21.08.2010

Cesta

Objavljeno v Kritike 1-D avtor Jan G.

Ameriški pisatelj Cormac McCarthy je v sedmi sferi znan predvsem kot avtor romana Ni prostora za starce, ki sta ga brata Ethan in Joel Coen pred tremi leti pretopila v nepozabno cineastično mojstrovino istega imena, medtem ko v literarnem svetu bržčas najvišje kotira z romanom Cesta, ki je bil ovenčan s Pulitzerjevo nagrado in je pod taktirko Johna Hillcoata nedavno prav tako dobil mesto na celuloidnem traku. Producenti so avstralskega filmarja za režijo bojda pooblastili na rovaš poetično surove podobe njegovega skoraj kultnega vesterna Ponudba, čigar fatamorganična zgodba je plod domišljije znamenitega glasbenika Nicka Cavea, ki se pri Cesti podpisuje pod glasbeno podlago.

Zapis obtežujem s podatki, da bi nakazal ton, ki preveva film, kakor tudi da bi opozoril na vsebinsko preprostost zgodbe, saj ta glede na navedeno ni presenečenje; nepojasnjena kataklizma Ameriko transformira v prašno pustoto, po kateri jo maha shiran možak (Viggo Mortensen), ki se, ironično, lunatično upira ideji samomora in svojega stravmatiziranega sina (Kodi Smit-McPhee), izogibajoč se kanibalističnim plemenom, ki prečesavajo krajino, vleče proti jugu, tja dol, v obljubljeno deželo. Vceplja mu status poosebljenega upanja, celo božanstva, in ga uči o dobrem in zlem, o etiki in moralnem kodeksu, za katerega je očitno, da je v stvarnosti ostal zgolj privid, in ga v trpki agoniji naposled krši tud sam. In vendar, fantič je dovzeten, empatičen, občutljiv in neomadeževan ter v otroški iskrenosti in igrivi zvedavosti odgovorno sprejema vlogo nosilca mističnega ognja, ki je, kakor se zdi, za človeštvo zadnji žarek sonca.

Hillcoatova balada je gotovo ena najbolj otožnih in elegičnih predstavnic filmskega žanra postapokaliptičnih distopij, čigar primerke v zadnjem času srečate, kamor se obrnete; zmrdujoč nad vratolomnimi akcijskimi zablodami, kot je Marshallov Sodni dan, se raje pretika med motiviko Meirellesove Slepote, Shyamalanovega Dogodka in Darabontove Skrivnosti megle, ki korajžno študirajo človeško naravo in dehumanizacijo ob nenadnem razpadu družbe. Vendarle pa Cesta za razliko od njih ne trpi za sindromi vsebinske nesoglasnosti, tematske upehanosti in obrtne pretencioznosti, nego se z zdravo odmerjenimi akcijskimi vložki, ki služijo bolj elektrenju ozračja kot stopnjevanju zgodbe, in s slogovno enotnostjo zvočnosti in vizualizacije zbrano posveča melanholičnemu portretiranju oparjenega planeta ter se tako s širšega ekološkega in socialnega vidika približuje srhljivim in morastim napovedim zemeljske bodočnosti, ki pa jih, podobno kot Cuarón v Otrocih človeštva in kakor je v izdelkih te sorte tudi sicer navada, zaključuje plemenito in optimistično, s semenom človečnosti na dlani.

8/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

3 komentarjev

  1. filmoljub pravi:

    Se (spet) kar strinjava, tudi z oceno:

    http://filmoljub.blogspot.com/2010/02/road-2009.html

    22.08.2010 ob 08:14

  2. filmoljub pravi:

    Ups, sem spregledal, da si me že linkal – hvala. Sicer pa kot vedno sijajen zapis. Zdi se mi celo, da bi ta film utegnil biti med onimi, ki s časom zorijo in pridobivajo na veljavi; nemara celo preraste v eno bolj referenčnih postapokalips po Pobesnelem Maksu.

    p.s. Si morda videl Denzela oz. The Book of Eli? Jaz se kar ne morem pripraviti, da bi si ga ogledal do konca. Kakšen je tvoj vtis?

    22.08.2010 ob 15:57

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    The Book of Eli, točno, sem se ga tudi sam spravljal pogledat, pa je spodletelo. Sedaj torej dva iščeva motivacijsko besedo. :P

    22.08.2010 ob 16:14

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !