31. Oktober, 2006

O blogu in avtorju

31. oktober 2010:

V štirih letih besednega pregibanja filmske tvari na blogu sem naletel na taka in drugačna mnenja o svojem početju; enim je moje natolcevanje interesantno in ga radi pohvalijo, drugi zgroženo tarnajo o neutemeljenem kvazi-intelektualističnem brundanju, spet tretji se glasno zmrdujejo nad bojda kompliciranim zvijanjem jezika, ki megli preprosta dejstva. Glejte, sprejmem in prisluhnem vsakršni kritiki, da je le argumentirana in umestna, svoje spletišče pa oblikujem po lastni volji, saj mi v prvi vrsti služi kot osebna kontemplacija s cineastičnimi kreacijami in mi v njegovih okvirjih ni potrebno sklepati nikakršnih kompromisov v izogib konfliktu zunanjih interesov. Objavljanje teh mestoma preganjavih blodenj ni poskus razkazovanja filmske razgledanosti, ki na noben način ni blizu absolutnosti, niti ne napenjanja besedoslovnih mišic, pač pa ponižno vabilo k diskutiranju in izmenjavi sodb ter kulturnemu virtualnemu druženju. Bralec naj se na poziv odzove, če mu je po godu, zbrana besedila pa čita na lastno odgovornost in v stalni pripravljenosti na zasilno izkrcanje v slučaju nezgode.

31. oktober 2008:

Manire narekujejo, da se po dveh letih aktivnega bloganja spodobi osvežiti profil avtorja s kakim novim duhomornim zapisom; če že ne zaradi drugega, potem v vednost bralcu, da ostajam tečen gledalec, ki še vedno čuti potrebo po pokroviteljskem pridiganju in javnem vsiljevanju mnenja o cineastičnih čudih sveta. Bontonu ob strani se javljam tudi zato, da obelodanim svoje trpko spoznanje, da kaj prida bloger nisem, vsaj kar zadeva formalno definicijo poimenovanja ne, in vendar me dejstvo, da se v neposredni soseski mojega skromnega spletnega bivaka nahajajo domovi drugih filmskih zanesenjakov, navdaja z upanjem, da moje natolcevanje v celoti ni navzkriž obče sprejetim blogerskim normam. V prešernem navalu optimizma naj se še pohvalim, da sem v preteklih štiriindvajsetih mesecih vkup spacal nekaj več kot 200 objav, kar s površnim računstvom nanese približno dve klobasariji na teden, to pa je, kot mi zdrava pamet pravi, zadostna, če ne celo pretirana količina sinaptičnega dražila tudi za najbolj manične in ekscesno sadomazohistične bralce.

31. oktober 2006:

Ko sem se pri petnajstih srečal s filmom, me je zadelo. Jasno, gibljive slike sem gledal že prej – a le kot gibljive slike. Kot entertainment ljudske množice. In ker sem v približno istem obdobju nekoliko podrobneje spoznaval širine svetovnega spleta, ker so bili v osnovni šoli moji teksti praviloma ocenjeni z odličnimi ocenami in ker me je naenkrat pognal nov zanos po odkrivanju svetlejših in temnejših plati sedme umetnosti, se je rodila stran, namenjena filmu. Skonstruirana v Wordovem dokumentu resda ni izgledala kaj prida, moje ocene pa niso prinesle revolucije pri doživljanju filma, a kratek zaznamek o moji strani, objavljen v 86. številki Premiere, je bil za laičnega pisca zadostna spodbuda. Po kakih 300 kritikah, nekaj člankih in večkrat prenovljeni strani se sedaj preusmerjam na blog, seveda pa prvotna, skrbno negovana stran ostaja kot spomenik globokoumnemu razglabljanju, ki je zadnjih nekaj let zapolnjevalo pomemben del mojega prostega časa.

Jan G.
jan.g@mrxfilm.tk