27.09.2010

Jej, moli, ljubi

Objavljeno v Kritike J-N avtor Jan G.

Vnovičnega mesec dni trajajočega zanemarjanja bloga na žalost ne prekinjam z oceno posebej prepričljivega filma, je pa zato prepričljiva vsaj marketinška kampanja, ki dotični film na našem koncu propagira. Zijal sem z odprtimi usti, ko sem se ondan debelo uro pred predstavo komajda dokopal do, kakor se je zdelo, zlata vrednih kart in to na termin, ko sta bili predvajani dve projekciji hkrati. Papir je tekom filma pričakovano izgubil trofejni lesk, skoraj poltretjo uro dolga martra, posneta po memoarih ameriške pisateljice Elizabeth Gilbert, se je namreč izkazala za vse prej kot očiščevalno doživetje, ki pa, če ne drugega, krasno podčrtuje bedo kino sporeda v zadnjih tednih.

Tridejanka v ospredje peha uspešno in dobro situirano newyorško novinarko (Julia Roberts), ujeto v utripu vsakdana, ki se v iskanju smisla in eksistence za leto požene po svetu – jest v Italijo, molit v Indijo in ljubit na Bali. Nisem šovinist in zgodba o ženski, ki se skozi simbolne stopnje hedonizma, meditacije in lovljenja ravnotežja med predajanjem in samodržjem poskuša otresti zategnjenih arhetipskih spon in se v različnih družbah z različnimi vlogami trudi oblikovati novi, srečnejši jaz, je za moje pojme odlična platforma za interesantno in obravnave vredno tematiko, problem pa vidim v togem plastičnem okvirju, ki ga za namene moderacije stesa režiser in scenarist Ryan Murphy, saj se ta niti za trenutek ne prilega vsebini. Razvlečeno portretiranje v osnovi pretirano idealizira protagonistkino osebnost in preko meja dobrega okusa stereotipizira okolje, v katerega je postavljena, kar se rezultira v patetičnem moraliziranju, ki ga še nadalje stopnjuje tokrat izrazito slaba in neprepričljiva predstava Robertsove. Pohvalim tako lahko kvečjemu na čase koketen obrtni aranžma in v sivem povprečju zadušen doprinos posameznih akterjev stranskega ansambla, sicer pa Jej, moli, ljubi prej kot uokvirjena podoba travm in kompleksov sodobne ženske paradoksalno odzvanja kot Lawrence Arabski oholega feminizma, egocentričnosti in nestanovitnosti v odnosu do moškega.

4/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

11 komentarjev

  1. filmoljub pravi:

    Samo, da se nisi (še) naveličal pisati. Pa tudi če bolj poredko opišeš kakšen bolj shitty film. Kakor je očitno tale, ki si ga tako ali tako nisem imel namena ogledati; je pa zabavno brati tvoj vtis.

    27.09.2010 ob 17:12

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    No, hvala, naveličal pisanja pa se nisem, ne. Bom poskušal v naslednjih dneh doprinesti tudi kaj žvečljivega, ja.

    27.09.2010 ob 17:19

  3. paucstadt paucstadt pravi:

    Welcome back! Teli tvoji premori so skrb vzbujajoči, vsaj javi drugič, da še dihaš in teptaš to našo grudo. :) No, malo off topic, ehm, film imam namen pogledati, morda o njem tudi pisati.

    27.09.2010 ob 23:28

  4. Biba pravi:

    Berem knjigo, ki mi je zaradi humorja všeč. Film pa verjamem, ni vreden časa… Me pa zabava tvoj pogled na tematiko :lol:

    28.09.2010 ob 07:28

  5. Jan G. Jan G. pravi:

    paucstadt, le daj, zakaj pa ne, me prav zanima tvoje mnenje.

    Biba, ob vsem poudarjanju predloge kar verjamem, da je dobra in brana. Okoli tematike pa, no, upam, da ne tolmačim preveč po svoje. :)

    28.09.2010 ob 08:21

  6. Vanja pravi:

    Film je zanič, hollywoodsko sranje, knjiga je zabavna, ampak opisati jo kot ohol feminizem je pa malce krepka. res slovenčki nimate veliko tolerance do žensk, ki so drugčane od cankarjevske matere. kar navadite se, da ni vedno moški tisti, ki mu ženska posten dolgočasna in potrebuje drug izvir ;-)

    28.09.2010 ob 08:23

  7. Jan G. Jan G. pravi:

    Vanja, dobro preberi. Ne sodim o knjigi, je ne poznam, temveč o filmu, ki za moje pojme izpade drugače, kot bi moral. In ja, prav dejstvo, da napeljuje na oholi feminizem, je moteče, ko pa naj bi, kakor razumem, govoril o tisti reči s cankarjevsko materjo.

    28.09.2010 ob 08:36

  8. Vanja pravi:

    no tudi za film se mi zdi oznaka ohol femnizem precej krepka. saj je reva kar naprej helepela po moškemu,da jo odreši pred samo seboj. infantilno je, označiti film kot ohol femnizem in se zgražati nad žensko nestanovitnostjo se mi zdi pa malce obremenjeno.

    28.09.2010 ob 08:42

  9. Jan G. Jan G. pravi:

    A, prav. No, tu sva pač drugačnega mnenja. Razumem, kaj naj bi film impliciral, in temu prikimam, toda vidim vse kaj drugega. Slaba karakterizacija, stereotipi in idealizacija, pa zraven še ta smešna dolžina; vse skupaj me navdaja s popolnoma drugačnim pogledom na protagonistko.

    Kaj pa potem po tvoje film dela tako zanič?

    28.09.2010 ob 08:49

  10. filmoljub pravi:

    Ne bom sodil, a tole se sliši kot zgodba o razvajeni kvazi-emancipirani babnici, ki ne ve, kaj bi sama s seboj, tipa Nevrotična Ally ali Sucks v mestu. Če je tako, je škoda, saj je Julia (ki mi je osebno všečna igralka) nekajkrat predtem pokazala čisto spodoben glumaški razpon.

    28.09.2010 ob 10:24

  11. mrXfilm » Mleko bridkosti pravi:

    [...] senzacionalistični epopeji Jej, moli, ljubi, ki se, milo rečeno, kanček nerodno bavi s položajem in vlogo ženske v družbi, se prileže [...]

    16.10.2010 ob 17:05

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !