4.08.2010

Beli trak

Objavljeno v Kritike 1-D avtor Jan G.

Avstrijski auteur Michael Haneke slovi po zagonetnih moralkah, v katerih navadno ostro in efektno polemizira teror, nasilje in strah. Med njegove najodmevnejše in mednarodno najprepoznavnejše izdelke se uvrščajo Nenavadne igre, Učiteljica klavirja in Skrito, s pretresljivo dramo Beli trak, postavljeno v severnonemško vasico na predvečer prve svetovne vojne, pa Hanekejev opus ne dobiva le nove skladne figure, nego pravi monument njegovega večdesetletnega cineastičnega udejstvovanja.

Skozi zgodbo nas popelje pripoved zadržanega vaškega učitelja (Christian Friedel) o prečudnih peripetijah v odmaknjeni kmečki skupnosti, ki jo usmerjata pohlepni baron (Ulrich Tukur) in dosledni pastor (Burghart Klaussner). Šokantni misterij načnejo nepojasnjene okoliščine zdravnikove (Rainer Bock) nesreče pri jahanju, nadaljujejo pa tragična delovna nezgoda, neotesano trpinčenje baronovega sina (Fion Mutert) in bolestno izživljanje nad duševno prizadetim dečkom (Eddy Grahl). Medtem ko se vasica utaplja v strahu in sumničavosti, se v ospredje postopoma prebija zlovešča slika skrivnostnega zavezništva vaških otročajev.

Haneke si z dogajalnim prostorom pripravi večrazsežen poligon, v katerem na eni strani razkriva podobo avtoritativnega in konservativnega patrirarhalnega ustroja ter z njim povezane trde in kaznovalne vzgoje s stalnim vcepljanjem krivde in občutka manjvrednosti, na drugi pa subtilno razvija teme razredne in medrazredne hinavščine in netolerantnosti, ki jim botrujejo podeželska surovost, nevoščljivost in maščevalnost ter gosposka vzvišenost, prezirljivost in nesočutnost. Ko je prst naposled očitneje uperjen v otroško introvertiranost, agresivnost in izpirjenost, vse kaže na grozljivo rojstvo zla, film pa z obzirom na časovno umestitev postane miniaturni portret togosti in represivnosti nemške predvojne družbe, ki je po aluzijah sodeč pripeljala do pogubnega medvojnega vzpona nacistične ideologije in okrutnih grozodejstev druge svetovne vojne. Avtor s premišljeno karakterno kompozicijo medsebojno in večstransko uskljajuje provokativne premise in z domiselnimi simbolističnimi vinjetami podčrtuje svoja sporočila, predirljiv razvoj dogodkov pa ostro in dih jemajoče izpostavlja neizbežnost izkrivljene prihodnosti.

Hanekejev projekt se je bojda razvijal dobro dekado in bil uvodoma začrtan kot mini-serija, a je na koncu dobil formo zaokroženega celovečerca v trajanju poltretje ure, kar mu, če ne drugega, zagotavlja višjo izklicno umetniško ceno. Ta skokovito narašča s presojo poljubnega obrtnega aspekta, med katerimi gre v prvi vrsti izpostaviti domišljeno dramaturgijo, suvereno režijo in na več mestih izredno pomenljivo narativno izpeljavo, preveč pa se ne sme zanemarjati niti krasne črno-bele fotografije in taktne glasbene podlage, ki sta v celoti podrejeni sintezi srh vzbujajoče morbidnosti in anksioznosti. Iz teh razlogov lahko Beli trak označimo kot enega najprepričljivejših cineastičnih prispekov zadnjih let, ki po zanimivosti, kompleksnosti in dovršenosti brez težav parira famoznim pokrajinskim sagam, kot sta Bertoluccijevo Dvajseto stoletje in von Trierjev Dogville, ter Hanekeja, znanega kot zadržanega in antipopulističenega filmarja, končno postavlja na veliki oder in vnovič potrjuje njegove kvalitete.

9/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

2 komentarjev

  1. mrXfilm » Skrivnost v njegovih očeh pravi:

    [...] bi pogreval staro vprašanje, ali bi si nagrado bolj od Campanellinega izdelka zaslužil Hanekejev Beli trak, Audiardov Prerok ali kateri izmed ostalih dveh nominirancev, naj raje dregnem v paralelo med [...]

    12.08.2010 ob 20:53

  2. mrXfilm » Oskarji 2010 pravi:

    Tujejezični film, nominacija

    7.10.2010 ob 18:59

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !