Arhiv za kategorijo Kritike T-Ž .

14.03.2011

Zlatolaska

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Kakor vem, je Zlatolaska petdeseti animirani prispevek Disneyjevih delavnic, ki je, kot se za jubilej spodobi, najdražji risani film sploh. Hkrati gre za četrti v vrsti digitalno skovanih in trendno 3D podkovanih izdelkov, ob katerem se moram opomniti, kako sem pred leti, ko so se pri studiu odkrižali klasične animacije, bentil nad hišno politiko in na vse pretege godrnjal ob sicer prisrčni, a simplistično spacani debitantski računalniški kreaciji po imenu Mali pišček. Pa roko na srce, tudi kupček nekaj predhodnih tradicionalno animiranih štorij ni bil kaj prida omamno dišeč in če se sedaj hinavsko izmotam, je bilo tehnično presedlanje ob padajoči finančni krivulji vendarle smotrna ekonomska poteza. Vsaj tako to izgleda z današnje perspektive, ko lahko po predlanski krasni in dobrodošli osvežitvi ročne animacije s Princeso in žabcem, h kanonu Disneyjevih celovečernih pravljic prvič uvrstimo digitalni izdelek.

Smela trditev si zasluži pošteno utemeljitev. Zlatolaska, osnovana na Grimmovi pripovedki o dolgolasi Motovilki, je postavljena v pravljično kraljestvo in uvodoma predstavi zgodbo o čarobni sončni roži, ki si jo lasti z mladostjo in lepoto obsedena coprnica Gothel (Donna Murphy in Tanja Ribič). Ko pa se magična rožna moč lepega dne vplete v lase novorojene princese (Mandy Moore in Nika Rozman), jo Gothel v obupu ugrabi in zaklene v zapuščeni stolp. Osemnajst let pozneje je edina želja dobrovoljne dolgolase dekline vsaj za kratko zapustiti svoje skrito domovanje in si poblizu ogledati utrinke, ki vsako leto na večer njenega rojstnega dne razsvetlijo nebo. Ker gre v resnici za žareče lampijone, ki jih v spomin nanjo prižigajo in spuščajo prebivalci kraljestva, samooklicana mama Gothel o tem noče slišati besede, zato je Zlatolaskino edino upanje prebrisani falot Flynn Fakin (Zachary Levi in Aljaž Jovanović), ki v begu pred roko pravice najde stolp in se zateče vanj.

Edini pravi očitek, ki ga gre nameniti zgodbi, je njeno marketinško sprijeno preimenovanje in s tega vidika nesprejemljivo mačehovsko tajenje predloge, medtem ko lahko scenarij Dana Fogelmana povsem mirno označimo za mojstrsko utežen preplet, osnovan na prvinah arhetipskega pravljičnega sloga, tradicionalnega Disneyjevega mjuzikla in priljubljene popkulturne satire. V primerjavi z izvirno zgodbo dodobra prevetrena karakterna kompozicija angažira vrsto novih stranskih likov, glavne pa aktualizira, karikira in jim dodaja otipljivejše značajske poteze ter jih skladno s tem zapleta v bolj večstranske medosebne odnose. Kljub tovrstnim korekcijam v ospredju ostajajo klasične in brezčasne karakterne slike, s katerimi zgodba objame motive odraščanja, osamosvajanja, hrepenenja in odrešilne ljubezni, ki koncema pričakovano nadvladajo zaščitništvo, pohlep in brezobzirno preračunljivost. Slične zaključke lahko vlečemo pri opazovanju dogajalne strukture, ki prinaša številne pestre koreografske vinjete, hrbtenica pripovedi pa vseskozi ostaja trdno naslonjena na preizkušeno trikotno dramsko šablono.

Tudi skozi prizmo umetniško-obrtne podobe filma gre ustvarjalcem na čelu z Nathanom Grenom in Byronom Howardom nič kaj skopa hvala. Animacijski koncept se v širokem loku ogne pikolovskemu posnemanju realnosti in namesto tega bazira na sončavem rokokojskem slogu ter mestoma prav pretenciozno liči na tehnike oljnega slikarstva. Smotrna raba tridimenzionalnih efektov preseneča iz kadra v kader, domala osupne pa v opevanem prizoru dvigajočih se lampijonov, tako da je ogled filma v 3D različici nedvomno novcev vredna izkušnja. Poleg tega v oko pade interesantno poudarjena in na moč izrazna obrazna mimika glavnih protagonistov, poglavje zase pa je kakopak zahtevna, a z odliko izvedena animacija Zlatolaskinih dolgih las, ki predstavlja nov nezanemarljiv konfin v tehnikah digitalne animacije. Seveda pa ob vizualnih dosežkih ne gre pozabiti na prepričljivo glasbeno podlago in očarljivo lahkoten nabor pesmi, ki jih v slovenski sinhronizaciji v zelo solidnih priredbah izvajajo Katarina Bordner, Marko Vozelj in Tanja Ribič. Zanimivo je, da je prav pesem filmu prinesla kandidaturo za oskarja, medtem ko je v kategoriji animiranih celovečercev v hudi konkurenci celo ostal brez nominacije, ki bi si jo objektivno nedvomno zaslužil. Še več, subjektivno brez kančka zadrege povem, da je prav Zlatolaska med vsemi lanskoletnimi digitalnimi risankami tista, ki mi je najbolj prirasla k srcu.

8/10

IMDb

19.11.2010

Zakopan

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

V kino sem zavil v pričakovanju spretne eksploracije klavstrofobije in panike, angleško govoreči triler španske produkcije Zakopan, ki ga je baje v pičlih sedemnajstih dneh posnel Rodrigo Cortés, pa poteši apetite in v resnici prinaša še več. Zgodba se vrti okoli ameriškega tovornjakarja Paula Conroyja (Ryan Reynolds), ki se zbudi v leseni krsti, zakopan pod zemljo, pri roki pa ima le vžigalnik in mobilni telefon. Zmedeno prične klicariti naokoli in tako izvemo, da je na službovanju v Iraku padel v zasedo in izgubil zavest, nakar so ga domačini očitno steptali v zabojnik in zakopali pod rušo. Ne mine dolgo, ko na zvezo dobi ugrabitelja (José Luis García Pérez), ki od njega zahteva, da mu priskrbi mastno odkupnino, kar Paula pahne v mrzlično borbo s tesnobo in časom, predvsem pa z zamotanimi upravnimi in operacijskimi aparati zunanjega sveta.

Priznam, da mi je smela avtorjeva zasnova, da film v celoti odvije na circa dveh kubičnih metrih, že sama po sebi silno po godu, nad njeno izpeljavo pa v končni fazi tudi ne morem imeti resnih pripomb. Cortés se z zahtevno nalogo spopade premišljeno in s spretnim izmenjavanjem različnih perspektiv v majhen dogajalni prostor vnese prepotrebno dinamiko; tako enkrat zremo s prvoosebnega vidika, drugič se kamera gnete v pretesnem zabojniku ter okorno in majavo dokumentira protagonistove napore, spet tretjič se otrese okvirjev in se dramatično dvigne ali pomakne v stran do večjega zornega kota. Avtor z neobičajnimi snemalnimi koti, slogovnimi delikatesami in rezkim zvočnim aranžmajem, ki neogibno ličijo na manire Hitchcockovega ustvarjanja, efektno stopnjuje suspenz pripovedi ter s taktnim nizanjem klimaksov in vmesnih elementov žgoče tragikomedije gledalcu z izjemo peščice kontemplacijskih segmentov ne daje niti trenutka za oddih.

Moč je torej zaključiti, da Cortés dobro unovči scenarij, več pripomb pa je slišati na račun zgodbe. Nima se smisla sprenevedati, da ta mestoma pobegne iz meja naturalistične stvarnosti, a bi sam ocenil, da večino časa pragmatično ostaja v njeni bližini, k čemur pa v veliki meri botrujejo tudi morbidna atmosfera, mučeniška upodobitev glavnega lika in nenazadnje avtentičnost glasov, ki se prek mobilnega telefona vključujejo v dogajanje. Poleg tega se nam kaj lahko primeri, da obremenjeni s takimi in podobnimi pomisleki površno spregledamo zares lucidno prispodobo utesnjenosti malega človeka, ki se plete tekom celotne štorije in posreduje ostro kritiko družbene brezbrižnosti, ki v interesu politike in kapitala navadne smrtnike postavlja v brezizhodne položaje v boju za vsakdanji kruh ter jih nadalje zavaja z lažmi in jim hinavsko odreka pomoč. Kot tak film ne prinaša zgolj interesantne in drzne kompozicije, ki bi služila sama sebi v namen, temveč navrže tudi utemeljeno in dobro zabeljeno dramo, katere učinek ne popusti še dolgo po zadnjem rezu.

8/10

IMDb

26.04.2010

Triaža

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Danis Tanović je obče znan po trpkih impresijah in bolečih perspektivah triletne bosanske vojne, ki so največjo odmevnost dosegle leta 2001 v njegovem celovečernem debiju Nikogaršnja zemlja, na mestu pa je nemara opozoriti tudi na bridko in manj znano vinjeto, ki jo je leto pozneje prispeval k žalnemu omnibusu o enajstem septembru. Tokrat nam bosanski režiser posreduje vojno dramo, ki je deloma umeščena v iraški Kurdistan, kamor se koncem osemdesetih let napotita fotografska kolega in prijatelja Mark (Colin Farrell) in David (Jamie Sives). Prvi je zaletave in impulzivne narave, drugi previdnejši in razsodnejši, kar ju v nevrotičnem ozračju ob dokumentiranju triaž kurdskega krvniškega zdravnika (Branko Đurić) porine vsaksebi. Ko se Mark po nesreči, v kateri se za las izogne tragični usodi, izčrpan vrne domov, je presenečen, da Davida ni na spregled, pozorno dekle (Paz Vega) pa zapazi spremembe v njegovem vedenju, zato se obrne na svojega odtujenega dedka in izkušenega psihiatra (Christopher Lee) v upanju, da bo Marku zlezel pod kožo in ugotovil, kaj se je v vojni coni zares zgodilo.

Tanovićeva študija posttravmatičnega stresa temelji na istoimenskem romanu ameriškega vojnega dopisnika Scotta Andersona in ambiciozno načenja moralno etične dvome in polemike, s katerimi se srečuje in spopada posameznik v vojni. Na žalost moram zapis nadaljevati s kritiko, da potencial zasnove v nezanemarljivi meri izvisi na rovaš neprepričljivo komponiranega scenarija, ki osrednji zgodbi glavnega protagonista nedovršeno, furijasto in plastično pripenja vidike stranskih likov ter film na ta način prikrajša za precejšnjo tematsko ostrino in širino. Grenko razočaranje bodri igralska predstava Colina Farrella, ki resnično sijajno upodobi introveriranost psihološko odrevenelega fotoreporterja ter s tem pripravi odlično izhodišče za emocionalno silovit, pa tudi narativno vešče izpeljan preobrat v zgodbi. K popustljivejši presoji filma me nadalje napeljuje luciden obrtni slog, v prvi vrsti zaznamovan z grintavo fotografijo in nedistanciranimi prizori vojne, tako da se mi naposled izdelek vendarle zdi pravično tretirati kot spodoben in interesanten doprinos žanru vojnih dram, ki si ga lahko gledalec z razpihovanjem neizpeljanih tematskih iztočnic po svoji meri dodatno poglobi.

7/10

IMDb

3.04.2010

Zlovešči otok

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Nov izdelek Martina Scorseseja, čudežnega otroka novega Hollywooda, ki si je sloves filmske ikone pridobil s presežki, kot so Taksist, Pobesneli bik in Dobri fantje, oskarja pa, kot veste, izposloval šele pred tremi leti z rimejkom Dvojna igra, je štorija o zastrašujočem otoku ob obali Bostona, na katerem je locirana skrbno varovana psihiatrična bolnišnica za zloglasne zločince z omračenim umom. Ob izginotju pacientke v letu 1954 tja napotijo zveznega šerifa, sumničavega, nevrotičnega in čustveno izmozganega vdovca Teddyja Danielsa (Leonardo DiCaprio), ki s svojo novopečeno oprodo (Mark Ruffalo) ne pristane na lepo besedičenje skrivnostnega predstojnika oddelka za psihiatrijo (Ben Kingsley) in v zloveščem neurju lakomno zagrize v nevsakdanji primer.

Scorsese v zadušljivem gotskem ozračju in predirljivi zvočnosti protagonista požene po noirovski spirali, zgodba pa v ostrem suspenzu iz minute v minuto dobiva nove interpretacije, ki se v duhu kolektivne povojne paranoje zdaj naslanjajo na orwellovsko postrojevanje družbe in eksperimentalno lobotomiranje zapornikov, spet drugič pa z vidika posameznika namigujejo na halucinogene osebnostne deviacije, ki jim botrjujejo emocionalni pritiski, travmatična preteklost in goreča sla po maščevanju. V labirintu pomenske večstranosti, nedoumljivosti in nedorečenosti do izraza prihaja tako režiserjeva obrtna izmojstrenost kot njegove stalne tematske note o mačizmu, nasilju in krivdi, tako da Zlovešči otok večji del ustvarja vtis svežega izvenserijskega izdelka z močnim avtorskim pečatom.

Toda zgodi se, da je film s šablonskim preobratom v zaključnem stadiju silno nerodno strpan v tesne in konvencionalne žanrske okvirje, za kar gre v prvi vrsti morebiti res kriviti predlogo Dennisa Lehanea, ki kljub pronicljivem slogu ne premore vsebinske lucidnosti pisateljevega prejšnjega romana Skrivnostna reka, a pošteno je pod prste pogledati tudi Scorseseju in scenaristu Kalogridisu, ki narativno kompozicijo slabo pripravita na nenaden epilog in v samem zaključku precej posiljeno navržeta novo iztočnico v na moč ohlapni zvezi s poprejšnjo vsebino. Moj obziren napotek gledalcu v tem kontekstu promovira prepuščanje srh vzbujajoči atmosferi efektnega misterija in svari pred pretiranim obremenjevanjem s tokom pripovedi, ki lahko resnici na ljubo konkretno skali sicer kvalitetno in poživljajoče filmsko doživetje.

7/10

IMDb

2.03.2010

Zresni se

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Metri celuloida, obdelani v manufakturi bratov Ethana in Joela Coena, so v zadnjih letih zelo verjetno najbolj vroča in polnovredna hollywoodska roba. Potem ko sta si filmarja po bolj kot ne lahkomiselnih štorijah Loči me in zapelji ter Morilci stare gospe nakopala marsikatero žolčno reklamacijo, sta dvomljivcem, ki so zatrjevali, da jima ustvarjalnost pojenja, pred dvema letoma začepila usta s perfektno urezanim rekviemom izumirajočim vrednotam, Ni prostora za starce po imenu. Brž zatem sta nonšalantno odmerila še lunatično farso Preberi in zažgi, sedaj pa z izdelkom Zresni se vnovič resneje in, po črki njunega slogovnega izraza, nedoumljivo in ekstravagantno navijata filmski trak.

Srh vzbujajoča uvertura, vsebinsko nepovezana s preostankom filma, uvaja tresoče anksiozno vzdušje in ko v prvi plan primaha predani profesor fizike Larry Gopnik (Michael Stuhlbarg), ortodoksen in ponižen žid, postavljen v šestdeseta leta v predmestje Minnesote, se vseskozi zdi, da nož prekletstva grozeče visi nad njim. Njegov urejen in miren vsakdan se postopno spreobrača v nočno moro, ko žena (Sari Lennick) brezbrižno zahteva ločitev in se nameni poročiti z družinskim prijateljem (Fred Melamed), ko z adolescentnim sinom (Aaron Wolff) v njegovo hišo udre rock in marihuana, ko se na njegovem kavču udomači neuravnovešeni brat (Richard Kind), ko ga nezadovoljni študent (David Kang) skuša s podkupnino in ko mu, da je mera polna, z nezaupnico pomaha še univerzitetni odbor za podaljšanje profesorskega mandata. V iskanju odgovorov na preizkušnje, ki mu jih, kot sam verjame, zastavlja bog, se obrne na rabine, ki pa mu ne morejo ali nočejo pomagati, in vse kaže, da njegovo življenje nepovratno drvi v globok prepad.

Na dlani je, da brata Coen snov tokrat črpata iz biblije, natančneje, parafrazirata in prikrajata pripoved o premožnem in vdanem verniku Jobu, ki ga bog prepusti v nemilost satanu, da bi pokopal njegove provokacije o trdnosti poštenjakove vere. Ustvarjalca premakneta dogajalni čas v dobo mastodonskih družbenih premikov, čas razkrajanja togih spon in udora svobodnjaške miselnosti ter protagonista najprej postavita na prepih blasfemičnih skušnjav, ki jih prinaša nova era, naposled pa ga kot Schrödingerjevo mačko smelo vpneta še v kompleksno filozofsko polemiko nedeterminiranosti, s tem interpetirata vprašljivost in nedoločnost njegove usode in film v tem kontekstu tudi nepričakovano zaključita. Subtilna tematska mineštra je kot vedno podkrepljena z neoporečno obrtno strukturo in vizualno kompozicijo, zasnovano v temačnih in opresivnih barvnih odtenkih in s karikaturnim poudarkom na stilnih karakteristikah časa, slično groteskne in bizarne, a osupljivo složne in neteatralne pa so tudi upodobitve likov. Za izdelek pravijo, da je eno najbolj osebnih in samosvojih del bratov Coen, in v kolikor se s tem poskuša poudariti unikatnost, slogovno svojeglavost in tematsko neobrzdanost avtorjev pri ustvarjanju filma, lahko črnilo mirno odložim, se avtorjema globoko priklonim in mnenju karseda zavzeto pritegnem.

9/10

IMDb