Arhiv za mesec Marec, 2011

26.03.2011

Pravi pogum

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Kdor je videl spodobno število filmskih produkcij bratov Ethana in Joela Coena, ve povedati, da so poleg stalne in nezgrešljive verske motivike pogosta nota njunih del pristni elementi surovosti in krastavosti Divjega zahoda. Navkljub temu je nedavni vesternski projekt Pravi pogum, zasnovan na zgodbi Charlesa Portisa iz leta 1968, precejšnje presenečenje; prvič zato, ker nam le bežen prelet njunih del da vedeti, da se kot avtorja strogo ogibata tipičnim žanrskim konceptom, in drugič zavoljo tega, ker je bil Portisov roman leto po izidu že prepisan na celuloidni trak.

Ameriški režiser Henry Hathaway je pred dobrimi štirimi dekadami njegovo adaptacijo zasnoval kot precej romantizirano variacijo, ki je morala v času vzhajanja revizionističnega vesterna in zorenju novega Hollywooda delovati precej paradoksalno in anahronistično. Pa vendar je bila filmska štorija o jezikavem dekliču, ki se nameni poiskati pravico za svojega ubitega očeta, s prisrčno teatralnostjo in nostalgično zabelo deležna odobravajočih odzivov občinstva, k priljubljenosti filma pa je nedvomno v veliki meri botrovala tudi karizmatična upodobitev jeznoritega enookega šerifa, pri katerem mlada sirota išče pomoč; kako tudi ne, prevezo si je čez oči zavezal nihče drug kot John Wayne, ki mu je ameriška filmska akademija za vlogo kompenzivno, a zasluženo namenila oskarja, ki ga je znal kavboj s kančkom ironije vedre volje sprejeti.

Nazaj k bistvenemu; bržčas sta brata Coen prav spričo deviantne konvencionalizacije zgodbe, ki je lastna prvotni poustvaritvi romana, videla prostor, da posnameta film v bolj trpkem slogu, takem, ki bi bil bližje Portisovemu pisanju. Ni dvoma, da se jima to posreči; v primerjavi s Hathawayjevim izdelkom Coena uvodni del, ki malo Mattie Ross (Hailee Steinfeld) predstavi kot nepopustljivo barantačko, šerifa Cogburna (Jeff Bridges) pa kot brezkompromisnega lovca na glave, objestno prirežeta in ga odvrtita v znatno morbidnejšem vzdušju, nato pa glavna protagonista, ki se jima pridruži še koristolovski teksaški mož postave LaBoeuf (Matt Damon), poženeta v kuliso razbrazdane krajine pod okrilje elegičnih melodij religioznih hvalnic in himen.

Tako je dolga ježa čez divjino bolj kot lov na malopridneža (Josh Brolin), ki je pokončal Mattiejinega očeta, za vsakega izmed trojice ostra življenjska preizkušnja in grenka konfrontacija z lastnim egom in sebičnostjo. Ob takem okviru je moč na dolgo in široko pametovati o prispevkih glavnih igralcev, na hitro pa bi, v redu všečnosti, rekel, da Bridges več kot suvereno opravi z vlogo zapitega in samovoljnega samotarja, iz katerega postopoma curljajo grehi moralno oporečne preteklosti, Damon bolj kot ne rutinsko in nevpadljivo poda sicer obstranski lik z značko okitenega postavljača, mlada Steinfeldova pa kljub vsesplošni hvali z neizrazno mimiko in drdrajočo dikcijo za moje pojme ne uspe razviti kompleksne vloge trmaste punčare s praporom ženske emancipacije.

A v resnici neprepričljiv nastop neizkušene igralke ni tisto, kar me ob filmu najbolj muči in vznemirja, bolj kot to mi v zrcalu pričakovanj, ki jih delo mojstrov nesporno podpihuje, srbečico povzroča netekoča naracija in tokrat ne povsem koherentna in konsistentna dramaturška forma. Na srečo blažilni lek predstavljajo ustaljene odlike in manire ustvarjanja bratov Coen, s čimer imam na eni strani v mislih nabrušene dialoge, na drugi pa spiritualne sekvence, med katerimi izstopa ekspresionistična vinjeta nočnega jezdenja, ki pride na vrsto proti koncu filma. Skupaj s prefinjenim aranžmajem je to tisto, kar izdelek postavlja za ped pred izvirnik, če si film drznem tretirati kot rimejk, a to vsaj zame ni zadosten argument, da bi Pravi pogum v izvedbi bratov Coen pripel na posebej izpostavljeno mesto njunega opusa.

7/10

IMDb

14.03.2011

Zlatolaska

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Kakor vem, je Zlatolaska petdeseti animirani prispevek Disneyjevih delavnic, ki je, kot se za jubilej spodobi, najdražji risani film sploh. Hkrati gre za četrti v vrsti digitalno skovanih in trendno 3D podkovanih izdelkov, ob katerem se moram opomniti, kako sem pred leti, ko so se pri studiu odkrižali klasične animacije, bentil nad hišno politiko in na vse pretege godrnjal ob sicer prisrčni, a simplistično spacani debitantski računalniški kreaciji po imenu Mali pišček. Pa roko na srce, tudi kupček nekaj predhodnih tradicionalno animiranih štorij ni bil kaj prida omamno dišeč in če se sedaj hinavsko izmotam, je bilo tehnično presedlanje ob padajoči finančni krivulji vendarle smotrna ekonomska poteza. Vsaj tako to izgleda z današnje perspektive, ko lahko po predlanski krasni in dobrodošli osvežitvi ročne animacije s Princeso in žabcem, h kanonu Disneyjevih celovečernih pravljic prvič uvrstimo digitalni izdelek.

Smela trditev si zasluži pošteno utemeljitev. Zlatolaska, osnovana na Grimmovi pripovedki o dolgolasi Motovilki, je postavljena v pravljično kraljestvo in uvodoma predstavi zgodbo o čarobni sončni roži, ki si jo lasti z mladostjo in lepoto obsedena coprnica Gothel (Donna Murphy in Tanja Ribič). Ko pa se magična rožna moč lepega dne vplete v lase novorojene princese (Mandy Moore in Nika Rozman), jo Gothel v obupu ugrabi in zaklene v zapuščeni stolp. Osemnajst let pozneje je edina želja dobrovoljne dolgolase dekline vsaj za kratko zapustiti svoje skrito domovanje in si poblizu ogledati utrinke, ki vsako leto na večer njenega rojstnega dne razsvetlijo nebo. Ker gre v resnici za žareče lampijone, ki jih v spomin nanjo prižigajo in spuščajo prebivalci kraljestva, samooklicana mama Gothel o tem noče slišati besede, zato je Zlatolaskino edino upanje prebrisani falot Flynn Fakin (Zachary Levi in Aljaž Jovanović), ki v begu pred roko pravice najde stolp in se zateče vanj.

Edini pravi očitek, ki ga gre nameniti zgodbi, je njeno marketinško sprijeno preimenovanje in s tega vidika nesprejemljivo mačehovsko tajenje predloge, medtem ko lahko scenarij Dana Fogelmana povsem mirno označimo za mojstrsko utežen preplet, osnovan na prvinah arhetipskega pravljičnega sloga, tradicionalnega Disneyjevega mjuzikla in priljubljene popkulturne satire. V primerjavi z izvirno zgodbo dodobra prevetrena karakterna kompozicija angažira vrsto novih stranskih likov, glavne pa aktualizira, karikira in jim dodaja otipljivejše značajske poteze ter jih skladno s tem zapleta v bolj večstranske medosebne odnose. Kljub tovrstnim korekcijam v ospredju ostajajo klasične in brezčasne karakterne slike, s katerimi zgodba objame motive odraščanja, osamosvajanja, hrepenenja in odrešilne ljubezni, ki koncema pričakovano nadvladajo zaščitništvo, pohlep in brezobzirno preračunljivost. Slične zaključke lahko vlečemo pri opazovanju dogajalne strukture, ki prinaša številne pestre koreografske vinjete, hrbtenica pripovedi pa vseskozi ostaja trdno naslonjena na preizkušeno trikotno dramsko šablono.

Tudi skozi prizmo umetniško-obrtne podobe filma gre ustvarjalcem na čelu z Nathanom Grenom in Byronom Howardom nič kaj skopa hvala. Animacijski koncept se v širokem loku ogne pikolovskemu posnemanju realnosti in namesto tega bazira na sončavem rokokojskem slogu ter mestoma prav pretenciozno liči na tehnike oljnega slikarstva. Smotrna raba tridimenzionalnih efektov preseneča iz kadra v kader, domala osupne pa v opevanem prizoru dvigajočih se lampijonov, tako da je ogled filma v 3D različici nedvomno novcev vredna izkušnja. Poleg tega v oko pade interesantno poudarjena in na moč izrazna obrazna mimika glavnih protagonistov, poglavje zase pa je kakopak zahtevna, a z odliko izvedena animacija Zlatolaskinih dolgih las, ki predstavlja nov nezanemarljiv konfin v tehnikah digitalne animacije. Seveda pa ob vizualnih dosežkih ne gre pozabiti na prepričljivo glasbeno podlago in očarljivo lahkoten nabor pesmi, ki jih v slovenski sinhronizaciji v zelo solidnih priredbah izvajajo Katarina Bordner, Marko Vozelj in Tanja Ribič. Zanimivo je, da je prav pesem filmu prinesla kandidaturo za oskarja, medtem ko je v kategoriji animiranih celovečercev v hudi konkurenci celo ostal brez nominacije, ki bi si jo objektivno nedvomno zaslužil. Še več, subjektivno brez kančka zadrege povem, da je prav Zlatolaska med vsemi lanskoletnimi digitalnimi risankami tista, ki mi je najbolj prirasla k srcu.

8/10

IMDb