Arhiv za kategorijo Kritike J-N .

22.07.2011

Kung fu panda 2

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Prav dobro se spominjam, kako sem pred dvema letoma bentil in srborito mlatil po DreamWorksovi uspešni in obče priljubljeni kreaciji Kung fu panda, za katero se danes zdi, da bo prerasla v novo neutrudno risano serijo. Takrat in še večkrat kasneje sem jih slišal, da sem pristranski, neobjektiven, celo zategnjen, češ da animacijo po vsebinski plati sodim preveč resno, kritično in enoznačno. Film sem kasneje videl še enkrat ali dvakrat ter ob njem ostal neomajen, zvest svojim prvotnim argumentom in občutkom, a je prav, da jih ob ogledu drugega dela, preprosto imenovanega Kung fu panda 2, vnovič postavim na zaslišanje.

Nadaljevanje zgodbe je, potem ko si je nenasitni in lenobni panda Po (Jack Black in Klemen Slakonja) v prvem delu prislužil naziv zmajskega bojevnika, v resnici povsem na dlani. Naravno vprašanje je, kdo Po sploh je in od kje se je vzel, zakaj očitno je, da vaški gostinec, gosak Ping (James Hong in Iztok Valič), pri katerem je odrastel, ne more biti njegov pravi oče. Vzrok za Pojevo brskanje po lastni preteklosti se skriva v prihodu častihlepnega pava Shena (Gary Oldman in Uroš Smolej), ki poseduje uničujoče strelno orožje, s katerim preti širni Kitajski in veščinam kung fuja. Da bi ga ležerni bajsi ugnal v kozji rog, mora namreč najprej poiskati svoj duhovni mir in priklicati dogodke iz ranega otroštva, pri tem pa mu ob bok stopijo novi in stari kompanjoni.

Osnovna fabula je tako pravzaprav na las podobna tisti iz prvega dela; kljub temu da si je Po pridobil spoštovanje mojstrov borilnih veščin in se v zavesti ljudi vkoval kot zvezdniška ikona, ostaja navzven radoživ in dobrovoljen, v sebi pa frustriran in nesiguren vaški posebnež. Pustolovščina, ki jo pandi začrtata scenarista Jonathan Aibel in Glenn Berger, je torej vnovični vzpon zapostavljenega junaka in nova variacija štorije o malem človeku, ki z delom, zagnanostjo, trudom in predanostjo doseže vrtoglave cilje, ki mu jih je zastavila usoda. Vse lepo in prav, zakaj pa ne, da le ne bi bila interpretacija, slično kot v prvem delu, tako lahkomiselna in pedantno zaverovana v ljubek in srčkan prikaz junaka, ki pretežno jamra, jé in stežka dvigne svojo debelo rit, se, ko gre zares, skriva za tovariši, ki garajo namesto njega, nazadnje pa z nekaj talenta in veliko sreče oblizne smetano in pogoltne češnjo. Ne rečem, da nisem težak, tečen in preobremenjen s takimi in drugačnimi družbenimi paradigmami, toda le kdo mi lahko oporeka, da mlajše občinstvo ni oprezno in dovzetno za vzore, ki jih promovirajo gibljive slike?

Na srečo je tu še boljši kos filma — animacija. Dolgoletni vajenki Jennifer Yuh je bilo zaupano koordiniranje obrtnih aspektov in glede teh — verjemite, če morete — nimam nikakršnih pripomb. Film si je bilo, pričakovano, moč ogledati tudi v treh dimenzijah, a sem, vraga, to doživetje v kinu zamudil. Kljub temu sem naravnost užival v načarani fatamorgani toplih barvnih odtenkov, ki prepričljivo ujame kuliso starodavne Kitajske in navdušuje z brezhibno koreografijo bojev. Nemalo je zabavnih in bistro stesanih vinjet, ki se često spotikajo ob popkulturne konfine, poleg plastičnega sloga digitalne animacije pa pozornost pritegne ekstravagantna uvodna sekvenca in navidez klasično animirani inserti Pojevih sanj in spominov. In vendar se kljub nebrzdani in malodane sramotni razneženosti nad animirano kreacijo tudi tokrat ne nameravan ukloniti zabavljaškemu sladilu, ki je ob dobri marketinški kampanji brez težav ujelo bogat finančni izkupiček prvega dela, in tako ostajam trmasto zaprisežen h kritiki ideologije izdelka, dasiravno bo morebitni bralec moje prepričanje posmehljivo prezrl ali pa se nemara celo objestno spravil nadenj.

5/10

IMDb

16.11.2010

Klavnica

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Filipinski režiser Brillante Mendoza je v zadnjem času eno najbolj vročih imen mednarodnih festivalov; kako tudi ne, v preteklem petletju je nanizal kar devet celovečercev in si zanje prislužil zavidljivo bero nagrad. Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu se mu poklanjajo s projekcijo štirih filmov, med katerimi je bržčas najbolj izpostavljen triler Klavnica, ki je na lanskem festivalu v Cannesu sprožal burne in praviloma negativne odzive, naposled pa je Mendozi strokovna žirija zanj presenetljivo namenila palmo za najboljšega režiserja.

Film naturalistično pospremi poročni dan dvajsetletnega mladeniča Pepinga (Coco Martin). Kamera se uvodoma pretika med kaotičnimi in zanikrnimi ulicami filipinskega mesta, se nato ustavi na protagonistu in njegovi izbranki (Mercedes Cabral) ter jima sledi na zabaven poročni obred in skromno svatbo. Pepinga tekom dneva spoznavamo kot partnerja, očeta in policijskega vajenca, proti večeru pa v vlogi kurirja pri protekcijskih poslih. Ko se na mesto spusti mrak, ga kolega (Jhong Hilario) pregovori še v sumljivo priložnostno delo, ki sicer obeta lep zaslužek, a se le malo kasneje izkaže za pravo moro, v kateri je fant priča ostudnemu zločinu bande skorumpiranih policistov.

Mendoza suspenz svojega izdelka stopnjuje s preprostim konceptom prehajanja sončnega in radostnega dne v peklensko noč, pod okriljem katere naposled ostro zareže z moteče realistično posnetim klimaksom. Izrazito temačni, na čase težko razberljivi kadri in nereduciran hrup okolice je avtorju v kritiški srenji prinesel status diletanta, roko na srce pa njegovi posnetki, najsi bodo namerni ali amaterski, izzovejo efektno in srh vzbujajočo izkustvo. Klavnica tako z dialoško skopim upodabljanjem dogajanja posreduje raskavo sliko protagonistovega razbitega idealizma in moralnega potresa ter njegova klavrna občutja popolne nemoči pri opazovanju okrutne mesarije, ki se jim zavoljo snemalnih tehnik ne more izogniti niti gledalec. Kljub temu se po ogledu nikakor ne znam otresti občutka, da bi Mendoza svoj izdelek lahko mestoma strnil ter predvsem lepše in pomenljiveje zaokrožil, pa četudi od svoje sodbe odštejem davek, ki ga terja njegovo ustvarjanje v okvirih zapriseženega verizma.

6/10

IMDb

16.10.2010

Mleko bridkosti

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Po senzacionalistični epopeji Jej, moli, ljubi, ki se, milo rečeno, kanček nerodno bavi s položajem in vlogo ženske v družbi, se prileže kaka resnejša variacija na dotično temo; elegična perujska drama Mleko bridkosti je nedvomno primeren naslov. Režiserka in scenaristka Claudia Llosa posreduje dokaj spontano in ohlapno zgodbo, ki se vrti okoli revne mladenke Fauste (Magaly Solier), katere mati (Bárbara Lazón) je bila posiljena v času najbolj krvavih državljanskih trenj. Z dojenjem naj bi se materina bolečina in ponižanje po vaškem izročilu prenesla tudi na nedolžno dekle, ki se po njeni smrti med zavzetim služenjem denarja za dostojen pogreb otepa tradicionalističnih spon, bije boj z vprašanji ženstvenega dostojanstva in hlepi po brezskrbni svobodi.

Llosina pripoved je polna metafor, alegorij in simbolov, ki podkrepljeni z magično realističnim slogom detajlno opišejo Faustino intimno kontemplacijo in težavno soočenje s podzavestnimi fobijami, vrezanimi z materino bridko izkušnjo. V poplavi psiholoških pleonazmov, za katere se zdi, da jih avtorica precej intuitivno seje v filmsko celoto, svoj prostor dobiva tudi oris družbeno-socialne podobe dežele, a teme politično motiviranega terorja, razrednega prepada in neokolonializma igrajo postransko vlogo in niso vedno zadovoljivo utemeljene. Zato pa vsekakor velja izpostaviti prepričljivo in izrazno bogato karakterizacijo protagonistke, pa z otožnostjo, melanholijo in bridkimi emocijami prežeto melodiko izdelka, ki nadomešča in izpodriva filmski dialog, ter nenazadnje tudi precejšnjo vizualno ekstravagantnost, kar Mleko bridkosti karakterizira kot težek in židek film, ki pa z nekaj pozornosti in koncentracije gledalcu nudi močno in opojno cineastično substanco.

7/10

IMDb

27.09.2010

Jej, moli, ljubi

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Vnovičnega mesec dni trajajočega zanemarjanja bloga na žalost ne prekinjam z oceno posebej prepričljivega filma, je pa zato prepričljiva vsaj marketinška kampanja, ki dotični film na našem koncu propagira. Zijal sem z odprtimi usti, ko sem se ondan debelo uro pred predstavo komajda dokopal do, kakor se je zdelo, zlata vrednih kart in to na termin, ko sta bili predvajani dve projekciji hkrati. Papir je tekom filma pričakovano izgubil trofejni lesk, skoraj poltretjo uro dolga martra, posneta po memoarih ameriške pisateljice Elizabeth Gilbert, se je namreč izkazala za vse prej kot očiščevalno doživetje, ki pa, če ne drugega, krasno podčrtuje bedo kino sporeda v zadnjih tednih.

Tridejanka v ospredje peha uspešno in dobro situirano newyorško novinarko (Julia Roberts), ujeto v utripu vsakdana, ki se v iskanju smisla in eksistence za leto požene po svetu – jest v Italijo, molit v Indijo in ljubit na Bali. Nisem šovinist in zgodba o ženski, ki se skozi simbolne stopnje hedonizma, meditacije in lovljenja ravnotežja med predajanjem in samodržjem poskuša otresti zategnjenih arhetipskih spon in se v različnih družbah z različnimi vlogami trudi oblikovati novi, srečnejši jaz, je za moje pojme odlična platforma za interesantno in obravnave vredno tematiko, problem pa vidim v togem plastičnem okvirju, ki ga za namene moderacije stesa režiser in scenarist Ryan Murphy, saj se ta niti za trenutek ne prilega vsebini. Razvlečeno portretiranje v osnovi pretirano idealizira protagonistkino osebnost in preko meja dobrega okusa stereotipizira okolje, v katerega je postavljena, kar se rezultira v patetičnem moraliziranju, ki ga še nadalje stopnjuje tokrat izrazito slaba in neprepričljiva predstava Robertsove. Pohvalim tako lahko kvečjemu na čase koketen obrtni aranžma in v sivem povprečju zadušen doprinos posameznih akterjev stranskega ansambla, sicer pa Jej, moli, ljubi prej kot uokvirjena podoba travm in kompleksov sodobne ženske paradoksalno odzvanja kot Lawrence Arabski oholega feminizma, egocentričnosti in nestanovitnosti v odnosu do moškega.

4/10

IMDb

28.02.2010

Možje, ki strmijo v koze

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Zgodba o možeh, ki strmijo v koze, je štorija o bojda resničnem tajnem bataljonu ameriške vojske, ki se  je v sedemdesetih in osemdesetih ukvarjal z alternativnimi metodami vojskovanja ter se uril v miselnih trikih, s katerimi naj bi na bojnem polju brez težke mašinerije ukanil in razorožil nasprotnika. O bizarnem fenomenu nam razklada zaneseni reporter (Ewan McGregor), ki pred razočaranji vsakdanjika pobegne na Bližnji vzhod in se prilepi na podplate upokojenega operativca, zblaznelega, pardon, razsvetljenega jedi viteza (George Clooney), ki na odštekani puščavski odisejadi kani popraviti napake preteklosti, se soočiti s temačnim rivalom (Kevin Spacey) in priskočiti na pomoč otopeli semihipijevski vodji (Jeff Bridges).

Filmu se močno pozna, da je umeten zlepek nepovezanih poglavij konspirološke bukve raziskovalnega novinarja Jona Ronsona, saj ne premore tekočega vsebinskega toka in je bolj kot ne plastičen in nedorečen kolaž grotesknih peripetij, ovitih v meglenost in nedoumljivost. Rekel bi, da tovrstna ohlapnost in nekohezivnost v veliki meri botruje tudi k precejšnji tematski toposti in nedeterminiranosti, saj je edina oprijemljivejša kritika satirično naravnane komedije ustaljen in ne prav dobro utemeljen očitek ekspanzivni ameriški politiki in brezkompromisnemu vojaškemu posredovanju. Zato pa režiser Grant Heslov in scenarist Peter Straughan veliko več pozornosti konformno namenjata ekstenzivnemu karikiranju likov in treba je priznati, da jima z izkušenim in prepričljivim igralskim ansamblom pod palcem sekira pade naravnost v med. Kljub temu se izdelek ne more otresti naziva obešenjaškega črnohumornega šmorna in ne glede na šegavo držo in iskrivo spogledljivost pušča še za odtenek slabši priokus, kot ga je pred časom obetavna Nicholsova vojna farsa Wilsonova vojna.

5/10

IMDb