Arhiv za kategorijo Kritike O-Š .

26.07.2011

Resnica o krizi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Dokumentarni film ni prav pogosta tapeta mojega bloga; resnici na ljubo je tudi njegova prisotnost na slovenskih platnih prej izjema kot pravilo, a to seveda na noben način ne omili mojega zanemarjanja tega obraza filmske produkcije. Tako sem se v zadnjih letih skorajda nezavedno omejil na pisanje o dokumentarcih, okitenih z oskarjem, ki v nedavnem obdobju pravzaprav ponujajo precej soliden prerez žanra, s čimer pa niti slučajno ne poskušam naplesti, da dobro objemajo njegovo raznolikost in obseg.

Letošnji izbranec ameriške akademije za film je lucidna obravnava svetovne gospodarske krize z naslovom Resnica o krizi. Idejni vodja filmskega projekta Charles Ferguson pripravi kredibilen in obširen vpogled v dogajanje pred, med in po udarcu krize, ki ga sistematično razdeli v pet delov, za uvod pa predstavi njen miniaturni portret na modelu gospodarskega kolapsa na Islandiji, do katerega je prišlo ob prelomu tisočletja. Izdelek, ki ga v naratorski vlogi suvereno povezuje Matt Damon, temelji na izmeničnem podajanju utemeljenih študij in raziskav ter intervjujev in pogovorov z različnimi finančnimi analitiki in deloma tudi akterji gospodarske krize.

Kot največjo odliko dokumentarca bi izpostavil njegov nepodcenjujoč odnos do gledalca; ko Ferguson zavzame stališče, da kriza ni bila neizogibna, in ga — s kazalcem uperjenim proti koristolovskim prekupčevalcem in promotorjem deregulacije finančnih trgov — odločno in brezkompromisno zagovarja, se niti za trenutek ne zateka k puhlim populističnim in senzacionalističnim interpretacijam, nad katerimi nemalokrat tarnamo ob manipulativnih projektih Michaela Moorea, ki je, mimogrede, sorodno tematiko preigraval prav v svojem zadnjem filmu Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, pač pa najprej nazorno in strokovno predstavi zapleteno in razvejano omrežje investicijskih družb, zavarovalnic, hipotekarnih bank in bonitetnih hiš, ki so odigrale vidnejšo vlogo v finančni krizi, ter nato plastično razjasni in brez dlake na jeziku komentira verigo vzrokov in posledic, do katere je prišlo pri, kot trdi, načrtnem izigravanju in rušenju ekonomskega sistema.

Navzlic strogo analitičnemu pristopu in prenapolnjenostjo z informacijami pa gledalec tudi v pričujočem dokumentarcu ni prikrajšan za značilne igre mačke z mišjo, avtor namreč v sklepni fazi filma z vse ostrejšimi provokacijami spodkopava tla pod nogami svojih sogovornikov, visečih na zankah, ki so si jih poprej sami naduto in lahkomiselno ovijali okoli vratu. Ne glede na to izdelek ne ponudi odrešujoče katarze, temveč se bolj kot ne negotovo zazre v prihodnost moralno razpadlega ustroja in gledalca pozove k dejanjem in akciji, s čimer Ferguson nadaljuje s svojo indoktrinacijo moraste vizije zlaganega sna ameriške družbe, ki jo je — nemara bo koga zanimalo — začel že pred štirimi pomladmi v dokumentarcu Ni konca na vidiku s pronicljivo kritiko Busheve intervencije v Iraku.

8/10

IMDb

19.07.2011

Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Pogled na sporede kino projekcij je te tedne prav smešen. Ah, kaj smešen, absurden! Zdi se, da človek brez smisla za numerologijo v večjih kino kompleksih nima kaj početi, poleg naslova je po pravilu odtisnjena številka, v skromnem slučaju, da manjka, pa mora biti podana implicitno; film pač ni več film, če nima predhodnika ali originala. To bi obenem dalo misliti tudi, da je obiskovalec kinodvorane lahko le hud cinefilski džanki ali pa, da premore vsaj širšo razgledanost in globoko ozaveščenost s filmskega področja, kako naj sicer sledi filmom, ki se vsebinsko ne začnejo na začetku, temveč nekje vmes, na sredi?

Ondan pa sem si vendarle drznil zaviti v kino. Kljub obledelem spominu na prve tri filme sem si izprosil ogled četrtega dela Piratov s Karibov. Začetek Disneyjeve gusarske epopeje sega tja v leto 2003, ko je pod okriljem producenta Jerryja Buckheimerja iz ne preveč obetavne mladinske pravljice zrasla nepojmljivo priljubljena pustolovščina za mlado in staro. Še več, senzacionalna scensko-kostumska konstrukcija je skupaj s pestro motiviko štorije, ki je kratkočasno nihala med dramatičnim in špasnim, postala lansirna deska za nova nadaljevanja in garant za masten dobiček. Kajpak se je z molžo skozi leta izcimilo najslabše; vratolomnost je sicer ostala in serija je celo postajala vse bolj mračna in pristna, a dolge in pretenciozno zavozlane vsebinske niti so šle na škodo pustolovščini, postale same sebi namen in do skrajnosti trivializirale zastavljeno zgodbo.

Optimistično gledano novi film, Z neznanimi tokovi, gledalcu daje prgišče upanja po prevetritvi. Prišlo je do rošade na režiserskem stolčku, na katerem je Rob Marshall zamenjal Goreja Verbinskega, osvežen je bil igralski ansambel, scenaristični dvojec, ki ga tvorita Ted Elliott in Terry Rossio, pa je s predelavo gusarskega romana Tima Powersa napovedal bolj koherentno in angažirano zgodbo. A se konec koncev ni spremenilo kaj dosti, rekel bi le, da so peripetije in vragolije narcisoidno ekscentričnega kapitana Jacka Sparrowa, ki jih pokonci drži edinole karizmatična upodobitev Johnnyja Deppa, tokrat še za odtenek bolj poletne in obešenjaške, medtem ko je dogajanje, ki se vrti okoli iskanja tako zvanega izvira mladosti, v katerega se poleg Sparrowa vmešajo še samosvoja piratinja Angelica (Penelope Cruz), zloglasni razbojnik Črnobradec (Ian McShane), prekaljeni pomorski lisjak Barbossa (Geoffrey Rush) in brezkompromisna španska mornarica, po stari navadi viharno, kaotično in, najbolj od vsega, nesmiselno.

Naj ne glede na to poudarim, da film docela malovreden in slab tudi ni. Nasprotno, aranžma je kinematografsko dodelan, kostumografsko in scenografsko posrečen, pa tudi glasbena podlaga, ki je delo renomiranega skladatelja Hansa Zimmerja, je na moč všečna in poskočna. In vendar, ali je gledalec prezahteven, če se mu ob atraktivni in bleščeči embalaži toži po polnovrednejši vsebini, nataknjen in nergav, če mu smrdi šablonska kompozicija in epizodna brezglavost, ter nenazadnje nadut in snobski, če od izrazitega poletnega hita pričakuje kanček avtentičnosti in dobre, ne zgolj infantilne zabave? Veste, formula novodobnega spektakla je prav paradoksalna reč, število nadaljevanj je v obratnem sorazmerju tako z noviteto kot svežino, tako da si naslednjič, ko boste stali pred kino blagajno, ne belite glave z vprašanji, ali ste ta ali oni del že videli — saj ni vredno, če ste kakšnega vmes izpustili, vam bo to v korist, ne škodo.

5/10

IMDb

30.04.2011

Še vedno sem tu

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Rojen je bil v Portoriku sredi sedemdesetih let kot tretji izmed petih otrok. Otroštvo je na rovaš svobodomiselnih staršev, ki sta se ogrela za posthipijevski ideološki kult, preživel na popotovanju po Južni Ameriki, kot mladenič pa se je v Kaliforniji skupaj z bratoma in sestrama uveljavil kot igralec in nastopač. A njegova igralska kariera je bila vseskozi nestanovitna in nepredvidljiva, tragična smrt brata zaradi prekomernega odmerka opojnih substanc v prvi polovici devetdesetih pa jo je dokončno postavila pod vprašaj. Kljub temu se je na prelomu 21. stoletja s pretežno negativno obarvanimi stranskimi vlogami povzpel med obče prepoznane igralce in bil v igri za oskarja za upodobitev izprijenega cesarja v Scottovem Gladiatorju. Na veliki oder je stopil s celostno poosebitvijo legende countryja in rock’n'rolla Johnnyja Casha v Mangoldovi opevani Hoji po robu, nakar je leta 2008 na začudenje vseh objavil igralsko slovo.

Kakopak gre za življenjsko zgodbo Joaquina Phoenixa. Kot veste, se je po njegovem umiku iz igralstva, ne pa tudi iz medijskega prostora, zvrstila serija nevrotičnih zablod, s katerimi je zanemarjeni zvezdnik z zlomljenimi očali, razraščeno brado in hripavim glasom sprožil številna ugibanja o namenu svojega početja. Malokdo je verjel njegovim pojasnilom, da se želi uveljaviti na glasbeni sceni in skozi rap izraziti svoje občutke in poglede na svet; eni so njegove izpade razumeli kot posmeh šovbiznisu in popkulturnemu vesolju ter v njem videli figuro upora proti režiranemu medijskemu prostoru in zabavni industriji, drugi so se zgražali nad njegovo zaigrano neuravnovešenostjo in jo tretirali kot neokusno samopromocijo in naravnost pomilovanja vreden poskus ustvarjanja podobe amoralnega ekscentrika.

Natanko ta dilema razkraja tudi film v režiji Caseyja Afflecka z naslovom Še vedno sem tu, ki skozi prizmo lažnega dokumentarca pobliže prikazuje Phoenixovo leto zablod; toliko časa je namreč igralec nonstop vztrajal v vlogi propadajoče hollywoodske zvezde, medtem ko ga je vseskozi na skrivaj spremljala ekipa tesnih sodelavcev, ki se je tu in tam tudi vključevala v razpuščeno, zdaj načrtovano zdaj improvizirano dogajanje. Tako zvani mockumentarec resnici na ljubo ni bil deležen kaj prida velike pozornosti širšega občestva, kar lahko razumemo kot naveličanost nad igralčevim stalnim iskanjem pozornosti ali pa nezanimanje preprosto pripišemo prepričanju, da se je vse dogajanje odvrtelo v soju žarometov in da mu razen pričakovane pritrditve, da je res šlo za potegavščino, ni kaj dodati.

Ob tem pa seveda ne gre pozabiti na peščico oboževalcev, ki pričujoči film smatra za nič manj kot ultimativno satiro zlaganih medijskih kulis in, če hočete, evangelij zvezdnikovega preporoda, vstajenja in zveličanja. Sam do tovrstnih prepričanj ostajam skrajno rezerviran; v dokumentarcu sicer vidim korajžen in smel eksperiment z vživeto predstavo glavnega protagonista, a se mi zdi izdelek konceptualno nedomišljen in prenagljen. Iz roke posnet material je po pričakovanjih nekvaliteten, ob vešči montaži, kritični selekciji in spretni povezavi v celoto pa ne bi bil nujno tudi neuporaben, če bi le Phoenixu, Afflecku in kompaniji uspelo izpeljati filmsko formulo, ki bi podčrtovala in argumentirala tematsko srž. A potem ko jim zavoljo pretiravanja in ekscesnosti še pred prvim kadrom spodleti glavni cilj – šokirati, da je za tako rekoč vsako medijsko podobo, celo negativno, scenarij in načrt –, izdelek s spacanostjo in neintegriranostjo za konec spridijo v nič drugega kot skrivenčen kolaž bebavih, vulgarnih in nedoraslih provokacij, ki se mi zdi, roko na srce, na čase komajda gledljiv, kaj šele odrešilen.

4/10

IMDb

26.03.2011

Pravi pogum

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Kdor je videl spodobno število filmskih produkcij bratov Ethana in Joela Coena, ve povedati, da so poleg stalne in nezgrešljive verske motivike pogosta nota njunih del pristni elementi surovosti in krastavosti Divjega zahoda. Navkljub temu je nedavni vesternski projekt Pravi pogum, zasnovan na zgodbi Charlesa Portisa iz leta 1968, precejšnje presenečenje; prvič zato, ker nam le bežen prelet njunih del da vedeti, da se kot avtorja strogo ogibata tipičnim žanrskim konceptom, in drugič zavoljo tega, ker je bil Portisov roman leto po izidu že prepisan na celuloidni trak.

Ameriški režiser Henry Hathaway je pred dobrimi štirimi dekadami njegovo adaptacijo zasnoval kot precej romantizirano variacijo, ki je morala v času vzhajanja revizionističnega vesterna in zorenju novega Hollywooda delovati precej paradoksalno in anahronistično. Pa vendar je bila filmska štorija o jezikavem dekliču, ki se nameni poiskati pravico za svojega ubitega očeta, s prisrčno teatralnostjo in nostalgično zabelo deležna odobravajočih odzivov občinstva, k priljubljenosti filma pa je nedvomno v veliki meri botrovala tudi karizmatična upodobitev jeznoritega enookega šerifa, pri katerem mlada sirota išče pomoč; kako tudi ne, prevezo si je čez oči zavezal nihče drug kot John Wayne, ki mu je ameriška filmska akademija za vlogo kompenzivno, a zasluženo namenila oskarja, ki ga je znal kavboj s kančkom ironije vedre volje sprejeti.

Nazaj k bistvenemu; bržčas sta brata Coen prav spričo deviantne konvencionalizacije zgodbe, ki je lastna prvotni poustvaritvi romana, videla prostor, da posnameta film v bolj trpkem slogu, takem, ki bi bil bližje Portisovemu pisanju. Ni dvoma, da se jima to posreči; v primerjavi s Hathawayjevim izdelkom Coena uvodni del, ki malo Mattie Ross (Hailee Steinfeld) predstavi kot nepopustljivo barantačko, šerifa Cogburna (Jeff Bridges) pa kot brezkompromisnega lovca na glave, objestno prirežeta in ga odvrtita v znatno morbidnejšem vzdušju, nato pa glavna protagonista, ki se jima pridruži še koristolovski teksaški mož postave LaBoeuf (Matt Damon), poženeta v kuliso razbrazdane krajine pod okrilje elegičnih melodij religioznih hvalnic in himen.

Tako je dolga ježa čez divjino bolj kot lov na malopridneža (Josh Brolin), ki je pokončal Mattiejinega očeta, za vsakega izmed trojice ostra življenjska preizkušnja in grenka konfrontacija z lastnim egom in sebičnostjo. Ob takem okviru je moč na dolgo in široko pametovati o prispevkih glavnih igralcev, na hitro pa bi, v redu všečnosti, rekel, da Bridges več kot suvereno opravi z vlogo zapitega in samovoljnega samotarja, iz katerega postopoma curljajo grehi moralno oporečne preteklosti, Damon bolj kot ne rutinsko in nevpadljivo poda sicer obstranski lik z značko okitenega postavljača, mlada Steinfeldova pa kljub vsesplošni hvali z neizrazno mimiko in drdrajočo dikcijo za moje pojme ne uspe razviti kompleksne vloge trmaste punčare s praporom ženske emancipacije.

A v resnici neprepričljiv nastop neizkušene igralke ni tisto, kar me ob filmu najbolj muči in vznemirja, bolj kot to mi v zrcalu pričakovanj, ki jih delo mojstrov nesporno podpihuje, srbečico povzroča netekoča naracija in tokrat ne povsem koherentna in konsistentna dramaturška forma. Na srečo blažilni lek predstavljajo ustaljene odlike in manire ustvarjanja bratov Coen, s čimer imam na eni strani v mislih nabrušene dialoge, na drugi pa spiritualne sekvence, med katerimi izstopa ekspresionistična vinjeta nočnega jezdenja, ki pride na vrsto proti koncu filma. Skupaj s prefinjenim aranžmajem je to tisto, kar izdelek postavlja za ped pred izvirnik, če si film drznem tretirati kot rimejk, a to vsaj zame ni zadosten argument, da bi Pravi pogum v izvedbi bratov Coen pripel na posebej izpostavljeno mesto njunega opusa.

7/10

IMDb

27.11.2010

Podočnik

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Strokovna žirija je za najboljši film nedavno končanega festivala LiFFe izbrala srhljivo dramo grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, ki predstavi življenje izolirane družine na odmaknjeni in zagrajeni podeželski posesti. Oče (Christos Stergioglou) je edini, ki kdajkoli zapusti dom, z ženo (Michele Valley) pa tri bolj kot ne odrasle otroke (Mary Tsoni, Aggeliki Papoulia, Hristos Passalis) vzgajata v strogi distanci od zunanjega sveta ter s prirejeno ali zastrašujočo interpretacijo stvari in pojavov poskušata odvrniti njihovo pozornost od vsega, kar se z one strani izmuzne na to. Njuno dosledno dirigiranje vsakdanjika in patološko zavzemanje, da bi familijo obvarovala pred nečistočo in nevarnostjo civilizacije pa seveda ne more uspevati večno in ko se do radovednih otrok prebijejo oprijemljivejši obrisi prave realnosti, je družinska tragedija samo še vprašanje časa in oblike.

Lanthimosov Podočnik je v prvi vrsti pomenljiva študija družine v represivni in skrajno zaščitniški podobi, ki s stopnjevanim prikazom absurdnih moralnih anomalij in bizarnih norm vztrajno prerašča v grotesko razmerij, ki navadno karakterizirajo osnovno celico družbe, tu pa so dodobra oropana čustev, smisla in namena. Avtor na ta način kot neogiben aspekt družine izpostavlja njeno povezanost z drugimi socialnimi mehanizmi ter poudarja nujnost interakcije z okoljem in odprtost do družbenih tabujev. Širše, kot smiselno razširitev predstavljenega družinskega mikrokozmosa na družbo, pa lahko film tolmačimo s kaj različnih perspektiv; na eni strani ga denimo brez težav pojmujemo kot ostro satiro kronične apatije, razosebljenih odnosov, individualizma in aktunega pomanjkanja kolektivne zavesti, ki z vseh strani razžirajo moderno družbo, spet na drugi ga zlahka dojemamo kot simulacijo razmer, ki se strmo nagibajo k totalitarnemu postrojevanju, lastninjenju, hujskanju in zavajanju množic. Ni dvoma, da Lanthimos plasira naravnost fantastičen večdimenzionalen tematski poligon in gledalcu kaže pot daleč navzven iz okvirjev svojega poldrugo uro trajajočega ekscesa.

Kar zadeva vizualizacijo in igro, avtor trdi, da sta se povečini razvijali spontano in brez strogih vnaprej določenih normativov. Film pa je tudi po tej plati odličen; izostrena in natančna kinematografija, sončava svetloba, pastelnost barv in zvočna spokojnost zgodbi dajejo očiten surrealistični prizvok, ki skupaj s črno humornim pripovednim tonom izdelku vtiska nezgrešljivo ironičen pečat. Ansambel je prepričljiv in homogen, upodobitve otrok pa skozi film postajajo vse bolj izrazne in nazorne, kot prebujanje zatrte vedoželjnosti in radoživosti v likih, ki napoveduje upor ter zahtevo po ozaveščenosti in svobodi. Pripoved se konča tako, kot se začne, z ne docela pojasnjenimi okoliščinami, s čimer Lanthimos prireže vsebinsko nit in gledalčevo pozornost še enkrat več usmeri k razmišljanju o tematski naravi filma. Ne zamerimo, zares bogata in obširna je.

8/10

IMDb