9.11.2010

Scott Pilgrim proti vsem

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

V navadi mi je, da nergam nad filmskimi adaptacijami stripov, ki se otepajo karikiranega sloga svojih predlog, in zgodi se, da pozelenim od jeze, če jih filmarji za povrh ukrojijo še kot premočrtne komercialne popkorne, ki radirajo njihovo tematsko okovje ali kritično uperjenost. Ampak brez panike, lahko berete dalje, kar zadeva ekranizacijo serije zvezkov o herojstvih Scotta Pilgrima, takih nervoznih izpadov ne bo, ocenjujem namreč, da angleški režiser Edgar Wright delo kanadskega risarja Bryana Leeja O’Malleyja s spoštljivo doslednostjo in dobro mero entuziazma prenaša iz papirja na celuloid, kar ima za rezultat nič manj kot pikro, šegavo in s popkulturnimi referencami prežgano grotesko mladostniškega samozavedanja in potrjevanja.

Kdor zanj še ni slišal, Scott Pilgrim (Michael Cera) je triindvajsetletni zabušant iz Toronta, ki si izgubljeno samozavest po dekletovi košarici krepi z imidžem basista garažnega benda in ljubimkanjem z naivno srednješolko (Ellen Wong). Neke noči mu sanje prešiba ekscentrična punčara na kotalkah (Mary Elizabeth Winstead), ki v realnosti sliši na ime Ramona Flowers, in poba se na vrat na nos zatrapa vanjo. Da bi osvojil srčno damo, mora po vrsti premikastiti njenih sedem bivših, kar pa je zanj, kot se izkaže, zgolj prispodoba obračunavanja s svojimi potlačenimi demoni, zbeganimi vrednotami in moralno nezrelostjo.

Edgar Wright je znan kot nabrušen parodist — poglejte si vendar zombi defekt Noč neumnih mrtvecev ali akcijsko parčkanje Vroča kifeljca — , v tem slučaju pa si predmet ščegetanja sposodi kar pri grafični predlogi in fabulo v primerjavi z njo še izraziteje nasloni na scenarij klasične računalniške pretepačine. Nadalje sliko vse prej kot malenkostno zapaca z raznoraznimi zaznamki in jo smelo prevetri z ekcesnimi postprodukcijskimi prijemi, do absurdnosti pa film naženejo bizarne pojave Scottovih nasprotnikov, ki se izmenjaje vklapljajo v pripoved. Piko na i po mojem prepričanju doda Cera z lucidno karakterno upodobitvijo, skozi katero z objestno ironijo interpretira protagonistov neokusni egoizem in patetično naprezanje za družbeno uveljavitev, a hkrati lik vse do konca ohrani priljuden in v svojem bistvu neoporekljivo simpatičen.

Treba je reči, da Scott Pilgrim proti vsem oglašujoče odzvanja s pretirano slogovno neobrzdanostjo in kričavo vpadljivostjo, kar morebiti ne bo po godu tistim, ki se ne znajo poistovetiti z ikonografijo igračastega šunda. Ob tem zna s klišejsko romantično formo in na čase docela nonšalantno dramaturgijo dodobra načeti živce resnobnim kritikarjem; bo pa zato brez trohice dvoma zasedel kultno mesto med generacijami, ki so zrasle s puljenjem gumbov na potrošnih tipkovnicah in z nosom v debelih računalniških ekranih.

7/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

5 komentarjev

  1. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kick Ass je to, kar ni Scott Pilgrim.

    9.11.2010 ob 18:21

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Primerjava Kick-Ass-a s Scottom Pilgrimom je po mojem kar na mestu, vendar pa nikakor ne v smislu, da prvi gladko prekaša drugega, pa tudi ne obratno. Meni sta bila všeč oba, vsak po svoje.

    Osnovna premisa je pri obeh pravzaprav ista, mladenič se poskuša otresti tegob, povzpeti po družbeni lestvici in dozoreti. Kick-Ass nato zaplava v bolj bizarne vode, nikjer ne štedi z nasiljem, kar pa mu v dobršni meri nekako uspe opravičiti in spraviti v okvire črnega humorja. Po tem se tudi najbolj vtisne v spomin. Scott Pilgrim se mi zdi na drugi strani bolj prisrčen, parodičen, zgodba se v veliko večji meri osredotoča na protagonista, več je dovtipov in alegorij na to osnovno temo.

    9.11.2010 ob 18:48

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meni je Pilgrim izven tega kar omenjaš povsem navadna, dolgočasna, prozorna in klišejska najstniška pizdarija. Prav to mu zamerim zelo močno.

    9.11.2010 ob 18:52

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    No, nebi rekel. Čedno posvaja stripovski slog, paralele z video-igro so naravnost zabavne, klišeje in stereotipe parodično preganja, humor pa še zdaleč ni le na ravni bebavih gagov in najstniških obscenosti. Vsaj tako sem ga videl jaz.

    9.11.2010 ob 19:14

  5. filmoljub pravi:

    :D

    9.11.2010 ob 20:28

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !