Arhiv za mesec April, 2011

30.04.2011

Še vedno sem tu

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Rojen je bil v Portoriku sredi sedemdesetih let kot tretji izmed petih otrok. Otroštvo je na rovaš svobodomiselnih staršev, ki sta se ogrela za posthipijevski ideološki kult, preživel na popotovanju po Južni Ameriki, kot mladenič pa se je v Kaliforniji skupaj z bratoma in sestrama uveljavil kot igralec in nastopač. A njegova igralska kariera je bila vseskozi nestanovitna in nepredvidljiva, tragična smrt brata zaradi prekomernega odmerka opojnih substanc v prvi polovici devetdesetih pa jo je dokončno postavila pod vprašaj. Kljub temu se je na prelomu 21. stoletja s pretežno negativno obarvanimi stranskimi vlogami povzpel med obče prepoznane igralce in bil v igri za oskarja za upodobitev izprijenega cesarja v Scottovem Gladiatorju. Na veliki oder je stopil s celostno poosebitvijo legende countryja in rock’n'rolla Johnnyja Casha v Mangoldovi opevani Hoji po robu, nakar je leta 2008 na začudenje vseh objavil igralsko slovo.

Kakopak gre za življenjsko zgodbo Joaquina Phoenixa. Kot veste, se je po njegovem umiku iz igralstva, ne pa tudi iz medijskega prostora, zvrstila serija nevrotičnih zablod, s katerimi je zanemarjeni zvezdnik z zlomljenimi očali, razraščeno brado in hripavim glasom sprožil številna ugibanja o namenu svojega početja. Malokdo je verjel njegovim pojasnilom, da se želi uveljaviti na glasbeni sceni in skozi rap izraziti svoje občutke in poglede na svet; eni so njegove izpade razumeli kot posmeh šovbiznisu in popkulturnemu vesolju ter v njem videli figuro upora proti režiranemu medijskemu prostoru in zabavni industriji, drugi so se zgražali nad njegovo zaigrano neuravnovešenostjo in jo tretirali kot neokusno samopromocijo in naravnost pomilovanja vreden poskus ustvarjanja podobe amoralnega ekscentrika.

Natanko ta dilema razkraja tudi film v režiji Caseyja Afflecka z naslovom Še vedno sem tu, ki skozi prizmo lažnega dokumentarca pobliže prikazuje Phoenixovo leto zablod; toliko časa je namreč igralec nonstop vztrajal v vlogi propadajoče hollywoodske zvezde, medtem ko ga je vseskozi na skrivaj spremljala ekipa tesnih sodelavcev, ki se je tu in tam tudi vključevala v razpuščeno, zdaj načrtovano zdaj improvizirano dogajanje. Tako zvani mockumentarec resnici na ljubo ni bil deležen kaj prida velike pozornosti širšega občestva, kar lahko razumemo kot naveličanost nad igralčevim stalnim iskanjem pozornosti ali pa nezanimanje preprosto pripišemo prepričanju, da se je vse dogajanje odvrtelo v soju žarometov in da mu razen pričakovane pritrditve, da je res šlo za potegavščino, ni kaj dodati.

Ob tem pa seveda ne gre pozabiti na peščico oboževalcev, ki pričujoči film smatra za nič manj kot ultimativno satiro zlaganih medijskih kulis in, če hočete, evangelij zvezdnikovega preporoda, vstajenja in zveličanja. Sam do tovrstnih prepričanj ostajam skrajno rezerviran; v dokumentarcu sicer vidim korajžen in smel eksperiment z vživeto predstavo glavnega protagonista, a se mi zdi izdelek konceptualno nedomišljen in prenagljen. Iz roke posnet material je po pričakovanjih nekvaliteten, ob vešči montaži, kritični selekciji in spretni povezavi v celoto pa ne bi bil nujno tudi neuporaben, če bi le Phoenixu, Afflecku in kompaniji uspelo izpeljati filmsko formulo, ki bi podčrtovala in argumentirala tematsko srž. A potem ko jim zavoljo pretiravanja in ekscesnosti še pred prvim kadrom spodleti glavni cilj – šokirati, da je za tako rekoč vsako medijsko podobo, celo negativno, scenarij in načrt –, izdelek s spacanostjo in neintegriranostjo za konec spridijo v nič drugega kot skrivenčen kolaž bebavih, vulgarnih in nedoraslih provokacij, ki se mi zdi, roko na srce, na čase komajda gledljiv, kaj šele odrešilen.

4/10

IMDb