19.07.2011

Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Pogled na sporede kino projekcij je te tedne prav smešen. Ah, kaj smešen, absurden! Zdi se, da človek brez smisla za numerologijo v večjih kino kompleksih nima kaj početi, poleg naslova je po pravilu odtisnjena številka, v skromnem slučaju, da manjka, pa mora biti podana implicitno; film pač ni več film, če nima predhodnika ali originala. To bi obenem dalo misliti tudi, da je obiskovalec kinodvorane lahko le hud cinefilski džanki ali pa, da premore vsaj širšo razgledanost in globoko ozaveščenost s filmskega področja, kako naj sicer sledi filmom, ki se vsebinsko ne začnejo na začetku, temveč nekje vmes, na sredi?

Ondan pa sem si vendarle drznil zaviti v kino. Kljub obledelem spominu na prve tri filme sem si izprosil ogled četrtega dela Piratov s Karibov. Začetek Disneyjeve gusarske epopeje sega tja v leto 2003, ko je pod okriljem producenta Jerryja Buckheimerja iz ne preveč obetavne mladinske pravljice zrasla nepojmljivo priljubljena pustolovščina za mlado in staro. Še več, senzacionalna scensko-kostumska konstrukcija je skupaj s pestro motiviko štorije, ki je kratkočasno nihala med dramatičnim in špasnim, postala lansirna deska za nova nadaljevanja in garant za masten dobiček. Kajpak se je z molžo skozi leta izcimilo najslabše; vratolomnost je sicer ostala in serija je celo postajala vse bolj mračna in pristna, a dolge in pretenciozno zavozlane vsebinske niti so šle na škodo pustolovščini, postale same sebi namen in do skrajnosti trivializirale zastavljeno zgodbo.

Optimistično gledano novi film, Z neznanimi tokovi, gledalcu daje prgišče upanja po prevetritvi. Prišlo je do rošade na režiserskem stolčku, na katerem je Rob Marshall zamenjal Goreja Verbinskega, osvežen je bil igralski ansambel, scenaristični dvojec, ki ga tvorita Ted Elliott in Terry Rossio, pa je s predelavo gusarskega romana Tima Powersa napovedal bolj koherentno in angažirano zgodbo. A se konec koncev ni spremenilo kaj dosti, rekel bi le, da so peripetije in vragolije narcisoidno ekscentričnega kapitana Jacka Sparrowa, ki jih pokonci drži edinole karizmatična upodobitev Johnnyja Deppa, tokrat še za odtenek bolj poletne in obešenjaške, medtem ko je dogajanje, ki se vrti okoli iskanja tako zvanega izvira mladosti, v katerega se poleg Sparrowa vmešajo še samosvoja piratinja Angelica (Penelope Cruz), zloglasni razbojnik Črnobradec (Ian McShane), prekaljeni pomorski lisjak Barbossa (Geoffrey Rush) in brezkompromisna španska mornarica, po stari navadi viharno, kaotično in, najbolj od vsega, nesmiselno.

Naj ne glede na to poudarim, da film docela malovreden in slab tudi ni. Nasprotno, aranžma je kinematografsko dodelan, kostumografsko in scenografsko posrečen, pa tudi glasbena podlaga, ki je delo renomiranega skladatelja Hansa Zimmerja, je na moč všečna in poskočna. In vendar, ali je gledalec prezahteven, če se mu ob atraktivni in bleščeči embalaži toži po polnovrednejši vsebini, nataknjen in nergav, če mu smrdi šablonska kompozicija in epizodna brezglavost, ter nenazadnje nadut in snobski, če od izrazitega poletnega hita pričakuje kanček avtentičnosti in dobre, ne zgolj infantilne zabave? Veste, formula novodobnega spektakla je prav paradoksalna reč, število nadaljevanj je v obratnem sorazmerju tako z noviteto kot svežino, tako da si naslednjič, ko boste stali pred kino blagajno, ne belite glave z vprašanji, ali ste ta ali oni del že videli — saj ni vredno, če ste kakšnega vmes izpustili, vam bo to v korist, ne škodo.

5/10

IMDb

9.11.2010

Scott Pilgrim proti vsem

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

V navadi mi je, da nergam nad filmskimi adaptacijami stripov, ki se otepajo karikiranega sloga svojih predlog, in zgodi se, da pozelenim od jeze, če jih filmarji za povrh ukrojijo še kot premočrtne komercialne popkorne, ki radirajo njihovo tematsko okovje ali kritično uperjenost. Ampak brez panike, lahko berete dalje, kar zadeva ekranizacijo serije zvezkov o herojstvih Scotta Pilgrima, takih nervoznih izpadov ne bo, ocenjujem namreč, da angleški režiser Edgar Wright delo kanadskega risarja Bryana Leeja O’Malleyja s spoštljivo doslednostjo in dobro mero entuziazma prenaša iz papirja na celuloid, kar ima za rezultat nič manj kot pikro, šegavo in s popkulturnimi referencami prežgano grotesko mladostniškega samozavedanja in potrjevanja.

Kdor zanj še ni slišal, Scott Pilgrim (Michael Cera) je triindvajsetletni zabušant iz Toronta, ki si izgubljeno samozavest po dekletovi košarici krepi z imidžem basista garažnega benda in ljubimkanjem z naivno srednješolko (Ellen Wong). Neke noči mu sanje prešiba ekscentrična punčara na kotalkah (Mary Elizabeth Winstead), ki v realnosti sliši na ime Ramona Flowers, in poba se na vrat na nos zatrapa vanjo. Da bi osvojil srčno damo, mora po vrsti premikastiti njenih sedem bivših, kar pa je zanj, kot se izkaže, zgolj prispodoba obračunavanja s svojimi potlačenimi demoni, zbeganimi vrednotami in moralno nezrelostjo.

Edgar Wright je znan kot nabrušen parodist — poglejte si vendar zombi defekt Noč neumnih mrtvecev ali akcijsko parčkanje Vroča kifeljca — , v tem slučaju pa si predmet ščegetanja sposodi kar pri grafični predlogi in fabulo v primerjavi z njo še izraziteje nasloni na scenarij klasične računalniške pretepačine. Nadalje sliko vse prej kot malenkostno zapaca z raznoraznimi zaznamki in jo smelo prevetri z ekcesnimi postprodukcijskimi prijemi, do absurdnosti pa film naženejo bizarne pojave Scottovih nasprotnikov, ki se izmenjaje vklapljajo v pripoved. Piko na i po mojem prepričanju doda Cera z lucidno karakterno upodobitvijo, skozi katero z objestno ironijo interpretira protagonistov neokusni egoizem in patetično naprezanje za družbeno uveljavitev, a hkrati lik vse do konca ohrani priljuden in v svojem bistvu neoporekljivo simpatičen.

Treba je reči, da Scott Pilgrim proti vsem oglašujoče odzvanja s pretirano slogovno neobrzdanostjo in kričavo vpadljivostjo, kar morebiti ne bo po godu tistim, ki se ne znajo poistovetiti z ikonografijo igračastega šunda. Ob tem zna s klišejsko romantično formo in na čase docela nonšalantno dramaturgijo dodobra načeti živce resnobnim kritikarjem; bo pa zato brez trohice dvoma zasedel kultno mesto med generacijami, ki so zrasle s puljenjem gumbov na potrošnih tipkovnicah in z nosom v debelih računalniških ekranih.

7/10

IMDb

1.10.2010

Plačanci

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Že dobro leto je tega, kar sem ob satirični drami JCVD napletal o navidezni streznitvi mišičastih zvezdnikov, kot referenco pa poleg Van Dammeove šegave izpovedi navajal šestega Rockyja, v katerem Sylvester Stallone ne skriva kratke sape in zgubanih bicepsov, in pa takrat snemane Plačance, ki pod Slyjevim scenarističnim peresom in režijsko taktirko združujejo celo kopico glumaško bolj in manj sposobnih buldogov, zgovorno natrpanih na domiselnem promocijskem plakatu. Zlomka, sem se uštel; ta težko pričakovana akcijska parada ni nič drugega kot ridikulozna pretepaška utopija s katastrofalnim castingom, kjer so vloge agilnih atletskih najemnikov pretežno namenjene sopihajočim starcem s prevelikim egom.

Pričakoval sem torej gasilsko sliko napihnjenih mačotov, ki se srečajo v vsebinsko kratkočasni pustolovščini, prepredeni z zajetno mero pikrega rivalstva in šaljive samoironije, dobil pa postavljaški videospot, ki z groteskno pripovedjo o skupini plačancev na misiji strmoglavljenja diktatorskega režima poskuša s smrtno resnostjo glorificirati njihovo akcijsko udejstvovanje tekom prejšnjih dekad. Pa ne razumite napak, ne pravim, da bi Stallone v Plačancih moral zasmehovati sebe in svoje cehovske kolege ter se prešerno norčevati iz žanrske dediščine, da bi film pustil sploh kakršenkoli pozitiven vtis, nasprotno, fenomen v film ujetega merjenja mišične mase na preskoku iz osemdesetih v devetdeseta leta si zavoljo svojega nezanemarljivega vpliva na popularno kulturo po mojem prepričanju zasluži čeden in zvest cinefilski poklon, dasiravno o cenenosti in nekvalitetnosti tozadevnega trakovja nikakor ne gre izgubljati besed.

Da Stallone klesanju monumenta ni kos, se sicer vidi z vseh strani, najbolj pa me zabava dejstvo, da ima pripravljena vsa orodja, ki bi jih za bleščečo figuro potreboval. Nedosledna zgodba z blago politično konotacijo, ki je začrtana po klavrni šabloni zarotniške štorije in klimakse povečini ležerno naslanja na amoralnost protagonistov, ter neizpiljen scenarij, poln slaboumnih dialogov in drugih površnosti, ki sejejo zmedo v dramaturški sliki, so skupaj z neubrano režijo in površno montažo odločilno zaznamovali akcijske zmazke, ki so glavnim akterjem Plačancev prinesli slavo in občo prepoznavnost, Stallone pa te iste karakteristike namesto s komično noto poskuša prepresti z resnobno dramatičnim tonom in s tem zajetni malhi umotvorov dodaja še enega, po letu nastanka močno zakasnelega predstavnika. Kakopak to četo rogoviležev, ki ob svoji vidni upehanosti in povoženosti tako ali tako izgledajo kot karikature samih sebe, osvetljuje v naravnost patetični luči, kar Stalloneovo skulpturo po moji presoji ovrednoti za nič drugega kot posmeha vreden sramotilni steber.

3/10

IMDb

7.08.2010

Izvor

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Slišal sem ondan zbadljivo opazko, da je vzburjenje filmskih entuziastov okoli nove kreacije angleškega wunderkinda Christopherja Nolana primerljivo s kričečimi izbruhi najstnic ob premieri filma iz popularne vampirske sage. Neotesanosti navkljub gre primero oceniti kot tehtno in umestno, ozrite se vendar naokoli, in se povprašati o izvoru vsesplošne manije. Pogled na trendno krojačevo kolekcijo daje spodoben odgovor; zloglasni Izvor v eno sklaplja spektakularen portret razpetega protagonista, ki mu sledimo v Batmanovih novih oblačilih, in cikcakasto štorijo, reprezentirano v filmih Following, Memento in Skrivnostna sled, tako da je z mastno promocijsko zabelo vprašanje odziva filmske trume zares le retorične narave.

Pripoved preveva ideja o vdiranju v sanje drugih, kar pohlepnim šefom mogočnih korporacij omogoča zvito krajo važnih informacij iz podzavesti konkurenta. Z dobičkonosno obrtjo se s svojimi pajdaši bavi skrivnostni Cobb (Leonardo DiCaprio), čigar življenje pa je nasproti pričakovanjem vse prej kot z rožicami postlano; ob kiksu ga čaka krogla, onkraj dosegljivosti mala otroka, v podzavesti pa pokojna žena (Marion Cotillard). Izhod iz primeža poklicnega prekletstva mu naposled ponudi japonski industrijalec (Ken Watanabe), ki pa ne naloži le rutinske kraje, marveč mu zastavi nalogo, da v sanje novopečenega milijonarja (Cillian Murphy) zaseje absurdno idejo, da ta razpusti podedovan gospodarski imperij.

Kakor obelodani Cobb, smel podvig terja nevarno pot globoko v podzavest, predstavljeno s pretenciozno konvolucijo štirih nivojev sanj, kjer je vsak nivo labirint zase in se na vsakem čas pretaka počasneje. Zagoneten pripovedni poligon Nolan lušči sistematično in nazorno, prilagojeno najmanj zbranemu gledalcu v dvorani, ter tok dogajanja poganja z nabritimi akcijskimi figurami, za katerimi se skriva prenekater domiseln obrtni prijem, in zadovoljivo osnovanimi motivi protagonistovega razkola, ki zadevajo njegovo zmedeno podzavest, prepredeno z morami preteklosti in hrepenenji o svetli bodočnosti. Ob tem se vsebinski klobčič odvija s tečnim zanemarjanjem predstavitve in razvoja stranskih likov, kanček prenagljenim nizanjem klimaksov, kronično slogovno nedorečenostjo in hudo tematsko praznino, saj robustno interpretacijo sanj in zajedljivo vprašanje varljive realnosti prej ocenjujem kot Potemkinovo vas kakor mesnat preplet psihološke in filozofske snovi. Rekel bi, da Nolanu na čase zmanjkuje prostora pri trpanju svojega megalomanskega koncepta v normirane okvirje visokoproračunskega projekta ali pa je njegova idejna zasnova preprosto premalo domišljena, dekadi tesanja in piljenja navkljub.

Pa vendar še zdaleč ni vse tako klavrno, kot se kritično otepajoč navdušenih mnenj o presežnosti in prelomnosti izdelka naprezam naslikati. Slepomišil bi, če bi tajil, da je Nolanu z žanrskimi postavkami heista in misterija uspelo pretkano prikriti od vsega hudega zguncano šablono znanstveno-fantastičnega spektakla in požlahtniti njeno tvar, s kompleksnimi idejnimi zametki dodobra razvneti domišljijo gledalcev in le-te posredovati z vedrim in špasnim fluidom,  predvsem pa z relativno skromno in zadržano rabo računalniških efektov demonstrirati, da je dandanes še vedno moč sproducirati vratolomen filmski tobogan, ki ne izgleda kot digitalno zmanipulirana eksplozija konsumne koruze. In zavoljo tega me ob Izvoru konec koncev ni sram zamaknjeno zavzdihniti kot raznežena najstnica ob pogledu na postavnega krvosesa.

8/10

IMDb

30.03.2010

Bombna misija

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Zna biti, da je ameriška režiserka Kathryn Bigelow najbolj znana po adrenalinski akciji Smrtonosni val iz začetka devetdesetih, medtem ko so si jo kritiki nemara najbolje zapomnili po kultni vampirski srhljivki Blizu teme, posneti nekaj let prej, bo pa bržčas le malokdo ugovarjal, da je vojna drama Bombna misija film, ki se bo v prihodnje brezkompromisno postavljal na mesto obeh. Zgodba se v duhu ameriške intervencije v Iraku odvija sredi Bagdada in frontira delo vojaške enote, specializirane za deaktiviranje nevarnih eksplozivnih teles. Na čelu riskantnih operacij je brezglavi, furijasti in  na pol manični narednik James (Jeremy Renner), ki brezbrižno rokuje z bombami in razstrelivom, kar pri razdraženih tovariših (Anthony Mackie in Brian Geraghty), ki mrzlično odštevata dneve do menjave enot, kakopak vzbuja nemalo jeze, očitkov in nejevolje.

Vsebinska kompozicija je prej kot ne enostavna in nepretenciozna, a naplet napetih peripetij bistroumno razgrinja široko paleto psiholoških travm, čustvenih izbruhov in halucinogenih zablod, ki jih vsakodnevno  doživljajo operativci na bojnem polju. Portret nerazsodnega narednika, obsedenega s tveganjem in hazardom, je izostren in jasen, Bigelowova pa z njim tudi za ceno občasno nerealističnih sekvenc, ki karikirajo protagonistovo tešenje samodestruktivnih nagonov, mesi osnovno premiso o obsesivnosti vojne in boja. A temelj tematske pronicljivosti je v resnici postavljen z izvrstnim scenarijem Marka Boala, čigar kritično percepcijo iraške vojne smo posredno spoznali že v hladni moralki V dolini smrti, ki jo je Paul Haggis skoval na podlagi njegovega raziskovalnega članka, tokrat pa obetavni pisec iz prve vrste žuga ameriškem interveniranju na Bližnjem vzhodu in brezkompromisno frontira pelin pretresenih in zbeganih mož na peklenskih vojaških misijah.

Seveda pa ob utemeljenih tematskih poantah ne gre zanemariti lucidne obrtniške plati filma. Izraznost prizorov surovega vojaškega vsakdana zagotavljata ubrana režija in taktna montaža, ki spaja infiltrirano večperspektivnost dogajanja, v nič manjši meri pa k njej botrujeta tudi robata in neobrušena fotografija ter raskava zvočna podlaga, ki filmu dajeta trpek realistični pečat. Bigelowova suvereno vleče ustrezne cineastične niti in vse te aspekte enkratno koordinira, ob tem pa spretno usklajuje še prepričljiv in izredno homogen igralski ansambel ter se niti za moment ne ukloni pod težo obrabljenih žanrskih postavk vojnega filma. Z njenim izdelkom sedma sfera po patetičnih eskapadah, kot je Domovina junakov, končno dobiva markantno interpretacijo iraške vojne in tako zastavlja vsaj spodoben aktualen analog obče znanim filmom o ameriškem posredovanju v Vietnamu s Coppolovo Apokalipso danes, Kubrickovo Popolno bojno opremo, Ciminovem Lovcem na jelene in Stoneovim Vodom smrti na prvi črti.

8/10

IMDb