6.02.2010

Princesa in žabec

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Potem ko je fenomen digitalno skonstruiranih animacij v drugi polovici devetdesetih ostro presekal renesanso risanih celovečernih klasik in je njihova produkcija v tretjem tisočletju pokleknila pred novimi trendi, se, ironično, prav na pobudo Pixarjevega očeta Johna Lasseterja, v Disneyjevih delavnicah ponovno riše in ustvarja. Prvi rezultat je glasbeno obarvana pripoved Princesa in žabec, luštna prikrojenka zimzelene pravljice o žabjem princu, postavljena pred kuliso živahnega New Orleansa po prvi svetovni vojni, v tako zvano dobo džeza, v čas naraščajočega individualizma, plezanja po družbenih lestvicah in popolnega socialnega razvnetja. Tiana (Anika Noni Rose in Zala Đurić Ribič) je temnopolto dekletce, ki odrašča z očetovimi utopičnimi sanjarijami o prestižni restavraciji in se še leta pozneje, ko očeta zgaranost že pospravi pod rušo, udinja, da bi zbrala denar za njuno srčno vizijo. Lepega dne mestno ozračje razburka prihod nonšalantnega in veseljaškega princa Naveena (Bruno Campo in Daniel Bavec), ki ga prebrisani šarlatan (Keith David in Valter Dragan) začara v žabo, po spletu naključij in v bridkem obupu ob novem življenjskem razočaranju, pa Tiana pristane, da ga poljubi in s tem prežene magični urok.

Klimaks je presenetljiv; namesto da bi žabec zrasel v princa, se dekle pomanjša v žabo in jeznoriti regajoči dvoživki jo mahneta iz mesta navzgor po louisianskem zatoku k vudu čarovnici (Jenifer Lewis in Vita Mavrič), da bi jima pomagala pri nevsakdanji zagati. Na poti ju kakopak pričaka cela kopica pomenljivih spoznanj, ob katerih se njuni diametralni mišljenji o delu in hedonizmu postopno pomikata h kompromisni točki. Prekaljena risarska mojstra Ron Clements in John Musaker, ki sta skupaj vihala rokave že nad Malo morsko deklico, Aladinom, Herkulom in Planetom zakladov, vsebinskim sporočilom spretno dodajata vizualno simboliko in z ostrimi kontrasti lucidno ujameta duh časa, predvsem pa kompleksno in večplastno zgodbo, polno stranskih karakterjev, vešče interpretirata in z izraznim obrtnim slogom suvereno krmarita skozi glasbeno široko zasnovan mjuzikl, ki teme išče v tipičnih ameriških zvrsteh, v prvi vrsti džezu, bluesu, zydecu in gospelu. Poseben občutek je na velikem platnu vnovič ugledati “arhaično” risanko, ki že uvodoma gledalca popolnoma očara in ga zanese v nostalgično ekstazo, česar pretirano ne zmoti niti po mojem mnenju zelo spodobna slovenska sinhronizacija, ki vključuje tudi prevod in izvedbo pesmi. Princesa in žabec nedvomno predstavlja posrečen povratek k staremu animacijskemu stilu, žalostno je le, da se je ob ogledu pred in za mano trlo praznih sedežev, med redkimi gledalci pa praktično ni bilo otrok; so pa zato ti v hordah okupirali sosednjo dvorano, žrelo marketinške pogube, če ji smem tako reči, saj so v njej vrteli slaboumni sequel bebave štorije o predirljivem triu zloglasnih veveric. Že tako v današnjem svetu mora biti, si pobito pravim, bralcu pa vseeno predlagam, da korak usmeri proti tistim bolj osamljenim vratom.

8/10

IMDb

2.01.2010

Avatar

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Modrovanja o tem, kako se kinematografi v zadnjih letih praznijo in prašijo, se zdijo v zadnjih tednih smešna in ridikulozna; razlog je projekt velikopoteznega in vizionarskega cineasta Jamesa Camerona po imenu Avatar. Da bi videli to nebeško čudo, se morate angažirati dan ali dva prej, v dvorano naslade pa si pot dobesedno utreti s komolci, pri čemer je, paradoksalno in oderuško, k plačilu mastno zabeljene karte potrebno dodati še belič, da bi si zagotovili očala, ki načarajo globinsko predstavo. Ni kaj, hud zalogaj za tečnega filmofila z bolestno paranojo o komercialni eksploataciji medija.

Na srečo in kot je po spektaklih Terminator, Osmi potnik in Titanik splošno znano, se James Cameron na svoje fantazijske erekcije odziva znatno bolj preudarno od kolega Michaela Bayja; njegove ideje se tako najprej izlijejo v zgodbo, šele ta pa dobi posebne efekte, kar znatno ublaži zgago, ki se mi poraja ob čezmerni marketinški prostituciji. Vem, marsikdo bo oporekal, da poldrugo stoletje v prihodnost postavljena saga o človeškem rudarjenju na neokrnjeni luni neznanega planetarnega sistema, fokusirana na depriminiranega marinca (Sam Worthington), ki med žilavimi domorodci najde nov začetek, zveni kot boleče predvidljiva sestavljanka znanstveno-fantastičnih epopej in, kaj hočem, temu lahko le ponižno prikimam. Imam pa vseeno dolg jezik – ni vsaka narativna spacanka, ki v filmski meri šteje poltretjo uro, artikulirana in nizko viskozna, ni vsaka paleta stereotipnih likov dobro pripravljena, racionalna in celovito izrabljena in ne, še zdaleč niso vsi napleti klišejskih floskul zaokroženi, poantirani in smiselno posredovani. Pri Avatarju pač; izpoved invalidnega vojaka, ki se, reinkarniran v atletskega modrokožnega humanoida, infiltrira v pleme z naravo spečanih naseljencev, da bi zbral podatke za uničujoč osvajalni napad, je jasna, pronicljiva in sistematična parabola, ki s spretno kompozicijo protagonistov in antagonistov iznajdljivo in skrbno sprega akutno aktualne teme okoljske ozaveščenosti, hipokritske imperialistične politike in brezkompromisne kapitalistične logike.

Druga in v tem slučaju znatno bolj lucidna plat je vizualna podoba filma. Vrabci čivkajo, da je Cameron spektakel zasnoval pred dobro dekado in ga, ker snemalna mašinerija ni bila tehnološko zrela, za nekaj let odložil ter razvijajoče se pripomočke postopno prilagajal lastnim potrebam. Rezultat je impresiven in dih jemajoč; grafično predrugačenje igralcev in digitalna obdelava njihove mimike ter gibanja je okretnejši in priročnejši analog maskirnim in kostumografskim trikom, s katerim smo se v zadnjem obdobju resda že srečali, a nikakor ne v takšni širini. Še osupljivejša je vratolomna globinska avantura po živopisani džungli in slikoviti krajini, za katero se gre zahvaliti prilagojeni stereoskopski kameri, ki postavlja smerokaze za nadaljnji razvoj igranega 3D filma. Če v obzir vzamemo novo eksplozijo te produkcijske atrakcije in zadržano napovemo, da se bo ta na rovaš tržne uspešnosti obdržala vsaj še nekaj let, lahko Avatar brez oklevanja proglasimo za pomemben filmski konfin, ako se izkaže, da gre pri trendu za historičen preskok, pa je pred nami celo pravcati pionirski izdelek, ki bo v filmsko zgodovino na veke vekov vkovan kot prelomen fenomen. Kakorkoli že, čas bo dal odgovor, zato dovolite, da v izogib tovrstnemu sanjarjenju ter morebiti popolnoma prevranjenemu natolcevanju, ki ga je polno in povsod dosti, Cameronov imenitno skreiran konstrukt poskušam pribiti v sedanjost ter ga s tem namenom označim “le in samo” za spektakel, ki se z generiranjem pretresljivo doživete fantazijske bariere suvereno postavlja na čelo konjenice modernih digitalno sintetiziranih filmskih epov, kakršni so Zmeckisov Beowulf, Snyderjev 300 in Gibsonov Apokalipto.

8/10

IMDb

25.12.2009

Božična pesem

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ni kaj, interesantno je zadnja leta spremljati in opazovati udejstvovanje marsikaterega uveljavljenega režiserja, ki z avtentičnimi sredstvi poskuša pridati svoj kamenček k revolucionarnim novotarijam na področju filma. Robert Zmeckis je že eden takih; ime si je ustvaril s časovno odisejado Vrnitev v prihodnost, zgodovinsko satiro Forrest Gump in moderno robinzonado Brodolom, zadnja leta pa so vsi njegovi avtorski projekti usmerjeni v smer 3D tehnologije in produciranja vizualnih sladil s pomočjo digitalne obdelave mimike in gibanja. Po sladkobni priredbi brezčasne pravljice Chrisa Van Alsburga v Polarnem vlaku pred petimi in pompozni parafrazi srednjeveške junaške pesnitve v Beowulfu pred dvema letoma, je tako v tovrstni ustvarjalni maniri prišla na vrsto še adaptacija znamenite novele Charlesa Dickensa o čemernem in stiskaškem bankirju Scroogeu.

Za atraktivno zunanjostjo filma se, presenetljivo, skriva originalni predlogi zvesta pripoved z relativno zložnim pripovednim lokom, ki izpoveduje zgodbo o oderuhovem časovnem popotovanju ob spremljavi duhov preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zmeckis sicer zamudi priložnost, da bi zgodbo aktualiziral, jo pa zato krasno vpne v opresivno ozračje viktorijanske Anglije in prepričljivo povzema osrednje teme Dickensove novele o kapitalistični apatičnosti visoke družbe in siloviti socialni bedi delavskega razreda. Uvodna slika srhljivo upodobi protagonistovo pohlepnost in prezir, vsebinska poglavja, zaznamovana s tremi duhovi, ki sledijo, pa slikovito orišejo njegovo metamorfozo, ki se začne z nostalgičnim obujanjem mladosti, nadaljuje z bridkim kesanjem in konča s ponižno in grenko pokoro. Avtor učinkovito izrablja globinsko perspektivo pri ustvarjanju morbidnih in klavstrofobičnih prizorov ter nemalokrat šokira z grozljivimi in pretresljivimi podobami, svoje k efektnosti zgodbe pa doda tudi Jim Carrey z domiselnimi, doživetimi in večplastnimi karakterizacijami glavnih likov. Tako je med brezštevilnimi prikrojevanji zgodbe, ki so v filmski, gledališki, mjuzikalni in radijski obliki bolj ali manj eksaktno povzele Dickensove ideje in sporočila, Božična pesem Roberta Zmeckisa nedvomno zelo dostojna vsebinska osvežitev, ki pa nam bo v trajnem spominu bržčas ostala predvsem kot dramatična, inovativna in pestra vizualna prevetritev dosedanjih variacij.

7/10

IMDb

24.12.2009

Čudež na 34. ulici

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Na prijetne praznike in vse želeno v prihajajočem letu!

Med božičnimi klasikami ima Čudež na 34. ulici, ki je leta 1947 prišel izpod rok režiserja Georgea Seatona, brez dvoma odlikovano mesto. Mojo trditev naj podkrepi podatek, da je bil film v slabe pol stoletja kar štirikrat na novo ekraniziran, nazadnje pred petnajstimi leti v režiji Lesa Mayfielda, za kar gre razloge bržčas iskati predvsem v vedno aktualnih temah vere v Božička in tržnega siromašenja božičnega duha, v luči katerih se pripoved odvija. Hecno je, da se je praznična drama v ameriških kinematografih pojavila meseca maja, ironično pa, da so distributerji tak termin izbrali, ker naj bi bil v tem obdobju obisk kina večji kot pozimi, a ne dovolite, da bi vam to skazilo pogled na iskreno vizijo božiča, ki jo film ponuja.

Povest spremlja živahnega starca (Edmund Gwenn), ki zase trdi, da je Božiček, in na zahvalni dan v tradicionalni paradi več kot prepričljivo zamenja opiteža v rdečem kostumu. V želji, da bi se zoperstavil komercialnemu izrabljanju praznika, privoli v sodelovanje pri prihajajoči božični reklamni kampanji uspešne trgovske verige, ob tem pa naveže stik z nezaupljivo koordinatorko (Maureen O’Hara) ter njeno načitano hčerko (Natalie Wood) in pozornim snubcem (John Payne). Starec žanje navdušenje med starim in mladim, a ga ob trmastem vztrajanju o svoji identiteti razglasijo za neuravnovešenega in družbi nevarnega, zaradi česar se znajde na sodnem procesu, ki groteskno obravnava naravo Božička in njegov obstoj.

Spretno utirjena parabola ni navita le okoli idealistično začinjenih puhlic in praznično potresenih sporočil, temveč se pikro obregne tudi ob politično ter gospodarsko motivirane reprezentacije praznika in pripadajoče folklore. Z mesijanskim portretiranjem dobrodušnega starca na več mestih celo zavzema formo bibličnega evangelija in v kontekstu kapitalistične izprijenosti nagajivo parafrazira zgodbo Jezusa Kristusa, medtem ko z druge strani tekom celotne minutaže ostaja sproščena in lahkotna drama z romantično, solidarnostno in družinsko motiviko. Sklepna pentlja pražnje spne iskrivo premiso o prepričanju v dobrega moža in na ta način lično zaključi prisrčno prispodobo prepričanja v filantropske vrednote, ki naj bi jih božič včeraj, danes in jutri brezpogojno promoviral.

IMDb

28.09.2009

V višave

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Jubilejna deseta Pixarjeva digitalna celovečerna animiranka V višave je obenem tudi prva, ki je posneta v 3D tehnologiji. Kakor smo vajeni, je izdelku pripet še kratek film; tokrat je to interesantna alegorija zvestobe in vdanosti Petra Sohna, poimenovana Partly Cloudy, ki prisrčno uvede zgodbo o čemernem starcu Carlu Fredricksenu (Edward Asner in Drago K. Razboršek), čigar otroške sanje o pustolovščini v Južno Ameriko se po ženini smrti zdijo vse bolj odmaknjene. Toda ko njegovo pravljično stesano hiško obkrožijo buldožerji in ga možje v črnih suknjičih poskušajo stlačiti v dom za ostarele, osamljeni vdovec na svoj dom priveže kopico s helijem napolnjenih balonov ter ga kratkomalo dvigne v nebo in požene proti jugu. Izkaže se, da ima s seboj tudi nezaželenega gosta, zvedavega in zavzetega tabornika Russela (Jordan Nagai in Matic Blagonič), s katerim se po pristanku v divjini spopade s krdelom govorečih psov ter njihovim preračunljivim lastnikom, pustolovcem Charlesom Muntzom (Christopher Plummer in Iztok Jereb), ki poskuša ugonobiti redkega in izmuzljivega noju sličnega ptiča.

Očarljiva pripoved, za katero sta poskrbela Pete Docter in Bob Peterson, v prvi plan postavlja za risanko precej nenavadnega protagonista, ki pa je z artikulirano začetno predstavitvijo, v kateri ga pospremimo od mladih nog do sprehajalne palice, na moč dopadljivo približan svojemu najzvestejšemu občinstvu. Neustaljena karakterna zasnova se v nadaljevanju pozitivno obrestuje s svežo emocionalno motiviko, ki zadeva večplastno razmerje med godrnjavim starcem in samosvojim otročajem. S tehnikami magičnega realizma očrtan generacijski most je razpet med dvema skrajnostma – Carlovim naveličano pokroviteljskim odnosom na eni in iskrenim ponosom do Russela na drugi strani -, vmes pa smo priča starčevi kontemplaciji o otroštvu, ljubezni in tragični izgubi ter otrokovemu tihemu in sramežljivemu izpovedovanju o zapostavljenosti in pomanjkanju starševske topline. Posebno draž zgodbi daje tudi iskriva komika, pa naj gre za poplavo situacijskega humorja pri premikanju lebdeče hiše ali pa za karakterno burlesko, ki do izraza prihaja predvsem v peripetijah okrogloličnega tabornika in barvno kičastega fičfiriča.

Toliko kot je V višave iskriva vsebinska avantura, pa je tudi atraktivno vizualno doživetje. Zdi se, da so pri Pixarju animacijo že pred leti izmojstrili do potankosti, a vedno znova najdejo nove obrtne izzive, kakršnega pri tokratni kreaciji nedvomno predstavlja dinamika tisočerih balonov. Kot privlačen se izkaže tudi koncept človeških podob, pri katerem se animatorji raje kot k fotorealizmu obračajo h karikiranim potezam ter s tem ohranjajo zdravo distinkcijo med igranim filmom in digitalnim produktom ter like bogatijo z dovršeno simboliko, ki pomenljivo izraža njihov značaj. Pomembno vlogo pri animaciji igra tudi zadnje čase trendovska globinska perspektiva, ki za razliko od večine dosedanjih izdelkov te sorte ne prihaja do izraza le v akcijskih sekvencah ter pri poudarjanju majhnosti ali oddaljenosti, temveč z občasno ekstremno rabo doprinaša tudi nezanemarljiv delež k efektni naraciji. Na žalost ste pri nas za tovrstno doživetje primorani pristati k sinhronizirani projekciji, a je ta na srečo večji del in z izjemo nekaterih stranskih likov kar se da spodobna. Ob ugotovljenih kvalitetah filma je tako rekoč samoumevno, da delavnico vnovič pohvalimo za opravljeno delo, še enkrat več ugotovimo, da smo priča ustvarjanju zaporedja animiranih presežkov, ki so najboljši analog nekdanjim Disneyjevim risanim klasikam, ter izpostavimo silno vizionarstvo ekipe ustvarjalcev, ki z vsakim novim izdelkom utre bodočo žanrsko pot.

8/10

IMDb