Arhiv za kategorijo Kritike E-I .

5.08.2011

Izvorna koda

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Režiser Duncan Jones sodi v gardo mladih angleških filmarjev. Predlani je presenetil s suverenim prvencem Mesec, v katerem je s portretom osamljenega in stravmatiziranega lunarnega delavca drezal z vprašanji manipulacije človeškega duha in telesa ter se s tem — vsaj za moje pojme — dostojno poklonil vesoljskim znanstveno-fantastičnim klasikam na čelu s Kubrickovo 2001: Odisejo v vesolju, Tarkovskiyjevim Solarisom in Scottovim Iztrebljevalcem. Svoje udejstvovanje sedaj nadaljuje s filmom Izvorna koda, ki je po tematski plati Mesecu sličen izdelek in je bojda celo drugo oglišče še nezaključenega avtorskega trikotnika, kar nenazadnje potrjuje tudi nezgrešljiva vez med vsebinskima strukturama filmov.

Zgodba se vrti okoli vojaškega operativca Colterja Stevensa (Jake Gyllenhaal), ki se prebudi na vlaku v Chicago. Okoliščine so milo rečeno čudne; njegov zadnji spomin je misija v Afganistanu, sedaj pa mu nasproti sedi neznana sopotnica (Michelle Monaghan), ki se predstavlja kot njegova sodelovka. Colter pretresen spozna, da se je znašel v telesu neznanega moškega, na vlaku pa kmalu zatem odjekne silovita eksplozija. Zmedeni vojak se znajde sam v tesnobni komori, edini stik s civilizacijo pa je zveza s poveljnico Goodwinovo (Vera Farmiga), ki mu postopoma izda, da je vključen v tajno operacijo, ki spominja na video igro in v kateri ga nepretrgoma injicirajo v vzporedna vesolja, da bi odkril, kdo je na vlaku podtaknil bombo. Colterju ne ostane drugega, kot da ponujeno nalogo sprejme in pri tem poskuša izbrskati, kako se je znašel v njej.

Na prvi pogled zapletena štorija gledalcu z vsaj malo koncentracije in potrpežljivosti ne predstavlja pretrdega oreha; za zdolgočasene bo nedvomno interesanten  in kratkočasen umski izziv, zajedljivi bodo v njej brez težav našli premnogo distrakcij in za malo malico pripravili ličen seznam neobrušenih robov končne sestavljanke, tisti bolj pozorni pa bodo znali razbrati iztočnice, ki jih Jones bolj ali manj posrečeno lansira in jih lahko v grobem razslojimo na motive eksistenčnega boja in družbene morale ter vršičke filozofskega diskurza o obstoju vesoljnih paralel in korelacij med njimi. Po tej tretji plati Izvorna koda vsekakor predstavlja spodoben umotvor, ki z več kot solidno obrtniško izrezljanostjo ponuja zadovoljivo filmsko doživetje, vendarle pa se ne uspem otresti občutka, da je Jonesu zmanjkalo ambicij, da bi film prignal do avtentične tesnobnosti in hipnotičnosti prvenca, in sposobnosti, da bi projekt zastavil obširneje in ga razvil v kompleksnejšo sliko. Kritično gledano je zato izdelek kar malce ponesrečen poskus piljenja avtorskega sloga, ki z epilogom prej kot ne nakazuje vdajo mainstreamu, v katerem pa ob bombastičnih spektaklih, kot je lanski Nolanov Izvor, Jones roko na srce s tako skromnimi in neelastičnimi zasnovami nima kaj iskati.

6/10

IMDb

19.10.2010

Grozljivo srečen

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Bizarnega trilerja danskega filmarja Henrika Rubena Genza z ironičnim naslovom se gotovo ne bi sramovala niti brata Coen, prinaša namreč prevetritev ene izmed tipičnih zgodb ameriškega vesterna, katere dogajalni prostor je prezrcaljen čez lužo na surovo dansko podeželje. Labilnega in impulzivnega policaja Roberta Hansena (Jakob Cedergren) kazensko premestijo iz Kopenhagna v obskuren blatni dol, kjer poskuša po črki zakona urejati nesoglasja in prestopke v samosvoji vaški skupnosti. A kmalu se nerodno vmeša v burne zakonske prepire med koleričnim rančarjem (Kim Bodnia) in njegovo spogledljivo ženo (Lene Maria Christensen), kar dogajanje postopno prevesi v nevrotično zablodo, kjer poglavitni vlogi odigrata Robertova skrivnostna preteklost in neobičajen kmečki kodeks.

Rubenu Genzu uspe obrabljeno in v različnih inačicah ničkolikokrat uprizorjeno štorijo o idealističnem šerifu, ki ga pogoltne barabinstvo in neotesanost ruralne pustote, efektno zaostriti s ščemečim suspenzom in obrisi predirljive srhljivke ter ga spretno popestriti s črnim humorjem, ki nemalokrat meji na grob sarkazem in čisti absurd. To groteskno mineštro za povrh zabeli še z globoko noirovsko spiralo, po kateri kot lutko spušča naivnega protagonista, stravmatiziranega z vprašanji etike, krivde in pravice. Tempo filma se od ležernega prologa odlično stopnjuje do intenzivnega razpleta, k čemur v odločilni meri pripomoreta eksotična in vpadljiva zvočna podlaga ter nestandardni obrtni prijemi in snemalne tehnike. Grozljivo srečen tako v resnici prav fantastično premeša karte žanrske dediščine, s čimer bi moral ugajati zagrizenim cinefilom, ter ob tem v postmodernistični maniri navrže osorno in prezirljivo kritiko družbene apatičnosti in izgubljene morale, kar bo bržčas po volji filmskim analitikom, ki manično oprezajo za sporočilnostjo in globljo tematsko doktrino.

8/10

IMDb

10.08.2010

Glasnik

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Glasnik je moralka o spopadanju ameriškega vojaka s posttravmatičnim sindromom iraške vojne, ki v ospredje peha zgovoren lik mladega operativca (Ben Foster), ki je po tragični peripetiji v boju poslan v domovino in tam premeščen v enoto za obveščanje svojcev o nesrečah vojakov. Videti je, da ga je življenje na fronti dodobra čustveno izmozgalo in le stežka se ponovno vklaplja v družbo, a si uteho kmalu poišče v ženi (Samantha Morton) enega izmed pokojnih vojakov, sčasoma pa razvije tudi pristno prijateljsko vez s svojim nadrejenim (Woody Harrelson). Ob tem na plan postopoma curljajo njegove trpke more iz vojnega vsakdana, ki se končujejo z razkritjem dramatične izkušnje, iz katere navkljub odlikovanjem ni izšel kot junak, pač pa kot ujetnik razjedajočih dvomov in psihičnih tegob.

Za režiserja Orena Movermana je Glasnik prvenec v tovrstni vlogi, saj se je v svetu filmske produkcije dosedaj preizkušal predvsem kot scenarist, po odpovedi nekaterih odmevnejših imen, ki so bila v igri za režijo, pa je tokrat dobil priložnost, da se dokaže tudi za kamero. Zaupani nalogi je brez dvoma kos in jo prav dobro opravi, a je na daleč jasno, da film bolj kot režija opredeljuje scenarij, ki ga je Moverman pripravil skupaj z Alessandrom Camonom; realizacija enkratne idejne zasnove, ki v protagonistu združuje perspektivo žrtve in priče gorja, je uvodoma vešča in ambiciozna, na žalost pa tekom filma bledi bodisi zavoljo premalo poudarjenih klimaksov bodisi zaradi pomanjkanja vsebinskih iztočnic, ki bi zvezno nadaljevale lucidno začrtan koncept. Bržčas se zato pozornost gledalca v večji meri preusmeri k opazovanju igralskih karakterizacij likov in pri tem v oči bode Harrelsonova prepričljiva interpretacija vase zavlečenega in kompleksov polnega poveljnika, ki v interakciji s Fosterjevo suvereno predstavo daje osnovo interesantnemu portretu introvertiranih posameznikov, ki drug v drugem najdeta zvestega in zaupanja vrednega tovariša. S končnega vidika tako tematska kompozicija sicer deluje kanec neusklajeno in neuravnovešeno, a lahko film zavoljo tehtnih premis kljub temu ocenimo kot povsem spodoben doprinos v zadnjem času ponovno popularnemu žanru vojnih dram in ga v več aspektih tudi na kvalitativnem nivoju spečamo z bolj prepoznavno Bombno misijo, kar se ne more šteti kot zanemarljiva pohvala.

6/10

IMDb

7.08.2010

Izvor

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Slišal sem ondan zbadljivo opazko, da je vzburjenje filmskih entuziastov okoli nove kreacije angleškega wunderkinda Christopherja Nolana primerljivo s kričečimi izbruhi najstnic ob premieri filma iz popularne vampirske sage. Neotesanosti navkljub gre primero oceniti kot tehtno in umestno, ozrite se vendar naokoli, in se povprašati o izvoru vsesplošne manije. Pogled na trendno krojačevo kolekcijo daje spodoben odgovor; zloglasni Izvor v eno sklaplja spektakularen portret razpetega protagonista, ki mu sledimo v Batmanovih novih oblačilih, in cikcakasto štorijo, reprezentirano v filmih Following, Memento in Skrivnostna sled, tako da je z mastno promocijsko zabelo vprašanje odziva filmske trume zares le retorične narave.

Pripoved preveva ideja o vdiranju v sanje drugih, kar pohlepnim šefom mogočnih korporacij omogoča zvito krajo važnih informacij iz podzavesti konkurenta. Z dobičkonosno obrtjo se s svojimi pajdaši bavi skrivnostni Cobb (Leonardo DiCaprio), čigar življenje pa je nasproti pričakovanjem vse prej kot z rožicami postlano; ob kiksu ga čaka krogla, onkraj dosegljivosti mala otroka, v podzavesti pa pokojna žena (Marion Cotillard). Izhod iz primeža poklicnega prekletstva mu naposled ponudi japonski industrijalec (Ken Watanabe), ki pa ne naloži le rutinske kraje, marveč mu zastavi nalogo, da v sanje novopečenega milijonarja (Cillian Murphy) zaseje absurdno idejo, da ta razpusti podedovan gospodarski imperij.

Kakor obelodani Cobb, smel podvig terja nevarno pot globoko v podzavest, predstavljeno s pretenciozno konvolucijo štirih nivojev sanj, kjer je vsak nivo labirint zase in se na vsakem čas pretaka počasneje. Zagoneten pripovedni poligon Nolan lušči sistematično in nazorno, prilagojeno najmanj zbranemu gledalcu v dvorani, ter tok dogajanja poganja z nabritimi akcijskimi figurami, za katerimi se skriva prenekater domiseln obrtni prijem, in zadovoljivo osnovanimi motivi protagonistovega razkola, ki zadevajo njegovo zmedeno podzavest, prepredeno z morami preteklosti in hrepenenji o svetli bodočnosti. Ob tem se vsebinski klobčič odvija s tečnim zanemarjanjem predstavitve in razvoja stranskih likov, kanček prenagljenim nizanjem klimaksov, kronično slogovno nedorečenostjo in hudo tematsko praznino, saj robustno interpretacijo sanj in zajedljivo vprašanje varljive realnosti prej ocenjujem kot Potemkinovo vas kakor mesnat preplet psihološke in filozofske snovi. Rekel bi, da Nolanu na čase zmanjkuje prostora pri trpanju svojega megalomanskega koncepta v normirane okvirje visokoproračunskega projekta ali pa je njegova idejna zasnova preprosto premalo domišljena, dekadi tesanja in piljenja navkljub.

Pa vendar še zdaleč ni vse tako klavrno, kot se kritično otepajoč navdušenih mnenj o presežnosti in prelomnosti izdelka naprezam naslikati. Slepomišil bi, če bi tajil, da je Nolanu z žanrskimi postavkami heista in misterija uspelo pretkano prikriti od vsega hudega zguncano šablono znanstveno-fantastičnega spektakla in požlahtniti njeno tvar, s kompleksnimi idejnimi zametki dodobra razvneti domišljijo gledalcev in le-te posredovati z vedrim in špasnim fluidom,  predvsem pa z relativno skromno in zadržano rabo računalniških efektov demonstrirati, da je dandanes še vedno moč sproducirati vratolomen filmski tobogan, ki ne izgleda kot digitalno zmanipulirana eksplozija konsumne koruze. In zavoljo tega me ob Izvoru konec koncev ni sram zamaknjeno zavzdihniti kot raznežena najstnica ob pogledu na postavnega krvosesa.

8/10

IMDb

22.07.2010

Greva

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Simpatični detour priznanega angleškega cineasta Sama Mendesa z nevpadljivim in ne preveč posrečenim slovenskim prevodom je zgodba o zaljubljenem paru, Burtu (John Krasinski) in Veroni (Maya Rudolph), ki v svojih tridesetih pričakujeta prvorojenko. Neustaljena, neizkušena in finančno nepreskrbljena špekulirata na pomoč Burtovih staršev (Catherine O’Hara in Jeff Daniels) iz Kolorada, ki pa na njuno presenečenje napovesta odhod v Evropo. Odločita se, da si dom poiščeta drugje in mahneta jo na izlet širom po Ameriki k starim znancem in prijateljem, da bi našla primerno okolje za vzgojo svojega otroka. Kljub navidezni neplodnosti in naivnosti njunega popotovanja ju to sooči z vprašanji lastne identitete ter ju ob srečanjih z bolj ali manj ekscentričnimi pogledi znancev na starševstvo postopno usmerja k pomembni ugotovitvi, da si mora dom vsak po svojih željah urediti sam.

Hitro postane jasno, da je Greva precejšen odmik iz Mendsovih dosednjih ustvarjalnih okvirjev. Zračnejša in veliko manj zapletena narativna kompozicija, kot smo jih vajeni, se z lahkotno ironičnim tonom sijajno poda svobodnjaškim maniram žanrskega filma ceste, ki mu Mendes z vpeljevanjem interesantnih likov, ki se izmenjaje vklapljajo v doživetja glavnih protagonistov, tudi konceptualno nadvse zvesto sledi. Na drugi strani bi bilo napak reči, da se avtor oddaljuje od svojih ustaljenih tematskih premis, ni namreč težko ujeti vzporednic prav z njegovo zadnjo študijo ameriškega predmestja, Krožno cesto, kar pomeni, da nam je v obed ponovno ponujen izostren, občutljiv in izredno pronicljiv portret mladega para na križišču mladostne brezbrižnosti in odgovornosti, ki jih prinaša družina. Vendarle pa se darežljivost filma v celoti ne skriva le v avtorjevem lucidnem poigravanju s slogom in na mestu je izpostaviti še druge atribute te iskrive in dopadljive komične drame, v prvi vrsti duhovit scenarij Davea Eggersa in Vendele Vida, všečno karakterno igro glavnih akterjev pa nezanemarljiv karikaturni doprinos stranskih igralcev ter nenazadnje tudi omamno fotografijo in okusno izbrano glasbeno podlago. Morebiti bi nerazpoloženega gledalca utegnil zmotiti kanček predvidljiv tok in konvencionalen razplet, a sam vztrajam pri mnenju, da je Greva sila samovoljen in svojeglav filmski bonbon, ki predstavlja prijetno, a žal spregledano presenečenje, ki sem ga tudi zato dolžan na vsak način priporočiti v ogled.

7/10

IMDb