16.11.2010

Klavnica

Objavljeno v Kritike J-N avtor Jan G.

Filipinski režiser Brillante Mendoza je v zadnjem času eno najbolj vročih imen mednarodnih festivalov; kako tudi ne, v preteklem petletju je nanizal kar devet celovečercev in si zanje prislužil zavidljivo bero nagrad. Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu se mu poklanjajo s projekcijo štirih filmov, med katerimi je bržčas najbolj izpostavljen triler Klavnica, ki je na lanskem festivalu v Cannesu sprožal burne in praviloma negativne odzive, naposled pa je Mendozi strokovna žirija zanj presenetljivo namenila palmo za najboljšega režiserja.

Film naturalistično pospremi poročni dan dvajsetletnega mladeniča Pepinga (Coco Martin). Kamera se uvodoma pretika med kaotičnimi in zanikrnimi ulicami filipinskega mesta, se nato ustavi na protagonistu in njegovi izbranki (Mercedes Cabral) ter jima sledi na zabaven poročni obred in skromno svatbo. Pepinga tekom dneva spoznavamo kot partnerja, očeta in policijskega vajenca, proti večeru pa v vlogi kurirja pri protekcijskih poslih. Ko se na mesto spusti mrak, ga kolega (Jhong Hilario) pregovori še v sumljivo priložnostno delo, ki sicer obeta lep zaslužek, a se le malo kasneje izkaže za pravo moro, v kateri je fant priča ostudnemu zločinu bande skorumpiranih policistov.

Mendoza suspenz svojega izdelka stopnjuje s preprostim konceptom prehajanja sončnega in radostnega dne v peklensko noč, pod okriljem katere naposled ostro zareže z moteče realistično posnetim klimaksom. Izrazito temačni, na čase težko razberljivi kadri in nereduciran hrup okolice je avtorju v kritiški srenji prinesel status diletanta, roko na srce pa njegovi posnetki, najsi bodo namerni ali amaterski, izzovejo efektno in srh vzbujajočo izkustvo. Klavnica tako z dialoško skopim upodabljanjem dogajanja posreduje raskavo sliko protagonistovega razbitega idealizma in moralnega potresa ter njegova klavrna občutja popolne nemoči pri opazovanju okrutne mesarije, ki se jim zavoljo snemalnih tehnik ne more izogniti niti gledalec. Kljub temu se po ogledu nikakor ne znam otresti občutka, da bi Mendoza svoj izdelek lahko mestoma strnil ter predvsem lepše in pomenljiveje zaokrožil, pa četudi od svoje sodbe odštejem davek, ki ga terja njegovo ustvarjanje v okvirih zapriseženega verizma.

6/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. filmoljub pravi:

    Hm. Neke vrste filipinska, žanrsko obarvana Dogma. Zanj sem že slišal, spoznal pa (še) ne — se pa strinjam: pri tovrstnih dokumentarističnih projektih je zelo tanka črta med učinkovitostjo in avtentičnostjo, ki jo prinese verizem, ter pripovednostjo in liki, ki jih je pričakovati od zgodbe. Navsezadnje je to vendarle igrani film, ne amaterski YouTube posnetek. Tudi sam sem do takih ekscesov čedalje bolj zadržan; mislim celo, da počasi mineva (tudi) njihov čas.

    16.11.2010 ob 19:54

  2. mrXfilm » 21. Liffe pravi:

    Programska kategorija: Posvečeno

    21.11.2010 ob 22:41

  3. filmoljub pravi:

    Pogledal. :/ Precej mlačno in celo dolgočasno se mi je zdelo; čeprav se zavedam veristične plati, ki stvari prikazuje, kako se v tistih krajih pravzaprav res dogajajo. Kinematografsko in cineastično mi pak zadeva osebno ni pustila česa trajnejšega.

    27.11.2010 ob 19:27

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    Vidim, da si še malce bolj oster kot jaz. :)

    Kot omenjeno, meni se zdi prispodoba mladeničeve ujetosti v jarem ulice, ki se ga ta v prvem delu filma navidez uspešno otepa, v drugem pa ga zategne hudo in močno, konceptualno lucidna in tudi veristični pristop, po katerem Mendoza posega, se mi še zdaleč ne zdi zgrešen. Seveda pa se ne morem sprijazniti z metodičnim zavračanjem vsakršnih cineastičnih norm in njegovim priganjanjem do skrajnosti v prav vsakem segmentu filma.

    27.11.2010 ob 22:25

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !