26.03.2011

Pravi pogum

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Kdor je videl spodobno število filmskih produkcij bratov Ethana in Joela Coena, ve povedati, da so poleg stalne in nezgrešljive verske motivike pogosta nota njunih del pristni elementi surovosti in krastavosti Divjega zahoda. Navkljub temu je nedavni vesternski projekt Pravi pogum, zasnovan na zgodbi Charlesa Portisa iz leta 1968, precejšnje presenečenje; prvič zato, ker nam le bežen prelet njunih del da vedeti, da se kot avtorja strogo ogibata tipičnim žanrskim konceptom, in drugič zavoljo tega, ker je bil Portisov roman leto po izidu že prepisan na celuloidni trak.

Ameriški režiser Henry Hathaway je pred dobrimi štirimi dekadami njegovo adaptacijo zasnoval kot precej romantizirano variacijo, ki je morala v času vzhajanja revizionističnega vesterna in zorenju novega Hollywooda delovati precej paradoksalno in anahronistično. Pa vendar je bila filmska štorija o jezikavem dekliču, ki se nameni poiskati pravico za svojega ubitega očeta, s prisrčno teatralnostjo in nostalgično zabelo deležna odobravajočih odzivov občinstva, k priljubljenosti filma pa je nedvomno v veliki meri botrovala tudi karizmatična upodobitev jeznoritega enookega šerifa, pri katerem mlada sirota išče pomoč; kako tudi ne, prevezo si je čez oči zavezal nihče drug kot John Wayne, ki mu je ameriška filmska akademija za vlogo kompenzivno, a zasluženo namenila oskarja, ki ga je znal kavboj s kančkom ironije vedre volje sprejeti.

Nazaj k bistvenemu; bržčas sta brata Coen prav spričo deviantne konvencionalizacije zgodbe, ki je lastna prvotni poustvaritvi romana, videla prostor, da posnameta film v bolj trpkem slogu, takem, ki bi bil bližje Portisovemu pisanju. Ni dvoma, da se jima to posreči; v primerjavi s Hathawayjevim izdelkom Coena uvodni del, ki malo Mattie Ross (Hailee Steinfeld) predstavi kot nepopustljivo barantačko, šerifa Cogburna (Jeff Bridges) pa kot brezkompromisnega lovca na glave, objestno prirežeta in ga odvrtita v znatno morbidnejšem vzdušju, nato pa glavna protagonista, ki se jima pridruži še koristolovski teksaški mož postave LaBoeuf (Matt Damon), poženeta v kuliso razbrazdane krajine pod okrilje elegičnih melodij religioznih hvalnic in himen.

Tako je dolga ježa čez divjino bolj kot lov na malopridneža (Josh Brolin), ki je pokončal Mattiejinega očeta, za vsakega izmed trojice ostra življenjska preizkušnja in grenka konfrontacija z lastnim egom in sebičnostjo. Ob takem okviru je moč na dolgo in široko pametovati o prispevkih glavnih igralcev, na hitro pa bi, v redu všečnosti, rekel, da Bridges več kot suvereno opravi z vlogo zapitega in samovoljnega samotarja, iz katerega postopoma curljajo grehi moralno oporečne preteklosti, Damon bolj kot ne rutinsko in nevpadljivo poda sicer obstranski lik z značko okitenega postavljača, mlada Steinfeldova pa kljub vsesplošni hvali z neizrazno mimiko in drdrajočo dikcijo za moje pojme ne uspe razviti kompleksne vloge trmaste punčare s praporom ženske emancipacije.

A v resnici neprepričljiv nastop neizkušene igralke ni tisto, kar me ob filmu najbolj muči in vznemirja, bolj kot to mi v zrcalu pričakovanj, ki jih delo mojstrov nesporno podpihuje, srbečico povzroča netekoča naracija in tokrat ne povsem koherentna in konsistentna dramaturška forma. Na srečo blažilni lek predstavljajo ustaljene odlike in manire ustvarjanja bratov Coen, s čimer imam na eni strani v mislih nabrušene dialoge, na drugi pa spiritualne sekvence, med katerimi izstopa ekspresionistična vinjeta nočnega jezdenja, ki pride na vrsto proti koncu filma. Skupaj s prefinjenim aranžmajem je to tisto, kar izdelek postavlja za ped pred izvirnik, če si film drznem tretirati kot rimejk, a to vsaj zame ni zadosten argument, da bi Pravi pogum v izvedbi bratov Coen pripel na posebej izpostavljeno mesto njunega opusa.

7/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

9 komentarjev

  1. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Končno nekdo, ki ima jajca napisati, da temu filmu manjka marsikaj, da bi bil res dober. Še preveč si ga hvalil, kot da ne bi upal napisati, da je dejansko zanič.

    Pa prepričan sem, da bi dal še nižjo oceno, če ga ne bi režirala brata Coen :)

    Rišpekt je pri tako povprečnih filmih povsem odveč.

    26.03.2011 ob 19:43

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Poskušam biti kar se da objektiven in povem, kar o filmu menim, ne glede na sloves ustvarjalcev, ki so se pod film podpisali. To pa seveda ne pomeni, da skrivam svoje preference o avtorjih, čeprav se trudim, da to ne bi nepravično vplivalo na ocene in komentarje.

    Tako so mi, če sem konkreten, dela bratov Coen sila po godu in pričakovanja ob vsakem novem filmu, ki ga ponudita, temu primerna. In True Grit me je malce razočaral, mnenja sem, da ni na ravni, ki sta jo brata ponudila v zadnjem ali prejšnjih obdobjih. Kljub temu pa gre vseeno za obrtniško izpiljen izdelek, ki je mestoma tematsko subtilen in odlično podkovan, le kot celota mi ne deluje tako utečeno, kot bi si želel.

    26.03.2011 ob 20:31

  3. paucstadt paucstadt pravi:

    Jan, lepo si povedal in podal svoje mnenje, ki ga seveda vsi spoštujemo in vsak dan znova pričakujemo. Meni je film za oceno in pol bolj všeč, ako povzamem ocenjevanje do 10, ampak to je pač subjektivna ocena, ki je nekateri ne razumejo. Čeprav naj tu dodam, da mi je dotični film nekaj milj bližje od tistega izpred skoraj 40 let, ko je prevezo za oko nosil john wayne. i am bridges fan in tu pač klonim, jebat ga.pa še to, mladenka je mene prepričala, jan no ;) , damon pač toliko manj. ampak ga štejem med naj izdelke leta 10, zagotovo.

    26.03.2011 ob 21:07

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    Pauc, hvala. Navdušenje nad igro Steinfeldove pa mi je uganka, že mora biti dober razlog, a meni z utemeljitvijo še nihče ni začepil ust. Njena predstava se mi zdi vse premalo spontana in sproščena, v uvodnem delu ni iskrice v barantanju in nepopustljivosti, kasneje bi v interakciji z Bridgesom pričakoval prepričljivejši emocionalni izraz zaupljivosti in iskanja opore. Seveda pa se zavedam, da je bila punci odmerjena sila težka naloga, lik je izjemno zahteven in od igralke terja širok razpon pri upodobitvi značaja in preobrazbe. Poleg tega je treba dodati, da je Mattie v izvedbi bratov Coen v primerjavi z izvirno iz Hathawayjevega izdelka znatno bolj večstranska in zapletena figura in s tega stališča sem do igre, kolikor le zmorem, obziren.

    26.03.2011 ob 21:43

  5. filmoljub pravi:

    No ja, rimejk bratov Coen je bil sicer nominiran za 10 oskarjev in 9 baft (dobil eno) ter 11 nagrad kritikov in bil deležen kopice drugih priznanj, da o nepopisnem navdušenju občinstva vsepovsod ne govorim — ampak to je tako ali tako spet velikanska zarota, ves cineastični svet pa nič drugega kot kup ignorantskih idiotov in zaslepljencev. Važno, da je vsaj nekdo na Zemlji, namreč priznani filmski recenzist iz Celja pravilno ugotovil, da je film en velik šit in “dejansko zanič”. Odleglo mi je.

    Zgoraj zapisanim argumentom pritrjujem in mnenje seveda spoštujem; a se ob relativizaciji, kakor namiguje že Pauc, vseeno malce čudim (pre)velikemu razkoraku med oceno 10/10, ki si jo namenil No Country, ter 7/10, s čimer ocenjuješ tokratnega. Tako velika vrednostna razlika? :)

    26.03.2011 ob 22:43

  6. Jan G. Jan G. pravi:

    Ja, oceno sem prisodil zavedajoč se te številske luknje. ;)

    No Counry for Old Men vidim kot filmsko mojstrovino, ki ji ni kaj vzeti, kaj dodati z obzirom na praktično vse aspekte, ki krojijo gibljivo sliko. Za True Grit na drugi strani tega nikakor ne morem trditi. Kot sem že poudaril, pomislekov o obrtni presežnosti nimam, zatakne pa se mi, ko film sodim z dramaturške plati. Obdelava že adaptirane zgodbe je sama zase kočljiva, Coena ji, v primerjavi z zgodbo izvirnega filma, res dodata večplastnost in ostrino, ne bi pa rekel, da jo izpeljeta zvezno in koherentno. Od daleč mi film dejansko deluje kot zgnetena in prebarvana inačica, ne pa kot izdelek, ki bi tekel neodvisno in z uperjeno konico stal sam zase. Občutek imam, da film ne diha, Coenoma lastni misticizem in nedoumljivost je zaznaven, a ga omejuje utečena struga zgodbe; to si avtorja v svojih filmih navadno nonšalantno podrejata in jo peljeta samosvoje, nedorečeno, podčrtujoč svojo tematiko in motiviko. Tega tu žal ni, film je dober, a za moje pojme ukalupljen in neizživet.

    26.03.2011 ob 23:37

  7. Jan Kralj pravi:

    Argumentiranemu komentarju navkljub ti zamerim, da si prispevek Jeffa Bridgesa v vnemi komentiranja o dramaturgiji opisal v enem stavku, kot sam praviš, “na hitro”. Meni se je njegov “Rooster” namreč zdel vreden večjega poudarka

    28.03.2011 ob 21:58

  8. Jan G. Jan G. pravi:

    Že mogoče, a si s svojim požrtvovalnim komentarjem pravkar poskrbel, da bo vsakdo, ki ga bo prebral, pri sebi še posebej dosledno premlel to vrhunsko predstavo. ;)

    Šalo stran, Bridgesova upodobitev je res sijajna, toliko bolj, ker se ne “bojuje” le z likom, marveč tudi z neogibno primerjavo z Johnom Wayneom. Kako sem si drznil to zanemariti? Menim, da je bilo o igralskih vložkih prelitega že dosti črnila, želel sem le nakazati, za katerimi mnenji stojim, in izpostaviti tisto, kar v primerjavi z večino vidim drugače.

    28.03.2011 ob 22:18

  9. redcock pravi:

    Malce z zamudo. zelo korektna ocena (7). Višja enostavno ne more biti, ker je film enostavno ne naredi posebnega vtisa. Po mojem je še vedno TOP Western (10) Unforgiven, ki ga bo težko prekositi. Vsekakor pa se pridružujem pri oceni, da je No Counry for Old Men mojstrovina in daleč boljši izdelek kot True grit.

    9.01.2012 ob 12:50

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !