove kako močan atribut filma, a je dramaturgiji z zložnim razgrinjanjem uvodnih nejasnosti pri napredovanju akterjev vse višje pod streho hiše vsaj služila kot kolikor toliko trdna in zanesljiva hrbtenica. Tokrat zgodba, načeta s ceneno in prežvečeno premiso o obsesiji z zlom, ki ob premočrtnem upodabljanju eksorcizma ne poraja omembe vrednih izpeljank, na žalost ne določa niti repa in glave zbeganega dogajanja, kar ima celo vrsto posledic, ki se odslikavajo v razvodeneli atmosferi in nestanovitnem ritmu filma. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je tak hendikep za srhljivko kratke metraže, ki naj bi gledalcu brez pretiranega moraliziranja posredovala instanten možganski šus, pogubne narave, s čimer sta španska ustvarjalca, ki sta s prvim delom tako nenadejano zanetila iskrico v kadečem pepelu šokerjev, posnetih iz roke, bržčas nepreklicno zapravila pozornost prenekaterega navdušenega cinefila, ki bi ga interesiral ogled kakršnegakoli novega dela, kaj šele dveh — najprej tako zvanega prequela, nato pa še z epilogom namignjenega dogajalno širšega vsebinskega izcedka.

4/10

IMDb

20.12.2009

Dobrodošli v deželi zombijev

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Noro zajebantska road trip komedija Dobrodošli v deželi zombijev, pod katero so se podpisali zeleni in ušesu tuji avtorji, je nadvse smela in pogumna reciklaža odpadnih klišejev žanra orangutanskih živo-mrtvih človeških nakaz, postavljena v postapokaliptično Severno Ameriko, tako zvano Zombilandijo, v kateri vladajo krvoločni, z neobvladljivim virusom okuženi bolniki. Med peščico neobolelih je naš pripovedovalec, asocialni devičnik (Jesse Eissenberg), ki je, kot sam pravi, preživel zaradi svoje bolestne metodičnosti in upoštevanja dolgega spiska vsakdanjih pravil. Dasiravno mu ni v navadi, partnerski pakt sklene s čudaškim desperadom (Woody Harrelson), na poti v obljubljeno, z virusom neomadeževano deželo pa ju za nos potegneta prevarantski sestri (Emma Stone in Abigail Breslin). Kljub začetni neuigranosti in nehomogenosti se četverica prelevi v povezano grupo, namenjeno v zapuščeni losangeleški zabaviščni park.

Na poti se, kjer je le mogoče, liki teatralno spotikajo ob vsebinske karakteristike zombijevskih filmov in z neobrzdano pikrostjo zaletavajo v novodobne in polpretekle popkulturne konfine, zato film z obrtno svežino in eksperimentalnostjo ter primešano eksplicitnostjo nasilja in izmaličenosti na prvi pogled izgleda kot energičen, bizaren in nekonvencionalen, a narativno na čase nezvezen in ne docela utemeljen videospot. Ko nam je v valovih vendarle predstavljena preteklost nadebudnih protagonistov in postopno ugledamo sliko človeške agonije, pa se na paleto režiserja Rubena Fleischerja ter scenaristov Rhetta Reeseja in Paula Wernicka k pretežni parodičnosti počasi pričnejo vrivati neizbrisne sence trpke satiričnosti. Osnovna premisa o duhovni izpraznjenosti, nesolidarnosti in razcepljenosti moderne družbe, ki se razvija v prikazu kronične odtujenosti in pomanjkanja zaupanja med liki, klimaks dosega v katarzičnem obračunu z zombiji v naelektrenem lunaparku – več kot prikladnem simbolu novodobne požrešnosti, kanibalizma in potrošniške zblaznelosti, ki nepotešeno razkraja sisteme moralnih vrednot. Šele v takem kontekstu lahko film Dobrodošli v deželi zombijev proglasim za pronicljivo in bistroumno komedijo, ki poleg golega obešenjaškega variiranja premore tudi posluh za tematsko parafraziranje kultnih žanrskih klasik ter na ta način nadaljuje kreativno vizijo Wrightove Noči neumnih mrtvecev ter nadgrajuje vizualno atraktivnost Rodriguezovega Planeta terorja.

7/10

IMDb

17.09.2009

V žrelu pekla

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Ameriški cineast Sam Raimi je danes obče znan po režiji visokoproračunskih adaptacij stripa Spider-Man, ljubitelji grozljivk pa se radi spomnijo njegovih začetkov ob koncu sedemdesetih let, ko je spočel tri kratke šokerje, ki so leta 1981 pripeljali do kultne anomalije Zla smrt in njenih dveh kasnejših kar se da spodobnih nadaljevanj. Z grozljivko V žrelu pekla se Raimi znova vrača k svojemu prepoznavnemu mladostnemu filmskemu slogu, čigar glavni karakteristiki sta ekscesno nasilje in srhljiva atmosfera, pogosto začinjena s hudomušno nabritim in črnokomičnim tonom. Štorija, ki jo je Raimi spisal s svojim bratom Ivanom, je več kot očitno satira povzpetništva in napuha, utelešenje česar postane mlada rdečelična bančna uslužbenka Christine Brown (Alison Lohman), ko pri plezanju po družbeni lestvici hladno odslovi obubožano starko (Lorna Raver) ciganske krvi.

A za obrazom osiromašene ženice se skriva zlovešča čarovnica, ki Christinino hinavsko dejanje metaforično kaznuje tako, da nadnjo prikliče starodavno mitološko pošast, ki se kani polastiti mladenkine duše. Christine se sicer kesa, vendar je za to, da bi se znebila peklenskega uroka, pripravljena poseči po kakršnemkoli sredstvu. Kljub temu Raimi njeno šokantno in dih jemajočo preganjavico žene proti navidezni odrešitvi, a po odličnem začetku, ki napoveduje silno pronicljivo družbeno grotesko, film postopno izgublja ostrino. Prenapenjanje prispodobe o grešni preračunljivosti, bledenje uvodoma šegavega preigravanja klišejev nizkoproračunskih šokerjev in B-filmov, uvajanje nedodelanih in neutemeljenih stranskih likov ter na momente očitno pretirano zatekanje k posebnim učinkom dodobra načenjajo spočetka začrtano podobo grozljivke, ki v resnici le na rovaš kompleksnega in nepredvidljivega protagonistkinega karakterja ter predirljivo zaključene parabole ostaja nad povprečjem novodobnih morastih nebuloz hollywoodske produkcije.

6/10

IMDb

2.01.2009

Sirotišnica

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Sirotišnica, intenzivna in efektna srhljivka mladega španskega režiserja Juana Antonia Bayone, je pripoved o siroti Lauri (Belén Rueda), ki se s soprogom Carlosom (Fernando Cayo) in posvojencem Simónom (Roger Príncep) vrne v staro, razpadajočo vilo, v kateri je preživela del svojega otroštva. V lastni režiji bi rada oživila dom za otroke s posebnimi potrebami, a še preden realizira svoje plemenite načrte, se z nadebudnim Simónom, ki ima na moč bujno domišljijo in prijateljuje s kopico namišljenih vrstnikov, zaplete v zloveščo igro, v kateri je meja med sedanjostjo in preteklostjo povsem zabrisana. Po otrokovem tragičnem izginotju se Laura poda v manično iskanje, ki jo pripelje na rob norosti in obupa.

Bayonin film se rado reklamira kot analog del Torove pretenciozne kreacije Favnov labirint, zategadelj sem se od njega nadejal gracioznega obrtnega aranžmaja z večstransko psihološko razčlenitvijo likov in kompleksno tematsko strukturo. Veščega cineastičnega postopanja mi v izdelku ni bilo težko uvideti; razkošnosti upodobitve fantazijskega sveta, nad katerim sem bil impresioniram v del Torovem izdelku, sicer ni zapaziti v tolikšni meri, sta pa zato Bayonin smisel za prirezovanje in krojenje žanrskih klišejev ter odličen občutek za gradnjo suspenza in stopnjevanje ritma nedvomno vredna glasne hvale. Po drugi strani sem malodane razočaran nad povprečno dramaturgijo; zapletena fabula kliče po bistroumni in dobro koordinirani pripovedi, ki bi štorijo v epilogu znala lucidno povezati v smiselno celoto, namesto te pa dobimo silno zmedeno štorkljanje z interesantnim razpletom, v katerem pa je razjasnjena le površinska slika, medtem ko številne peripetije, nanizane tekom filma, ostajajo netolmačene. Tudi dramatska razsežnost v meni ne vzdrami posebne vznesenosti, saj Bayona halucinacije in blodnje le nerazločno očrta kot izraz mor in duševnih tegob, s čimer zamudi lepo priložnost za vpadljivo interpretacijo protagonistkine utesnjenosti, večji del  zaslug za pronicljivost glavne junakinje pa tako lahko pripišemo predvsem Ruedini nadvse prepričljivi in ponotranjeni karakterizaciji. Zaradi tovrstnih odlik filma, ki je prerasel v pravi španski hit, s svojim zapisom nočem diskreditirati, v enačenju z avtorskim delom Guillerma del Tora pa vendarle vidim popoln nesmisel – mnenja sem, da gre za zelo soliden žanrski izdelek, ki pa se mu v poplavi slaboumnih ameriških rimejkov pripisuje za odtenek prevelika vrednost.

6/10

IMDb

22.11.2008

Snemaj!

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ko je z mladimi in inovativnimi cineasti v začetku devetdesetih let eksplodiral ameriški neodvisni film in je tekom dekade snemalna mašinerija postala priročnejša in bolj domačna, se je dalo zaslediti burne razprave o novi eri filmskega udejstvovanja, v katerih so bili ponavadi najglasnejši tisti, ki so hrabro in vizionarsko napovedovali revolucionarno invazijo gverilskih, iz roke posnetih mikrobudžetnih filmov. Iz današnje perspektive je bolj ali manj jasno, da se njihova videnja v dolgometražni produkciji niso uresničila in povsem laično ugibam, da je potencialne interesentne od ustvarjanja odvrnila bridka usoda naivnih, samooklicanih filmarjev, ki sta jih koncem tisočletja za malico pohrustala brutalna šokerja Zadnje oddajanje in Čarovnica iz Blaira. Španska režiserja Jaume Balagueró in Paco Plaza pa sedaj ponovno dregata v osje gnezdo in na nevarno preizkušnjo pošiljata zalo, ambiciozno in zagnano novinarko Ángelo Vidal (Manuela Velasco), ki se pri pripravljanju televizijske reportaže o nočnem delu španskih gasilcev znajde v stari stanovanjski stavbi v središču Barcelone.

Jasno, tu se brž prično dogajati bizarne in nepojasnjene reči – ostarela ženska v deliriju zgrize neprevidnega policista, specialne enote pa brž zatem obkrožijo stavbo in vanjo poleg novinarke, kamermana (Pablo Rosso) in gasilske ekipe zapečatijo še paleto stanovalcev, ki prestrašeno tehtajo svoj položaj in za dano situacijo izmenično obtožujejo drug drugega. Naenkrat pa se po hiši skokovito razširi nenavaden virus, ki ujetnike transformira v krvoločne, zombijevske divjake, ob čemer se osrednje stopnišče nemudoma spremeni v brezizhodni vrtiljak smrti. Balagueri in Plazi bi bržčas lahko očitali vsebinsko šablonskost, neavtentičnost in občasno površnost, pa tudi z razpletom, ki bežno in neutemeljeno ošvrkne cerkveno institucijo, se v ničemer ne proslavita, in vendar njun izdelek ob spretni rabi mockumentarnega sloga, cine-veritejskih tehnik in šejkajoče prvoosebne kamere zagotavlja na moč efektno žanrsko izkušnjo, še posebej žlahtna pa se mi zdi reprezentacija nervoze, panike, moraste paranoje, prvinske groze, utesnjenosti, klavstrofobije in disorientacije, ki variira in se v različnih odtenkih kaže na obrazih karakterno domiselno zasnovanih likov. Ni dvoma, Snemaj! je srhljiva, težko prebavljiva šok terapija, ob kateri je strah, da vas ne bo strah, povsem in v celoti odveč.

7/10

IMDb