19.07.2011

Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Pogled na sporede kino projekcij je te tedne prav smešen. Ah, kaj smešen, absurden! Zdi se, da človek brez smisla za numerologijo v večjih kino kompleksih nima kaj početi, poleg naslova je po pravilu odtisnjena številka, v skromnem slučaju, da manjka, pa mora biti podana implicitno; film pač ni več film, če nima predhodnika ali originala. To bi obenem dalo misliti tudi, da je obiskovalec kinodvorane lahko le hud cinefilski džanki ali pa, da premore vsaj širšo razgledanost in globoko ozaveščenost s filmskega področja, kako naj sicer sledi filmom, ki se vsebinsko ne začnejo na začetku, temveč nekje vmes, na sredi?

Ondan pa sem si vendarle drznil zaviti v kino. Kljub obledelem spominu na prve tri filme sem si izprosil ogled četrtega dela Piratov s Karibov. Začetek Disneyjeve gusarske epopeje sega tja v leto 2003, ko je pod okriljem producenta Jerryja Buckheimerja iz ne preveč obetavne mladinske pravljice zrasla nepojmljivo priljubljena pustolovščina za mlado in staro. Še več, senzacionalna scensko-kostumska konstrukcija je skupaj s pestro motiviko štorije, ki je kratkočasno nihala med dramatičnim in špasnim, postala lansirna deska za nova nadaljevanja in garant za masten dobiček. Kajpak se je z molžo skozi leta izcimilo najslabše; vratolomnost je sicer ostala in serija je celo postajala vse bolj mračna in pristna, a dolge in pretenciozno zavozlane vsebinske niti so šle na škodo pustolovščini, postale same sebi namen in do skrajnosti trivializirale zastavljeno zgodbo.

Optimistično gledano novi film, Z neznanimi tokovi, gledalcu daje prgišče upanja po prevetritvi. Prišlo je do rošade na režiserskem stolčku, na katerem je Rob Marshall zamenjal Goreja Verbinskega, osvežen je bil igralski ansambel, scenaristični dvojec, ki ga tvorita Ted Elliott in Terry Rossio, pa je s predelavo gusarskega romana Tima Powersa napovedal bolj koherentno in angažirano zgodbo. A se konec koncev ni spremenilo kaj dosti, rekel bi le, da so peripetije in vragolije narcisoidno ekscentričnega kapitana Jacka Sparrowa, ki jih pokonci drži edinole karizmatična upodobitev Johnnyja Deppa, tokrat še za odtenek bolj poletne in obešenjaške, medtem ko je dogajanje, ki se vrti okoli iskanja tako zvanega izvira mladosti, v katerega se poleg Sparrowa vmešajo še samosvoja piratinja Angelica (Penelope Cruz), zloglasni razbojnik Črnobradec (Ian McShane), prekaljeni pomorski lisjak Barbossa (Geoffrey Rush) in brezkompromisna španska mornarica, po stari navadi viharno, kaotično in, najbolj od vsega, nesmiselno.

Naj ne glede na to poudarim, da film docela malovreden in slab tudi ni. Nasprotno, aranžma je kinematografsko dodelan, kostumografsko in scenografsko posrečen, pa tudi glasbena podlaga, ki je delo renomiranega skladatelja Hansa Zimmerja, je na moč všečna in poskočna. In vendar, ali je gledalec prezahteven, če se mu ob atraktivni in bleščeči embalaži toži po polnovrednejši vsebini, nataknjen in nergav, če mu smrdi šablonska kompozicija in epizodna brezglavost, ter nenazadnje nadut in snobski, če od izrazitega poletnega hita pričakuje kanček avtentičnosti in dobre, ne zgolj infantilne zabave? Veste, formula novodobnega spektakla je prav paradoksalna reč, število nadaljevanj je v obratnem sorazmerju tako z noviteto kot svežino, tako da si naslednjič, ko boste stali pred kino blagajno, ne belite glave z vprašanji, ali ste ta ali oni del že videli — saj ni vredno, če ste kakšnega vmes izpustili, vam bo to v korist, ne škodo.

5/10

IMDb

15.11.2010

Nebo nad Berlinom

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Mestna simfonija na Ljubljanskem filmskem festivalu.

Na letošnjem festivalu LiFFe je programska kategorija retrospektiv namenja portretom velemest in v bogati beri tovrstnih izdelkov je prostor našel tudi znameniti, pred triindvajsetimi leti posneti film nemškega ustvarjalca Wima Wendersa z naslovom Nebo nad Berlinom. Projekcija je bila po mojih opažanjih zgodaj razprodana in ne verjamem, da je bilo za veliko obiskovalcev to prvo srečanje z Wendersovo simfonijo; gre namreč za umetelen umetniški presežek, ki s poetično obravnavo neuokvirljivih eksistencialnih in družbenih tem kar sam po sebi kliče po vnovičnih ogledih.

Spričo tega bo moj komentar, v katerem kanim bolj kot ne površno predstaviti svoje videnje filma in docela zadržano zaorati v njegovo alegoriko, bržčas na moč pritlehen. Pa vendar, Nebo nad Berlinom je zgodba o dveh dimenzijah nemške prestolnice; eni človeški, eni angelski, prvi profani, drugi nebeški. Od pamtiveka Berlin preučujejo in opazujejo angeli, vandrajo po mestu, beležijo dogajanje, poslušajo misli ljudi in jim pomagajo, jih v stiski hrabrijo. Dva izmed njih, Damiel (Bruno Ganz) in Cassiel (Otto Sander), se občasno snideta, metodično prevetrita stare in si izmenjata nove zapiske, vmes pa enkrat prvi navrže drugemu o neusahljivi želji po čutnem dojemanju in dotikanju sveta, ki je angelom a priori odtegnjeno. Izvir njegovih hrepenenj je ljubezen do trapezne akrobatke Marion (Solveig Dommartin), zavoljo katere je pripravljen odvreči krila in se spustiti med navadne smrtnike.

Ironično, angel hlepi po padcu, da bi se naužil senzornih dobrot človeškega sveta, medtem ko akrobatka poželjivo stremi k nebu, da bi ubežala trdim realnim tlem. Wenders ju v zgodbi, ki jo je spisal skupaj s koroškim pisateljem Petrom Handkejem, naposled združi ter ju predstavi s pragmatično figuro, ki v eno spenja številne kontraste filma. Med temi sta kajpada najizrazitejši prav nasprotujoči si empirična in racionalistična percepcija človeške in angelske stvarnosti, ki jo poosebljata Marion in Damiel, vnemar pa ne gre postavljati niti nakazanega razkola med preteklostjo in prihodnostjo, ki projiciran na mesto prinaša izostreno sliko v tem obdobju razcepljene in odtujene nemške družbe, kakor tudi ne zimzeleno aktualnih dilem o večnosti in umrljivosti, s katerimi se v filmu, kot se zdi, najočitneje ubada angel Cassiel.

Z obrtne plati si film najbolje zapomnimo po prehodu iz monokromatične v barvno sliko, ki pomenljivo podčrta Damielov prehod v živopisan senzualen svet, oziroma, da ne bomo malenkostni, po celoviti kinematografiji, za katero je poskrbel sloviti francoski filmar Henri Alekan, ki je za filter pri enobarvnih prizorih bojda uporabil kar staro babičino najlonko. Sicer je film konceptualno začrtan kot subtilna in razmišljujoča upodobitev Berlina z razvlečenim in ne posebej uravnoteženim dramaturškim lokom. V kolikor izvzamemo občasne melodramatične kontemplacije glavnih protagonistov, v scenariju ostane le bore malo dialoga, kar pa Wenders več kot uspešno kompenzira s senzibilno glasbeno podlago, ki vrhunec dosega z naelektrenim koncertiranjem Nicka Cavea v kulisi prelomnega srečanja akrobatke in angela. Film se v evforičnem vzdušju preraščajočih nasprotij zaključi po dobrih dveh urah z napovedjo o nadaljevanju, ki se je udejanilo šest let kasneje, a ni doseglo prepoznavnosti originala. In ne boste verjeli, konec devetdesetih se je v kinematografih pojavil še sentimentalen ameriški rimejk, s katerim pa kakopak ne gre nadalje omadeževati zapisa o moderni klasiki, ki jo mnogi povsem upravičeno uvrščajo med slogovno in motivno najfinejše produkte sedme umetnosti.

IMDb

9.11.2010

Scott Pilgrim proti vsem

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

V navadi mi je, da nergam nad filmskimi adaptacijami stripov, ki se otepajo karikiranega sloga svojih predlog, in zgodi se, da pozelenim od jeze, če jih filmarji za povrh ukrojijo še kot premočrtne komercialne popkorne, ki radirajo njihovo tematsko okovje ali kritično uperjenost. Ampak brez panike, lahko berete dalje, kar zadeva ekranizacijo serije zvezkov o herojstvih Scotta Pilgrima, takih nervoznih izpadov ne bo, ocenjujem namreč, da angleški režiser Edgar Wright delo kanadskega risarja Bryana Leeja O’Malleyja s spoštljivo doslednostjo in dobro mero entuziazma prenaša iz papirja na celuloid, kar ima za rezultat nič manj kot pikro, šegavo in s popkulturnimi referencami prežgano grotesko mladostniškega samozavedanja in potrjevanja.

Kdor zanj še ni slišal, Scott Pilgrim (Michael Cera) je triindvajsetletni zabušant iz Toronta, ki si izgubljeno samozavest po dekletovi košarici krepi z imidžem basista garažnega benda in ljubimkanjem z naivno srednješolko (Ellen Wong). Neke noči mu sanje prešiba ekscentrična punčara na kotalkah (Mary Elizabeth Winstead), ki v realnosti sliši na ime Ramona Flowers, in poba se na vrat na nos zatrapa vanjo. Da bi osvojil srčno damo, mora po vrsti premikastiti njenih sedem bivših, kar pa je zanj, kot se izkaže, zgolj prispodoba obračunavanja s svojimi potlačenimi demoni, zbeganimi vrednotami in moralno nezrelostjo.

Edgar Wright je znan kot nabrušen parodist — poglejte si vendar zombi defekt Noč neumnih mrtvecev ali akcijsko parčkanje Vroča kifeljca — , v tem slučaju pa si predmet ščegetanja sposodi kar pri grafični predlogi in fabulo v primerjavi z njo še izraziteje nasloni na scenarij klasične računalniške pretepačine. Nadalje sliko vse prej kot malenkostno zapaca z raznoraznimi zaznamki in jo smelo prevetri z ekcesnimi postprodukcijskimi prijemi, do absurdnosti pa film naženejo bizarne pojave Scottovih nasprotnikov, ki se izmenjaje vklapljajo v pripoved. Piko na i po mojem prepričanju doda Cera z lucidno karakterno upodobitvijo, skozi katero z objestno ironijo interpretira protagonistov neokusni egoizem in patetično naprezanje za družbeno uveljavitev, a hkrati lik vse do konca ohrani priljuden in v svojem bistvu neoporekljivo simpatičen.

Treba je reči, da Scott Pilgrim proti vsem oglašujoče odzvanja s pretirano slogovno neobrzdanostjo in kričavo vpadljivostjo, kar morebiti ne bo po godu tistim, ki se ne znajo poistovetiti z ikonografijo igračastega šunda. Ob tem zna s klišejsko romantično formo in na čase docela nonšalantno dramaturgijo dodobra načeti živce resnobnim kritikarjem; bo pa zato brez trohice dvoma zasedel kultno mesto med generacijami, ki so zrasle s puljenjem gumbov na potrošnih tipkovnicah in z nosom v debelih računalniških ekranih.

7/10

IMDb

28.09.2010

Skrivnost iz Kellsa

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ročno animirana pustolovščina Skrivnost iz Kellsa, ki je letos dobila mesto med nominiranci ameriške filmske akademije za najboljši risani celovečerec, nas popelje na Irsko devetega stoletja, ki jo plenijo in pustošijo Vikingi. To je obenem tudi pomembno obdobje nastajanja bogato ilustriranega verskega rokopisa Knjige iz Kellsa, saj je bil ta menda prav tedaj prenešen iz škotskega otoka Iona v irsko utrjeno opatijo Kells, kjer po štoriji pisca in animatorja Tomma Moorea odrašča zvedavi deček Brendan (Evan McGuire). Razpet med pragmatičnim stricem (Brendan Gleeson), opatom, ki ves svoj čas namenja gradnji mogočnega obzidja, in radoživim menihom (Mick Lally), varuhom svete knjige, ki ga nagovarja k odkrivanju sveta onstran zidov, se fantič vse raje ravna po nasvetih slednjega in se v zatišju pred bližajočim se vpadom barbarov ob tem na skrivaj mojstri za novega pisca in ilustratorja magičnega rokopisa.

Brendanovo iskrivo in zavzeto odkrivanje skrivnosti svete knjige simbolizira tleče upanje za človeško civilizacijo, njen moralno-etični red, kolektivno zavest in kulturni razvoj, ki so postavljeni na težko preizkušnjo ob okrutnem terorju primitivnih severnjaških ljudstev. Obenem zgodba dečkovega odraščanja naslika lepo simbiozo krščanske religije in keltske folklore, saj poteze njegovega peresa v večji meri navdihujejo igrive, poučne in včasih tudi trpke dogodivščine z malo gozdno muzo Aisling (Christen Mooney), ki mu odkriva svetle in temne plati mitološkega sveta. Slogovno dorečena, izrazna in priložnostno karikirana animacija je trdna opora široki, a odlično povezani tematiki, napak pa bi bilo lucidno delo irske delavnice Cartoon Saloon opisati zgolj kot orodje za podčrtovanje tem, saj s pisanim in ekstravagantnim konceptom, ki svoj vrhunec dosega z detajlnimi prepletajočimi se upodobitvami knjižnih iluminacij in ornamentike, že samo po sebi predstavlja dovršeno umetniško kreacijo. Ne dvomim sicer, da se bo nenasiten gledalec pritožil nad odrezanim epilogom, ki bi kratko metražo filma resnično lahko podaljšal brez vsakršne skrbi o morebitni razvlečenosti, toda zaključiti kaj drugega, kot da je pred nami zrela in polnovredna animacija z močno didaktično noto in kredibilnim tolmačenjem zgodovinskega obdobja, pač ni na mestu, zatorej moram to simpatično stvaritev priporočiti v ogled prav vsakomur.

8/10

IMDb

20.07.2010

Alica v Čudežni deželi

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Režiserja Tima Burtona poznamo po dobro začinjenih cineastičnih mineštrah, ki sestavine navadno črpajo iz bolj ali manj znanih literarnih predlog, a ne glede na to z žgečkljivim vonjem in nenavadnim okusom po pravilu nosijo močan avtorski pečat. Kakopak ni nič drugače z adaptacijo pravljičnih zgodb izpod peresa Lewisa Carrolla, obče znane Alice v čudežni deželi in njene manj prepoznavne kontrastne inačice Skozi zrcalo, ki opiše pobeg devetnajstletne Alice (Mia Wasikowska) iz zapete in konforme viktorijanske zabave v raztreseni in kaotični Spodnji svet. Odkar je temu s svojo zlobo in napuhom zavladala Rdeča kraljica (Helena Bonham Carter), ustrahovani prebivalci čakajo na izpolnitev prerokbe in prihod dekleta, ki bo ugnalo kraljičino zloveščo pošast, zato na zmedeno Alico polagajo vse svoje upe. Mlada in neodločna deklina mora tako ob pomoči Norega klobučarja (Johnny Depp) in njegovih somišljenikov prijeti kraljevi meč in v dobrobit sebe in čudežnega sveta izpolniti nalogo, ki ji je bila usojena.

Potrebno je poudariti, da je Burtonov film prava obrtna mojstrovina. Posnet pred zelenim zaslonom, kombiniran z računalniško animacijo in naknadno pretopljen iz običajnega v tridimenzionalni format skupaj z avtorjevim ekstravagantnim umetniškim slogom, ki često meji na popolno bizarnost in grotesknost, predstavlja več kot imenitno vizualno poslastico inovativnosti lačnemu gledalcu. Korak z Burtonovo vizijo živopisanega, šegavega in ljubko trčenega sveta uspe brez težav držati njegovemu preizkušenemu ansamblu, kakor tudi dobro izbranim nabornikom, med katerimi gotovo izstopa Wasikowska s suvereno upodobitvijo protagonistkinega osebnostnega zorenja. Kljub lucidno zamišljeni in v filmu prepričljivo izpeljani osnovni premisi dekletove emancipacije in osamosvajanja pa se ne morem otresti občutka, da prav na vsebinskem nivoju Burton s svojo scenaristično ekipo doživlja največji krč, zakaj zdi se, da fabula le linearno poravnava neurejene koščke Carrollove pripovedi in precej umetno povezuje špasne peripetije nevsakdanjih likov, na žalost pa ne prinaša ničesar izrazito dramatičnega in klimaktičnega. Bržčas hudomušna karakterna štorija, ki jo ponuja film, marsikomu zadostuje in strinjati se moram, da nemara celo predstavlja najboljši približek idealu ekranizacije Carrollovih knjig, pa vendar me jezik premočno srbi, da ne bi dodal, da so nekatera Burtonova prejšnja dela najzgovornejši dokaz, da taka oživitev pač ni avtorjev končni domet.

7/10

IMDb