Arhiv za kategorijo Kritike J-N .

27.02.2010

Nepremagljiv

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Jubilejni trideseti režijski projekt čislanega in plodovitega hollywoodskega veterana Clinta Eastwooda je pretresljiv biografski izsek iz življenja revolucionarnega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele. Film osvetljuje odpravo rasne segregacije v Južni Afriki pred dobrimi petnajstimi leti in prikazuje Mandelino (Morgan Freeman) prizadevanje po poenotenju paranoičnega belopoltega in maščevanja željnega temnopoltega prebivalstva v enovito narodno skupnost. Za dosego težavnega cilja si voditelj presenetljivo, a modro izbere šport belcev, ragbi, in leto dni pred domačim svetovnim prvenstvom stopi v stik s kapetanom potolčene in nenavdahnjene reprezentance (Matt Damon). Z njegovo pomočjo mu uspe popularizirati šport med temnopoltimi sloji in napraviti odločilen korak proti osvojitvi pokala ter tako v emocionalni navijaški noriji in navalu prešernega nacionalnega patosa na pretkan način poveže nehomogeno ljudstvo.

Dasiravno je pripoved po predlogi Johna Carlina nadvse interesanten in vešče zasnovan preplet politične moralke in športne zgodbe, čigar lucidnost še dodatno podžge resničnost opisovanih dogodkov, se ne Anthonyju Peckhamu s scenarijem ne Clintu Eastwoodu z narativno strukturo ne uspe izogniti predvidljivi vsebinski trajektoriji, kar pa čustveno intenzivni drami nikakor ne odtegne vse prodornosti in pronicljivosti. V prid filmu govori predvsem imeniten portret karizmatičnega mirovnika in filantropa, ki s Freemanovo čutno in izostreno karakterizacijo dobiva nadvse subtilno podobo, s kredibilno interpretacijo smele družbenopolitične vizije v kritičnih in občutljivih razmerah po odpravi apartheida pa je Mandela nedvomno upodobljen v vsej genialnosti in pragmatičnosti, ki mu pritiče. Glede na sloves morebiti odveč in vendar pošteno in na mestu je tudi tokrat izpostaviti Eastwoodovo prepričljivo režijo, pri kateri ob spretno podanih dialogih in navdihujočih govorih v oči posebej bodejo ekstatični prizori srditega športnega boja, ki še enkrat več potrjujejo režiserjevo fleksibilnost in širok žanrski razpon. Nepremagljiv je spoštljiv in ubrano poantiran poklon zagnanosti, humanosti in bistroumnosti državnika in duhovnega voditelja, še bolj kot to pa osupljiva zgodba emocij, evforije in čustev; in če ob tem o čem lahko nepristransko sodimo, potem je to gotovo o Eastwoodovem neoporekljivem mojstrstvu depikcije gorečnosti in triumfa.

7/10

IMDb

6.01.2010

Jelenček Niko

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Prisrčna animirana pustolovščina, ki jo je k nam zaneslo iz finskih logov, ponuja zgodbo nadebudnega jelenčka Nika (Olli Jantunen in Asja Kahrimanović), ki verjame, da je njegov oče član slovite Božičkove flote. V silovitih naprezanjih, da bi se tudi sam odlepil od tal, izda skrivališče svoje črede in ta se sredi zime znajde v nemilosti sestradanega krdela volkov. Ob obtožujočih pogledih se Niko obrne vstran in se z zvesto veverico (Hannu-Pekka Björkman in Matej Recer) in drzno podlasico (Vuokko Hovatta in Vesna Pernarčič) ob boku odpravi proti Božičkovemu grebenu, v isto smer pa jo, kot se izkaže, z zli nameni mahajo tudi krvoločni in neotesani volkovi.

Resnično nimamo prav pogosto priložnosti prisostvovati računalniško animiranemu družinskemu filmu z domače celine, a neizkušenosti navkljub skandinavska animatorja Kari Juusonen in Michael Hegner posredujeta obrtno povsem dostojen in risankam velikih ameriških studiev primerljiv izdelek. Kar malce žalostno je zato spoznanje, da imata za predlogo precej šablonsko, predvidljivo in nerazvito fabulo o junakovem krčevitem oprijemanju in uresničevanju sanj ter složnem skupinskem duhu, ki s karakterno paleto in zimskim ozračjem na več mestih močno spominja na zgodbi popularnih animacij Vesele nogice in Ledena doba. K sreči je povest prijetno in lepo zaokrožena ter se večji del odvija v toplem prazničnem vzdušju, pa vendar še največ zaslug za kratkočasnost in silno priljudnost filma pripisujem simpatičnemu izgledu in igrivi poskočnosti glavnega junaka.

6/10

IMDb

2.11.2009

Nadomestki

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Jonathan Mostow se je v režiji znanstveno-fantastične akcije odmevno preizkusil že pred šestimi leti, ko je ukrivljal jeklo in čas v povprečnem tretjem delu Terminatorja, tokrat pa se je s filmom Nadomestki vrgel na adaptacijo istoimenske stripovske štorije Roberta Vendittija in Bretta Weldelea, ki je, razrezana v pet tridesetstranskih zvezkov, izšla v letih 2005 in 2006. Na platnu se piše leto 2017 in ljudje na dan pokukajo le še z visokotehnološkimi, po njihovi podobi ustvarjenimi lutkami, ki jih upravljajo iz udobnih naslanjačev in jim poleg čednega izgleda zagotavljajo tudi  visoko stopnjo varnosti. Agent tajne službe Tom Greer (Bruce Willis) pa je nekega večera poklican na kraj uničenja neznanega robota, čigar degeneracija je skrivnostno pokončala tudi njegovega vodnika. Ko se izkaže, da gre za razvajenega sina premožnega iznajditelja nadomestkov (James Cromwell), se Greer znajde sredi napete zarote, v kateri mora potlačiti strah pred stvarnostjo in se v imenu človeštva boriti za svetlo bodočnost.

Stripovski zanesenjaki bodo Mostowu bržčas prizadeto žugali, ker je gibljivi sliki odtegnil surov, raskav in neobdelan videz grafične predloge, scenarista Ferrisa in Brancata pa srborito grajali, ker sta boleč in tragičen epilog preoblekla v srečen in idealističen konec. Sam bom raje zapisal, da Mostow zgodbo brez hujših distrakcij krmari skozi apokaliptično atmosfero in pridno skrbi za oster kontrast med ličnimi kulisami in morbidno realnostjo, medtem ko scenarista v svojem izdelku dobro razpihujeta duh cyberpunka in precej solidno razpečujeta pomenljivo premiso socialne odtujenosti in apatičnosti. Interesanten vsebinski moment predstavlja tudi protagonistova dilema ob ponujeni izbiri o prihodnosti človeške rase, ki implicira polemično tolmačenje mesijanstva, a tovrstna tematika resnici na ljubo presega okvire dotičnega filma in se nemara napihuje le v glavah strastnih privržencev žanra. Kljub temu – in kot se že pretežni del zapisa poskušam izjasniti – Nadomestki niso slab slogovni prispevek, ki pa v premetavanju karakteristik in postavk fikcijske distopije bolj kot impresionira kratkočasi in koketira.

5/10

IMDb

4.10.2009

Katin

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Opus poljskega filmskega veterana Andrzeja Wajde zaznamujejo politično in socialno angažirane drame, ki se bavijo z občutljivo tematiko poljske zgodovine med in po drugi svetovni vojni. Med njimi izstopa v petdesetih letih posneta trilogija, sestavljena iz filmov Generacija, Kanal ter Pepel in diamant, ki jo uvrščamo v zapuščino poljske filmske šole – to je na usmeritvah italijanskega neorealizma osnovanega umetniškega gibanja, za katerega je značilno poudarjanje individuuma kot način upora zoper socialno realistični motiviki složnega kolektivizma. V sličen tematski okvir kot poprejšnji Wajdovi filmi se uvršča tudi novejši Katin, ki mu je občinstvo na lanskem Liffu namenilo nagrado za najboljši film.

Pronicljiva drama pospremi življenja poljskih častnikov ter njihovih žena in hčera, ki se dotikajo zloglasnega sovjetskega pokola v Katinskem gozdu. Uvod ošvrkne nemško-sovjetsko razdelitev Poljske ob pričetku vojne, sledi mu upodobitev deportacij poljskih vojakov in profesorjev v sovjetska in nemška taborišča, nakar preskočimo v povojno obdobje, ko se dežela šibi pod okriljem Sovjetske zveze, ter se šele v epilogu v polni meri soočimo z obsegom grozodejstev, storjenih v bližini vasice Katin.

Kljub nedostojno povezani in z liki prenasičeni zgodbi, osnovani na romanu Andrzeja Mularczyka, Wajda jasno in artikulirano interpretira dogodke in razmere, pri čemer se zdaj poslužuje dokumentarnih manir, spet drugič pa se zateka k dramatičnosti ali poetičnosti. Z izjemo zvečine negativnih upodobitev nemških in sovjetskih vojakov iz predstavitve protagonistov in njihovih nazorov veje kompleksna večstranost, ki je povezana v polemično dilemo poljskega ljudstva, ali se zunanjemu jarmu velja za vsako ceno upirati ali pa se mu je razumneje navidezno podrejati in vstajo graditi zlagoma in postopoma. Vprašanje nacionalne identitete je radikalizirano z obravnavo sprevračanja resnice o krivdi za katinski masaker, v kateri avtor ostro obsoja sovjetsko povojno politiko metodičnega obtoževanja Nemcev in zanikanja lastne odgovornosti za okrutni incident. Katin tako odzvanja kot srhljiv memento mračne plati zgodovine dvajsetega stoletja, kot argumentirana kritika političnega mešetarjenja in sprenevedanja, predvsem pa kot verodostojen prikaz zgodovinskih dejstev in kredibilno študijo poljskih družbenih in nacionalnih vprašanj.

7/10

IMDb

11.09.2009

Neslavne barabe

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Človek vsake toliko naleti na sogovornika, ki zatrjuje, da dobrih filmov ne snemajo več, da so kvalitetni cineastični izdelki stvar zgodovine. V navadi se mi je spravljivo odzvati, da film res ni več to, kar je bil, da mu je lucidnost v mnogih aspektih padla, da pa se kljub temu še vedno najdejo stvaritve, ki potešijo izbran filmski okus, in pa tu in tam kak resnično izjemen eksces, primerljiv starim monumentom in klasikam. Namrščene obrvi me raztogotijo do te mere, da srborito in zbadljivo navržem kako Tarantinovo anomalijo, nakar ugledam skremženo grimaso in zaslišim komaj razumljivo momljanje o plagiiranju in nespoštljivem odnosu do filma, povezanem z jasnim namigom, da sem tretiran kot otrok novodobne nepretenciozne norije. Veste, preseda mi filmsko puritanstvo in ozkogleda presoja sedme umetnosti.

Neslavne barabe, novi film cineastičnega gika genija Quentina Tarantina, je – kot smo itak vajeni in kot pravzaprav nakazuje že slovnično osiromašen originalni naslov – izmaličen kolaž retuširane filmske dediščine, tokrat v prvi vrsti vojnega filma. V pet poglavij razčesnjena štorija o drugi svetovni vojni v grobem pripoveduje dve vzporedni zgodbi; prva frontira mlado Judinjo Shosanno Dreyfus (Mélanie Laurent), ki pobegne srhljivi metodičnosti nacističnega polkovnika Hansa Lande (Christoph Waltz) pri iztrebljanju Židov in se pod krinko ustali kot upraviteljica malega kinematografa sredi Pariza, druga pa sledi hordi pobesnelih Judov, ki pod poveljstvom samosvojega ameriškega poročnika Alda Rainea (Brad Pitt) sredi francoskih gozdov gverilsko obračunava z nemškimi četami. Ko je po spletu naključij premiera novega propagandnega nacističnega filma, ki se ga kani udeležiti celoten nemški politični vrh, prestavljena v Shosannin kinematograf, nedolžna žrtev nacističnega terorja ugleda priložnost za maščevanje, zato se nameni kino med predstavo požgati, na drugi strani pa v navezi z izdajalsko nemško divo Bridget von Hammersmark (Diane Kruger) svoj načrt za uboj Hitlerja (Martin Wuttke) kujejo tudi Reinovi divjaki.

Če zapišem, da Tarantino svoj prepoznavno eklektičen slog tokrat priganja do skrajnosti, me bržčas ne boste grajali. Raznim cinefilskim in cinemaničnim priklonom ob strani gre predvsem za šokantno mešanje žanrov, saj so Tarantinovi preklopi med hudomušno farso in intenzivnim suspenzom ter med kompleksno dramatičnostjo in abnormalno brutalnostjo nenapovedani, hipni in v popolni diametrali s splošnimi obrtniškimi normami. Poleg tega se ne da prezreti blasfemične obdelave posnetega materiala, pa naj gre za pretirano poudarjeno zvočno podlago, neprikladno vrivanje pojasnjevalnih sekvenc v tok dogodkov ali pa za nonšalantno kracanje po mizanscensko pikolovsko posnetih kadrih. Kljub temu bi bilo tak pristop krivično, da ne rečem neumno, diskreditirati, saj avtor na ta način sestavi silno unikatno, slikovito in vizualno atraktivno umetniško kompozicijo, poleg tega pa na nedoumljivo premišljen način manipulira z gledalčevim doživljanjem predvajanega.

Tovrstna artistična norčavost pa le ni vse, kar film prinaša. Zgodba je odlično strukturirana in osupljivo dobro artikulirana, tako da poltretja ura mine, kot bi trenil. Nemara gre razloge za to iskati predvsem v dveh izpiljenih karakteristikah Tarantinovega pisanja – v pronicljivih in iskrivih dialogih, ki so tokrat celo večjezično obarvani, ter pestri in raznoteri paleti likov. In če kaj v Neslavnih barabah prihaja do izraza, potem je to posrečen izbor igralcev; Waltz premetenemu lovcu na Jude ne vdahne le hladnokrvnosti, preračunljivosti in zaverovanosti vase, nego tudi nesluteno razgledanost in srh vzbujajoči psihološki intelekt, Pitt na drugi strani šegavo karikira lik gobezdavega in iznajdljivega operativca, spet drugačna, bolj dramatična pa je igra Laurentove, ki prepričljivo upodablja protagonistkino prikrivanje krvaveče notranjosti za odločno in neomajno fasado, ter Krugerjeve, ki je sijajna tako v pozi ambiciozne zvezde kakor tudi z obrazom razkrinkane vohunke. Ob teh se zvrsti še cela vrsta nepozabnih stranskih nastopačev in resnično prav vsak posebej Tarantinovemu kalejdoskopu dodaja nov odtenek.

Ob žanrski nedorečenosti se tudi v karakterno kontradiktornem naboru likov kaže absurdna plat filma. Podčrtane z estetizacijo nasilja Neslavne barabe odzvanjajo kot neuravnovešena groteska o vojnem obdobju, provokativno zmaličenem tako z ekscesnim prikrajanjem zgodovine kot tudi z okrutnim sadizmom glavnih akterjev. Ideologije, narodnosti in veroizpovedi se zdijo v tej kreaciji le izgovor za neobrzdano izživljanje in hedonistično uživanje ob trpljenju žrtve, vojna je raj za izpirjena dejanja in patološko torturo, ne glede na to, ali je v vlogi rablja nacist ali Jud. Tarantino to mračno in bizarno satiro neciviliziranosti in mizantropije človeškega duha postopno navija na vse bolj postmodernistične kolute in daje povsem jasno vedeti, da kot filmski ustvarjalec ne pristaja na nikakršne omejitve in kompromise. Ne vedoč, ali je bolj zaripel moj ali sogovornikov obraz, pribijem, da je v šabloniziranem in skomercializiranem cineastičnem svetu to smelost brez primere, pa še to, da Tarantinovi izdelki izražajo samosvojo, brezčasno in popolnoma neodvisno vizijo filma. Hočete ali nočete, Neslavne barabe so nekonvencionalno naštrikana resničnostna paralela, ki filmu odreja točno to, kar mu pritiče – svojo lastno dimenzijo.

10/10

IMDb