Arhiv za mesec Oktober, 2010

23.10.2010

Panika na vasi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Naj še enkrat več podrezam v aktualno in s subjektivnimi stališči vneto osišče o obrtnem pristopu do celovečernih risank; ne bom provociral in delal zgage, le za namen kritične presoje naslovne stop-motion animacije, pod katero sta se podpisala belgijska ustvarjalca Stéphane Aubier in Vincent Patar, bom izpostavil njeno paralelo z eno najbolj prepoznavnih digitalno zasnovanih risank, Pixarjevim Svetom igrač. V obeh izdelkih imajo namreč glavno besedo oživljene igrače, ki skozi naplet zabavnih, domiselnih in s fiziko sveta često skreganih dogodivščin ponazarjajo brezmejnost otroške domišljije, ki se tako jasno kaže prav v njihovi igri z raznoraznimi figurami in lutkami.

Panika na vasi gre v neposredni interpretaciji ringaraje dva koraka dlje od Pixarja. Prvi je ustvarjalni koncept avtorjev, ki si like dobesedno sposojata iz igralne škatle, jih nato premikata in razvrščata po paleti krajine in njihov položaj dokumentirata ter material naposled v igrivem stokatu ritmu zlagata v gibljivo sliko, drugi pa je vsebinsko fantaziranje, ki se izkazuje v razpuščenem dogajanju, začetem z neljubo in z za lase privlečeno peripetijo. Gre namreč za štorijo o Kavboju (Stéphane Aubier) in Indijancu (Bruce Ellison), ki želita Konju (Vincent Patar) za rojstni dan sezidati žar, pa se uštejeta pri številu naročenih opek, kar trojico po spletu smešnih naključij pahne v trikotnik podzemlja, snežne tundre in podvodnega sveta.

Dobro uro in četrt trajajoč celovečerec, ki idejno izvira iz istoimenske serije kratkih epizod, se tako izkaže za nabrit in eklektičen vrtiljak, ki nas v osupljivem tempu premetuje med takimi in drugačnimi absurdnostmi ter s pestro in neizčrpno situacijsko komiko, vezano na verigo vzrokov in posledic, prav nepopisno zabava in poživlja; a seveda je v isti sapi treba zanergati, da je direndajasta pripovedna kompozicija daleč od Pixarjeve elegantne dramaturške parabole, kar film očitno hendikepira s stališča tematske podčrtanosti in karakterne razvitosti. Zato pa lahko gledalec, ki se ni voljan na vrat na nos pognati po namazanem toboganu vrišča in trušča, odprtih ust občuduje ekstravagantnost animacije, ki zavoljo enostavne in surove vizualizacije vrh vsega posreduje še kaj interesantno demonstracijo prijemov in tehnik fragmentarnega aranžiranja. Panika na vasi v vpadljivem triu lanskoletnih slogovnih predstavnikov, ki ga tvori skupaj s Selickovo Coraline in Andersonovim Čudovitim lisjakom, vsekakor predstavlja najbolj bizarno in odbito doživetje ter tako na svojevrsten način promovira zadnja leta ponovno vse bolj popularno obrt.

7/10

IMDb

19.10.2010

Grozljivo srečen

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Bizarnega trilerja danskega filmarja Henrika Rubena Genza z ironičnim naslovom se gotovo ne bi sramovala niti brata Coen, prinaša namreč prevetritev ene izmed tipičnih zgodb ameriškega vesterna, katere dogajalni prostor je prezrcaljen čez lužo na surovo dansko podeželje. Labilnega in impulzivnega policaja Roberta Hansena (Jakob Cedergren) kazensko premestijo iz Kopenhagna v obskuren blatni dol, kjer poskuša po črki zakona urejati nesoglasja in prestopke v samosvoji vaški skupnosti. A kmalu se nerodno vmeša v burne zakonske prepire med koleričnim rančarjem (Kim Bodnia) in njegovo spogledljivo ženo (Lene Maria Christensen), kar dogajanje postopno prevesi v nevrotično zablodo, kjer poglavitni vlogi odigrata Robertova skrivnostna preteklost in neobičajen kmečki kodeks.

Rubenu Genzu uspe obrabljeno in v različnih inačicah ničkolikokrat uprizorjeno štorijo o idealističnem šerifu, ki ga pogoltne barabinstvo in neotesanost ruralne pustote, efektno zaostriti s ščemečim suspenzom in obrisi predirljive srhljivke ter ga spretno popestriti s črnim humorjem, ki nemalokrat meji na grob sarkazem in čisti absurd. To groteskno mineštro za povrh zabeli še z globoko noirovsko spiralo, po kateri kot lutko spušča naivnega protagonista, stravmatiziranega z vprašanji etike, krivde in pravice. Tempo filma se od ležernega prologa odlično stopnjuje do intenzivnega razpleta, k čemur v odločilni meri pripomoreta eksotična in vpadljiva zvočna podlaga ter nestandardni obrtni prijemi in snemalne tehnike. Grozljivo srečen tako v resnici prav fantastično premeša karte žanrske dediščine, s čimer bi moral ugajati zagrizenim cinefilom, ter ob tem v postmodernistični maniri navrže osorno in prezirljivo kritiko družbene apatičnosti in izgubljene morale, kar bo bržčas po volji filmskim analitikom, ki manično oprezajo za sporočilnostjo in globljo tematsko doktrino.

8/10

IMDb

16.10.2010

Mleko bridkosti

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Po senzacionalistični epopeji Jej, moli, ljubi, ki se, milo rečeno, kanček nerodno bavi s položajem in vlogo ženske v družbi, se prileže kaka resnejša variacija na dotično temo; elegična perujska drama Mleko bridkosti je nedvomno primeren naslov. Režiserka in scenaristka Claudia Llosa posreduje dokaj spontano in ohlapno zgodbo, ki se vrti okoli revne mladenke Fauste (Magaly Solier), katere mati (Bárbara Lazón) je bila posiljena v času najbolj krvavih državljanskih trenj. Z dojenjem naj bi se materina bolečina in ponižanje po vaškem izročilu prenesla tudi na nedolžno dekle, ki se po njeni smrti med zavzetim služenjem denarja za dostojen pogreb otepa tradicionalističnih spon, bije boj z vprašanji ženstvenega dostojanstva in hlepi po brezskrbni svobodi.

Llosina pripoved je polna metafor, alegorij in simbolov, ki podkrepljeni z magično realističnim slogom detajlno opišejo Faustino intimno kontemplacijo in težavno soočenje s podzavestnimi fobijami, vrezanimi z materino bridko izkušnjo. V poplavi psiholoških pleonazmov, za katere se zdi, da jih avtorica precej intuitivno seje v filmsko celoto, svoj prostor dobiva tudi oris družbeno-socialne podobe dežele, a teme politično motiviranega terorja, razrednega prepada in neokolonializma igrajo postransko vlogo in niso vedno zadovoljivo utemeljene. Zato pa vsekakor velja izpostaviti prepričljivo in izrazno bogato karakterizacijo protagonistke, pa z otožnostjo, melanholijo in bridkimi emocijami prežeto melodiko izdelka, ki nadomešča in izpodriva filmski dialog, ter nenazadnje tudi precejšnjo vizualno ekstravagantnost, kar Mleko bridkosti karakterizira kot težek in židek film, ki pa z nekaj pozornosti in koncentracije gledalcu nudi močno in opojno cineastično substanco.

7/10

IMDb

12.10.2010

Piran / Pirano

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Filmski prvenec vsestranskega Gorana Vojnovića, ki je sicer znan predvsem kot kolumnist in avtor knjižne uspešnice Čefurji raus!, je bil tekom nastajanja deležen zavidljive medijske pozornosti, po “zgolj” treh vesnah na nedavnem festivalu slovenskega filma pa se je nanj vsul plaz neutemeljenih obtožb o amaterski produkciji in marketinški prostituciji, pa kajpada tudi o stereotipno slovenski naravi celovečerca. Seveda to zadnje ni nič drugega kot posmeha vreden očitek, prihajajoč iz ust tega istega občinstva, ki je pavšalen in nategljiv termin skovalo, ostalo dvoje pa je za moje pojme prav nemarno zaostren sinonim mestoma negotovega, a sicer smelo in ambiciozno zastavljenega projekta. Toda tako je naneslo, prav nedoumljivo, da je bila dan po ljubljanski premieri večerna projekcija zgolj siromašno obiskana.

Res škoda, Piran / Pirano namreč prinaša zanimivo, domiselno in dobro povezano zgodbo, razpeto med sedanjostjo in časom medvojne osvoboditve Pirana izpod italijanske okupacije. Uglajen Italijan (Boris Cavazza) potrka na vrata trmoglavega Pirančana bosanskih korenin (Mustafa Nadrević) in jezikovni oviri navkljub drug v drugem prepoznata starega znanca (Francesco Borchi in Moamer Kasumović), ki ju je v vihri druge svetovne vojne združila ljubezen do samosvoje punčare (Nina Ivanišin), Slovenke, ki so ji fašisti brutalno pobili svojce. Njuni spomini odpahnejo duri napetim dogodkom partizanskega zavzetja mesta in opišejo prešeren komunistični triumf, meječ na nebrzdano maščevanje, ki je absurdno trojico pahnilo v nezaslišan beg.

Nedvomno je glavni atribut filma Vojnovićev scenarij, ki popolnoma neobremenjen z ideološkim tolmačenjem zgodovine predstavlja fikcijsko, a konec koncev zadosti kredibilno in še kako pronicljivo sliko medvojnega in povojnega dogajanja. Naslikana je iz perspektiv treh protagonistov in ponuja povsem različne vidike vojne, ki pa se spenjajo v preprostih premisah o nesmiselnosti boja in revanšizma ter posredujejo pomenljiv memento o razpadanju moralnega sistema in dehumanizaciji, medtem ko ji za okvir služi manj vpadljiva, a tankočutna pripoved o soočanju in spopadanju posameznika s srhljivo preteklostjo.

Na žalost film z druge strani ne deluje tako celovito dovršen; korajžna obrtna zasnova se tu in tam resda rezultira v ličnih in čednih posnetkih, pa vendar se večino časa kaže kot očitno pretenciozna, saj se nemalokrat primeri, da je zvok slab in dialog nerazločen, prizori pa posneti pri prešibki ali premočni osvetlitvi. Že boljši aspekt predstavlja igralski ansambel, ki je prav solidno usklajen, morebiti le malce preveč je nagnjen k gledališkim prvinam, kar pa ob znatnem vplivu emocionalnega ozadja likov na potek dogajanja ni faktor izrazitega stopnjevanja nejevolje. Pod črto se mi tako zdi smotrno poudariti, da Vojnovićevega izdelka kljub ne docela prepričljivi interpretaciji ne gre slepo in naglo grajati, kaj šele brezbrižno bojkotirati, nego ga je zavoljo konceptualne zrelosti in kompleksnosti, ki je v slovenski filmski produkciji prej izjema kot pravilo, treba zmerno pohvaliti in potrpežljivo sprejeti ter si od mladega ustvarjalca v prihodnje tudi česa celostno bolj lucidnega obetati.

6/10

IMDb

9.10.2010

Svet igrač 3

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

O Pixarjevem Svetu igrač 3 sem pri nas, kako presenetljivo, le količkaj bral. Morebiti sem čtivo površno spregledal ali pa mi je ogibanje zapisom, ki mi pred ogledom širijo obzorje, prešlo v nezavedno podzavest; pak dvomim, se mi zdi, da film pri nas ni izzval posebne evforije. Smešno, gre namreč za izdelek, ki po enajstih letih obuja silno priljudno franšizo, še več, za drugo nadaljevanje animacije, ki je leta 1995 prelomno načela dandanes pretežno digitalno produkcijo risank, tako da prav nič ne čudi, da v svetu Svet igrač 3 trenutno kotira kot finančno najuspešnejša risanka in celo kot najbolj gledan film letošnjega leta. K nam je prišel relativno pozno in še to izključno v sinhronizirani obliki, atraktivnejšo 3D različico pa si je moč ogledati le v izbranih kinematografih.

A naj komentar na novo Pixarjevo kreacijo ne bo ventil za zmrdovanje nad mineštro slovenske distribucije in kinematografije, izpostavimo za začetek raje celovečercu pripet kratki film Teddyja Newtona, ki imenitno opiše snidenje personifikacij dneva in noči. Preprosta parabola je prepredena z motiviko o stikanju dveh drugačnih svetov, ki nadgrajuje enega in drugega, ob očitni družbeni konotaciji pa v oči bode tudi domiselno spajanje klasične in digitalne animacije, kar je z obzirom na vpliv originala na širšo industrijo risank kajpada nadvse primerna uvertura v njegov sequel.

Tudi začetek filma navrže dve posrečeni vinjeti. Prva, živahna kavbojka, v kateri se preganja obče znana klapa igrač z Jelkom (Tom Hanks in Aljaž Jovanović) in Kenom Kozmobliskom (Tim Allen in Uroš Potočnik) v glavnih vlogah, prinaša simbolično noto o brezmejni otroški domišljiji, ki tako fletno krasi Pixarjevo franšizo, druga, ki se vrne v sobo malega Andyja (Charlie Bright in Maks Šmuc), pa načrta simpatičen memento prvima deloma. V nadaljevanju se nato znajdemo ravno v času, ko se sedemnajstletni Andy odpravlja na kolidž in osamljene igrače mrzlično kujejo načrt, kako se izogniti odpadu. Po spletu naključij končajo v bližnjem vrtcu, ki pa se zavoljo tiranskega plišastega medveda (Ned Beatty in Iztok Jereb) kljub navidezni ljubkosti izkaže za pravi pekel. Jelko pripravi načrt za pobeg in druščina se s prepričanjem, da jim bo Andy odmeril vsaj podstrešje namesto smetnjaka, odpravi na nevarno in naporno pot.

Nabrita avantura prinaša nadvse zabavno in kratkočasno dogajanje, ki spretno poveže celo paleto likov in se preliva med komičnim, dramatičnim in akcijskim. Z motiviko velikega brata risanka na čase zahaja v precej morbidne in za moj okus pretirano nasilniške vode, vendar pa zgodba vrhunce dosega v emocionalno intenzivnih peripetijah, ki se nanašajo na vzajemno sodelovanje in močan skupinski duh pisane klape ali pa na nostalgično vračanje v vsebinsko preteklost ter s tem povezane teme vznemerljivega odraščanja in otožnega preraščanja. Animacija z dvodimenzionalne perspektive resnici na ljubo ne ponuja vidne inovacije glede na nedavne izdelke največjih studiev, a gre na vsak način za presežno izpiljeno obrtno kreacijo, ki fotorealizem uporablja za stvarni svet, medtem ko je namišljena sfera igračastih junakov oblikovno pestra, karikirana in duhovita. Svet igrač 3 tako s časovnim zamikom pripovednega dogajanja in ustrezno tehnično nadgradnjo serijo osvežuje in ji dodaja nove razsežnosti, s čimer prekaljeni ustvarjalci na čelu z Leejem Unkrichom, Johnom Lasseterjem in Andrewjem Stantonom dobro utemeljijo in upravičijo nadaljevanje, kar vsekakor vnaša kanec optimizma v moj bolj kot ne skeptičen pogled na Pixarjevo desko, ki v prihodnje obeta skoraj manično obujanje obstoječih produktov delavnice.

7/10

IMDb