22.07.2011

Kung fu panda 2

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Prav dobro se spominjam, kako sem pred dvema letoma bentil in srborito mlatil po DreamWorksovi uspešni in obče priljubljeni kreaciji Kung fu panda, za katero se danes zdi, da bo prerasla v novo neutrudno risano serijo. Takrat in še večkrat kasneje sem jih slišal, da sem pristranski, neobjektiven, celo zategnjen, češ da animacijo po vsebinski plati sodim preveč resno, kritično in enoznačno. Film sem kasneje videl še enkrat ali dvakrat ter ob njem ostal neomajen, zvest svojim prvotnim argumentom in občutkom, a je prav, da jih ob ogledu drugega dela, preprosto imenovanega Kung fu panda 2, vnovič postavim na zaslišanje.

Nadaljevanje zgodbe je, potem ko si je nenasitni in lenobni panda Po (Jack Black in Klemen Slakonja) v prvem delu prislužil naziv zmajskega bojevnika, v resnici povsem na dlani. Naravno vprašanje je, kdo Po sploh je in od kje se je vzel, zakaj očitno je, da vaški gostinec, gosak Ping (James Hong in Iztok Valič), pri katerem je odrastel, ne more biti njegov pravi oče. Vzrok za Pojevo brskanje po lastni preteklosti se skriva v prihodu častihlepnega pava Shena (Gary Oldman in Uroš Smolej), ki poseduje uničujoče strelno orožje, s katerim preti širni Kitajski in veščinam kung fuja. Da bi ga ležerni bajsi ugnal v kozji rog, mora namreč najprej poiskati svoj duhovni mir in priklicati dogodke iz ranega otroštva, pri tem pa mu ob bok stopijo novi in stari kompanjoni.

Osnovna fabula je tako pravzaprav na las podobna tisti iz prvega dela; kljub temu da si je Po pridobil spoštovanje mojstrov borilnih veščin in se v zavesti ljudi vkoval kot zvezdniška ikona, ostaja navzven radoživ in dobrovoljen, v sebi pa frustriran in nesiguren vaški posebnež. Pustolovščina, ki jo pandi začrtata scenarista Jonathan Aibel in Glenn Berger, je torej vnovični vzpon zapostavljenega junaka in nova variacija štorije o malem človeku, ki z delom, zagnanostjo, trudom in predanostjo doseže vrtoglave cilje, ki mu jih je zastavila usoda. Vse lepo in prav, zakaj pa ne, da le ne bi bila interpretacija, slično kot v prvem delu, tako lahkomiselna in pedantno zaverovana v ljubek in srčkan prikaz junaka, ki pretežno jamra, jé in stežka dvigne svojo debelo rit, se, ko gre zares, skriva za tovariši, ki garajo namesto njega, nazadnje pa z nekaj talenta in veliko sreče oblizne smetano in pogoltne češnjo. Ne rečem, da nisem težak, tečen in preobremenjen s takimi in drugačnimi družbenimi paradigmami, toda le kdo mi lahko oporeka, da mlajše občinstvo ni oprezno in dovzetno za vzore, ki jih promovirajo gibljive slike?

Na srečo je tu še boljši kos filma — animacija. Dolgoletni vajenki Jennifer Yuh je bilo zaupano koordiniranje obrtnih aspektov in glede teh — verjemite, če morete — nimam nikakršnih pripomb. Film si je bilo, pričakovano, moč ogledati tudi v treh dimenzijah, a sem, vraga, to doživetje v kinu zamudil. Kljub temu sem naravnost užival v načarani fatamorgani toplih barvnih odtenkov, ki prepričljivo ujame kuliso starodavne Kitajske in navdušuje z brezhibno koreografijo bojev. Nemalo je zabavnih in bistro stesanih vinjet, ki se često spotikajo ob popkulturne konfine, poleg plastičnega sloga digitalne animacije pa pozornost pritegne ekstravagantna uvodna sekvenca in navidez klasično animirani inserti Pojevih sanj in spominov. In vendar se kljub nebrzdani in malodane sramotni razneženosti nad animirano kreacijo tudi tokrat ne nameravan ukloniti zabavljaškemu sladilu, ki je ob dobri marketinški kampanji brez težav ujelo bogat finančni izkupiček prvega dela, in tako ostajam trmasto zaprisežen h kritiki ideologije izdelka, dasiravno bo morebitni bralec moje prepričanje posmehljivo prezrl ali pa se nemara celo objestno spravil nadenj.

5/10

IMDb

14.03.2011

Zlatolaska

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Kakor vem, je Zlatolaska petdeseti animirani prispevek Disneyjevih delavnic, ki je, kot se za jubilej spodobi, najdražji risani film sploh. Hkrati gre za četrti v vrsti digitalno skovanih in trendno 3D podkovanih izdelkov, ob katerem se moram opomniti, kako sem pred leti, ko so se pri studiu odkrižali klasične animacije, bentil nad hišno politiko in na vse pretege godrnjal ob sicer prisrčni, a simplistično spacani debitantski računalniški kreaciji po imenu Mali pišček. Pa roko na srce, tudi kupček nekaj predhodnih tradicionalno animiranih štorij ni bil kaj prida omamno dišeč in če se sedaj hinavsko izmotam, je bilo tehnično presedlanje ob padajoči finančni krivulji vendarle smotrna ekonomska poteza. Vsaj tako to izgleda z današnje perspektive, ko lahko po predlanski krasni in dobrodošli osvežitvi ročne animacije s Princeso in žabcem, h kanonu Disneyjevih celovečernih pravljic prvič uvrstimo digitalni izdelek.

Smela trditev si zasluži pošteno utemeljitev. Zlatolaska, osnovana na Grimmovi pripovedki o dolgolasi Motovilki, je postavljena v pravljično kraljestvo in uvodoma predstavi zgodbo o čarobni sončni roži, ki si jo lasti z mladostjo in lepoto obsedena coprnica Gothel (Donna Murphy in Tanja Ribič). Ko pa se magična rožna moč lepega dne vplete v lase novorojene princese (Mandy Moore in Nika Rozman), jo Gothel v obupu ugrabi in zaklene v zapuščeni stolp. Osemnajst let pozneje je edina želja dobrovoljne dolgolase dekline vsaj za kratko zapustiti svoje skrito domovanje in si poblizu ogledati utrinke, ki vsako leto na večer njenega rojstnega dne razsvetlijo nebo. Ker gre v resnici za žareče lampijone, ki jih v spomin nanjo prižigajo in spuščajo prebivalci kraljestva, samooklicana mama Gothel o tem noče slišati besede, zato je Zlatolaskino edino upanje prebrisani falot Flynn Fakin (Zachary Levi in Aljaž Jovanović), ki v begu pred roko pravice najde stolp in se zateče vanj.

Edini pravi očitek, ki ga gre nameniti zgodbi, je njeno marketinško sprijeno preimenovanje in s tega vidika nesprejemljivo mačehovsko tajenje predloge, medtem ko lahko scenarij Dana Fogelmana povsem mirno označimo za mojstrsko utežen preplet, osnovan na prvinah arhetipskega pravljičnega sloga, tradicionalnega Disneyjevega mjuzikla in priljubljene popkulturne satire. V primerjavi z izvirno zgodbo dodobra prevetrena karakterna kompozicija angažira vrsto novih stranskih likov, glavne pa aktualizira, karikira in jim dodaja otipljivejše značajske poteze ter jih skladno s tem zapleta v bolj večstranske medosebne odnose. Kljub tovrstnim korekcijam v ospredju ostajajo klasične in brezčasne karakterne slike, s katerimi zgodba objame motive odraščanja, osamosvajanja, hrepenenja in odrešilne ljubezni, ki koncema pričakovano nadvladajo zaščitništvo, pohlep in brezobzirno preračunljivost. Slične zaključke lahko vlečemo pri opazovanju dogajalne strukture, ki prinaša številne pestre koreografske vinjete, hrbtenica pripovedi pa vseskozi ostaja trdno naslonjena na preizkušeno trikotno dramsko šablono.

Tudi skozi prizmo umetniško-obrtne podobe filma gre ustvarjalcem na čelu z Nathanom Grenom in Byronom Howardom nič kaj skopa hvala. Animacijski koncept se v širokem loku ogne pikolovskemu posnemanju realnosti in namesto tega bazira na sončavem rokokojskem slogu ter mestoma prav pretenciozno liči na tehnike oljnega slikarstva. Smotrna raba tridimenzionalnih efektov preseneča iz kadra v kader, domala osupne pa v opevanem prizoru dvigajočih se lampijonov, tako da je ogled filma v 3D različici nedvomno novcev vredna izkušnja. Poleg tega v oko pade interesantno poudarjena in na moč izrazna obrazna mimika glavnih protagonistov, poglavje zase pa je kakopak zahtevna, a z odliko izvedena animacija Zlatolaskinih dolgih las, ki predstavlja nov nezanemarljiv konfin v tehnikah digitalne animacije. Seveda pa ob vizualnih dosežkih ne gre pozabiti na prepričljivo glasbeno podlago in očarljivo lahkoten nabor pesmi, ki jih v slovenski sinhronizaciji v zelo solidnih priredbah izvajajo Katarina Bordner, Marko Vozelj in Tanja Ribič. Zanimivo je, da je prav pesem filmu prinesla kandidaturo za oskarja, medtem ko je v kategoriji animiranih celovečercev v hudi konkurenci celo ostal brez nominacije, ki bi si jo objektivno nedvomno zaslužil. Še več, subjektivno brez kančka zadrege povem, da je prav Zlatolaska med vsemi lanskoletnimi digitalnimi risankami tista, ki mi je najbolj prirasla k srcu.

8/10

IMDb

23.10.2010

Panika na vasi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Naj še enkrat več podrezam v aktualno in s subjektivnimi stališči vneto osišče o obrtnem pristopu do celovečernih risank; ne bom provociral in delal zgage, le za namen kritične presoje naslovne stop-motion animacije, pod katero sta se podpisala belgijska ustvarjalca Stéphane Aubier in Vincent Patar, bom izpostavil njeno paralelo z eno najbolj prepoznavnih digitalno zasnovanih risank, Pixarjevim Svetom igrač. V obeh izdelkih imajo namreč glavno besedo oživljene igrače, ki skozi naplet zabavnih, domiselnih in s fiziko sveta često skreganih dogodivščin ponazarjajo brezmejnost otroške domišljije, ki se tako jasno kaže prav v njihovi igri z raznoraznimi figurami in lutkami.

Panika na vasi gre v neposredni interpretaciji ringaraje dva koraka dlje od Pixarja. Prvi je ustvarjalni koncept avtorjev, ki si like dobesedno sposojata iz igralne škatle, jih nato premikata in razvrščata po paleti krajine in njihov položaj dokumentirata ter material naposled v igrivem stokatu ritmu zlagata v gibljivo sliko, drugi pa je vsebinsko fantaziranje, ki se izkazuje v razpuščenem dogajanju, začetem z neljubo in z za lase privlečeno peripetijo. Gre namreč za štorijo o Kavboju (Stéphane Aubier) in Indijancu (Bruce Ellison), ki želita Konju (Vincent Patar) za rojstni dan sezidati žar, pa se uštejeta pri številu naročenih opek, kar trojico po spletu smešnih naključij pahne v trikotnik podzemlja, snežne tundre in podvodnega sveta.

Dobro uro in četrt trajajoč celovečerec, ki idejno izvira iz istoimenske serije kratkih epizod, se tako izkaže za nabrit in eklektičen vrtiljak, ki nas v osupljivem tempu premetuje med takimi in drugačnimi absurdnostmi ter s pestro in neizčrpno situacijsko komiko, vezano na verigo vzrokov in posledic, prav nepopisno zabava in poživlja; a seveda je v isti sapi treba zanergati, da je direndajasta pripovedna kompozicija daleč od Pixarjeve elegantne dramaturške parabole, kar film očitno hendikepira s stališča tematske podčrtanosti in karakterne razvitosti. Zato pa lahko gledalec, ki se ni voljan na vrat na nos pognati po namazanem toboganu vrišča in trušča, odprtih ust občuduje ekstravagantnost animacije, ki zavoljo enostavne in surove vizualizacije vrh vsega posreduje še kaj interesantno demonstracijo prijemov in tehnik fragmentarnega aranžiranja. Panika na vasi v vpadljivem triu lanskoletnih slogovnih predstavnikov, ki ga tvori skupaj s Selickovo Coraline in Andersonovim Čudovitim lisjakom, vsekakor predstavlja najbolj bizarno in odbito doživetje ter tako na svojevrsten način promovira zadnja leta ponovno vse bolj popularno obrt.

7/10

IMDb

9.10.2010

Svet igrač 3

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

O Pixarjevem Svetu igrač 3 sem pri nas, kako presenetljivo, le količkaj bral. Morebiti sem čtivo površno spregledal ali pa mi je ogibanje zapisom, ki mi pred ogledom širijo obzorje, prešlo v nezavedno podzavest; pak dvomim, se mi zdi, da film pri nas ni izzval posebne evforije. Smešno, gre namreč za izdelek, ki po enajstih letih obuja silno priljudno franšizo, še več, za drugo nadaljevanje animacije, ki je leta 1995 prelomno načela dandanes pretežno digitalno produkcijo risank, tako da prav nič ne čudi, da v svetu Svet igrač 3 trenutno kotira kot finančno najuspešnejša risanka in celo kot najbolj gledan film letošnjega leta. K nam je prišel relativno pozno in še to izključno v sinhronizirani obliki, atraktivnejšo 3D različico pa si je moč ogledati le v izbranih kinematografih.

A naj komentar na novo Pixarjevo kreacijo ne bo ventil za zmrdovanje nad mineštro slovenske distribucije in kinematografije, izpostavimo za začetek raje celovečercu pripet kratki film Teddyja Newtona, ki imenitno opiše snidenje personifikacij dneva in noči. Preprosta parabola je prepredena z motiviko o stikanju dveh drugačnih svetov, ki nadgrajuje enega in drugega, ob očitni družbeni konotaciji pa v oči bode tudi domiselno spajanje klasične in digitalne animacije, kar je z obzirom na vpliv originala na širšo industrijo risank kajpada nadvse primerna uvertura v njegov sequel.

Tudi začetek filma navrže dve posrečeni vinjeti. Prva, živahna kavbojka, v kateri se preganja obče znana klapa igrač z Jelkom (Tom Hanks in Aljaž Jovanović) in Kenom Kozmobliskom (Tim Allen in Uroš Potočnik) v glavnih vlogah, prinaša simbolično noto o brezmejni otroški domišljiji, ki tako fletno krasi Pixarjevo franšizo, druga, ki se vrne v sobo malega Andyja (Charlie Bright in Maks Šmuc), pa načrta simpatičen memento prvima deloma. V nadaljevanju se nato znajdemo ravno v času, ko se sedemnajstletni Andy odpravlja na kolidž in osamljene igrače mrzlično kujejo načrt, kako se izogniti odpadu. Po spletu naključij končajo v bližnjem vrtcu, ki pa se zavoljo tiranskega plišastega medveda (Ned Beatty in Iztok Jereb) kljub navidezni ljubkosti izkaže za pravi pekel. Jelko pripravi načrt za pobeg in druščina se s prepričanjem, da jim bo Andy odmeril vsaj podstrešje namesto smetnjaka, odpravi na nevarno in naporno pot.

Nabrita avantura prinaša nadvse zabavno in kratkočasno dogajanje, ki spretno poveže celo paleto likov in se preliva med komičnim, dramatičnim in akcijskim. Z motiviko velikega brata risanka na čase zahaja v precej morbidne in za moj okus pretirano nasilniške vode, vendar pa zgodba vrhunce dosega v emocionalno intenzivnih peripetijah, ki se nanašajo na vzajemno sodelovanje in močan skupinski duh pisane klape ali pa na nostalgično vračanje v vsebinsko preteklost ter s tem povezane teme vznemerljivega odraščanja in otožnega preraščanja. Animacija z dvodimenzionalne perspektive resnici na ljubo ne ponuja vidne inovacije glede na nedavne izdelke največjih studiev, a gre na vsak način za presežno izpiljeno obrtno kreacijo, ki fotorealizem uporablja za stvarni svet, medtem ko je namišljena sfera igračastih junakov oblikovno pestra, karikirana in duhovita. Svet igrač 3 tako s časovnim zamikom pripovednega dogajanja in ustrezno tehnično nadgradnjo serijo osvežuje in ji dodaja nove razsežnosti, s čimer prekaljeni ustvarjalci na čelu z Leejem Unkrichom, Johnom Lasseterjem in Andrewjem Stantonom dobro utemeljijo in upravičijo nadaljevanje, kar vsekakor vnaša kanec optimizma v moj bolj kot ne skeptičen pogled na Pixarjevo desko, ki v prihodnje obeta skoraj manično obujanje obstoječih produktov delavnice.

7/10

IMDb

2.10.2010

Čudoviti lisjak

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ameriški auteur Wes Anderson si je s pronicljivimi kreacijami, ki nabite s humorjem in ekstravaganco praviloma preganjajo teme družinske disfunkcionalnosti, pridobil lep krog zvestih oboževalcev, za katere je tokrat pripravil prav posebno obrtno poslastico — to je na podlagi stop-motion animacije posneto štorijo o pretkanem gospodu Lisjaku (George Clooney), ki bo brez dvoma šla v slast tudi mlajšim nadebudnim filmofilom. Fantastični zvitorepec je bil svoje čase drzen lovec na kokoši, pa mu je ženkica (Meryl Streep) skupaj z novico o naraščaju navrgla še ultimat o manj nevarni zaposlitvi in življenju v zahojeni podzemni luknji. Dvanajst lisičjih let pozneje je možu naposled dovolj skrivalnic in soprogo prepriča v selitev na fin, razgleden grič, ki pa se nahaja prav na robu posestev treh skopih farmarjev, Grduha (Robin Hurlstone), Grdavša (Hugo Guinness) in Grdina (Michael Gambon). Upokojeni tat jim jo ob prvi priliki zagode, srd in jeza kmetijskih mogotcev, ki se z nebrzdano maščevalno slo poženejo za njim, pa na rob prepada porine kar celo gozdno periferijo.

Jedro fletne pripovedi o požrešnosti in pohlepu si je Anderson sposodil iz filmu istoimenske bukve Roalda Dahla in z dodatkom lastne zasnove in razsnove fabulo razširil na zabavno basen o tleči iskri neizživetega in v normirane družinske okvire ujetega samca. Dodelan scenarij je prepreden s pestro situacijsko komiko in ob pomoči slikovite palete karikiranih likov navrže kopico interesantnih motivov in tem, zvezanih s familijo in skupnostjo, pa tudi slogovno in obrtno je film vse poln inovativnih in domiselnih prijemov, ki vnovič izžarevajo avtentičnost avtorjevega ustvarjanja in hkrati kažejo, kako bogate in raznolike scenske in likovno oblikovne možnosti dopušča tehnika fragmentarne animacije. Verjetno sem slavospevu dolžan dodati tudi pohvalo silno posrečene sinhronizacije, ki so jo menda kosoma opravili kar zunaj studia, ter v povezavi z njo kajpada tudi odlične glasbene podlage, za konec pa naj morebiti še enkrat podčrtam pretanjen koncept filma, ki animiranosti in živalski figurativnosti navkljub odseva jasen in prodoren družbeni portret in s tem do potankosti uteleša sicer oguljeno frazo o vsegeneracijski priljudnosti risanih celovečercev.

8/10

IMDb