Arhiv za kategorijo Ob strani .

24.12.2010

Božična zgodba

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Naj bosta radost in veselje v prazničnih dneh!

Božični filmi brez dvoma predstavljajo svoje sorte žanr in se v širokem spektru raztezajo od plehkih marketinških limonad do luštnih prazničnih parabol. Ena najbolj prepoznavnih in priljudnih z žlahtnejšega konca je gotovo leta 1983 posneta Božična zgodba, ki jo je na podlagi zgoščenega prepleta sladko-kislih semi-avtobiografskih mladostniških anekdot ameriške radijske legende Jeana Shepherda zrežiral Bob Clark. Interesantno je, da je bil film ob izidu bolj kot ne prezrt in tolikodane raztrgan s strani kritiške srenje, nato pa je zgodba o božičnih prigodah nadebudnega devetletnega Ralphieja (Peter Billingsley) tekom let prerasla v brezčasno klasiko in postala železen repertoar decemberskega televizijskega sporeda.

Štorijo nam v obliki memoarov kot pripovedovalec v vlogi odraslega protagonista posreduje Shephard sam. Postavljena je v eno izmed let s konca tridesetih prejšnjega stoletja in izrisuje šegavo sliko poznega stadija ameriške depresije. Ralphie je zadržan fantič, ki si za božično darilo bolj od vsega želi kopijo zračne puške popularnega junaka filmskih kavbojk, a da bi za želeno igračo ogrel jeznoritega očeta (Darren McGavin) in zaskrbljeno mater (Melinda Dillon), mora skovati pretkan in premišljen načrt. Božič se nezadržno bliža, ob njegovem zavzetem naprezanju pa se zvrsti cela serija vinjet, ki zadevajo predvsem njegovo disfunkcionalno družino in kompanijo nabritih vrstnikov.

Clarku in Shepherdu je z Božično zgodbo nedvomno uspelo skovati prijeten, iskriv in zabaven, pa vendar v svojem bistvu precej atipičen božični film. Če se upodabljanje Ralphiejevega preračunljivega agitiranja, ki je pospremljeno s številnimi komičnimi domišljijskimi zamiki, še nekako drži standardnih prazničnih sporočil in z emocijami prepletenih paradigem radostnega vzdušja in iskrenih otroških želja, pa tega nikakor ne moremo trditi za prikaz naelektrenih odnosov v njegovi družini, na ulici in v družbi, ki često meji na pravo satirično grotesko. Razdrobljena, a tekoča in fino zastavljena pripoved služi kot zrcalo vsakoletne norije in mrzličnega pričakovanja ter tako na porogljiv in hudomušen način obdela večji del božične folklore, se ostro obregne ob komercialni vik in krik, ki prazniku karakteristično pritiče, ter se naposled le odvije v miren in nostalgičen epilog. Je v resnici kaj drugačen sleherni božični večer?

IMDb

15.11.2010

Nebo nad Berlinom

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Mestna simfonija na Ljubljanskem filmskem festivalu.

Na letošnjem festivalu LiFFe je programska kategorija retrospektiv namenja portretom velemest in v bogati beri tovrstnih izdelkov je prostor našel tudi znameniti, pred triindvajsetimi leti posneti film nemškega ustvarjalca Wima Wendersa z naslovom Nebo nad Berlinom. Projekcija je bila po mojih opažanjih zgodaj razprodana in ne verjamem, da je bilo za veliko obiskovalcev to prvo srečanje z Wendersovo simfonijo; gre namreč za umetelen umetniški presežek, ki s poetično obravnavo neuokvirljivih eksistencialnih in družbenih tem kar sam po sebi kliče po vnovičnih ogledih.

Spričo tega bo moj komentar, v katerem kanim bolj kot ne površno predstaviti svoje videnje filma in docela zadržano zaorati v njegovo alegoriko, bržčas na moč pritlehen. Pa vendar, Nebo nad Berlinom je zgodba o dveh dimenzijah nemške prestolnice; eni človeški, eni angelski, prvi profani, drugi nebeški. Od pamtiveka Berlin preučujejo in opazujejo angeli, vandrajo po mestu, beležijo dogajanje, poslušajo misli ljudi in jim pomagajo, jih v stiski hrabrijo. Dva izmed njih, Damiel (Bruno Ganz) in Cassiel (Otto Sander), se občasno snideta, metodično prevetrita stare in si izmenjata nove zapiske, vmes pa enkrat prvi navrže drugemu o neusahljivi želji po čutnem dojemanju in dotikanju sveta, ki je angelom a priori odtegnjeno. Izvir njegovih hrepenenj je ljubezen do trapezne akrobatke Marion (Solveig Dommartin), zavoljo katere je pripravljen odvreči krila in se spustiti med navadne smrtnike.

Ironično, angel hlepi po padcu, da bi se naužil senzornih dobrot človeškega sveta, medtem ko akrobatka poželjivo stremi k nebu, da bi ubežala trdim realnim tlem. Wenders ju v zgodbi, ki jo je spisal skupaj s koroškim pisateljem Petrom Handkejem, naposled združi ter ju predstavi s pragmatično figuro, ki v eno spenja številne kontraste filma. Med temi sta kajpada najizrazitejši prav nasprotujoči si empirična in racionalistična percepcija človeške in angelske stvarnosti, ki jo poosebljata Marion in Damiel, vnemar pa ne gre postavljati niti nakazanega razkola med preteklostjo in prihodnostjo, ki projiciran na mesto prinaša izostreno sliko v tem obdobju razcepljene in odtujene nemške družbe, kakor tudi ne zimzeleno aktualnih dilem o večnosti in umrljivosti, s katerimi se v filmu, kot se zdi, najočitneje ubada angel Cassiel.

Z obrtne plati si film najbolje zapomnimo po prehodu iz monokromatične v barvno sliko, ki pomenljivo podčrta Damielov prehod v živopisan senzualen svet, oziroma, da ne bomo malenkostni, po celoviti kinematografiji, za katero je poskrbel sloviti francoski filmar Henri Alekan, ki je za filter pri enobarvnih prizorih bojda uporabil kar staro babičino najlonko. Sicer je film konceptualno začrtan kot subtilna in razmišljujoča upodobitev Berlina z razvlečenim in ne posebej uravnoteženim dramaturškim lokom. V kolikor izvzamemo občasne melodramatične kontemplacije glavnih protagonistov, v scenariju ostane le bore malo dialoga, kar pa Wenders več kot uspešno kompenzira s senzibilno glasbeno podlago, ki vrhunec dosega z naelektrenim koncertiranjem Nicka Cavea v kulisi prelomnega srečanja akrobatke in angela. Film se v evforičnem vzdušju preraščajočih nasprotij zaključi po dobrih dveh urah z napovedjo o nadaljevanju, ki se je udejanilo šest let kasneje, a ni doseglo prepoznavnosti originala. In ne boste verjeli, konec devetdesetih se je v kinematografih pojavil še sentimentalen ameriški rimejk, s katerim pa kakopak ne gre nadalje omadeževati zapisa o moderni klasiki, ki jo mnogi povsem upravičeno uvrščajo med slogovno in motivno najfinejše produkte sedme umetnosti.

IMDb

12.02.2010

Ledene steze

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Ob pričetku zimskih olimpijskih iger v Vancouvru.

Olimpijske igre vsakič znova frontirajo navdihujoče zgodbe, ki udejanjajo plemenito krilatico o pomembnosti sodelovanja in postranskosti zmagovanja, med obče znane in posebej prepoznavne pa gotovo sodi štorija prvega jamajškega boba, ki se je leta 1988 odvila v Calgaryju. K popularnosti tega enkratnega fenomena je svoje brez dvoma dodala tudi njegova ohlapna filmska upodobitev z naslovom Ledene steze, ki jo je pod Disneyjevim okriljem pet let po olimpijadi v Kanadi posnel Jon Turteltaub. Ta dogodke postavlja v vsebinsko znatno širši fiktivni koncept ter prigode hrabrih jamajških športnikov povzema v komično obarvanem ozračju.

Potem ko se zagnani jamajški šprinter (Leon Robinson) ne uspe kvalificirati na poletne olimpijske igre v Seul, sklene, da bo srečo poizkusil kar na bližajočih zimskih olimpijskih igrah, zato rekrutira ekipo za štirisedi bob, ki jo ob njem sestavljajo še radoživi prijatelj (Doug E. Doug), sprta sotekmovalca s tekaških stez (Rawle D. Lewis in Malik Yoba) ter degradiran ameriški trener (John Candy). Plastična in klišejska deformacija resnične zgodbe mukotrpno spoznavanje z bobom, kaotično privajanje na snežne razmere, privoščljiva polena tekmovalne komisije in žaljiv posmeh ostalih ekip preslika v pričakovan in emocionalno dekoriran triumf homogene skupine, kljub temu pa film s šegavo situacijsko komiko in simpatično karikiranimi liki dobiva sproščeno, iskrivo in priljudno podobo, zaradi katere se je nenazadnje tudi usidral globoko v kolektivni spomin. Tako ni na mestu reči, da dramatizirana in komično predrugačena interpretacija meče slabo luč na stvarne dogodke, prej nasprotno, saj kljub premočrtnosti in šablonstvu vzorno in predano reklamira duh olimpizma, neuklonljivosti in samobitnosti.

IMDb

24.12.2009

Čudež na 34. ulici

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Na prijetne praznike in vse želeno v prihajajočem letu!

Med božičnimi klasikami ima Čudež na 34. ulici, ki je leta 1947 prišel izpod rok režiserja Georgea Seatona, brez dvoma odlikovano mesto. Mojo trditev naj podkrepi podatek, da je bil film v slabe pol stoletja kar štirikrat na novo ekraniziran, nazadnje pred petnajstimi leti v režiji Lesa Mayfielda, za kar gre razloge bržčas iskati predvsem v vedno aktualnih temah vere v Božička in tržnega siromašenja božičnega duha, v luči katerih se pripoved odvija. Hecno je, da se je praznična drama v ameriških kinematografih pojavila meseca maja, ironično pa, da so distributerji tak termin izbrali, ker naj bi bil v tem obdobju obisk kina večji kot pozimi, a ne dovolite, da bi vam to skazilo pogled na iskreno vizijo božiča, ki jo film ponuja.

Povest spremlja živahnega starca (Edmund Gwenn), ki zase trdi, da je Božiček, in na zahvalni dan v tradicionalni paradi več kot prepričljivo zamenja opiteža v rdečem kostumu. V želji, da bi se zoperstavil komercialnemu izrabljanju praznika, privoli v sodelovanje pri prihajajoči božični reklamni kampanji uspešne trgovske verige, ob tem pa naveže stik z nezaupljivo koordinatorko (Maureen O’Hara) ter njeno načitano hčerko (Natalie Wood) in pozornim snubcem (John Payne). Starec žanje navdušenje med starim in mladim, a ga ob trmastem vztrajanju o svoji identiteti razglasijo za neuravnovešenega in družbi nevarnega, zaradi česar se znajde na sodnem procesu, ki groteskno obravnava naravo Božička in njegov obstoj.

Spretno utirjena parabola ni navita le okoli idealistično začinjenih puhlic in praznično potresenih sporočil, temveč se pikro obregne tudi ob politično ter gospodarsko motivirane reprezentacije praznika in pripadajoče folklore. Z mesijanskim portretiranjem dobrodušnega starca na več mestih celo zavzema formo bibličnega evangelija in v kontekstu kapitalistične izprijenosti nagajivo parafrazira zgodbo Jezusa Kristusa, medtem ko z druge strani tekom celotne minutaže ostaja sproščena in lahkotna drama z romantično, solidarnostno in družinsko motiviko. Sklepna pentlja pražnje spne iskrivo premiso o prepričanju v dobrega moža in na ta način lično zaključi prisrčno prispodobo prepričanja v filantropske vrednote, ki naj bi jih božič včeraj, danes in jutri brezpogojno promoviral.

IMDb

9.11.2009

Zbogom, Lenin!

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu.

Trenutek odprave politično-ideološke separacije sveta na vzhodni in zahodni blok, formirane po drugi svetovni vojni, je, podobno kot čas dokončne pomiritve akutnih trenj med eno in drugo stranjo, nedorekljiv predmet zgodovinske razprave, a padec Berlinskega zidu leta 1989 je nedvomno simbolni in obče priznani mejnik tega dogodka. Kakopak medij gibljivih slik ni dolgo ostal imun na takšen historični prelom; tako smo lahko že v začetku devetdesetih dogajanje podoživeli v dokumentarcih in kompilacijah arhivskih posnetkov, med katerimi posebno mesto nosita Leipzig jeseni in Zid, v zadnjih letih pa na površje vse pogosteje prihajajo tudi fiktivne zgodbe na dotično temo – naj ob bok leta 2003 posnetemu naslovnemu izdelku postavim le lucidno, z oskarjem nagrajeno moralko Življenje drugih.

Zbogom, Lenin! je s komičnimi barvami prepleskana drama z za lase privlečeno fabulo, ki imenitno in šegavo interpretira življenje na vzhodni strani Nemčije v obdobju rušenja pregrade ter vdora zahodnjaških manir in kapitalistične miselnosti. Tik pred družbeno kataklizmo se mladi vzhodni Berlinčan Alex (Daniel Brühl) znajde sredi protivladnega shoda, kar ne uide očem njegove pokroviteljske matere Christiane (Katrin Sass), zagnane in goreče socialistke, ki od vsega hudega utrpi srčni infarkt. Ko po večmesečni komi ponovno pride k zavesti, je socialistični red odplaknjena preteklost, kar pa ji sin ob svarilu zdravnika, da je že najmanjše vznemirjenje zanjo lahko usodno, spretno prikrije in zamolči. S Christianinim postopnim okrevanjem in vse bolj pozornim zavedanjem okolice se Alex vse težje spopada z nalogo potvarjanja stvarnosti, a mu s predanostjo in ljubeznijo do matere uspe ustvariti pravcati nostalgični mikrokozmus sredi naglo se spreminjajočega sveta.

Nemški režiser Wolfgang Becker se hudomušno poigrava z ritmom in tonom pripovedi, pri čemer mu je v nezanemarljivo pomoč ekstravagantna glasba francoskega skladatelja Yanna Tiersena, znanega predvsem po zvočni dekoraciji Jeunetovega bonbončka Amelie. V prešernem navalu satiričnosti avtor lucidno karikira duh časa, ki ga zaznamuje priliv novih izdelkov in evforično prevzemanje vsesortnih zahodnih razvad na eni strani ter metodično zavračanje in srborito odklanjanje vsega socialističnega na drugi. S tem pomenljivo podčrtuje ljudsko nezadovoljstvo in utesnjenost, ki ga je predstavljal opresivni politični jarem v vzhodnem bloku, še odločneje pa brani tezo prenagljenega miselnega zasuka in naivnega posvajanja zahodnjaške razuzdanosti, ki naj bi zniževala raven družbene integritete in občutka za sočloveka iz poprejšnjega socialnega ustroja. S simbolističnimi metaforami začinjena študija se v zaključnem delu otrese komičnega podtona in se prevesi v emocionalno intenzivno dramo, ki večplastno sklene štorijo družine na prepihu ideoloških skrajnosti ter na ta način ujame širši portret vzhodnoberlinske družbe v času ponovne nemške združitve.

IMDb