2.10.2010

Čudoviti lisjak

Objavljeno v Kritike 1-D avtor Jan G.

Ameriški auteur Wes Anderson si je s pronicljivimi kreacijami, ki nabite s humorjem in ekstravaganco praviloma preganjajo teme družinske disfunkcionalnosti, pridobil lep krog zvestih oboževalcev, za katere je tokrat pripravil prav posebno obrtno poslastico — to je na podlagi stop-motion animacije posneto štorijo o pretkanem gospodu Lisjaku (George Clooney), ki bo brez dvoma šla v slast tudi mlajšim nadebudnim filmofilom. Fantastični zvitorepec je bil svoje čase drzen lovec na kokoši, pa mu je ženkica (Meryl Streep) skupaj z novico o naraščaju navrgla še ultimat o manj nevarni zaposlitvi in življenju v zahojeni podzemni luknji. Dvanajst lisičjih let pozneje je možu naposled dovolj skrivalnic in soprogo prepriča v selitev na fin, razgleden grič, ki pa se nahaja prav na robu posestev treh skopih farmarjev, Grduha (Robin Hurlstone), Grdavša (Hugo Guinness) in Grdina (Michael Gambon). Upokojeni tat jim jo ob prvi priliki zagode, srd in jeza kmetijskih mogotcev, ki se z nebrzdano maščevalno slo poženejo za njim, pa na rob prepada porine kar celo gozdno periferijo.

Jedro fletne pripovedi o požrešnosti in pohlepu si je Anderson sposodil iz filmu istoimenske bukve Roalda Dahla in z dodatkom lastne zasnove in razsnove fabulo razširil na zabavno basen o tleči iskri neizživetega in v normirane družinske okvire ujetega samca. Dodelan scenarij je prepreden s pestro situacijsko komiko in ob pomoči slikovite palete karikiranih likov navrže kopico interesantnih motivov in tem, zvezanih s familijo in skupnostjo, pa tudi slogovno in obrtno je film vse poln inovativnih in domiselnih prijemov, ki vnovič izžarevajo avtentičnost avtorjevega ustvarjanja in hkrati kažejo, kako bogate in raznolike scenske in likovno oblikovne možnosti dopušča tehnika fragmentarne animacije. Verjetno sem slavospevu dolžan dodati tudi pohvalo silno posrečene sinhronizacije, ki so jo menda kosoma opravili kar zunaj studia, ter v povezavi z njo kajpada tudi odlične glasbene podlage, za konec pa naj morebiti še enkrat podčrtam pretanjen koncept filma, ki animiranosti in živalski figurativnosti navkljub odseva jasen in prodoren družbeni portret in s tem do potankosti uteleša sicer oguljeno frazo o vsegeneracijski priljudnosti risanih celovečercev.

8/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

10 komentarjev

  1. mrXfilm » Oskarji 2010 pravi:

    Animirani celovečerec, nominacija

    Poleg tega:
    Glasba, nominacija

    2.10.2010 ob 19:17

  2. paucstadt paucstadt pravi:

    Vrhunski film, res. Nasprotje pixarju, ki ob tem izgleda preveč spolirano, da Šreka niti ne omenjam tu zraven. Mr. Fox se mi je dopadel predvsem zaradi stop motion tehnike, ki izgleda kot dinozaver v današnjem času, ampak je izjemno učinkovit. Scenarij luciden in nabrušen, kot to Anderson najbolje zna. simpatično do skrajnih meja.

    3.10.2010 ob 10:15

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    Se strinjam, ampak, daj no, bomo zato metali Shreka in Pixarjeve izdelke čez plot? Vsak ima svoje bleščeče atribute, pri enih je to dodelana digitalna animacija, pri drugem pač stop-motion. Za vsemi se skriva večletno delo in razvoj ustreznega orodja in ne bi si upal tako daleč, da bi sodil, za katerim izdelkom se skriva večja obrtna vrednost. Popolnoma subjektivno pa moram reči, da mi je stop-motion silno ljub, medtem ko me pri digitalni animaciji tu in tam zmoti pretiran fotorealizem, a prav za Pixar ocenjujem, da se v zadnjih letih z izraznim karikiranjem trudi odmakniti od tega “proti-risankastega” trenda.

    3.10.2010 ob 12:42

  4. paucstadt paucstadt pravi:

    No, seveda sem šel kje predaleč, ampak dejansko me je ta film močno napalil, tudi stop-motion tehnika. morda res zato, ker gre pixar vsakič korak dlje in je tako vedno bolj realističen (gube na obrazih itd…) kar pa vsaj malo v mojih očem krade bistvo animiranemu filmu… Morda.

    3.10.2010 ob 15:02

  5. filmoljub pravi:

    Če je zgodba dobra, potem ji po mojem tehnika ustrezno služi. Stop-motion tudi ni kar tako sam sebi namen, pač pa ima svoje posebnosti in prednosti: izraznost, plastičnost, organskost, ekspresionizem in svežino. Bacek Jon ali Kokoške na begu bi bile pač nekaj čisto drugega, ako bi jih animirali računalniško; tako pa so nekaj posebnega. Bržčas je prav to tisto, kar je Anderson želel — in ne toliko nekakšen subverziven antiPixar statement.

    3.10.2010 ob 17:24

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Lepo, da si ga videl. Me pa čudi, da si dal enako oceno kot Kelsu. Joj, joj :)

    5.10.2010 ob 18:52

  7. Jan G. Jan G. pravi:

    Ampak, Iztok, tebi ustreči, to pa ni kar tako. :)

    5.10.2010 ob 20:38

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ni panike, prijatelj, le hotel sem reči, da ne razumem, da ko si videl tole mojstrovino, še vedno meniš, da je Kels presežek :)

    6.10.2010 ob 01:03

  9. Jan G. Jan G. pravi:

    Vsekakor še vedno menim, da je Secret of Kells presežek, Iztok. Primerjam pa ju zelo težko, ne tematsko in še manj obrtno. Kot sem zapisal že zgoraj v odgovoru paucstadtu, se mi zdi neprimerno diskreditirati risanko, ker druga, popolnoma drugače naravnana, deluje mojstrsko. Secret of Kells za moje pojme odlikuje krasna animacija in takisto zgodba ter realizacija snovi in od tega mnenja niti po ogledu Lisjaka ne odstopam.

    6.10.2010 ob 19:54

  10. mrXfilm » Panika na vasi pravi:

    [...] triu lanskoletnih slogovnih predstavnikov, ki ga tvori skupaj s Selickovo Coraline in Andersonovim Čudovitim lisjakom, vsekakor predstavlja najbolj bizarno in odbito doživetje ter tako na svojevrsten način promovira [...]

    23.10.2010 ob 13:09

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !