26.07.2011

Resnica o krizi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Dokumentarni film ni prav pogosta tapeta mojega bloga; resnici na ljubo je tudi njegova prisotnost na slovenskih platnih prej izjema kot pravilo, a to seveda na noben način ne omili mojega zanemarjanja tega obraza filmske produkcije. Tako sem se v zadnjih letih skorajda nezavedno omejil na pisanje o dokumentarcih, okitenih z oskarjem, ki v nedavnem obdobju pravzaprav ponujajo precej soliden prerez žanra, s čimer pa niti slučajno ne poskušam naplesti, da dobro objemajo njegovo raznolikost in obseg.

Letošnji izbranec ameriške akademije za film je lucidna obravnava svetovne gospodarske krize z naslovom Resnica o krizi. Idejni vodja filmskega projekta Charles Ferguson pripravi kredibilen in obširen vpogled v dogajanje pred, med in po udarcu krize, ki ga sistematično razdeli v pet delov, za uvod pa predstavi njen miniaturni portret na modelu gospodarskega kolapsa na Islandiji, do katerega je prišlo ob prelomu tisočletja. Izdelek, ki ga v naratorski vlogi suvereno povezuje Matt Damon, temelji na izmeničnem podajanju utemeljenih študij in raziskav ter intervjujev in pogovorov z različnimi finančnimi analitiki in deloma tudi akterji gospodarske krize.

Kot največjo odliko dokumentarca bi izpostavil njegov nepodcenjujoč odnos do gledalca; ko Ferguson zavzame stališče, da kriza ni bila neizogibna, in ga — s kazalcem uperjenim proti koristolovskim prekupčevalcem in promotorjem deregulacije finančnih trgov — odločno in brezkompromisno zagovarja, se niti za trenutek ne zateka k puhlim populističnim in senzacionalističnim interpretacijam, nad katerimi nemalokrat tarnamo ob manipulativnih projektih Michaela Moorea, ki je, mimogrede, sorodno tematiko preigraval prav v svojem zadnjem filmu Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, pač pa najprej nazorno in strokovno predstavi zapleteno in razvejano omrežje investicijskih družb, zavarovalnic, hipotekarnih bank in bonitetnih hiš, ki so odigrale vidnejšo vlogo v finančni krizi, ter nato plastično razjasni in brez dlake na jeziku komentira verigo vzrokov in posledic, do katere je prišlo pri, kot trdi, načrtnem izigravanju in rušenju ekonomskega sistema.

Navzlic strogo analitičnemu pristopu in prenapolnjenostjo z informacijami pa gledalec tudi v pričujočem dokumentarcu ni prikrajšan za značilne igre mačke z mišjo, avtor namreč v sklepni fazi filma z vse ostrejšimi provokacijami spodkopava tla pod nogami svojih sogovornikov, visečih na zankah, ki so si jih poprej sami naduto in lahkomiselno ovijali okoli vratu. Ne glede na to izdelek ne ponudi odrešujoče katarze, temveč se bolj kot ne negotovo zazre v prihodnost moralno razpadlega ustroja in gledalca pozove k dejanjem in akciji, s čimer Ferguson nadaljuje s svojo indoktrinacijo moraste vizije zlaganega sna ameriške družbe, ki jo je — nemara bo koga zanimalo — začel že pred štirimi pomladmi v dokumentarcu Ni konca na vidiku s pronicljivo kritiko Busheve intervencije v Iraku.

8/10

IMDb

29.07.2010

Skriti zaliv

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

O priljubljenosti trenda dokumentarnih celovečercev, prepredenih z akcijo in nabritim dogajanjem, priča dejstvo, da je tudi letošnji izbranec ameriške filmske akademije, kritičen in neobrzdan Skriti zaliv režiserja Louieja Psihoyosa, ukrojen po izrazito suspenznem žanrskem konceptu. Objekt zanimanja pa je tokrat povsem drugačne narave kot lani; film razpihuje žgočo polemiko lovljenja delfinov v japonskem obmorskem mestecu Taiji, kamor se s skupino snemalcev in aktivistov odpravi Ric O’Barry, vodilni dreser delfinov, ki so navduševali v znameniti televizijski seriji Flipper iz šestdesetih let. Prostovoljci bi radi dokumentirali okrutno pobijanje živali v zloglasnem, strogo varovanem zalivu, njihove mrzlične priprave in napeti poskusi snemanja in izogibanja varnostnim preprekam pa se prepletajo z navajanjem obtožujočih podatkov v zvezi z japonsko samovoljno ribiško politiko in spretnim podajanjem portreta pobitega skesanca, ki je z urjenjem delfinov posredno zanetil brezglavo popkulturno norijo in dobičkonosno trgovino z živalmi.

Presenečen sem, kako vešče je dokumentarec zmontiran in kako zvito je izpeljan, a naj to ne izzveni kot pohvala, raje kot ogorčenje in prezir. Maske humanosti in okoljske zavednosti ustvarjalcev so prosojne, za njimi pa odsevajo podobe hipokritske agitatorske kampanje, ki z mastnimi provokacijami in neotesanimi obsodbami neupravičeno kliče po pozornosti ter premeteno izkorišča gledalčevo percepcijo delfinov kot ljubkih in občutljivih bitij. Skriti zaliv je gotovo ena najbolj mojstrsko zastavljenih filmskih manipulacij zadnjih let, prodorna lupina je namreč nasičena zgolj s praznimi in nepovezanimi argumenti, v napačne smeri uprerjenimi kazalci ter neutemeljenimi pridigami o nemoralnem, neetičnem in neekološkem ravnanju ribičev in za ribolov pristojnih organov. Ne razumite napak, seveda gre o neoporečnosti njihove dejavnosti in politike odkrito dvomiti, toda ozkogled in enostranski pristop, ki se ga vseskozi poslužujejo ustvarjalci, da bi z ničvrednim blatenjem in primitivizacijo očrnili ekonomsko dejavnost v vseh segmentih filma očitno nerazumljene kulture, je naravnost podel, nečimrn in licemerski. Izdelku v več pogledih spodleti predstaviti realno sliko problematike plenjenja morskih sesalcev in s senzacionalističnim tonom v meni ne vzbuja drugega kot odpor, gledalce, šokirane in zgrožene nad krvavimi zaključnimi prizori, pa pozivam k tehtnemu razmisleku o izvoru zrezka, ki so ga prežvečili za kosilo, in podrobni analizi njegove ustaljene poti do lačnih ust.

3/10

IMDb

27.01.2010

Beograjski fantom

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Legenda o tako zvanem beograjskem fantomu, drznem mladem dirkaču, ki je leta 1979 speljal belega porscheja ter se z njim deset večerov podil po beograjskih ulicah in se norčeval iz mestnih oblasti, z izdelkom obetavnega srbskega filmarja Jovona Todorovića dobiva interesantno upodobitev na celuloidnem traku. Film je po rodu križanec med dokumentarcem in trilerjem ter z vidika molčečega voznika in neučinkovitih organov pregona v pretežno igrani obliki prikazuje razvoj dogodkov od mladeničeve kraje in začetnih dirkaških vragolij do resnega in angažiranega posredovanja policije, ki je še pred vrnitvijo predsednika Tita iz politične konference na Kubi primorana zatreti vročično in senzacionalno nočno dogajanje v centru glavnega mesta.

Premočrtna in v depikciji avtomobilskih zasledovanj popolnoma ustaljena akcijska preganjalka je gosto prešpikana z izrazito subjektivnimi in zanesenimi ter bolj ali manj zanimivimi in kredibilnimi pričevanji akterjev, ki so se znašli v bližini mladčevega podviga. Za razliko od njih Todorović vseskozi ostaja na povsem konvencionalni in nekritični distanci do voznikovih dejanj in odziva oblasti nanje, ob ohlapni in površinski definiranosti političnega ozadja pa je tudi epilog, ki se nagiba k naravni sodbi, da je mladenič postal prej slučajna kot načrtovana figura revolta, brez želenega efekta. Kljub temu filma ne gre v celoti diskreditirati, nemarno bi bilo namreč zanemariti prijetno nostalgično atmosfero, ki jo skozi celotno minutažo lično vzdržuje, nemara prav zaradi neobremenjenosti s politično zgodovino pa v končni fazi izzveni kot sproščen in docela gledljiv memento beograjskega fenomena.

6/10

IMDb

9.07.2009

Mož na žici

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Mož na žici je osupljiva in inspirativna pripoved o francoskem vrvohodcu Philippu Petitu, ki se je leta 1974, meni nič tebi nič, sprehodil med zloglasnima newyorškima dvojčkoma. Filmsko delo Jamesa Marsha je po zvrsti dokumentarec, a režiser ustaljeno formo, sestavljeno iz izpraševanj, pričevanj, intervjujev, arhivskih posnetkov in slikovnih gradiv, razširi z vključevanjem žanrskih prvin heista, ki dramatizirajo fantastičen podvig male skupinice, zbrane okoli Petita, ki se ji posreči pretihotapiti se na vrh stolpnic nekdanjega trgovinskega centra, med njima napeti žico in New Yorku pripraviti nepojmljivo jutranjo predstavo.

Pojdimo po vrsti; vse se začne, ko mladi Petit v časopisu zasledi članek, ki napoveduje gradnjo gromozanskih nebotičnikov – samosvoji mladenič zariše črto med narisanima kompleksoma in od tedaj dalje so vsa njegova prizadevanja usmerjena k uresničitvi ideje, da bi prehodil pot med najvišjima stolpoma na zemeljski obli. Dokumentarec prikaže, kako Petit ob dokončanju gradnje na različne zvite in prefinjene načine zbira potrebne informacije in s svojimi prijatelji snuje načrt za smeli podvig, ter se epizodno spreminja v igrani triler, ki rekonstruira dogajanje v noči pred velikim dogodkom.

Magični trenutek, ko se Petit končno povzpne na žico, je nadvse energična detonacija emocij in čustev. Notranja kontemplacija in poglobljena introspekcija vrvohodca ob uresničitvi življenjskega sna ter neizmerna potešitev njegovih bližnjih, ki so mu pri senzacionalnem dejanju pomagali in mu stali ob strani, je zahvaljujoč mojstrski obrtniški bravuri pri stopnjevanju ritma, taktnosti montaže in intenzivnosti zvočne podlage pravcata katarza tudi za šokiranega gledalca, ki prisostvuje tej imenitni cineastični kreaciji. Ne čudi, Mož na žici je subtilen portret posebneža in ekscentrika, graciozna študija o predanosti in brezkompromisnem vztrajanju posameznika pri udejanjanju najneverjetnejših vizij, pronicljiv in nazoren prikaz dih jemajočega podviga ter nenazadnje izvrsten in unikaten filmski izdelek, ki impresivno razširja – kot se včasih zdi – vse preveč toge in šablonske žanrske okvire.

9/10

IMDb

15.11.2008

Shine a Light

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Shine a Light, koncertni dokumentarec o fenomenu angleške rockovske skupine The Rolling Stones, ki ga je leta 2006 v manhattenskem Beacon Theateru posnel Martin Scorsese, se prične s črno-belimi posnetki kaotičnih priprav na tehnično in logistično zahtevno snemanje, a bolj kot do pičice natančno reprezentacijo dogodkov jih gre razumeti kot neke sorte avtorski podpis, deloma pa tudi kot poklon spontanosti in uporni svojeglavosti kontroverznega benda. Ko oder naposled zavzamejo Mick Jagger, Keith Richards, Charlie Watts in Ronnie Wood, postane navidez vse lahko in enostavno – Scorsese se umakne v zakulisje in le tu in tam s špasnimi arhivskimi posnetki prekinja njihove energične nastope, sicer pa se v celoti posveča koordiniranju poldrugega ducata pretkano postavljenih kamer, ki domiselno dokumentirajo osupljive vragolije ostarelih zvezdnikov. Izkaže se, da ima dokumentarec bolj reportažen kot retrospektiven značaj, pa zaradi tega ne izpade nič bolj fanovsko in izbrano, le dejstvu, da beleži koncert skupine, ki ji priznavajo najefektnejši live performens vseh časov, tokrat podredi itak neoporekljivi in obče znani doprinos Stonesov k razvoju rockerske scene tekom dekad druge polovice prejšnjega stoletja. Še nadalje bi lahko razpredal o predanosti glasbi, ki jo Scorsesejevi lucidno zmontirani kadri subtilno razbirajo iz zamaknjenih obrazov izvajalcev, o njihovi vitalni in žilavi drži, s katero so se v šestdesetih zoperstavljali družbenim normam, danes pa z njo odločno kljubujejo zakonom staranja, pa o njihovem razdajanju in nenadkriljivem stiku s poslušalci in bržčas še o marsičem čutnem in sublimnem, toda pravo zvočno-vizualno doživetje, ki ga je na celuloidni trak zapisal cineastično izmojstreni glasbeni entuziast, čaka v kinu in vas v mojem zapisu v primerljivi intenziteti pač ne more doleteti.

8/10

IMDb