26.03.2011

Pravi pogum

Objavljeno v Kritike O-Š , avtor Jan G.

Kdor je videl spodobno število filmskih produkcij bratov Ethana in Joela Coena, ve povedati, da so poleg stalne in nezgrešljive verske motivike pogosta nota njunih del pristni elementi surovosti in krastavosti Divjega zahoda. Navkljub temu je nedavni vesternski projekt Pravi pogum, zasnovan na zgodbi Charlesa Portisa iz leta 1968, precejšnje presenečenje; prvič zato, ker nam le bežen prelet njunih del da vedeti, da se kot avtorja strogo ogibata tipičnim žanrskim konceptom, in drugič zavoljo tega, ker je bil Portisov roman leto po izidu že prepisan na celuloidni trak.

Ameriški režiser Henry Hathaway je pred dobrimi štirimi dekadami njegovo adaptacijo zasnoval kot precej romantizirano variacijo, ki je morala v času vzhajanja revizionističnega vesterna in zorenju novega Hollywooda delovati precej paradoksalno in anahronistično. Pa vendar je bila filmska štorija o jezikavem dekliču, ki se nameni poiskati pravico za svojega ubitega očeta, s prisrčno teatralnostjo in nostalgično zabelo deležna odobravajočih odzivov občinstva, k priljubljenosti filma pa je nedvomno v veliki meri botrovala tudi karizmatična upodobitev jeznoritega enookega šerifa, pri katerem mlada sirota išče pomoč; kako tudi ne, prevezo si je čez oči zavezal nihče drug kot John Wayne, ki mu je ameriška filmska akademija za vlogo kompenzivno, a zasluženo namenila oskarja, ki ga je znal kavboj s kančkom ironije vedre volje sprejeti.

Nazaj k bistvenemu; bržčas sta brata Coen prav spričo deviantne konvencionalizacije zgodbe, ki je lastna prvotni poustvaritvi romana, videla prostor, da posnameta film v bolj trpkem slogu, takem, ki bi bil bližje Portisovemu pisanju. Ni dvoma, da se jima to posreči; v primerjavi s Hathawayjevim izdelkom Coena uvodni del, ki malo Mattie Ross (Hailee Steinfeld) predstavi kot nepopustljivo barantačko, šerifa Cogburna (Jeff Bridges) pa kot brezkompromisnega lovca na glave, objestno prirežeta in ga odvrtita v znatno morbidnejšem vzdušju, nato pa glavna protagonista, ki se jima pridruži še koristolovski teksaški mož postave LaBoeuf (Matt Damon), poženeta v kuliso razbrazdane krajine pod okrilje elegičnih melodij religioznih hvalnic in himen.

Tako je dolga ježa čez divjino bolj kot lov na malopridneža (Josh Brolin), ki je pokončal Mattiejinega očeta, za vsakega izmed trojice ostra življenjska preizkušnja in grenka konfrontacija z lastnim egom in sebičnostjo. Ob takem okviru je moč na dolgo in široko pametovati o prispevkih glavnih igralcev, na hitro pa bi, v redu všečnosti, rekel, da Bridges več kot suvereno opravi z vlogo zapitega in samovoljnega samotarja, iz katerega postopoma curljajo grehi moralno oporečne preteklosti, Damon bolj kot ne rutinsko in nevpadljivo poda sicer obstranski lik z značko okitenega postavljača, mlada Steinfeldova pa kljub vsesplošni hvali z neizrazno mimiko in drdrajočo dikcijo za moje pojme ne uspe razviti kompleksne vloge trmaste punčare s praporom ženske emancipacije.

A v resnici neprepričljiv nastop neizkušene igralke ni tisto, kar me ob filmu najbolj muči in vznemirja, bolj kot to mi v zrcalu pričakovanj, ki jih delo mojstrov nesporno podpihuje, srbečico povzroča netekoča naracija in tokrat ne povsem koherentna in konsistentna dramaturška forma. Na srečo blažilni lek predstavljajo ustaljene odlike in manire ustvarjanja bratov Coen, s čimer imam na eni strani v mislih nabrušene dialoge, na drugi pa spiritualne sekvence, med katerimi izstopa ekspresionistična vinjeta nočnega jezdenja, ki pride na vrsto proti koncu filma. Skupaj s prefinjenim aranžmajem je to tisto, kar izdelek postavlja za ped pred izvirnik, če si film drznem tretirati kot rimejk, a to vsaj zame ni zadosten argument, da bi Pravi pogum v izvedbi bratov Coen pripel na posebej izpostavljeno mesto njunega opusa.

7/10

IMDb

14.03.2011

Zlatolaska

Objavljeno v Kritike T-Ž , avtor Jan G.

Kakor vem, je Zlatolaska petdeseti animirani prispevek Disneyjevih delavnic, ki je, kot se za jubilej spodobi, najdražji risani film sploh. Hkrati gre za četrti v vrsti digitalno skovanih in trendno 3D podkovanih izdelkov, ob katerem se moram opomniti, kako sem pred leti, ko so se pri studiu odkrižali klasične animacije, bentil nad hišno politiko in na vse pretege godrnjal ob sicer prisrčni, a simplistično spacani debitantski računalniški kreaciji po imenu Mali pišček. Pa roko na srce, tudi kupček nekaj predhodnih tradicionalno animiranih štorij ni bil kaj prida omamno dišeč in če se sedaj hinavsko izmotam, je bilo tehnično presedlanje ob padajoči finančni krivulji vendarle smotrna ekonomska poteza. Vsaj tako to izgleda z današnje perspektive, ko lahko po predlanski krasni in dobrodošli osvežitvi ročne animacije s Princeso in žabcem, h kanonu Disneyjevih celovečernih pravljic prvič uvrstimo digitalni izdelek.

Smela trditev si zasluži pošteno utemeljitev. Zlatolaska, osnovana na Grimmovi pripovedki o dolgolasi Motovilki, je postavljena v pravljično kraljestvo in uvodoma predstavi zgodbo o čarobni sončni roži, ki si jo lasti z mladostjo in lepoto obsedena coprnica Gothel (Donna Murphy in Tanja Ribič). Ko pa se magična rožna moč lepega dne vplete v lase novorojene princese (Mandy Moore in Nika Rozman), jo Gothel v obupu ugrabi in zaklene v zapuščeni stolp. Osemnajst let pozneje je edina želja dobrovoljne dolgolase dekline vsaj za kratko zapustiti svoje skrito domovanje in si poblizu ogledati utrinke, ki vsako leto na večer njenega rojstnega dne razsvetlijo nebo. Ker gre v resnici za žareče lampijone, ki jih v spomin nanjo prižigajo in spuščajo prebivalci kraljestva, samooklicana mama Gothel o tem noče slišati besede, zato je Zlatolaskino edino upanje prebrisani falot Flynn Fakin (Zachary Levi in Aljaž Jovanović), ki v begu pred roko pravice najde stolp in se zateče vanj.

Edini pravi očitek, ki ga gre nameniti zgodbi, je njeno marketinško sprijeno preimenovanje in s tega vidika nesprejemljivo mačehovsko tajenje predloge, medtem ko lahko scenarij Dana Fogelmana povsem mirno označimo za mojstrsko utežen preplet, osnovan na prvinah arhetipskega pravljičnega sloga, tradicionalnega Disneyjevega mjuzikla in priljubljene popkulturne satire. V primerjavi z izvirno zgodbo dodobra prevetrena karakterna kompozicija angažira vrsto novih stranskih likov, glavne pa aktualizira, karikira in jim dodaja otipljivejše značajske poteze ter jih skladno s tem zapleta v bolj večstranske medosebne odnose. Kljub tovrstnim korekcijam v ospredju ostajajo klasične in brezčasne karakterne slike, s katerimi zgodba objame motive odraščanja, osamosvajanja, hrepenenja in odrešilne ljubezni, ki koncema pričakovano nadvladajo zaščitništvo, pohlep in brezobzirno preračunljivost. Slične zaključke lahko vlečemo pri opazovanju dogajalne strukture, ki prinaša številne pestre koreografske vinjete, hrbtenica pripovedi pa vseskozi ostaja trdno naslonjena na preizkušeno trikotno dramsko šablono.

Tudi skozi prizmo umetniško-obrtne podobe filma gre ustvarjalcem na čelu z Nathanom Grenom in Byronom Howardom nič kaj skopa hvala. Animacijski koncept se v širokem loku ogne pikolovskemu posnemanju realnosti in namesto tega bazira na sončavem rokokojskem slogu ter mestoma prav pretenciozno liči na tehnike oljnega slikarstva. Smotrna raba tridimenzionalnih efektov preseneča iz kadra v kader, domala osupne pa v opevanem prizoru dvigajočih se lampijonov, tako da je ogled filma v 3D različici nedvomno novcev vredna izkušnja. Poleg tega v oko pade interesantno poudarjena in na moč izrazna obrazna mimika glavnih protagonistov, poglavje zase pa je kakopak zahtevna, a z odliko izvedena animacija Zlatolaskinih dolgih las, ki predstavlja nov nezanemarljiv konfin v tehnikah digitalne animacije. Seveda pa ob vizualnih dosežkih ne gre pozabiti na prepričljivo glasbeno podlago in očarljivo lahkoten nabor pesmi, ki jih v slovenski sinhronizaciji v zelo solidnih priredbah izvajajo Katarina Bordner, Marko Vozelj in Tanja Ribič. Zanimivo je, da je prav pesem filmu prinesla kandidaturo za oskarja, medtem ko je v kategoriji animiranih celovečercev v hudi konkurenci celo ostal brez nominacije, ki bi si jo objektivno nedvomno zaslužil. Še več, subjektivno brez kančka zadrege povem, da je prav Zlatolaska med vsemi lanskoletnimi digitalnimi risankami tista, ki mi je najbolj prirasla k srcu.

8/10

IMDb

8.01.2011

Inventura 2010

Objavljeno v Pregledi , avtor Jan G.

Pozneje kot ponavadi in kasneje, kot se spodobi, naj zavežem pentljo čez paket filmskih zapisov, ki jih je bilo na tem mestu moč brati lani. Če koga zanima, sicer pa zgolj meni v evidenco, nabral se je eden na dober teden, gre pa v večji meri za komentarje filmov, ki datirajo v leti 2009 in 2010. Ni presenetljivo, da je bil najbolj bran zapis lanskega leta kritika Cameronovega Avatarja, ki je predlani gladko speljal naslov najbolj dobičkonosnega filma leta, medtem ko je ta žvenketajoči naziv v lanskem letu pripadel Pixarjevi animaciji Svet igrač 3. Med ostalimi odmevnejšimi filmi bi izpostavil dva, Nolanov Izvor in Fincherjevo Socialno omrežje, ki ju je bržčas videl vsak, med najbolj žlahtne pa uvrščam Zresni se bratov Coen in Hanekejev Beli trak, na katera opozarjam vnovič. Velja, ali pa tudi ne, omeniti še dve najbolj bridki razočaranji leta, Psihoyosov Skriti zaliv in Stalloneove Plačance, da ne bi zaključeval s slabim zadahom pa za konec prilagam še pregled filmov, ki so se marca potegovali za oskarje, in pa zbir izdelkov, ki sem jih novembra ujel na 21. Liffeu.

Avatar
“Cameronov Avatar je huronski spektakel, ki se z generiranjem pretresljivo doživete fantazijske bariere suvereno postavlja na čelo konjenice modernih digitalno sintetiziranih filmskih epov.”

Svet igrač 3
“Prekaljeni Pixarjevi ustvarjalci dobro in prepričljivo utemeljijo nadaljevanje ter s časovnim zamikom dogajanja in ustrezno tehnično nadgradnjo serijo osvežujejo in ji dodajajo nove razsežnosti.”

Izvor
“Slepomišil bi, če bi tajil, da je Nolanu uspelo pretkano prikriti zguncano šablono znanstveno-fantastičnega spektakla ter s kompleksnimi idejnimi zametki dodobra razvneti domišljijo gledalcev.”

Socialno omrežje
“Fincherjev film je portret sveta naključnih milijonarjev s poudarkom na tragični zamenjavi prijateljskih in ljubezenskih vrednot s hinavščino, pohlepom in emocionalno apatičnostjo.”

Zresni se
“Brata Coen biblijsko zgodbo premakneta v dobo velikih družbenih premikov, čas razkrajanja togih spon in udora svobodnjaške miselnosti ter protagonista postavita na prepih blasfemičnih skušnjav nove ere.”

Beli trak
“Hanekejev film je oster portret togosti in represivnosti nemške predvojne družbe, ki je pripeljala do pogubnega medvojnega vzpona nacistične ideologije in okrutnih grozodejstev druge svetovne vojne.”

24.12.2010

Božična zgodba

Objavljeno v Ob strani , avtor Jan G.

Naj bosta radost in veselje v prazničnih dneh!

Božični filmi brez dvoma predstavljajo svoje sorte žanr in se v širokem spektru raztezajo od plehkih marketinških limonad do luštnih prazničnih parabol. Ena najbolj prepoznavnih in priljudnih z žlahtnejšega konca je gotovo leta 1983 posneta Božična zgodba, ki jo je na podlagi zgoščenega prepleta sladko-kislih semi-avtobiografskih mladostniških anekdot ameriške radijske legende Jeana Shepherda zrežiral Bob Clark. Interesantno je, da je bil film ob izidu bolj kot ne prezrt in tolikodane raztrgan s strani kritiške srenje, nato pa je zgodba o božičnih prigodah nadebudnega devetletnega Ralphieja (Peter Billingsley) tekom let prerasla v brezčasno klasiko in postala železen repertoar decemberskega televizijskega sporeda.

Štorijo nam v obliki memoarov kot pripovedovalec v vlogi odraslega protagonista posreduje Shephard sam. Postavljena je v eno izmed let s konca tridesetih prejšnjega stoletja in izrisuje šegavo sliko poznega stadija ameriške depresije. Ralphie je zadržan fantič, ki si za božično darilo bolj od vsega želi kopijo zračne puške popularnega junaka filmskih kavbojk, a da bi za želeno igračo ogrel jeznoritega očeta (Darren McGavin) in zaskrbljeno mater (Melinda Dillon), mora skovati pretkan in premišljen načrt. Božič se nezadržno bliža, ob njegovem zavzetem naprezanju pa se zvrsti cela serija vinjet, ki zadevajo predvsem njegovo disfunkcionalno družino in kompanijo nabritih vrstnikov.

Clarku in Shepherdu je z Božično zgodbo nedvomno uspelo skovati prijeten, iskriv in zabaven, pa vendar v svojem bistvu precej atipičen božični film. Če se upodabljanje Ralphiejevega preračunljivega agitiranja, ki je pospremljeno s številnimi komičnimi domišljijskimi zamiki, še nekako drži standardnih prazničnih sporočil in z emocijami prepletenih paradigem radostnega vzdušja in iskrenih otroških želja, pa tega nikakor ne moremo trditi za prikaz naelektrenih odnosov v njegovi družini, na ulici in v družbi, ki često meji na pravo satirično grotesko. Razdrobljena, a tekoča in fino zastavljena pripoved služi kot zrcalo vsakoletne norije in mrzličnega pričakovanja ter tako na porogljiv in hudomušen način obdela večji del božične folklore, se ostro obregne ob komercialni vik in krik, ki prazniku karakteristično pritiče, ter se naposled le odvije v miren in nostalgičen epilog. Je v resnici kaj drugačen sleherni božični večer?

IMDb

27.11.2010

Podočnik

Objavljeno v Kritike O-Š , avtor Jan G.

Strokovna žirija je za najboljši film nedavno končanega festivala LiFFe izbrala srhljivo dramo grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, ki predstavi življenje izolirane družine na odmaknjeni in zagrajeni podeželski posesti. Oče (Christos Stergioglou) je edini, ki kdajkoli zapusti dom, z ženo (Michele Valley) pa tri bolj kot ne odrasle otroke (Mary Tsoni, Aggeliki Papoulia, Hristos Passalis) vzgajata v strogi distanci od zunanjega sveta ter s prirejeno ali zastrašujočo interpretacijo stvari in pojavov poskušata odvrniti njihovo pozornost od vsega, kar se z one strani izmuzne na to. Njuno dosledno dirigiranje vsakdanjika in patološko zavzemanje, da bi familijo obvarovala pred nečistočo in nevarnostjo civilizacije pa seveda ne more uspevati večno in ko se do radovednih otrok prebijejo oprijemljivejši obrisi prave realnosti, je družinska tragedija samo še vprašanje časa in oblike.

Lanthimosov Podočnik je v prvi vrsti pomenljiva študija družine v represivni in skrajno zaščitniški podobi, ki s stopnjevanim prikazom absurdnih moralnih anomalij in bizarnih norm vztrajno prerašča v grotesko razmerij, ki navadno karakterizirajo osnovno celico družbe, tu pa so dodobra oropana čustev, smisla in namena. Avtor na ta način kot neogiben aspekt družine izpostavlja njeno povezanost z drugimi socialnimi mehanizmi ter poudarja nujnost interakcije z okoljem in odprtost do družbenih tabujev. Širše, kot smiselno razširitev predstavljenega družinskega mikrokozmosa na družbo, pa lahko film tolmačimo s kaj različnih perspektiv; na eni strani ga denimo brez težav pojmujemo kot ostro satiro kronične apatije, razosebljenih odnosov, individualizma in aktunega pomanjkanja kolektivne zavesti, ki z vseh strani razžirajo moderno družbo, spet na drugi ga zlahka dojemamo kot simulacijo razmer, ki se strmo nagibajo k totalitarnemu postrojevanju, lastninjenju, hujskanju in zavajanju množic. Ni dvoma, da Lanthimos plasira naravnost fantastičen večdimenzionalen tematski poligon in gledalcu kaže pot daleč navzven iz okvirjev svojega poldrugo uro trajajočega ekscesa.

Kar zadeva vizualizacijo in igro, avtor trdi, da sta se povečini razvijali spontano in brez strogih vnaprej določenih normativov. Film pa je tudi po tej plati odličen; izostrena in natančna kinematografija, sončava svetloba, pastelnost barv in zvočna spokojnost zgodbi dajejo očiten surrealistični prizvok, ki skupaj s črno humornim pripovednim tonom izdelku vtiska nezgrešljivo ironičen pečat. Ansambel je prepričljiv in homogen, upodobitve otrok pa skozi film postajajo vse bolj izrazne in nazorne, kot prebujanje zatrte vedoželjnosti in radoživosti v likih, ki napoveduje upor ter zahtevo po ozaveščenosti in svobodi. Pripoved se konča tako, kot se začne, z ne docela pojasnjenimi okoliščinami, s čimer Lanthimos prireže vsebinsko nit in gledalčevo pozornost še enkrat več usmeri k razmišljanju o tematski naravi filma. Ne zamerimo, zares bogata in obširna je.

8/10

IMDb