20.11.2010

Ropar

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Fokus 21. Ljubljanskega filmskega festivala je usmerjen na produkte tako zvane berlinske šole, novega vala nemškega filma, s katerim pa ne označujemo renesanse nemškega mainstreama na krilih filmov, kot so Zbogom, Lenin, Propad in Življenje drugih, kakor bi sprva neuko pomislili; v resnici pod tem imenom pojmujemo razcvet produkcijsko skromnejših, a v manirah pretenciozneje naravnanih izdelkov strogo šolanih nemških filmarjev s Christianom Petzoldom, Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec na čelu. Krog predstavnikov tega neke sorte avantgardnega kontrapunkta, ki ga zaznamujejo realistične slike takih in drugačnih, ponavadi ne prav vsakdanjih likov, se je v zadnjih letih precej razširil in v njegov obseg uvrščamo tudi Benjamina Heisenberga, ki je svoj celovečerni prvenec, politični krimič Speči vohun, posnel pred petimi leti, sedaj pa je na naš konec prineslo še njegovo nedavno adaptacijo romana Martina Prinza, zasnovanega po senzacionalni resnični zgodbi avstrijskega tekača in roparja Johanna Rettenbergerja.

Slednjega (Andreas Lust) spoznamo kot mirnega, vase zaprtega kaznjenca, ki dneve preživlja z neumornim tekanjem po zaporniškem dvorišču ali na tekočem traku v jetniški celici. Kmalu zatem, ko ga izpustijo iz zapora, na plan privre še njegova druga obsesija, metodično in bolestno ropanje bank. Hobija prav uspešno in suvereno združuje in se vmes zaplete še v ljubezensko razmerje s staro prijateljico (Franziska Weisz), toda nič od tega njegove stalne potrebe po adrenalinu trajno ne pomiri. Heisenberg razlogov Johannove tekaške zavzetosti in kleptomanije nikoli zares ne odkrije, pač pa zgodbo misteriozno stopnjuje in protagonista naposled naslika kot tragično figuro odvisnika, ki v nepopustljivem lovu za svobodo in življenjskim osmišljenjem samodestruktivno zbeži v propad.

Film ponuja neobičajno konvolucijo dramskih in akcijskih elementov ter prek izrazito umirjene naracije, naslonjene na dolge posnetke in široke kote, uvodoma posreduje posrečen portret socialnega odpadnika, ki enkrat daje občutek senzibilnosti in izostrenosti, spet drugič pa meji na ironijo in komičen absurd. Na žalost se ambiciozen dramaturški koncept v drugi polovici s prizori policijskega pregona izpridi na rovaš neuravnovešenega upogibanja pripovednega loka, še bolj pa zavoljo avtorjevega trmastega vztrajanja v razvlečenem in nadrobnem upodabljanju nepoantirane agonije ob konstantno pozitivni distanci med gledalcem in likom. V končni fazi nam tako ostane le pozorno opazovanje Lustove subtilne karakterizacije, na podlagi katere poskušamo razvzoljati protagonistovo zamotano psihološko ozadje; pri tem bo morebiti kdo prav neizmerno užival, sam pa ocenjujem, da gre za ustvarjalčevo samonamensko nategovanje osnovne premise, ki ne le da ne dobi povsem korektnega epiloga, pač pa v najbolj radikalni luči celo pušča vtis posiljenega trpanje izdelka v okvire filmskega manifesta.

6/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

1 komentar

  1. mrXfilm » 21. Liffe pravi:

    Programska kategorija: Fokus

    21.11.2010 ob 22:43

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !