30.04.2011

Še vedno sem tu

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Rojen je bil v Portoriku sredi sedemdesetih let kot tretji izmed petih otrok. Otroštvo je na rovaš svobodomiselnih staršev, ki sta se ogrela za posthipijevski ideološki kult, preživel na popotovanju po Južni Ameriki, kot mladenič pa se je v Kaliforniji skupaj z bratoma in sestrama uveljavil kot igralec in nastopač. A njegova igralska kariera je bila vseskozi nestanovitna in nepredvidljiva, tragična smrt brata zaradi prekomernega odmerka opojnih substanc v prvi polovici devetdesetih pa jo je dokončno postavila pod vprašaj. Kljub temu se je na prelomu 21. stoletja s pretežno negativno obarvanimi stranskimi vlogami povzpel med obče prepoznane igralce in bil v igri za oskarja za upodobitev izprijenega cesarja v Scottovem Gladiatorju. Na veliki oder je stopil s celostno poosebitvijo legende countryja in rock’n'rolla Johnnyja Casha v Mangoldovi opevani Hoji po robu, nakar je leta 2008 na začudenje vseh objavil igralsko slovo.

Kakopak gre za življenjsko zgodbo Joaquina Phoenixa. Kot veste, se je po njegovem umiku iz igralstva, ne pa tudi iz medijskega prostora, zvrstila serija nevrotičnih zablod, s katerimi je zanemarjeni zvezdnik z zlomljenimi očali, razraščeno brado in hripavim glasom sprožil številna ugibanja o namenu svojega početja. Malokdo je verjel njegovim pojasnilom, da se želi uveljaviti na glasbeni sceni in skozi rap izraziti svoje občutke in poglede na svet; eni so njegove izpade razumeli kot posmeh šovbiznisu in popkulturnemu vesolju ter v njem videli figuro upora proti režiranemu medijskemu prostoru in zabavni industriji, drugi so se zgražali nad njegovo zaigrano neuravnovešenostjo in jo tretirali kot neokusno samopromocijo in naravnost pomilovanja vreden poskus ustvarjanja podobe amoralnega ekscentrika.

Natanko ta dilema razkraja tudi film v režiji Caseyja Afflecka z naslovom Še vedno sem tu, ki skozi prizmo lažnega dokumentarca pobliže prikazuje Phoenixovo leto zablod; toliko časa je namreč igralec nonstop vztrajal v vlogi propadajoče hollywoodske zvezde, medtem ko ga je vseskozi na skrivaj spremljala ekipa tesnih sodelavcev, ki se je tu in tam tudi vključevala v razpuščeno, zdaj načrtovano zdaj improvizirano dogajanje. Tako zvani mockumentarec resnici na ljubo ni bil deležen kaj prida velike pozornosti širšega občestva, kar lahko razumemo kot naveličanost nad igralčevim stalnim iskanjem pozornosti ali pa nezanimanje preprosto pripišemo prepričanju, da se je vse dogajanje odvrtelo v soju žarometov in da mu razen pričakovane pritrditve, da je res šlo za potegavščino, ni kaj dodati.

Ob tem pa seveda ne gre pozabiti na peščico oboževalcev, ki pričujoči film smatra za nič manj kot ultimativno satiro zlaganih medijskih kulis in, če hočete, evangelij zvezdnikovega preporoda, vstajenja in zveličanja. Sam do tovrstnih prepričanj ostajam skrajno rezerviran; v dokumentarcu sicer vidim korajžen in smel eksperiment z vživeto predstavo glavnega protagonista, a se mi zdi izdelek konceptualno nedomišljen in prenagljen. Iz roke posnet material je po pričakovanjih nekvaliteten, ob vešči montaži, kritični selekciji in spretni povezavi v celoto pa ne bi bil nujno tudi neuporaben, če bi le Phoenixu, Afflecku in kompaniji uspelo izpeljati filmsko formulo, ki bi podčrtovala in argumentirala tematsko srž. A potem ko jim zavoljo pretiravanja in ekscesnosti še pred prvim kadrom spodleti glavni cilj – šokirati, da je za tako rekoč vsako medijsko podobo, celo negativno, scenarij in načrt –, izdelek s spacanostjo in neintegriranostjo za konec spridijo v nič drugega kot skrivenčen kolaž bebavih, vulgarnih in nedoraslih provokacij, ki se mi zdi, roko na srce, na čase komajda gledljiv, kaj šele odrešilen.

4/10

IMDb

26.03.2011

Pravi pogum

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Kdor je videl spodobno število filmskih produkcij bratov Ethana in Joela Coena, ve povedati, da so poleg stalne in nezgrešljive verske motivike pogosta nota njunih del pristni elementi surovosti in krastavosti Divjega zahoda. Navkljub temu je nedavni vesternski projekt Pravi pogum, zasnovan na zgodbi Charlesa Portisa iz leta 1968, precejšnje presenečenje; prvič zato, ker nam le bežen prelet njunih del da vedeti, da se kot avtorja strogo ogibata tipičnim žanrskim konceptom, in drugič zavoljo tega, ker je bil Portisov roman leto po izidu že prepisan na celuloidni trak.

Ameriški režiser Henry Hathaway je pred dobrimi štirimi dekadami njegovo adaptacijo zasnoval kot precej romantizirano variacijo, ki je morala v času vzhajanja revizionističnega vesterna in zorenju novega Hollywooda delovati precej paradoksalno in anahronistično. Pa vendar je bila filmska štorija o jezikavem dekliču, ki se nameni poiskati pravico za svojega ubitega očeta, s prisrčno teatralnostjo in nostalgično zabelo deležna odobravajočih odzivov občinstva, k priljubljenosti filma pa je nedvomno v veliki meri botrovala tudi karizmatična upodobitev jeznoritega enookega šerifa, pri katerem mlada sirota išče pomoč; kako tudi ne, prevezo si je čez oči zavezal nihče drug kot John Wayne, ki mu je ameriška filmska akademija za vlogo kompenzivno, a zasluženo namenila oskarja, ki ga je znal kavboj s kančkom ironije vedre volje sprejeti.

Nazaj k bistvenemu; bržčas sta brata Coen prav spričo deviantne konvencionalizacije zgodbe, ki je lastna prvotni poustvaritvi romana, videla prostor, da posnameta film v bolj trpkem slogu, takem, ki bi bil bližje Portisovemu pisanju. Ni dvoma, da se jima to posreči; v primerjavi s Hathawayjevim izdelkom Coena uvodni del, ki malo Mattie Ross (Hailee Steinfeld) predstavi kot nepopustljivo barantačko, šerifa Cogburna (Jeff Bridges) pa kot brezkompromisnega lovca na glave, objestno prirežeta in ga odvrtita v znatno morbidnejšem vzdušju, nato pa glavna protagonista, ki se jima pridruži še koristolovski teksaški mož postave LaBoeuf (Matt Damon), poženeta v kuliso razbrazdane krajine pod okrilje elegičnih melodij religioznih hvalnic in himen.

Tako je dolga ježa čez divjino bolj kot lov na malopridneža (Josh Brolin), ki je pokončal Mattiejinega očeta, za vsakega izmed trojice ostra življenjska preizkušnja in grenka konfrontacija z lastnim egom in sebičnostjo. Ob takem okviru je moč na dolgo in široko pametovati o prispevkih glavnih igralcev, na hitro pa bi, v redu všečnosti, rekel, da Bridges več kot suvereno opravi z vlogo zapitega in samovoljnega samotarja, iz katerega postopoma curljajo grehi moralno oporečne preteklosti, Damon bolj kot ne rutinsko in nevpadljivo poda sicer obstranski lik z značko okitenega postavljača, mlada Steinfeldova pa kljub vsesplošni hvali z neizrazno mimiko in drdrajočo dikcijo za moje pojme ne uspe razviti kompleksne vloge trmaste punčare s praporom ženske emancipacije.

A v resnici neprepričljiv nastop neizkušene igralke ni tisto, kar me ob filmu najbolj muči in vznemirja, bolj kot to mi v zrcalu pričakovanj, ki jih delo mojstrov nesporno podpihuje, srbečico povzroča netekoča naracija in tokrat ne povsem koherentna in konsistentna dramaturška forma. Na srečo blažilni lek predstavljajo ustaljene odlike in manire ustvarjanja bratov Coen, s čimer imam na eni strani v mislih nabrušene dialoge, na drugi pa spiritualne sekvence, med katerimi izstopa ekspresionistična vinjeta nočnega jezdenja, ki pride na vrsto proti koncu filma. Skupaj s prefinjenim aranžmajem je to tisto, kar izdelek postavlja za ped pred izvirnik, če si film drznem tretirati kot rimejk, a to vsaj zame ni zadosten argument, da bi Pravi pogum v izvedbi bratov Coen pripel na posebej izpostavljeno mesto njunega opusa.

7/10

IMDb

27.11.2010

Podočnik

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Strokovna žirija je za najboljši film nedavno končanega festivala LiFFe izbrala srhljivo dramo grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, ki predstavi življenje izolirane družine na odmaknjeni in zagrajeni podeželski posesti. Oče (Christos Stergioglou) je edini, ki kdajkoli zapusti dom, z ženo (Michele Valley) pa tri bolj kot ne odrasle otroke (Mary Tsoni, Aggeliki Papoulia, Hristos Passalis) vzgajata v strogi distanci od zunanjega sveta ter s prirejeno ali zastrašujočo interpretacijo stvari in pojavov poskušata odvrniti njihovo pozornost od vsega, kar se z one strani izmuzne na to. Njuno dosledno dirigiranje vsakdanjika in patološko zavzemanje, da bi familijo obvarovala pred nečistočo in nevarnostjo civilizacije pa seveda ne more uspevati večno in ko se do radovednih otrok prebijejo oprijemljivejši obrisi prave realnosti, je družinska tragedija samo še vprašanje časa in oblike.

Lanthimosov Podočnik je v prvi vrsti pomenljiva študija družine v represivni in skrajno zaščitniški podobi, ki s stopnjevanim prikazom absurdnih moralnih anomalij in bizarnih norm vztrajno prerašča v grotesko razmerij, ki navadno karakterizirajo osnovno celico družbe, tu pa so dodobra oropana čustev, smisla in namena. Avtor na ta način kot neogiben aspekt družine izpostavlja njeno povezanost z drugimi socialnimi mehanizmi ter poudarja nujnost interakcije z okoljem in odprtost do družbenih tabujev. Širše, kot smiselno razširitev predstavljenega družinskega mikrokozmosa na družbo, pa lahko film tolmačimo s kaj različnih perspektiv; na eni strani ga denimo brez težav pojmujemo kot ostro satiro kronične apatije, razosebljenih odnosov, individualizma in aktunega pomanjkanja kolektivne zavesti, ki z vseh strani razžirajo moderno družbo, spet na drugi ga zlahka dojemamo kot simulacijo razmer, ki se strmo nagibajo k totalitarnemu postrojevanju, lastninjenju, hujskanju in zavajanju množic. Ni dvoma, da Lanthimos plasira naravnost fantastičen večdimenzionalen tematski poligon in gledalcu kaže pot daleč navzven iz okvirjev svojega poldrugo uro trajajočega ekscesa.

Kar zadeva vizualizacijo in igro, avtor trdi, da sta se povečini razvijali spontano in brez strogih vnaprej določenih normativov. Film pa je tudi po tej plati odličen; izostrena in natančna kinematografija, sončava svetloba, pastelnost barv in zvočna spokojnost zgodbi dajejo očiten surrealistični prizvok, ki skupaj s črno humornim pripovednim tonom izdelku vtiska nezgrešljivo ironičen pečat. Ansambel je prepričljiv in homogen, upodobitve otrok pa skozi film postajajo vse bolj izrazne in nazorne, kot prebujanje zatrte vedoželjnosti in radoživosti v likih, ki napoveduje upor ter zahtevo po ozaveščenosti in svobodi. Pripoved se konča tako, kot se začne, z ne docela pojasnjenimi okoliščinami, s čimer Lanthimos prireže vsebinsko nit in gledalčevo pozornost še enkrat več usmeri k razmišljanju o tematski naravi filma. Ne zamerimo, zares bogata in obširna je.

8/10

IMDb

20.11.2010

Ropar

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Fokus 21. Ljubljanskega filmskega festivala je usmerjen na produkte tako zvane berlinske šole, novega vala nemškega filma, s katerim pa ne označujemo renesanse nemškega mainstreama na krilih filmov, kot so Zbogom, Lenin, Propad in Življenje drugih, kakor bi sprva neuko pomislili; v resnici pod tem imenom pojmujemo razcvet produkcijsko skromnejših, a v manirah pretenciozneje naravnanih izdelkov strogo šolanih nemških filmarjev s Christianom Petzoldom, Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec na čelu. Krog predstavnikov tega neke sorte avantgardnega kontrapunkta, ki ga zaznamujejo realistične slike takih in drugačnih, ponavadi ne prav vsakdanjih likov, se je v zadnjih letih precej razširil in v njegov obseg uvrščamo tudi Benjamina Heisenberga, ki je svoj celovečerni prvenec, politični krimič Speči vohun, posnel pred petimi leti, sedaj pa je na naš konec prineslo še njegovo nedavno adaptacijo romana Martina Prinza, zasnovanega po senzacionalni resnični zgodbi avstrijskega tekača in roparja Johanna Rettenbergerja.

Slednjega (Andreas Lust) spoznamo kot mirnega, vase zaprtega kaznjenca, ki dneve preživlja z neumornim tekanjem po zaporniškem dvorišču ali na tekočem traku v jetniški celici. Kmalu zatem, ko ga izpustijo iz zapora, na plan privre še njegova druga obsesija, metodično in bolestno ropanje bank. Hobija prav uspešno in suvereno združuje in se vmes zaplete še v ljubezensko razmerje s staro prijateljico (Franziska Weisz), toda nič od tega njegove stalne potrebe po adrenalinu trajno ne pomiri. Heisenberg razlogov Johannove tekaške zavzetosti in kleptomanije nikoli zares ne odkrije, pač pa zgodbo misteriozno stopnjuje in protagonista naposled naslika kot tragično figuro odvisnika, ki v nepopustljivem lovu za svobodo in življenjskim osmišljenjem samodestruktivno zbeži v propad.

Film ponuja neobičajno konvolucijo dramskih in akcijskih elementov ter prek izrazito umirjene naracije, naslonjene na dolge posnetke in široke kote, uvodoma posreduje posrečen portret socialnega odpadnika, ki enkrat daje občutek senzibilnosti in izostrenosti, spet drugič pa meji na ironijo in komičen absurd. Na žalost se ambiciozen dramaturški koncept v drugi polovici s prizori policijskega pregona izpridi na rovaš neuravnovešenega upogibanja pripovednega loka, še bolj pa zavoljo avtorjevega trmastega vztrajanja v razvlečenem in nadrobnem upodabljanju nepoantirane agonije ob konstantno pozitivni distanci med gledalcem in likom. V končni fazi nam tako ostane le pozorno opazovanje Lustove subtilne karakterizacije, na podlagi katere poskušamo razvzoljati protagonistovo zamotano psihološko ozadje; pri tem bo morebiti kdo prav neizmerno užival, sam pa ocenjujem, da gre za ustvarjalčevo samonamensko nategovanje osnovne premise, ki ne le da ne dobi povsem korektnega epiloga, pač pa v najbolj radikalni luči celo pušča vtis posiljenega trpanje izdelka v okvire filmskega manifesta.

6/10

IMDb

19.11.2010

Zakopan

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

V kino sem zavil v pričakovanju spretne eksploracije klavstrofobije in panike, angleško govoreči triler španske produkcije Zakopan, ki ga je baje v pičlih sedemnajstih dneh posnel Rodrigo Cortés, pa poteši apetite in v resnici prinaša še več. Zgodba se vrti okoli ameriškega tovornjakarja Paula Conroyja (Ryan Reynolds), ki se zbudi v leseni krsti, zakopan pod zemljo, pri roki pa ima le vžigalnik in mobilni telefon. Zmedeno prične klicariti naokoli in tako izvemo, da je na službovanju v Iraku padel v zasedo in izgubil zavest, nakar so ga domačini očitno steptali v zabojnik in zakopali pod rušo. Ne mine dolgo, ko na zvezo dobi ugrabitelja (José Luis García Pérez), ki od njega zahteva, da mu priskrbi mastno odkupnino, kar Paula pahne v mrzlično borbo s tesnobo in časom, predvsem pa z zamotanimi upravnimi in operacijskimi aparati zunanjega sveta.

Priznam, da mi je smela avtorjeva zasnova, da film v celoti odvije na circa dveh kubičnih metrih, že sama po sebi silno po godu, nad njeno izpeljavo pa v končni fazi tudi ne morem imeti resnih pripomb. Cortés se z zahtevno nalogo spopade premišljeno in s spretnim izmenjavanjem različnih perspektiv v majhen dogajalni prostor vnese prepotrebno dinamiko; tako enkrat zremo s prvoosebnega vidika, drugič se kamera gnete v pretesnem zabojniku ter okorno in majavo dokumentira protagonistove napore, spet tretjič se otrese okvirjev in se dramatično dvigne ali pomakne v stran do večjega zornega kota. Avtor z neobičajnimi snemalnimi koti, slogovnimi delikatesami in rezkim zvočnim aranžmajem, ki neogibno ličijo na manire Hitchcockovega ustvarjanja, efektno stopnjuje suspenz pripovedi ter s taktnim nizanjem klimaksov in vmesnih elementov žgoče tragikomedije gledalcu z izjemo peščice kontemplacijskih segmentov ne daje niti trenutka za oddih.

Moč je torej zaključiti, da Cortés dobro unovči scenarij, več pripomb pa je slišati na račun zgodbe. Nima se smisla sprenevedati, da ta mestoma pobegne iz meja naturalistične stvarnosti, a bi sam ocenil, da večino časa pragmatično ostaja v njeni bližini, k čemur pa v veliki meri botrujejo tudi morbidna atmosfera, mučeniška upodobitev glavnega lika in nenazadnje avtentičnost glasov, ki se prek mobilnega telefona vključujejo v dogajanje. Poleg tega se nam kaj lahko primeri, da obremenjeni s takimi in podobnimi pomisleki površno spregledamo zares lucidno prispodobo utesnjenosti malega človeka, ki se plete tekom celotne štorije in posreduje ostro kritiko družbene brezbrižnosti, ki v interesu politike in kapitala navadne smrtnike postavlja v brezizhodne položaje v boju za vsakdanji kruh ter jih nadalje zavaja z lažmi in jim hinavsko odreka pomoč. Kot tak film ne prinaša zgolj interesantne in drzne kompozicije, ki bi služila sama sebi v namen, temveč navrže tudi utemeljeno in dobro zabeljeno dramo, katere učinek ne popusti še dolgo po zadnjem rezu.

8/10

IMDb