16.11.2010

Klavnica

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Filipinski režiser Brillante Mendoza je v zadnjem času eno najbolj vročih imen mednarodnih festivalov; kako tudi ne, v preteklem petletju je nanizal kar devet celovečercev in si zanje prislužil zavidljivo bero nagrad. Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu se mu poklanjajo s projekcijo štirih filmov, med katerimi je bržčas najbolj izpostavljen triler Klavnica, ki je na lanskem festivalu v Cannesu sprožal burne in praviloma negativne odzive, naposled pa je Mendozi strokovna žirija zanj presenetljivo namenila palmo za najboljšega režiserja.

Film naturalistično pospremi poročni dan dvajsetletnega mladeniča Pepinga (Coco Martin). Kamera se uvodoma pretika med kaotičnimi in zanikrnimi ulicami filipinskega mesta, se nato ustavi na protagonistu in njegovi izbranki (Mercedes Cabral) ter jima sledi na zabaven poročni obred in skromno svatbo. Pepinga tekom dneva spoznavamo kot partnerja, očeta in policijskega vajenca, proti večeru pa v vlogi kurirja pri protekcijskih poslih. Ko se na mesto spusti mrak, ga kolega (Jhong Hilario) pregovori še v sumljivo priložnostno delo, ki sicer obeta lep zaslužek, a se le malo kasneje izkaže za pravo moro, v kateri je fant priča ostudnemu zločinu bande skorumpiranih policistov.

Mendoza suspenz svojega izdelka stopnjuje s preprostim konceptom prehajanja sončnega in radostnega dne v peklensko noč, pod okriljem katere naposled ostro zareže z moteče realistično posnetim klimaksom. Izrazito temačni, na čase težko razberljivi kadri in nereduciran hrup okolice je avtorju v kritiški srenji prinesel status diletanta, roko na srce pa njegovi posnetki, najsi bodo namerni ali amaterski, izzovejo efektno in srh vzbujajočo izkustvo. Klavnica tako z dialoško skopim upodabljanjem dogajanja posreduje raskavo sliko protagonistovega razbitega idealizma in moralnega potresa ter njegova klavrna občutja popolne nemoči pri opazovanju okrutne mesarije, ki se jim zavoljo snemalnih tehnik ne more izogniti niti gledalec. Kljub temu se po ogledu nikakor ne znam otresti občutka, da bi Mendoza svoj izdelek lahko mestoma strnil ter predvsem lepše in pomenljiveje zaokrožil, pa četudi od svoje sodbe odštejem davek, ki ga terja njegovo ustvarjanje v okvirih zapriseženega verizma.

6/10

IMDb

15.11.2010

Nebo nad Berlinom

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Mestna simfonija na Ljubljanskem filmskem festivalu.

Na letošnjem festivalu LiFFe je programska kategorija retrospektiv namenja portretom velemest in v bogati beri tovrstnih izdelkov je prostor našel tudi znameniti, pred triindvajsetimi leti posneti film nemškega ustvarjalca Wima Wendersa z naslovom Nebo nad Berlinom. Projekcija je bila po mojih opažanjih zgodaj razprodana in ne verjamem, da je bilo za veliko obiskovalcev to prvo srečanje z Wendersovo simfonijo; gre namreč za umetelen umetniški presežek, ki s poetično obravnavo neuokvirljivih eksistencialnih in družbenih tem kar sam po sebi kliče po vnovičnih ogledih.

Spričo tega bo moj komentar, v katerem kanim bolj kot ne površno predstaviti svoje videnje filma in docela zadržano zaorati v njegovo alegoriko, bržčas na moč pritlehen. Pa vendar, Nebo nad Berlinom je zgodba o dveh dimenzijah nemške prestolnice; eni človeški, eni angelski, prvi profani, drugi nebeški. Od pamtiveka Berlin preučujejo in opazujejo angeli, vandrajo po mestu, beležijo dogajanje, poslušajo misli ljudi in jim pomagajo, jih v stiski hrabrijo. Dva izmed njih, Damiel (Bruno Ganz) in Cassiel (Otto Sander), se občasno snideta, metodično prevetrita stare in si izmenjata nove zapiske, vmes pa enkrat prvi navrže drugemu o neusahljivi želji po čutnem dojemanju in dotikanju sveta, ki je angelom a priori odtegnjeno. Izvir njegovih hrepenenj je ljubezen do trapezne akrobatke Marion (Solveig Dommartin), zavoljo katere je pripravljen odvreči krila in se spustiti med navadne smrtnike.

Ironično, angel hlepi po padcu, da bi se naužil senzornih dobrot človeškega sveta, medtem ko akrobatka poželjivo stremi k nebu, da bi ubežala trdim realnim tlem. Wenders ju v zgodbi, ki jo je spisal skupaj s koroškim pisateljem Petrom Handkejem, naposled združi ter ju predstavi s pragmatično figuro, ki v eno spenja številne kontraste filma. Med temi sta kajpada najizrazitejši prav nasprotujoči si empirična in racionalistična percepcija človeške in angelske stvarnosti, ki jo poosebljata Marion in Damiel, vnemar pa ne gre postavljati niti nakazanega razkola med preteklostjo in prihodnostjo, ki projiciran na mesto prinaša izostreno sliko v tem obdobju razcepljene in odtujene nemške družbe, kakor tudi ne zimzeleno aktualnih dilem o večnosti in umrljivosti, s katerimi se v filmu, kot se zdi, najočitneje ubada angel Cassiel.

Z obrtne plati si film najbolje zapomnimo po prehodu iz monokromatične v barvno sliko, ki pomenljivo podčrta Damielov prehod v živopisan senzualen svet, oziroma, da ne bomo malenkostni, po celoviti kinematografiji, za katero je poskrbel sloviti francoski filmar Henri Alekan, ki je za filter pri enobarvnih prizorih bojda uporabil kar staro babičino najlonko. Sicer je film konceptualno začrtan kot subtilna in razmišljujoča upodobitev Berlina z razvlečenim in ne posebej uravnoteženim dramaturškim lokom. V kolikor izvzamemo občasne melodramatične kontemplacije glavnih protagonistov, v scenariju ostane le bore malo dialoga, kar pa Wenders več kot uspešno kompenzira s senzibilno glasbeno podlago, ki vrhunec dosega z naelektrenim koncertiranjem Nicka Cavea v kulisi prelomnega srečanja akrobatke in angela. Film se v evforičnem vzdušju preraščajočih nasprotij zaključi po dobrih dveh urah z napovedjo o nadaljevanju, ki se je udejanilo šest let kasneje, a ni doseglo prepoznavnosti originala. In ne boste verjeli, konec devetdesetih se je v kinematografih pojavil še sentimentalen ameriški rimejk, s katerim pa kakopak ne gre nadalje omadeževati zapisa o moderni klasiki, ki jo mnogi povsem upravičeno uvrščajo med slogovno in motivno najfinejše produkte sedme umetnosti.

IMDb

4.11.2010

Socialno omrežje

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Stara kovaška modrost, da se železo kuje, dokler je vroče, se v svetu popularne kulture le redko rezultira v čem drugem kot naglih šablonskih odlitkih, zaobljenih po meri širokega ciljnega občestva. Tudi zato se človek ogleda filma o nastanku največjega družabnega spletišča Facebook loti skrajno previdno in z neogibno skepso, dasiravno izdelek prihaja iz rok mojstra — ameriškega režiserja Davida Fincherja, ki je znan kot potrpežljiv opazovalec in dosleden interpret psiholoških ozadij likov, umeščenih v različna časovna obdobja in družbena okolja. Naj filmi, kot so Sedem, Klub golih pesti, Zodiak in Nenavaden primer Benjamina Buttona, zavoljo prepoznavnosti in širše priznanosti o utemeljenosti moje trditve govorijo sami zase, upravičenost razširitve te iste teze na trenutno visoko vnetljivo Socialno omrežje pa preverimo v nadaljevanju.

Marka Zuckerberga (Jesse Eisenberg) spoznamo kot samosvojega, intelektualno zavednega, a čustveno ne prav zrelega harvardskega študenta, ki ga dekletova košarica in odrinjenost iz študentske elite spodbodeta k lansiranju nespodobne in nenadejano odmevne spletne aplikacije. To pritegne pozornost aristokratskih dvojčkov Winklevoss (Armie Hammer in Josh Pence), ki ga povabita k sodelovanju pri razvoju družabnega študentskega omrežja, raje kot v španoviji z njima pa Mark idejo izpelje z lastnimi zamislimi in kapitalom svojega kolega Eduarda Saverina (Andrew Garfield). Ko je spletno mesto po nekajtedenskem programiranju gotovo, žanje nesluten uspeh in kaj kmalu preraste univerzitetne okvirje, a hkrati njegov izjemen finančni potencial zaneti požar v Markovem zasebnem življenju; z ene strani duhove buri tožba bratov Winklevoss o kraji idejne zasnove, z druge pa prihajajo Saverinove terjatve o deležu v podjetju, ki ga je Mark pod vplivom spletnega guruja Seana Parkerja (Justin Timberlake) neotesano minimaliziral.

Nadroben vsebinski opis naj služi kot zrcalo verjetnega razhajanja zgodbe, ki je adaptacija odmevne knjige Bena Mezricha, od realnih dejstev, vendarle pa je na mestu poudariti, da Fincher s scenaristom Aaronom Sorkinom dodobra uravnoteži vidike pripovedi ter dogajanje in razplet predstavi z docela relativističnim pristopom. Rezultat je pronicljiva drama, ki nemo tehta moralnost in pravičnost akterjev ter detajlno secira zapletena razmerja med njimi ter na ta način navkljub očitni fiktivizaciji posreduje kredibilno interpretacijo kompleksnih mehanizmov dandanašnje družbe, ki z ene strani promovirajo inovativnost in domiselnost mladih generacij, z druge pa se kaže jasna tendenca po koristolovskem razlaščanju in razmejevanju njihovih vizij. Socialno omrežje je tako v prvi vrsti portret sveta naključnih milijonarjev z izrazitim poudarkom na tragični zamenjavi prijateljskih in ljubezenskih vrednot s hinavščino, pohlepom in emocionalno apatičnostjo, šele sekundarno pa filmski dokument o fundaciji in razvoju družabnega spletnega servisa. Verjetno zato nisem edini, ki pogreša kanec bolj dokumentarističen koncept razgaljanja tega nedoumljivega fenomena ter pojasnitev in utemeljitev razlogov za njegov razcvet, a Fincherju je treba priznati premetenost v uperjanju kritične osti, s katerim se izogne senzacionalističnemu upodabljanju dogodkov in dejstev, ki jih je s tako kratke časovne distance praktično nemogoče objektivno podpreti.

Nazadnje je potrebno soditi še obrtno kompetentnost izdelka. Nič drugega kot hvala pritiče perfekcionistični kinematografiji, ki s temačnim ambientom glasbene podlage in fotografije tlakuje oder modernistični grški tragediji, medtem ko je vprašanje izpiljene dramaturgije na drugi strani bolj polemične narave. Film je pretežno zasnovan kot ostra konverzacijska drama, ki gledalcu redko dopušča poistovetenje z liki in ga namesto tega preganja med njihovimi moralnimi načeli in etiko. Reke črnila se prelivajo o tem, ali je portret Zuckerberga zasnovan pretirano brezosebno, a neoporekljivo je, da Eisenberg z izjemnim občutkom upodobi pojavo zadržanega računalniškega genija, izpod lupine katerega postopoma kukajo izrazi emocij in eksistencialnih dilem. Na drugem koncu v stranski vlogi s karakterizacijo narcisoidnega in velikopoteznega agitatorja briljira Timberlake, nasprotno pa se mi zdi predstava Garfielda, ki s svojim protagonistom zaključuje trojico glavnih akterjev, precej mlačna in zadržana. Dogajalno je film dodobra natrpan v marketinško stesan dvouren okvir; uvodna sekvenca kratko, a jasno in jedrnato uvede lik Zuckerberga, nato pa skozi pripoved, umeščeno v razpravne dvorane, zgoščeno spoznavamo razvoj dogodkov z začetkom na harvardski univerzi in koncem na sedežu podjetja v Kaliforniji. Epilog naposled naglo navrže Zuckerbergovo katarzo in servira premiso srčnosti, kar je kakopak klasična biografska pentlja, ki pa naj zavoljo zrele poantiranosti drame, izpostavljene v prejšnjem odstavku, ne porodi rumenih vprašanj o zavajajočem tolmačenju resničnih dogodkov; namesto tega pozornost velja usmeriti v razmislek o tematskem ogrodju zgodbe, ki ga bržčas ni posebej težko razširiti na ozadje pretežnega dela perspektivnih gospodarskih projektov.

7/10

IMDb

19.10.2010

Grozljivo srečen

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Bizarnega trilerja danskega filmarja Henrika Rubena Genza z ironičnim naslovom se gotovo ne bi sramovala niti brata Coen, prinaša namreč prevetritev ene izmed tipičnih zgodb ameriškega vesterna, katere dogajalni prostor je prezrcaljen čez lužo na surovo dansko podeželje. Labilnega in impulzivnega policaja Roberta Hansena (Jakob Cedergren) kazensko premestijo iz Kopenhagna v obskuren blatni dol, kjer poskuša po črki zakona urejati nesoglasja in prestopke v samosvoji vaški skupnosti. A kmalu se nerodno vmeša v burne zakonske prepire med koleričnim rančarjem (Kim Bodnia) in njegovo spogledljivo ženo (Lene Maria Christensen), kar dogajanje postopno prevesi v nevrotično zablodo, kjer poglavitni vlogi odigrata Robertova skrivnostna preteklost in neobičajen kmečki kodeks.

Rubenu Genzu uspe obrabljeno in v različnih inačicah ničkolikokrat uprizorjeno štorijo o idealističnem šerifu, ki ga pogoltne barabinstvo in neotesanost ruralne pustote, efektno zaostriti s ščemečim suspenzom in obrisi predirljive srhljivke ter ga spretno popestriti s črnim humorjem, ki nemalokrat meji na grob sarkazem in čisti absurd. To groteskno mineštro za povrh zabeli še z globoko noirovsko spiralo, po kateri kot lutko spušča naivnega protagonista, stravmatiziranega z vprašanji etike, krivde in pravice. Tempo filma se od ležernega prologa odlično stopnjuje do intenzivnega razpleta, k čemur v odločilni meri pripomoreta eksotična in vpadljiva zvočna podlaga ter nestandardni obrtni prijemi in snemalne tehnike. Grozljivo srečen tako v resnici prav fantastično premeša karte žanrske dediščine, s čimer bi moral ugajati zagrizenim cinefilom, ter ob tem v postmodernistični maniri navrže osorno in prezirljivo kritiko družbene apatičnosti in izgubljene morale, kar bo bržčas po volji filmskim analitikom, ki manično oprezajo za sporočilnostjo in globljo tematsko doktrino.

8/10

IMDb

16.10.2010

Mleko bridkosti

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Po senzacionalistični epopeji Jej, moli, ljubi, ki se, milo rečeno, kanček nerodno bavi s položajem in vlogo ženske v družbi, se prileže kaka resnejša variacija na dotično temo; elegična perujska drama Mleko bridkosti je nedvomno primeren naslov. Režiserka in scenaristka Claudia Llosa posreduje dokaj spontano in ohlapno zgodbo, ki se vrti okoli revne mladenke Fauste (Magaly Solier), katere mati (Bárbara Lazón) je bila posiljena v času najbolj krvavih državljanskih trenj. Z dojenjem naj bi se materina bolečina in ponižanje po vaškem izročilu prenesla tudi na nedolžno dekle, ki se po njeni smrti med zavzetim služenjem denarja za dostojen pogreb otepa tradicionalističnih spon, bije boj z vprašanji ženstvenega dostojanstva in hlepi po brezskrbni svobodi.

Llosina pripoved je polna metafor, alegorij in simbolov, ki podkrepljeni z magično realističnim slogom detajlno opišejo Faustino intimno kontemplacijo in težavno soočenje s podzavestnimi fobijami, vrezanimi z materino bridko izkušnjo. V poplavi psiholoških pleonazmov, za katere se zdi, da jih avtorica precej intuitivno seje v filmsko celoto, svoj prostor dobiva tudi oris družbeno-socialne podobe dežele, a teme politično motiviranega terorja, razrednega prepada in neokolonializma igrajo postransko vlogo in niso vedno zadovoljivo utemeljene. Zato pa vsekakor velja izpostaviti prepričljivo in izrazno bogato karakterizacijo protagonistke, pa z otožnostjo, melanholijo in bridkimi emocijami prežeto melodiko izdelka, ki nadomešča in izpodriva filmski dialog, ter nenazadnje tudi precejšnjo vizualno ekstravagantnost, kar Mleko bridkosti karakterizira kot težek in židek film, ki pa z nekaj pozornosti in koncentracije gledalcu nudi močno in opojno cineastično substanco.

7/10

IMDb