22.07.2011

Kung fu panda 2

Objavljeno v Kritike J-N avtor Jan G.

Prav dobro se spominjam, kako sem pred dvema letoma bentil in srborito mlatil po DreamWorksovi uspešni in obče priljubljeni kreaciji Kung fu panda, za katero se danes zdi, da bo prerasla v novo neutrudno risano serijo. Takrat in še večkrat kasneje sem jih slišal, da sem pristranski, neobjektiven, celo zategnjen, češ da animacijo po vsebinski plati sodim preveč resno, kritično in enoznačno. Film sem kasneje videl še enkrat ali dvakrat ter ob njem ostal neomajen, zvest svojim prvotnim argumentom in občutkom, a je prav, da jih ob ogledu drugega dela, preprosto imenovanega Kung fu panda 2, vnovič postavim na zaslišanje.

Nadaljevanje zgodbe je, potem ko si je nenasitni in lenobni panda Po (Jack Black in Klemen Slakonja) v prvem delu prislužil naziv zmajskega bojevnika, v resnici povsem na dlani. Naravno vprašanje je, kdo Po sploh je in od kje se je vzel, zakaj očitno je, da vaški gostinec, gosak Ping (James Hong in Iztok Valič), pri katerem je odrastel, ne more biti njegov pravi oče. Vzrok za Pojevo brskanje po lastni preteklosti se skriva v prihodu častihlepnega pava Shena (Gary Oldman in Uroš Smolej), ki poseduje uničujoče strelno orožje, s katerim preti širni Kitajski in veščinam kung fuja. Da bi ga ležerni bajsi ugnal v kozji rog, mora namreč najprej poiskati svoj duhovni mir in priklicati dogodke iz ranega otroštva, pri tem pa mu ob bok stopijo novi in stari kompanjoni.

Osnovna fabula je tako pravzaprav na las podobna tisti iz prvega dela; kljub temu da si je Po pridobil spoštovanje mojstrov borilnih veščin in se v zavesti ljudi vkoval kot zvezdniška ikona, ostaja navzven radoživ in dobrovoljen, v sebi pa frustriran in nesiguren vaški posebnež. Pustolovščina, ki jo pandi začrtata scenarista Jonathan Aibel in Glenn Berger, je torej vnovični vzpon zapostavljenega junaka in nova variacija štorije o malem človeku, ki z delom, zagnanostjo, trudom in predanostjo doseže vrtoglave cilje, ki mu jih je zastavila usoda. Vse lepo in prav, zakaj pa ne, da le ne bi bila interpretacija, slično kot v prvem delu, tako lahkomiselna in pedantno zaverovana v ljubek in srčkan prikaz junaka, ki pretežno jamra, jé in stežka dvigne svojo debelo rit, se, ko gre zares, skriva za tovariši, ki garajo namesto njega, nazadnje pa z nekaj talenta in veliko sreče oblizne smetano in pogoltne češnjo. Ne rečem, da nisem težak, tečen in preobremenjen s takimi in drugačnimi družbenimi paradigmami, toda le kdo mi lahko oporeka, da mlajše občinstvo ni oprezno in dovzetno za vzore, ki jih promovirajo gibljive slike?

Na srečo je tu še boljši kos filma — animacija. Dolgoletni vajenki Jennifer Yuh je bilo zaupano koordiniranje obrtnih aspektov in glede teh — verjemite, če morete — nimam nikakršnih pripomb. Film si je bilo, pričakovano, moč ogledati tudi v treh dimenzijah, a sem, vraga, to doživetje v kinu zamudil. Kljub temu sem naravnost užival v načarani fatamorgani toplih barvnih odtenkov, ki prepričljivo ujame kuliso starodavne Kitajske in navdušuje z brezhibno koreografijo bojev. Nemalo je zabavnih in bistro stesanih vinjet, ki se često spotikajo ob popkulturne konfine, poleg plastičnega sloga digitalne animacije pa pozornost pritegne ekstravagantna uvodna sekvenca in navidez klasično animirani inserti Pojevih sanj in spominov. In vendar se kljub nebrzdani in malodane sramotni razneženosti nad animirano kreacijo tudi tokrat ne nameravan ukloniti zabavljaškemu sladilu, ki je ob dobri marketinški kampanji brez težav ujelo bogat finančni izkupiček prvega dela, in tako ostajam trmasto zaprisežen h kritiki ideologije izdelka, dasiravno bo morebitni bralec moje prepričanje posmehljivo prezrl ali pa se nemara celo objestno spravil nadenj.

5/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

24 komentarjev

  1. filmoljub pravi:

    Takrat in še večkrat kasneje sem jih slišal, da sem pristranski, neobjektiven, celo zategnjen,

    Od mene že ne. :cool: Nisem pričakoval, da bi (katerikoli) drugi del presegel izvirnik, a še vedno vztrajam (vsaj) pri tem, da ima prvi del (razen sijajne animacije) ene bolje karakteriziranih likov daleč naokrog. Dustin Hoffman kot Shifu mi je preprosto sijajen, dočim je Po tako ali tako že od začetka nastajal z glasom Jacka Blacka v mislih animatorjev.

    p.s. Pa pazi, zdajle bo iz sosednjega
    bloga verjetno uletel na glas misleči Sinhro-Man, branilec svete glasovne substance izvirnikov in veliki načelni nasprotnik poslovenjenih animirank. Repent yourself!

    22.07.2011 ob 15:29

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Zaenkrat originalni sinhronizaciji drugega dela nisem prisostvoval, ker sem si ogledal poslovenjeno različico. Bral pa sem o njej in večinoma so jo hvalili, tokrat predvsem Garyja Oldmana v vlogi pava. Vokalna zasedba je zares zveneča, tudi na njej čepi dobro podmazana promocija filma. Sicer pa moram povedati, da je tudi slovenska sinhronizacija — kot je zadnje čase stalna praksa — zelo solidna, povsem spodobna in zame docela nemoteča.

    22.07.2011 ob 15:38

  3. Alex van der Volk Alex van der Volk pravi:

    Hm, nekako sem tudi jaz zasledil, da naj bi tale sequel presegel prvega, ampak resnici na ljubo se meni ni zdel nič posebnega. Stokrat sreča tistega frdamanega pava (škoda da je nam (odraslim) gledlcem od vsega začetka jasno kaj je naredil, ko je slišal za prerokbo in kaj je naredila njegova mama – Mojzes style) in šele na koncu zbere dovolj notranje moči ali česarkoli že, da lahko odbije tisto frdamano orožje in doseže pravico. Da o koncu sploh ne govorim, ki je bil zame totalno brezvezen in prav tipično h’woodsko nastavljen za Kung fu pando III. Če je njegov oče bil ves čas živ in če je res takšen mojster kung fuja, kot ga želijo prikazati, zakaj se ni nikoli potrudil najti ženinega in otrokovega trupla ter ju vsaj pokopati? In še bi lahko našteval.

    Prav obratno od te risanke pa sem v istem tednu pogledal tudi Cars II. in čeprav se morda ne boš strinal z mano (Filjmoljub pa najbrž še manj), se mi je dejansko zdel boljši od enke. Enka je pač bila zgolj risana predelava Doca Hollywooda (Michael J. Fox na poti v H’wood naleti na vukojebino, kjer sodniku zruši ograjo in bla, bla, bla), medtem ko nam sequel prinaša dve sicer precej ločeni zgodbi, ampak hkrati tudi dober zaplet in precej več akcije, smeha in druge zabave napram prvemu delu.

    23.07.2011 ob 17:31

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    Res, nad DreamWorksom sem ponavadi bentil prav zavoljo stalnih nadaljevanj in nategovanj, zadnje čase pa malce nejeverno opazujem, kaj se dogaja pri Pixarju. Tudi zato se mi Cars II ni posebej mudilo ogledati, pa še napovednik me ni ne vem kako navdušil, a si mi pravkar precej dvignil apetite. Prvi film sem sicer ohranil v lepem spominu, čeravno ga mnogi označujejo za najslabši Pixarjev celovečerec — po svoje sem bil tudi zato presenečen, da so ga pognali v drugo. Upam na najboljše. :P

    23.07.2011 ob 17:46

  5. nevenka nevenka pravi:

    Drugega dela še nisem šla gledat.
    Sem pa zato videla Pingvine gospoda Popperja. Samo zaradi pingvinov. In cel film sem se bala, kdaj se bo Carry začel pačiti…pa se je še kar dobro držal.
    Pingvini so pa tako kjut…da se komaj spomnim za kaj je že šlo… :-)

    23.07.2011 ob 18:20

  6. Jan G. Jan G. pravi:

    :D

    23.07.2011 ob 20:40

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Jan, Cars je meni mojstrovina, Cars 2 pa ena slabših risank, kar sem jih videl v zadnjem času.

    Panda 2 pa ti je slaba zato, ker si ruknil sinhro, saj so prav originalni glasovi eden izmed razlogov zakaj je ta risanka presežek.

    23.07.2011 ob 21:15

  8. filmoljub pravi:

    I hate to be right. :???:

    23.07.2011 ob 21:47

  9. Jan G. Jan G. pravi:

    No, Cars 2 si bom ogledal, brž ko bo prilika. Glede Kung fu pande 2 pa mislim vem, da me ni motila slovenska sinhronizacija, ampak vse kaj drugega, kot sem zapisal zgoraj. Nenazadnje, izvirnik sem si najprej ogledal v originalni različici in si osnovno mnenje o filmu, ki sedaj prerašča v serijo, ustvaril povsem neodvisno od slovenske sinhronizacije.

    Naj na tem mestu poudarim še, da se mi zdijo izvirni glasovi v prvem delu prepričljivi in verjamem, da je temu tudi v drugem delu tako. Hkrati naj izrazim mnenje, da je povsem normalno in logično, da slovenska (ali katerakoli druga) glasovna predelava ni na isti ravni, saj iz popolnoma jasnih razlogov ne more biti, da pa je kljub temu v obeh delih dobra in kar se da iznajdljiva.

    23.07.2011 ob 22:18

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ampak a ni nepošteno, da recenziraš slovenski rimejk ne pa originala?

    24.07.2011 ob 01:43

  11. filmoljub pravi:

    There we go again. :roll:

    24.07.2011 ob 09:09

  12. Jan G. Jan G. pravi:

    Iztok, ne vidim razloga, zakaj bi bilo to na kakršenkoli način nepošteno ali sporno; pravzaprav je to edina različica, ki si jo v Sloveniji trenutno lahko pošteno in nesporno ogledaš.

    Zagotavljam ti, da sinhronizacija nima nobenega vpliva na moje mnenje o zgodbi, ki jo kritiziran, niti ne na mnenje o animaciji, ki jo hvalim. Se pa zavedam, da obstaja vidik filma (beri glasovna karakterizacija), ki ga nisem komentiral — v resnici namenoma, ker sem slovensko sinhronizacijo omenjal že ob prvem delu in tokrat ni bistveno drugačna, originalne pa ne poznam in je posledično ne morem soditi. Se pa opravičujem, če je zavoljo tega moj zapis docela irelavanten.

    24.07.2011 ob 09:09

  13. filmoljub pravi:

    Prosim, ne se pustit sprovocirat naključnemu umskemu dislektiku z Dunning-Krugerjevim sindromom, ki po milijardi videnih filmov resnično nima pojma o njih ter po 27 letih bloganja ne zna napisati smiselnega stavka v maternem jeziku. Jp, prav ste prebrali. Tvoji filmski zapisi so vse prej kot irelevantni. (Ne glede na subjektivni okus in to, ali z vsem napisanim kdo docela soglaša ali ne.) Razen s tem se bolj ali manj vsi (razen nekega uglednega filmskega retardista) objektivno strinjamo tudi s tem, da je slovenska sinhronizacija risank sčasoma postala res spodobna, mestoma celo zelo dobra. Sam lahko suvereno povem, da jezikovna različica pri nobeni celovečerni animiranki (in v obeh inačicah sem jih primerjalno gledal kar nekaj: veliko več, kot sem o njih pisal na blogu) ne igra odločilne vloge pri vrednotenju izdelka kot celote.

    Ministrstvo za zdravje opozarja:
    POSLEDICE SO NE UMNE
    Uporabite kondom!

    24.07.2011 ob 13:24

  14. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Jan, sporno je z vidika, da ne oceniš originala, torej da ne dobiš v oceno tega, kar je pripravil izvirni avtor, ampak le to, kar so porimejkirali slovenski distributerji. Ne gre samo za glasovno karakterizacijo, gre tudi za same dialoge in dejansko tudi za scenarij, ki v slovenski obliki pri mnogih risankah povsem izgubi originalni pomen, saj večkrat spremenijo vse. Risanke niso le podobe, so tudi marsikaj drugega, kar naš sinhro popači, saj je v prvi vrsti narejen za otroke, kar pomeni, da ven vržejo skoraj vse, kar so v Hollywoodu dodali za odrasle.

    24.07.2011 ob 18:23

  15. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Da je samo sinhro edina kino različica, pa je itak čista diktatura, o kateri ne bom zgubljal besed, ker ni vredno in očitno ob živce spravlja le mene.

    24.07.2011 ob 18:26

  16. Jan G. Jan G. pravi:

    Iztok, razumem, kaj te moti, toda slovenski sinhronizatorji risanke “porimejkajo” po naročilu slovenskih distributerjev s polnim dovoljenjem producentov. Inačica ostaja last studia in se jo kot tako promovira, ne predstavlja nikakršne priredbe in jo smatramo za isti film, ne pa nekaj tretjega, izkrivljenega. S tega vidika v svojem početju ne vidim ničesar spornega.

    V kolikor je sinhronizirana verzija edina kino različica, razkači tudi mene, tako da tu nisi edini. Se je pa Kung fu panda 2, tako kot tudi večina ostalih risank v zadnjem času, predvajala tako v slovenščini kot angleščini, kar je primerno in pošteno. K temu je treba dodati dvoje; prvič, zaradi nerazpoložljivosti dvoran, opremljenih s 3D tehnologijo, so 3D projekcije izključno sinhronizirane, in drugič, po nekaj tednih predvajanja se v kinu vrtijo le še sinhronizirane različice. Oboje je zavoljo pomanjkanja kapacitet oziroma rentabilnosti do neke mere razumljivo, čeprav bi se sam vsaj ideološko zavzel za to, da bi zakonsko poleg sinhronizacije risank predpisali tudi zahtevo po sočasni razpoložljivosti obeh različic. Pravim ideološko, ker verjamem, da bi bili kompromisi za udejanjene tega že na ravni distributerjev in kinematografov, kaj šele kaki drugi, bržčas povsem utopični.

    Tako me naposled — če dovoliš, da sem iskren — še najbolj moti tvoja neomajna vera v pokvarjenost slovenske sinhronizacije. Glede na tvoje kategorično zavračanje slovenskih različic dvomim, da si v zadnjih nekaj letih sploh videl kakšno in morebiti ne bi bilo slabo, da tu in tam vzameš v zakup obe inačici, da bo tvoja kritika sinhronizacije aktualizirana in v skladu z dejanskim stanjem. Če ostane tvoje prepričanje enako in podprto z dobrimi argumenti, pa ga bom na vsak način poskušal spoštovati.

    24.07.2011 ob 19:06

  17. nevenka nevenka pravi:

    Mene sinhronizacija risank ne moti, bolj me moti, ko sedim v kinu in mama nadebudnežu poleg sebe ves čas na glas prevaja, kaj je kdo rekel, kot da kokičarji ne delajo dovolj kravala. In naše sinhronizacije so pravzaprav čisto fajn, celo prevajalci se potrudijo prevajati smešne dialoge, z našo domačo humorno logiko, ki uporablja domače besedne igre.
    Osebno sem velika ljubiteljica Ledenih dob, ne glede na to, koliko so vam, ki ste bolj strokovni,všeč. Pod strokovno: “jp, prav ste prebrali”, ne vštevam.

    Ne bi pa prensla, da bi sinhronizirali igrane filme. K določenemu obrazu sodi čisto določena barva glasu, čisto določen način izgovorjave, vse tisto, kar je igralčeva identiteta in kvaliteta. In to želim dobiti neokrnjeno.

    24.07.2011 ob 19:26

  18. Jan G. Jan G. pravi:

    Se strinjam, vsekakor je priredba humorja našemu okolju (v zdravi meri, kot velja za vsako reč, se razume) značilnost dobre sinhronizacije. Na vsak način pa pritegnem tudi tvojemu mnenju glede sinhronizacije igranih filmov.

    24.07.2011 ob 19:38

  19. filmoljub pravi:

    Saj nikakršnega govora o opciji sinhronizacije filmov sploh ni (in prepričan sem, da tega tudi nikoli ne bo, iz evidentnih razlogov), samo neki trmasti recenzist vztrajno posplošuje in meša jabolka in hruške, da bi z vodo na svoj mlin “podkrepil” svoje kratkovidne in docela načelne idiotizme.

    24.07.2011 ob 20:14

  20. Jan G. Jan G. pravi:

    Mja, pravzaprav so na vsesplošno grozo svoj čas natolcevali celo o te sorte rečeh. Jasno je, da je sinhronizacija risank ena, sinhronizacija igranih filmov pa popolnoma druga stvar in tudi sam verjamem, da pri nas do slednje nikoli ne bo prišlo.

    24.07.2011 ob 22:58

  21. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nevenka, tudi žive like že sinhronizirajo, precejkrat, zdaj jih bodo tudi v Smrkcih, če že hočeš.

    Jan, ujamem jih na HBOju in so mi grozljive. Morda sem krivičen, ker tega res ne maram, toda vse po vrsti se mi zdijo amaterske in slabo narejene, pa močno pogrešam ameriške zvezdniške glasove, ki me pri številnih risankah še posebej pritegnejo. Čez to žal ne morem, pa če me ubiješ. Ne morem recimo Shifuja poslušati v izvedbi nekoga, ki ni Dustin Hoffman, Ranga v izvedbi nekoga, ki ni Johnny Depp, Pussa pa v izvedbi nekoga, ki ni Antonio Banderas. Še vizualna podoba in gibi risanih likov, ustrezajo, hudiča no. Kako te lahko to ne moti, res nimam pojma. Pri meni to ne gre skozi, žal. Pa kot sem že rekel, da nekdo predela ali humor ali situacije, navsezadnje tudi imena likov, to zame ni več izvirnik, ampak rimejk, se pravi nekaj, kar originalni avtor ni planiral, da vidimo. Tako jaz gledam na te reči, jebat ga. In dosti je bilo primerov, ko so naši sinhronizatorji popolnoma spremenili pomen zgodbe in prilagodili ameriške štose in okolje slovenskim, kar je dejansko rimejk in ne več original in z vidika recenziranja filma popolnoma napačno videnje originalnega dela. V slabšem ali pa boljšem smislu, vseeno.

    Pa naj ti na koncu pripnem še nekaj o Rangu: “Ponavadi igralec, ki posoja glas določenemu liku, pride v studio in sam posname svoje besedilo. Verbinski pa je hotel ustvariti živo energijo, kaos, iz katerega igralci jemljejo navdih za vrhunsko izvedbo. Zato jih je vse poklical na oder, jih oblekel v kavbojska oblačila, jim dal smešne rekvizite in celo postavil priložnostne scene, da so lahko fizično odigrali prizore. Pri tem niso snemali samo glasov, temveč so s HD kamero posneli tudi njihovo igro, ki je bila nato v pomoč animatorjem in tehnikom za posebne učinke. Ta postopek je Verbinski poimenoval “zajem čustev”. 24 dni trajajoče snemanje je bilo tvegan eksperiment, toda rezultat je navdušil vse. Tako igralce, ki so lahko od sebe dali veliko več, kot animatorje, ki so dobili precej boljši material, kot bi ga lahko ustvarili zgolj na računalniku.
    To sicer ni bilo prvič, da so glasove za risanko snemali skupinsko, toda še noben režiser ni šel tako daleč. “V enem trenutku,” pravi vodja animacije Hal Hickel, “so na oder celo pripeljali ogromen pokrit voz. Na sceni je bil pravi saloon s pravim pultom in nihajnimi vrati. In kaj je v tej vsesplošni zabavi delal Verbinski? “Moja naloga je bila, da kaos potisnem v gibanje, nato pa z mrežo čakam, da bom ujel izvrstne naključne trenutke.”

    O tem govorim, Jan, to je original, tega sinhro ne more dati in če gledaš sinhro ne moreš oceniti prave vizije avtorja. Pa naj bo slabša ali boljša od sinhra.

    24.07.2011 ob 23:06

  22. Jan G. Jan G. pravi:

    Ok, Iztok, hvala za izčrpno pojasnilo. Kot sem zapisal že v enem prejšnjih komentarjev, se dobro zavedam, da originalna sinhronizacija nastaja skladno z animacijo in da se postopka globoko prepletata, zato je vsakršna nadaljnja glasovna predelava, ki nastane neodvisno od animacije, stežka primerljiva s prvotno.

    Kljub temu se s tvojim prepričanjem ne morem strinjati, saj v celoti zanemarjaš didaktičen (in s tem vsaj izvirno najpomembnejši) vidik risank. Ostajam mnenja, da lahko dobra in kvalitetna sinhronizacija ohrani duh izdelka, hkrati pa ga znatno približa mlajšemu gledalcu. Morebitni protiargument o tem, da tuja sinhronizacija otroku kvečjemu koristi s stališča učenja tujega jezika, tu nikakor ne drži vode, zakaj jasno je, da bo ta prisluhnil prizorom, ki mu bodo razumljivi in jih bo znal umestiti v svoja doživljanja in okolje, vse ostale pa brez pomišljanja prezrl. S tega vidika bi bila velika škoda, če najmlajšim aktualnih risank ne bi približali in ključen element tega je seveda spodobna sinhronizacija, kar je nedvomno veščina svoje sorte.

    Vprašanje, ki konec koncev ostaja, je, ali je sporno ocenjevati risanke na podlagi poslovenjene različice. Menim, da ne. Prvič zato, ker glede na precej ažurno in celovito spremljanje aktualnih sinhroniziranih in nesinhroniziranih risank zaupam v svojo objektivno presojo neodvisno od inačice, in drugič zato, ker pišem (in upam, da do neke mere tudi informiram) o različicah, ki se predvajajo v kinu in so tako na ogled gledalcem/bralcem. Poleg tega smo kdo drug, kot mi, odrasli, dolžni kritično ocenjevati kvaliteto sinhronizacije, na ta način spodbujati razmišljanje o njej in pripomoči k njeni še nadaljnji izboljšavi.

    Tako, očitno se spet strinjava, da se ne strinjava, a sva svoja videnja dobro podmazala. Kot sem že načel — upam, da sva s tem še koga spodbudila k tehtnemu premisleku.

    25.07.2011 ob 00:18

  23. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Naj bo, prijatelj, dobra debata, nimaš kaj, pa ostaniva vsak na svojem koncu :)

    Ti pri slovenskih igralcih, jaz pa pri Banderasu, Hoffmanu in Johnnyju Deppu :)

    25.07.2011 ob 00:28

  24. nevenka nevenka pravi:

    Predfilm o Smrkcih je bil oduren, ker gre za kombinacijo igranega in risanke.
    Kot bi gledala ribe v akvariju, ki odpirajo usta in se delajo, da berejo poročila.

    25.07.2011 ob 06:03

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !