Arhiv za mesec September, 2010

28.09.2010

Skrivnost iz Kellsa

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ročno animirana pustolovščina Skrivnost iz Kellsa, ki je letos dobila mesto med nominiranci ameriške filmske akademije za najboljši risani celovečerec, nas popelje na Irsko devetega stoletja, ki jo plenijo in pustošijo Vikingi. To je obenem tudi pomembno obdobje nastajanja bogato ilustriranega verskega rokopisa Knjige iz Kellsa, saj je bil ta menda prav tedaj prenešen iz škotskega otoka Iona v irsko utrjeno opatijo Kells, kjer po štoriji pisca in animatorja Tomma Moorea odrašča zvedavi deček Brendan (Evan McGuire). Razpet med pragmatičnim stricem (Brendan Gleeson), opatom, ki ves svoj čas namenja gradnji mogočnega obzidja, in radoživim menihom (Mick Lally), varuhom svete knjige, ki ga nagovarja k odkrivanju sveta onstran zidov, se fantič vse raje ravna po nasvetih slednjega in se v zatišju pred bližajočim se vpadom barbarov ob tem na skrivaj mojstri za novega pisca in ilustratorja magičnega rokopisa.

Brendanovo iskrivo in zavzeto odkrivanje skrivnosti svete knjige simbolizira tleče upanje za človeško civilizacijo, njen moralno-etični red, kolektivno zavest in kulturni razvoj, ki so postavljeni na težko preizkušnjo ob okrutnem terorju primitivnih severnjaških ljudstev. Obenem zgodba dečkovega odraščanja naslika lepo simbiozo krščanske religije in keltske folklore, saj poteze njegovega peresa v večji meri navdihujejo igrive, poučne in včasih tudi trpke dogodivščine z malo gozdno muzo Aisling (Christen Mooney), ki mu odkriva svetle in temne plati mitološkega sveta. Slogovno dorečena, izrazna in priložnostno karikirana animacija je trdna opora široki, a odlično povezani tematiki, napak pa bi bilo lucidno delo irske delavnice Cartoon Saloon opisati zgolj kot orodje za podčrtovanje tem, saj s pisanim in ekstravagantnim konceptom, ki svoj vrhunec dosega z detajlnimi prepletajočimi se upodobitvami knjižnih iluminacij in ornamentike, že samo po sebi predstavlja dovršeno umetniško kreacijo. Ne dvomim sicer, da se bo nenasiten gledalec pritožil nad odrezanim epilogom, ki bi kratko metražo filma resnično lahko podaljšal brez vsakršne skrbi o morebitni razvlečenosti, toda zaključiti kaj drugega, kot da je pred nami zrela in polnovredna animacija z močno didaktično noto in kredibilnim tolmačenjem zgodovinskega obdobja, pač ni na mestu, zatorej moram to simpatično stvaritev priporočiti v ogled prav vsakomur.

8/10

IMDb

27.09.2010

Jej, moli, ljubi

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Vnovičnega mesec dni trajajočega zanemarjanja bloga na žalost ne prekinjam z oceno posebej prepričljivega filma, je pa zato prepričljiva vsaj marketinška kampanja, ki dotični film na našem koncu propagira. Zijal sem z odprtimi usti, ko sem se ondan debelo uro pred predstavo komajda dokopal do, kakor se je zdelo, zlata vrednih kart in to na termin, ko sta bili predvajani dve projekciji hkrati. Papir je tekom filma pričakovano izgubil trofejni lesk, skoraj poltretjo uro dolga martra, posneta po memoarih ameriške pisateljice Elizabeth Gilbert, se je namreč izkazala za vse prej kot očiščevalno doživetje, ki pa, če ne drugega, krasno podčrtuje bedo kino sporeda v zadnjih tednih.

Tridejanka v ospredje peha uspešno in dobro situirano newyorško novinarko (Julia Roberts), ujeto v utripu vsakdana, ki se v iskanju smisla in eksistence za leto požene po svetu – jest v Italijo, molit v Indijo in ljubit na Bali. Nisem šovinist in zgodba o ženski, ki se skozi simbolne stopnje hedonizma, meditacije in lovljenja ravnotežja med predajanjem in samodržjem poskuša otresti zategnjenih arhetipskih spon in se v različnih družbah z različnimi vlogami trudi oblikovati novi, srečnejši jaz, je za moje pojme odlična platforma za interesantno in obravnave vredno tematiko, problem pa vidim v togem plastičnem okvirju, ki ga za namene moderacije stesa režiser in scenarist Ryan Murphy, saj se ta niti za trenutek ne prilega vsebini. Razvlečeno portretiranje v osnovi pretirano idealizira protagonistkino osebnost in preko meja dobrega okusa stereotipizira okolje, v katerega je postavljena, kar se rezultira v patetičnem moraliziranju, ki ga še nadalje stopnjuje tokrat izrazito slaba in neprepričljiva predstava Robertsove. Pohvalim tako lahko kvečjemu na čase koketen obrtni aranžma in v sivem povprečju zadušen doprinos posameznih akterjev stranskega ansambla, sicer pa Jej, moli, ljubi prej kot uokvirjena podoba travm in kompleksov sodobne ženske paradoksalno odzvanja kot Lawrence Arabski oholega feminizma, egocentričnosti in nestanovitnosti v odnosu do moškega.

4/10

IMDb