Arhiv za mesec November, 2010

27.11.2010

Podočnik

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Strokovna žirija je za najboljši film nedavno končanega festivala LiFFe izbrala srhljivo dramo grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, ki predstavi življenje izolirane družine na odmaknjeni in zagrajeni podeželski posesti. Oče (Christos Stergioglou) je edini, ki kdajkoli zapusti dom, z ženo (Michele Valley) pa tri bolj kot ne odrasle otroke (Mary Tsoni, Aggeliki Papoulia, Hristos Passalis) vzgajata v strogi distanci od zunanjega sveta ter s prirejeno ali zastrašujočo interpretacijo stvari in pojavov poskušata odvrniti njihovo pozornost od vsega, kar se z one strani izmuzne na to. Njuno dosledno dirigiranje vsakdanjika in patološko zavzemanje, da bi familijo obvarovala pred nečistočo in nevarnostjo civilizacije pa seveda ne more uspevati večno in ko se do radovednih otrok prebijejo oprijemljivejši obrisi prave realnosti, je družinska tragedija samo še vprašanje časa in oblike.

Lanthimosov Podočnik je v prvi vrsti pomenljiva študija družine v represivni in skrajno zaščitniški podobi, ki s stopnjevanim prikazom absurdnih moralnih anomalij in bizarnih norm vztrajno prerašča v grotesko razmerij, ki navadno karakterizirajo osnovno celico družbe, tu pa so dodobra oropana čustev, smisla in namena. Avtor na ta način kot neogiben aspekt družine izpostavlja njeno povezanost z drugimi socialnimi mehanizmi ter poudarja nujnost interakcije z okoljem in odprtost do družbenih tabujev. Širše, kot smiselno razširitev predstavljenega družinskega mikrokozmosa na družbo, pa lahko film tolmačimo s kaj različnih perspektiv; na eni strani ga denimo brez težav pojmujemo kot ostro satiro kronične apatije, razosebljenih odnosov, individualizma in aktunega pomanjkanja kolektivne zavesti, ki z vseh strani razžirajo moderno družbo, spet na drugi ga zlahka dojemamo kot simulacijo razmer, ki se strmo nagibajo k totalitarnemu postrojevanju, lastninjenju, hujskanju in zavajanju množic. Ni dvoma, da Lanthimos plasira naravnost fantastičen večdimenzionalen tematski poligon in gledalcu kaže pot daleč navzven iz okvirjev svojega poldrugo uro trajajočega ekscesa.

Kar zadeva vizualizacijo in igro, avtor trdi, da sta se povečini razvijali spontano in brez strogih vnaprej določenih normativov. Film pa je tudi po tej plati odličen; izostrena in natančna kinematografija, sončava svetloba, pastelnost barv in zvočna spokojnost zgodbi dajejo očiten surrealistični prizvok, ki skupaj s črno humornim pripovednim tonom izdelku vtiska nezgrešljivo ironičen pečat. Ansambel je prepričljiv in homogen, upodobitve otrok pa skozi film postajajo vse bolj izrazne in nazorne, kot prebujanje zatrte vedoželjnosti in radoživosti v likih, ki napoveduje upor ter zahtevo po ozaveščenosti in svobodi. Pripoved se konča tako, kot se začne, z ne docela pojasnjenimi okoliščinami, s čimer Lanthimos prireže vsebinsko nit in gledalčevo pozornost še enkrat več usmeri k razmišljanju o tematski naravi filma. Ne zamerimo, zares bogata in obširna je.

8/10

IMDb

21.11.2010

21. Liffe

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

Danes se zaključuje 21. Ljubljanski filmski festival, ki je, dodajmo, tako kot lani, tudi letos bežno obliznil Maribor. Ker nisem cinemanijak in si ne vzamem časa, da bi festival premeril podolgem in počez, me ni zmedel urnik, ki je letos bojda belil lase nepotešljivim entuziastom, prav tako pa sem imel srečo, da sem se izognil projekcijam, ki so jih, kot opažam, spremljale mestoma nepremostljive tehnične težave. Pa naj ne bom brezbrižen, to so stvari, ki rišejo črne pike na izvedbo festivala, v isti sapi pa je treba biti razumevajoč in vsaj malo popustljiv, nenazadnje gre za projekt, ki je bil z 281 projekcijami 117 filmov v dvanajstih dneh na šestih prizoriščih za slovenske okvirje brez dvoma ambiciozen in plemenit zalogaj. 47 tisoč petsto prodanih vstopnic in 65 razprodanih predstav je več kot zadosten dokaz, da filmoljubi vseh sort podpirajo in cenijo vloženi trud.

Tako kot je zadnja leta običaj, je tudi tokrat festival pod okriljem Cankarjevega doma in taktirko programskega direktorja Simona Popka v mesto prinesel filmske bisere z vsega sveta, ki jih tekom leta le stežka najdemo na sporedih naših kinematografov, in na ta način prepričljivo nadaljeval poslanstvo ozaveščanja o filmski produkciji, ki na obrobju glavnega toka kilometrino nabira predvsem na takih in drugačnih mednarodnih festivalih. Tako smo med filmi, razvrščenimi v dvanajst programskih kategorij, lahko prisostvovali delom nadebudnih filmarjev in izmojstrenih cineastov, celovečernim in kratkim filmom, predvsem pa širokemu in pisanemu spektru izdelkov, ki se razpenja od težko pričakovanih in obče znanih kreacij do bolj obskurnih in ekstravagantnih eksponatov sedme umetnosti. Izpostaviti nemara velja še domiselno retrospektivo mestnih simfonij, pronicljivo sekcijo, posvečeno dvema ostrima cineastoma, Filipincu Brillantu Mendozi in Palestincu Elii Suleimanu, ter nenazadnje silno simpatičen in posrečen podaljšek Kinodvorovega programa Kinobalon za najmlajše in mlade po srcu.

Prav film iz te kategorije, mehiški Na morje!, si je s kolumbijskim Potovanje vetra prislužil posebno omembo žirije v sestavi Gorana Vojnovića, Charlieja Cockeyja in Franka L. Stavika ter obenem tudi sklenil včerajšnjo zaključno slovesnost. Na njej so nagrado za najboljši film po izboru žirije, tako zvani vodomec, namenili žgoči drami Podočnik grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, po izboru občinstva pa je bila za najbolj prepričljiv izdelek proglašena futuristična animacija Technotise: Edit in jaz srbskega avtorja Aleksa Gajića. Sam se bom sodb na tem mestu vzdržal, objavljam pa seznam svojih vtisov, ki ga kanim v prihodnjih in kasnejših dneh še nadalje razširiti.

Perspektive:
Podočnik

Predpremiere:
Adžami
Skrivnost v njegovih očeh

Ekstravaganca:
Zakopan

Fokus:
Ropar

Retrospektiva:
Nebo nad Berlinom

Posvečeno:
Klavnica

Liffe.si

20.11.2010

Ropar

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Fokus 21. Ljubljanskega filmskega festivala je usmerjen na produkte tako zvane berlinske šole, novega vala nemškega filma, s katerim pa ne označujemo renesanse nemškega mainstreama na krilih filmov, kot so Zbogom, Lenin, Propad in Življenje drugih, kakor bi sprva neuko pomislili; v resnici pod tem imenom pojmujemo razcvet produkcijsko skromnejših, a v manirah pretenciozneje naravnanih izdelkov strogo šolanih nemških filmarjev s Christianom Petzoldom, Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec na čelu. Krog predstavnikov tega neke sorte avantgardnega kontrapunkta, ki ga zaznamujejo realistične slike takih in drugačnih, ponavadi ne prav vsakdanjih likov, se je v zadnjih letih precej razširil in v njegov obseg uvrščamo tudi Benjamina Heisenberga, ki je svoj celovečerni prvenec, politični krimič Speči vohun, posnel pred petimi leti, sedaj pa je na naš konec prineslo še njegovo nedavno adaptacijo romana Martina Prinza, zasnovanega po senzacionalni resnični zgodbi avstrijskega tekača in roparja Johanna Rettenbergerja.

Slednjega (Andreas Lust) spoznamo kot mirnega, vase zaprtega kaznjenca, ki dneve preživlja z neumornim tekanjem po zaporniškem dvorišču ali na tekočem traku v jetniški celici. Kmalu zatem, ko ga izpustijo iz zapora, na plan privre še njegova druga obsesija, metodično in bolestno ropanje bank. Hobija prav uspešno in suvereno združuje in se vmes zaplete še v ljubezensko razmerje s staro prijateljico (Franziska Weisz), toda nič od tega njegove stalne potrebe po adrenalinu trajno ne pomiri. Heisenberg razlogov Johannove tekaške zavzetosti in kleptomanije nikoli zares ne odkrije, pač pa zgodbo misteriozno stopnjuje in protagonista naposled naslika kot tragično figuro odvisnika, ki v nepopustljivem lovu za svobodo in življenjskim osmišljenjem samodestruktivno zbeži v propad.

Film ponuja neobičajno konvolucijo dramskih in akcijskih elementov ter prek izrazito umirjene naracije, naslonjene na dolge posnetke in široke kote, uvodoma posreduje posrečen portret socialnega odpadnika, ki enkrat daje občutek senzibilnosti in izostrenosti, spet drugič pa meji na ironijo in komičen absurd. Na žalost se ambiciozen dramaturški koncept v drugi polovici s prizori policijskega pregona izpridi na rovaš neuravnovešenega upogibanja pripovednega loka, še bolj pa zavoljo avtorjevega trmastega vztrajanja v razvlečenem in nadrobnem upodabljanju nepoantirane agonije ob konstantno pozitivni distanci med gledalcem in likom. V končni fazi nam tako ostane le pozorno opazovanje Lustove subtilne karakterizacije, na podlagi katere poskušamo razvzoljati protagonistovo zamotano psihološko ozadje; pri tem bo morebiti kdo prav neizmerno užival, sam pa ocenjujem, da gre za ustvarjalčevo samonamensko nategovanje osnovne premise, ki ne le da ne dobi povsem korektnega epiloga, pač pa v najbolj radikalni luči celo pušča vtis posiljenega trpanje izdelka v okvire filmskega manifesta.

6/10

IMDb

19.11.2010

Zakopan

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

V kino sem zavil v pričakovanju spretne eksploracije klavstrofobije in panike, angleško govoreči triler španske produkcije Zakopan, ki ga je baje v pičlih sedemnajstih dneh posnel Rodrigo Cortés, pa poteši apetite in v resnici prinaša še več. Zgodba se vrti okoli ameriškega tovornjakarja Paula Conroyja (Ryan Reynolds), ki se zbudi v leseni krsti, zakopan pod zemljo, pri roki pa ima le vžigalnik in mobilni telefon. Zmedeno prične klicariti naokoli in tako izvemo, da je na službovanju v Iraku padel v zasedo in izgubil zavest, nakar so ga domačini očitno steptali v zabojnik in zakopali pod rušo. Ne mine dolgo, ko na zvezo dobi ugrabitelja (José Luis García Pérez), ki od njega zahteva, da mu priskrbi mastno odkupnino, kar Paula pahne v mrzlično borbo s tesnobo in časom, predvsem pa z zamotanimi upravnimi in operacijskimi aparati zunanjega sveta.

Priznam, da mi je smela avtorjeva zasnova, da film v celoti odvije na circa dveh kubičnih metrih, že sama po sebi silno po godu, nad njeno izpeljavo pa v končni fazi tudi ne morem imeti resnih pripomb. Cortés se z zahtevno nalogo spopade premišljeno in s spretnim izmenjavanjem različnih perspektiv v majhen dogajalni prostor vnese prepotrebno dinamiko; tako enkrat zremo s prvoosebnega vidika, drugič se kamera gnete v pretesnem zabojniku ter okorno in majavo dokumentira protagonistove napore, spet tretjič se otrese okvirjev in se dramatično dvigne ali pomakne v stran do večjega zornega kota. Avtor z neobičajnimi snemalnimi koti, slogovnimi delikatesami in rezkim zvočnim aranžmajem, ki neogibno ličijo na manire Hitchcockovega ustvarjanja, efektno stopnjuje suspenz pripovedi ter s taktnim nizanjem klimaksov in vmesnih elementov žgoče tragikomedije gledalcu z izjemo peščice kontemplacijskih segmentov ne daje niti trenutka za oddih.

Moč je torej zaključiti, da Cortés dobro unovči scenarij, več pripomb pa je slišati na račun zgodbe. Nima se smisla sprenevedati, da ta mestoma pobegne iz meja naturalistične stvarnosti, a bi sam ocenil, da večino časa pragmatično ostaja v njeni bližini, k čemur pa v veliki meri botrujejo tudi morbidna atmosfera, mučeniška upodobitev glavnega lika in nenazadnje avtentičnost glasov, ki se prek mobilnega telefona vključujejo v dogajanje. Poleg tega se nam kaj lahko primeri, da obremenjeni s takimi in podobnimi pomisleki površno spregledamo zares lucidno prispodobo utesnjenosti malega človeka, ki se plete tekom celotne štorije in posreduje ostro kritiko družbene brezbrižnosti, ki v interesu politike in kapitala navadne smrtnike postavlja v brezizhodne položaje v boju za vsakdanji kruh ter jih nadalje zavaja z lažmi in jim hinavsko odreka pomoč. Kot tak film ne prinaša zgolj interesantne in drzne kompozicije, ki bi služila sama sebi v namen, temveč navrže tudi utemeljeno in dobro zabeljeno dramo, katere učinek ne popusti še dolgo po zadnjem rezu.

8/10

IMDb

16.11.2010

Klavnica

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Filipinski režiser Brillante Mendoza je v zadnjem času eno najbolj vročih imen mednarodnih festivalov; kako tudi ne, v preteklem petletju je nanizal kar devet celovečercev in si zanje prislužil zavidljivo bero nagrad. Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu se mu poklanjajo s projekcijo štirih filmov, med katerimi je bržčas najbolj izpostavljen triler Klavnica, ki je na lanskem festivalu v Cannesu sprožal burne in praviloma negativne odzive, naposled pa je Mendozi strokovna žirija zanj presenetljivo namenila palmo za najboljšega režiserja.

Film naturalistično pospremi poročni dan dvajsetletnega mladeniča Pepinga (Coco Martin). Kamera se uvodoma pretika med kaotičnimi in zanikrnimi ulicami filipinskega mesta, se nato ustavi na protagonistu in njegovi izbranki (Mercedes Cabral) ter jima sledi na zabaven poročni obred in skromno svatbo. Pepinga tekom dneva spoznavamo kot partnerja, očeta in policijskega vajenca, proti večeru pa v vlogi kurirja pri protekcijskih poslih. Ko se na mesto spusti mrak, ga kolega (Jhong Hilario) pregovori še v sumljivo priložnostno delo, ki sicer obeta lep zaslužek, a se le malo kasneje izkaže za pravo moro, v kateri je fant priča ostudnemu zločinu bande skorumpiranih policistov.

Mendoza suspenz svojega izdelka stopnjuje s preprostim konceptom prehajanja sončnega in radostnega dne v peklensko noč, pod okriljem katere naposled ostro zareže z moteče realistično posnetim klimaksom. Izrazito temačni, na čase težko razberljivi kadri in nereduciran hrup okolice je avtorju v kritiški srenji prinesel status diletanta, roko na srce pa njegovi posnetki, najsi bodo namerni ali amaterski, izzovejo efektno in srh vzbujajočo izkustvo. Klavnica tako z dialoško skopim upodabljanjem dogajanja posreduje raskavo sliko protagonistovega razbitega idealizma in moralnega potresa ter njegova klavrna občutja popolne nemoči pri opazovanju okrutne mesarije, ki se jim zavoljo snemalnih tehnik ne more izogniti niti gledalec. Kljub temu se po ogledu nikakor ne znam otresti občutka, da bi Mendoza svoj izdelek lahko mestoma strnil ter predvsem lepše in pomenljiveje zaokrožil, pa četudi od svoje sodbe odštejem davek, ki ga terja njegovo ustvarjanje v okvirih zapriseženega verizma.

6/10

IMDb