15.11.2010

Nebo nad Berlinom

Objavljeno v Ob strani avtor Jan G.

Mestna simfonija na Ljubljanskem filmskem festivalu.

Na letošnjem festivalu LiFFe je programska kategorija retrospektiv namenja portretom velemest in v bogati beri tovrstnih izdelkov je prostor našel tudi znameniti, pred triindvajsetimi leti posneti film nemškega ustvarjalca Wima Wendersa z naslovom Nebo nad Berlinom. Projekcija je bila po mojih opažanjih zgodaj razprodana in ne verjamem, da je bilo za veliko obiskovalcev to prvo srečanje z Wendersovo simfonijo; gre namreč za umetelen umetniški presežek, ki s poetično obravnavo neuokvirljivih eksistencialnih in družbenih tem kar sam po sebi kliče po vnovičnih ogledih.

Spričo tega bo moj komentar, v katerem kanim bolj kot ne površno predstaviti svoje videnje filma in docela zadržano zaorati v njegovo alegoriko, bržčas na moč pritlehen. Pa vendar, Nebo nad Berlinom je zgodba o dveh dimenzijah nemške prestolnice; eni človeški, eni angelski, prvi profani, drugi nebeški. Od pamtiveka Berlin preučujejo in opazujejo angeli, vandrajo po mestu, beležijo dogajanje, poslušajo misli ljudi in jim pomagajo, jih v stiski hrabrijo. Dva izmed njih, Damiel (Bruno Ganz) in Cassiel (Otto Sander), se občasno snideta, metodično prevetrita stare in si izmenjata nove zapiske, vmes pa enkrat prvi navrže drugemu o neusahljivi želji po čutnem dojemanju in dotikanju sveta, ki je angelom a priori odtegnjeno. Izvir njegovih hrepenenj je ljubezen do trapezne akrobatke Marion (Solveig Dommartin), zavoljo katere je pripravljen odvreči krila in se spustiti med navadne smrtnike.

Ironično, angel hlepi po padcu, da bi se naužil senzornih dobrot človeškega sveta, medtem ko akrobatka poželjivo stremi k nebu, da bi ubežala trdim realnim tlem. Wenders ju v zgodbi, ki jo je spisal skupaj s koroškim pisateljem Petrom Handkejem, naposled združi ter ju predstavi s pragmatično figuro, ki v eno spenja številne kontraste filma. Med temi sta kajpada najizrazitejši prav nasprotujoči si empirična in racionalistična percepcija človeške in angelske stvarnosti, ki jo poosebljata Marion in Damiel, vnemar pa ne gre postavljati niti nakazanega razkola med preteklostjo in prihodnostjo, ki projiciran na mesto prinaša izostreno sliko v tem obdobju razcepljene in odtujene nemške družbe, kakor tudi ne zimzeleno aktualnih dilem o večnosti in umrljivosti, s katerimi se v filmu, kot se zdi, najočitneje ubada angel Cassiel.

Z obrtne plati si film najbolje zapomnimo po prehodu iz monokromatične v barvno sliko, ki pomenljivo podčrta Damielov prehod v živopisan senzualen svet, oziroma, da ne bomo malenkostni, po celoviti kinematografiji, za katero je poskrbel sloviti francoski filmar Henri Alekan, ki je za filter pri enobarvnih prizorih bojda uporabil kar staro babičino najlonko. Sicer je film konceptualno začrtan kot subtilna in razmišljujoča upodobitev Berlina z razvlečenim in ne posebej uravnoteženim dramaturškim lokom. V kolikor izvzamemo občasne melodramatične kontemplacije glavnih protagonistov, v scenariju ostane le bore malo dialoga, kar pa Wenders več kot uspešno kompenzira s senzibilno glasbeno podlago, ki vrhunec dosega z naelektrenim koncertiranjem Nicka Cavea v kulisi prelomnega srečanja akrobatke in angela. Film se v evforičnem vzdušju preraščajočih nasprotij zaključi po dobrih dveh urah z napovedjo o nadaljevanju, ki se je udejanilo šest let kasneje, a ni doseglo prepoznavnosti originala. In ne boste verjeli, konec devetdesetih se je v kinematografih pojavil še sentimentalen ameriški rimejk, s katerim pa kakopak ne gre nadalje omadeževati zapisa o moderni klasiki, ki jo mnogi povsem upravičeno uvrščajo med slogovno in motivno najfinejše produkte sedme umetnosti.

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

5 komentarjev

  1. troBENTica troBENTica pravi:

    Ooo. Jaz sem bila prav smešno zaljubljena v Bruna Ganza. In fotografija! Za crknit dobra. Potem gredo pa Američani v City of Angels. Po mojem se je Wenders zjokal.

    15.11.2010 ob 18:22

  2. Pris Pris pravi:

    Eden mojih najljubših filmov.

    “I wanna tell you about a girl …” :)

    15.11.2010 ob 18:26

  3. filmoljub pravi:

    :mrgreen: Prikimavam, vsekakor.

    15.11.2010 ob 18:49

  4. mrXfilm » 21. Liffe pravi:

    Programska kategorija: Retrospektiva

    21.11.2010 ob 22:44

  5. andrej Kosi pravi:

    Gledal sem ga na premieri v Kinoteki…. Noro dober film, zdaj bi si pa ga rad ponovno ogledal, pa ne vem kje ga je možno snet ali dobit. Hvala za pomoč…

    Andrej

    27.01.2011 ob 08:59

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !