12.10.2010

Piran / Pirano

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Filmski prvenec vsestranskega Gorana Vojnovića, ki je sicer znan predvsem kot kolumnist in avtor knjižne uspešnice Čefurji raus!, je bil tekom nastajanja deležen zavidljive medijske pozornosti, po “zgolj” treh vesnah na nedavnem festivalu slovenskega filma pa se je nanj vsul plaz neutemeljenih obtožb o amaterski produkciji in marketinški prostituciji, pa kajpada tudi o stereotipno slovenski naravi celovečerca. Seveda to zadnje ni nič drugega kot posmeha vreden očitek, prihajajoč iz ust tega istega občinstva, ki je pavšalen in nategljiv termin skovalo, ostalo dvoje pa je za moje pojme prav nemarno zaostren sinonim mestoma negotovega, a sicer smelo in ambiciozno zastavljenega projekta. Toda tako je naneslo, prav nedoumljivo, da je bila dan po ljubljanski premieri večerna projekcija zgolj siromašno obiskana.

Res škoda, Piran / Pirano namreč prinaša zanimivo, domiselno in dobro povezano zgodbo, razpeto med sedanjostjo in časom medvojne osvoboditve Pirana izpod italijanske okupacije. Uglajen Italijan (Boris Cavazza) potrka na vrata trmoglavega Pirančana bosanskih korenin (Mustafa Nadrević) in jezikovni oviri navkljub drug v drugem prepoznata starega znanca (Francesco Borchi in Moamer Kasumović), ki ju je v vihri druge svetovne vojne združila ljubezen do samosvoje punčare (Nina Ivanišin), Slovenke, ki so ji fašisti brutalno pobili svojce. Njuni spomini odpahnejo duri napetim dogodkom partizanskega zavzetja mesta in opišejo prešeren komunistični triumf, meječ na nebrzdano maščevanje, ki je absurdno trojico pahnilo v nezaslišan beg.

Nedvomno je glavni atribut filma Vojnovićev scenarij, ki popolnoma neobremenjen z ideološkim tolmačenjem zgodovine predstavlja fikcijsko, a konec koncev zadosti kredibilno in še kako pronicljivo sliko medvojnega in povojnega dogajanja. Naslikana je iz perspektiv treh protagonistov in ponuja povsem različne vidike vojne, ki pa se spenjajo v preprostih premisah o nesmiselnosti boja in revanšizma ter posredujejo pomenljiv memento o razpadanju moralnega sistema in dehumanizaciji, medtem ko ji za okvir služi manj vpadljiva, a tankočutna pripoved o soočanju in spopadanju posameznika s srhljivo preteklostjo.

Na žalost film z druge strani ne deluje tako celovito dovršen; korajžna obrtna zasnova se tu in tam resda rezultira v ličnih in čednih posnetkih, pa vendar se večino časa kaže kot očitno pretenciozna, saj se nemalokrat primeri, da je zvok slab in dialog nerazločen, prizori pa posneti pri prešibki ali premočni osvetlitvi. Že boljši aspekt predstavlja igralski ansambel, ki je prav solidno usklajen, morebiti le malce preveč je nagnjen k gledališkim prvinam, kar pa ob znatnem vplivu emocionalnega ozadja likov na potek dogajanja ni faktor izrazitega stopnjevanja nejevolje. Pod črto se mi tako zdi smotrno poudariti, da Vojnovićevega izdelka kljub ne docela prepričljivi interpretaciji ne gre slepo in naglo grajati, kaj šele brezbrižno bojkotirati, nego ga je zavoljo konceptualne zrelosti in kompleksnosti, ki je v slovenski filmski produkciji prej izjema kot pravilo, treba zmerno pohvaliti in potrpežljivo sprejeti ter si od mladega ustvarjalca v prihodnje tudi česa celostno bolj lucidnega obetati.

6/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

5 komentarjev

  1. chef chef pravi:

    Glede na to, da igra tudi na Viču, bom pa res tvegal ogled!

    13.10.2010 ob 07:22

  2. Miha pravi:

    Sem mislil da je Kino Vič že šel po gobe. Gremo gledat!

    13.10.2010 ob 13:57

  3. Patroni 26 pravi:

    [...] Cyco. Sline mi je pocedil tudi kolega filmoljub z Muho, medtem ko me toplo-hladne ocene filma Piran/Pirano niti ne presenečajo [...]

    23.10.2010 ob 00:39

  4. Paranoira. Luč na koncu tunela? pravi:

    [...] na koncu tunela. Tunela slovenskega filma. Slovenski film ima rane, ki jih bo težko pozdraviti. Berem, da tudi visoko opevani in iz vseh koncev močno pričakovani Piran – Pirano, ni tisto kar bi [...]

    7.11.2010 ob 12:36

  5. Piran/Pirano (2010) — PaucStadt pravi:

    [...] požel, sprejem je bil mlačen in tudi moje takratno zanimanje je na podlagi nekaterih spisov in realnih ocen, kar hitro zamrlo. Zamrlo do te mere, da sem nanj hipoma pozabil in sem se spomnil šele pred nekaj [...]

    17.03.2012 ob 00:13

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !