Arhiv za kategorijo Kritike 1-D .

7.10.2010

Adžami

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ustvarjalci širom sveta so v zadnjih letih spletli pomenljiv venec filmskih prikazov življenja v zanikrnih predelih velemest, ki jih – pa naj gre za južnoameriško favelo (Božje mesto, Elitni vod, Mesto mož), severnoameriški geto (Fantje iz soseščine), afriški slum (Jerusalema, Tsotsi) ali evropsko urbano džunglo (Sovraštvo, Rane, Gomora) – prežema krvavo nasilje, ulični kriminal in zajedljiva revščina. Podobno kot večina zgoraj pripetih filmov je tudi izraelski Adžami, ki je poimenovan po četrti telavivskega okrožja Jaffa, nastal iz prve roke, z neprofesionalnimi igralci in filmskimi zanesenjaki pod taktirko tovarišev Scandarja Coptija in Yarona Shanija, ki sta drugačnih veroizpovedi, kakor se za film, ki med drugim polemizira konflikte med judovsko in muslimansko vero, nenazadnje tudi spodobi.

Pripoved je razdeljena v pet poglavij in predstavi vidike različnih posameznikov o vsakdanu v Adžamiju, s čimer avtorja spretno osvetlita sicer težko opisljivo versko, kulturno in nacionalno raznolikost mestnega predela. Široka tematika je oprta na motivih obračunavanja tolp in klanov, krvnega maščevanja, neučinkovitosti policije, narodnostno motivirane agresije in z drogo povezanega kriminala ter se ukvarja z različnimi aspekti prijateljskih, ljubezenskih in sorodstvenih razmerij. Copti in Shani naracijo oblikujeta tako, da v pretežnem delu filma z naturalističnim, malodane dokumentarističnim slogom zložno opisujeta in nemo upodabljata, proti koncu pa posamezne zgodbe za moj okus malce naglo spneta, kar naslikani podobi razmer v mestu sicer ne škodi, pa tudi prevelikega vpliva na predirljivost epiloga k sreči nima. Prav tako neumestno se mi zdi film poniževati zavoljo najmanj izpostavljene vloge med letošnjimi tujejezičnimi nominiranci za prestižni zlati kipec, njegovo pronicljivost, kredibilnost in prepričljivost pa bržčas še najbolje opišem, če ga velikodušno postavim prepoznavnejšim in odmevnejšim žanrskim predstavnikom ob bok.

7/10

IMDb

2.10.2010

Čudoviti lisjak

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ameriški auteur Wes Anderson si je s pronicljivimi kreacijami, ki nabite s humorjem in ekstravaganco praviloma preganjajo teme družinske disfunkcionalnosti, pridobil lep krog zvestih oboževalcev, za katere je tokrat pripravil prav posebno obrtno poslastico — to je na podlagi stop-motion animacije posneto štorijo o pretkanem gospodu Lisjaku (George Clooney), ki bo brez dvoma šla v slast tudi mlajšim nadebudnim filmofilom. Fantastični zvitorepec je bil svoje čase drzen lovec na kokoši, pa mu je ženkica (Meryl Streep) skupaj z novico o naraščaju navrgla še ultimat o manj nevarni zaposlitvi in življenju v zahojeni podzemni luknji. Dvanajst lisičjih let pozneje je možu naposled dovolj skrivalnic in soprogo prepriča v selitev na fin, razgleden grič, ki pa se nahaja prav na robu posestev treh skopih farmarjev, Grduha (Robin Hurlstone), Grdavša (Hugo Guinness) in Grdina (Michael Gambon). Upokojeni tat jim jo ob prvi priliki zagode, srd in jeza kmetijskih mogotcev, ki se z nebrzdano maščevalno slo poženejo za njim, pa na rob prepada porine kar celo gozdno periferijo.

Jedro fletne pripovedi o požrešnosti in pohlepu si je Anderson sposodil iz filmu istoimenske bukve Roalda Dahla in z dodatkom lastne zasnove in razsnove fabulo razširil na zabavno basen o tleči iskri neizživetega in v normirane družinske okvire ujetega samca. Dodelan scenarij je prepreden s pestro situacijsko komiko in ob pomoči slikovite palete karikiranih likov navrže kopico interesantnih motivov in tem, zvezanih s familijo in skupnostjo, pa tudi slogovno in obrtno je film vse poln inovativnih in domiselnih prijemov, ki vnovič izžarevajo avtentičnost avtorjevega ustvarjanja in hkrati kažejo, kako bogate in raznolike scenske in likovno oblikovne možnosti dopušča tehnika fragmentarne animacije. Verjetno sem slavospevu dolžan dodati tudi pohvalo silno posrečene sinhronizacije, ki so jo menda kosoma opravili kar zunaj studia, ter v povezavi z njo kajpada tudi odlične glasbene podlage, za konec pa naj morebiti še enkrat podčrtam pretanjen koncept filma, ki animiranosti in živalski figurativnosti navkljub odseva jasen in prodoren družbeni portret in s tem do potankosti uteleša sicer oguljeno frazo o vsegeneracijski priljudnosti risanih celovečercev.

8/10

IMDb

21.08.2010

Cesta

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ameriški pisatelj Cormac McCarthy je v sedmi sferi znan predvsem kot avtor romana Ni prostora za starce, ki sta ga brata Ethan in Joel Coen pred tremi leti pretopila v nepozabno cineastično mojstrovino istega imena, medtem ko v literarnem svetu bržčas najvišje kotira z romanom Cesta, ki je bil ovenčan s Pulitzerjevo nagrado in je pod taktirko Johna Hillcoata nedavno prav tako dobil mesto na celuloidnem traku. Producenti so avstralskega filmarja za režijo bojda pooblastili na rovaš poetično surove podobe njegovega skoraj kultnega vesterna Ponudba, čigar fatamorganična zgodba je plod domišljije znamenitega glasbenika Nicka Cavea, ki se pri Cesti podpisuje pod glasbeno podlago.

Zapis obtežujem s podatki, da bi nakazal ton, ki preveva film, kakor tudi da bi opozoril na vsebinsko preprostost zgodbe, saj ta glede na navedeno ni presenečenje; nepojasnjena kataklizma Ameriko transformira v prašno pustoto, po kateri jo maha shiran možak (Viggo Mortensen), ki se, ironično, lunatično upira ideji samomora in svojega stravmatiziranega sina (Kodi Smit-McPhee), izogibajoč se kanibalističnim plemenom, ki prečesavajo krajino, vleče proti jugu, tja dol, v obljubljeno deželo. Vceplja mu status poosebljenega upanja, celo božanstva, in ga uči o dobrem in zlem, o etiki in moralnem kodeksu, za katerega je očitno, da je v stvarnosti ostal zgolj privid, in ga v trpki agoniji naposled krši tud sam. In vendar, fantič je dovzeten, empatičen, občutljiv in neomadeževan ter v otroški iskrenosti in igrivi zvedavosti odgovorno sprejema vlogo nosilca mističnega ognja, ki je, kakor se zdi, za človeštvo zadnji žarek sonca.

Hillcoatova balada je gotovo ena najbolj otožnih in elegičnih predstavnic filmskega žanra postapokaliptičnih distopij, čigar primerke v zadnjem času srečate, kamor se obrnete; zmrdujoč nad vratolomnimi akcijskimi zablodami, kot je Marshallov Sodni dan, se raje pretika med motiviko Meirellesove Slepote, Shyamalanovega Dogodka in Darabontove Skrivnosti megle, ki korajžno študirajo človeško naravo in dehumanizacijo ob nenadnem razpadu družbe. Vendarle pa Cesta za razliko od njih ne trpi za sindromi vsebinske nesoglasnosti, tematske upehanosti in obrtne pretencioznosti, nego se z zdravo odmerjenimi akcijskimi vložki, ki služijo bolj elektrenju ozračja kot stopnjevanju zgodbe, in s slogovno enotnostjo zvočnosti in vizualizacije zbrano posveča melanholičnemu portretiranju oparjenega planeta ter se tako s širšega ekološkega in socialnega vidika približuje srhljivim in morastim napovedim zemeljske bodočnosti, ki pa jih, podobno kot Cuarón v Otrocih človeštva in kakor je v izdelkih te sorte tudi sicer navada, zaključuje plemenito in optimistično, s semenom človečnosti na dlani.

8/10

IMDb

4.08.2010

Beli trak

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Avstrijski auteur Michael Haneke slovi po zagonetnih moralkah, v katerih navadno ostro in efektno polemizira teror, nasilje in strah. Med njegove najodmevnejše in mednarodno najprepoznavnejše izdelke se uvrščajo Nenavadne igre, Učiteljica klavirja in Skrito, s pretresljivo dramo Beli trak, postavljeno v severnonemško vasico na predvečer prve svetovne vojne, pa Hanekejev opus ne dobiva le nove skladne figure, nego pravi monument njegovega večdesetletnega cineastičnega udejstvovanja.

Skozi zgodbo nas popelje pripoved zadržanega vaškega učitelja (Christian Friedel) o prečudnih peripetijah v odmaknjeni kmečki skupnosti, ki jo usmerjata pohlepni baron (Ulrich Tukur) in dosledni pastor (Burghart Klaussner). Šokantni misterij načnejo nepojasnjene okoliščine zdravnikove (Rainer Bock) nesreče pri jahanju, nadaljujejo pa tragična delovna nezgoda, neotesano trpinčenje baronovega sina (Fion Mutert) in bolestno izživljanje nad duševno prizadetim dečkom (Eddy Grahl). Medtem ko se vasica utaplja v strahu in sumničavosti, se v ospredje postopoma prebija zlovešča slika skrivnostnega zavezništva vaških otročajev.

Haneke si z dogajalnim prostorom pripravi večrazsežen poligon, v katerem na eni strani razkriva podobo avtoritativnega in konservativnega patrirarhalnega ustroja ter z njim povezane trde in kaznovalne vzgoje s stalnim vcepljanjem krivde in občutka manjvrednosti, na drugi pa subtilno razvija teme razredne in medrazredne hinavščine in netolerantnosti, ki jim botrujejo podeželska surovost, nevoščljivost in maščevalnost ter gosposka vzvišenost, prezirljivost in nesočutnost. Ko je prst naposled očitneje uperjen v otroško introvertiranost, agresivnost in izpirjenost, vse kaže na grozljivo rojstvo zla, film pa z obzirom na časovno umestitev postane miniaturni portret togosti in represivnosti nemške predvojne družbe, ki je po aluzijah sodeč pripeljala do pogubnega medvojnega vzpona nacistične ideologije in okrutnih grozodejstev druge svetovne vojne. Avtor s premišljeno karakterno kompozicijo medsebojno in večstransko uskljajuje provokativne premise in z domiselnimi simbolističnimi vinjetami podčrtuje svoja sporočila, predirljiv razvoj dogodkov pa ostro in dih jemajoče izpostavlja neizbežnost izkrivljene prihodnosti.

Hanekejev projekt se je bojda razvijal dobro dekado in bil uvodoma začrtan kot mini-serija, a je na koncu dobil formo zaokroženega celovečerca v trajanju poltretje ure, kar mu, če ne drugega, zagotavlja višjo izklicno umetniško ceno. Ta skokovito narašča s presojo poljubnega obrtnega aspekta, med katerimi gre v prvi vrsti izpostaviti domišljeno dramaturgijo, suvereno režijo in na več mestih izredno pomenljivo narativno izpeljavo, preveč pa se ne sme zanemarjati niti krasne črno-bele fotografije in taktne glasbene podlage, ki sta v celoti podrejeni sintezi srh vzbujajoče morbidnosti in anksioznosti. Iz teh razlogov lahko Beli trak označimo kot enega najprepričljivejših cineastičnih prispekov zadnjih let, ki po zanimivosti, kompleksnosti in dovršenosti brez težav parira famoznim pokrajinskim sagam, kot sta Bertoluccijevo Dvajseto stoletje in von Trierjev Dogville, ter Hanekeja, znanega kot zadržanega in antipopulističenega filmarja, končno postavlja na veliki oder in vnovič potrjuje njegove kvalitete.

9/10

IMDb

20.07.2010

Alica v Čudežni deželi

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Režiserja Tima Burtona poznamo po dobro začinjenih cineastičnih mineštrah, ki sestavine navadno črpajo iz bolj ali manj znanih literarnih predlog, a ne glede na to z žgečkljivim vonjem in nenavadnim okusom po pravilu nosijo močan avtorski pečat. Kakopak ni nič drugače z adaptacijo pravljičnih zgodb izpod peresa Lewisa Carrolla, obče znane Alice v čudežni deželi in njene manj prepoznavne kontrastne inačice Skozi zrcalo, ki opiše pobeg devetnajstletne Alice (Mia Wasikowska) iz zapete in konforme viktorijanske zabave v raztreseni in kaotični Spodnji svet. Odkar je temu s svojo zlobo in napuhom zavladala Rdeča kraljica (Helena Bonham Carter), ustrahovani prebivalci čakajo na izpolnitev prerokbe in prihod dekleta, ki bo ugnalo kraljičino zloveščo pošast, zato na zmedeno Alico polagajo vse svoje upe. Mlada in neodločna deklina mora tako ob pomoči Norega klobučarja (Johnny Depp) in njegovih somišljenikov prijeti kraljevi meč in v dobrobit sebe in čudežnega sveta izpolniti nalogo, ki ji je bila usojena.

Potrebno je poudariti, da je Burtonov film prava obrtna mojstrovina. Posnet pred zelenim zaslonom, kombiniran z računalniško animacijo in naknadno pretopljen iz običajnega v tridimenzionalni format skupaj z avtorjevim ekstravagantnim umetniškim slogom, ki često meji na popolno bizarnost in grotesknost, predstavlja več kot imenitno vizualno poslastico inovativnosti lačnemu gledalcu. Korak z Burtonovo vizijo živopisanega, šegavega in ljubko trčenega sveta uspe brez težav držati njegovemu preizkušenemu ansamblu, kakor tudi dobro izbranim nabornikom, med katerimi gotovo izstopa Wasikowska s suvereno upodobitvijo protagonistkinega osebnostnega zorenja. Kljub lucidno zamišljeni in v filmu prepričljivo izpeljani osnovni premisi dekletove emancipacije in osamosvajanja pa se ne morem otresti občutka, da prav na vsebinskem nivoju Burton s svojo scenaristično ekipo doživlja največji krč, zakaj zdi se, da fabula le linearno poravnava neurejene koščke Carrollove pripovedi in precej umetno povezuje špasne peripetije nevsakdanjih likov, na žalost pa ne prinaša ničesar izrazito dramatičnega in klimaktičnega. Bržčas hudomušna karakterna štorija, ki jo ponuja film, marsikomu zadostuje in strinjati se moram, da nemara celo predstavlja najboljši približek idealu ekranizacije Carrollovih knjig, pa vendar me jezik premočno srbi, da ne bi dodal, da so nekatera Burtonova prejšnja dela najzgovornejši dokaz, da taka oživitev pač ni avtorjev končni domet.

7/10

IMDb