Arhiv za mesec Avgust, 2010

21.08.2010

Cesta

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ameriški pisatelj Cormac McCarthy je v sedmi sferi znan predvsem kot avtor romana Ni prostora za starce, ki sta ga brata Ethan in Joel Coen pred tremi leti pretopila v nepozabno cineastično mojstrovino istega imena, medtem ko v literarnem svetu bržčas najvišje kotira z romanom Cesta, ki je bil ovenčan s Pulitzerjevo nagrado in je pod taktirko Johna Hillcoata nedavno prav tako dobil mesto na celuloidnem traku. Producenti so avstralskega filmarja za režijo bojda pooblastili na rovaš poetično surove podobe njegovega skoraj kultnega vesterna Ponudba, čigar fatamorganična zgodba je plod domišljije znamenitega glasbenika Nicka Cavea, ki se pri Cesti podpisuje pod glasbeno podlago.

Zapis obtežujem s podatki, da bi nakazal ton, ki preveva film, kakor tudi da bi opozoril na vsebinsko preprostost zgodbe, saj ta glede na navedeno ni presenečenje; nepojasnjena kataklizma Ameriko transformira v prašno pustoto, po kateri jo maha shiran možak (Viggo Mortensen), ki se, ironično, lunatično upira ideji samomora in svojega stravmatiziranega sina (Kodi Smit-McPhee), izogibajoč se kanibalističnim plemenom, ki prečesavajo krajino, vleče proti jugu, tja dol, v obljubljeno deželo. Vceplja mu status poosebljenega upanja, celo božanstva, in ga uči o dobrem in zlem, o etiki in moralnem kodeksu, za katerega je očitno, da je v stvarnosti ostal zgolj privid, in ga v trpki agoniji naposled krši tud sam. In vendar, fantič je dovzeten, empatičen, občutljiv in neomadeževan ter v otroški iskrenosti in igrivi zvedavosti odgovorno sprejema vlogo nosilca mističnega ognja, ki je, kakor se zdi, za človeštvo zadnji žarek sonca.

Hillcoatova balada je gotovo ena najbolj otožnih in elegičnih predstavnic filmskega žanra postapokaliptičnih distopij, čigar primerke v zadnjem času srečate, kamor se obrnete; zmrdujoč nad vratolomnimi akcijskimi zablodami, kot je Marshallov Sodni dan, se raje pretika med motiviko Meirellesove Slepote, Shyamalanovega Dogodka in Darabontove Skrivnosti megle, ki korajžno študirajo človeško naravo in dehumanizacijo ob nenadnem razpadu družbe. Vendarle pa Cesta za razliko od njih ne trpi za sindromi vsebinske nesoglasnosti, tematske upehanosti in obrtne pretencioznosti, nego se z zdravo odmerjenimi akcijskimi vložki, ki služijo bolj elektrenju ozračja kot stopnjevanju zgodbe, in s slogovno enotnostjo zvočnosti in vizualizacije zbrano posveča melanholičnemu portretiranju oparjenega planeta ter se tako s širšega ekološkega in socialnega vidika približuje srhljivim in morastim napovedim zemeljske bodočnosti, ki pa jih, podobno kot Cuarón v Otrocih človeštva in kakor je v izdelkih te sorte tudi sicer navada, zaključuje plemenito in optimistično, s semenom človečnosti na dlani.

8/10

IMDb

12.08.2010

Skrivnost v njegovih očeh

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Zgodba letošnjega dobitnika zlatega kipca za najboljši tujejezični celovečerec, argentinskega filma Skrivnost v njegovih očeh, je detektivska štorija, ki se izmenično odvija sredi sedemdesetih in koncem devetdesetih let. Benjamín Espósito (Ricardo Darín) je dolga leta služboval kot uradnik na sodišču v Buenos Airesu, ob nastopu penzije pa se nameni spisati roman o zagamanem primeru posilstva in umora mlade ženske (Carla Quevedo), ki mu še četrt stoletja kasneje ne da miru. Med njegovim spominjanjem, zbiranjem gradiva in poskusi pisateljevanja spočetka spoznavamo glavne akterje zgodbe, od Espósitovega zapitega kolega (Guillermo Francella) in spogledljive šefice (Soledad Villamil) do srčnega ljubimca ubitega dekleta (Pablo Rago) in njenega oboževalca ter domnevnega morilca (Javier Godino).

Nadaljevanje prinaša razvozlavanje umetelnega vozla raznolikih emocionalnih vezi med liki, ki sta ga enkratno osnovala filmar Juan José Campanella in avtor filmske predloge Eduardo Sacheri. Odvijanje napete vsebinske niti, ki se osredotoča na protagonistovo perspektivo srhljivega incidenta in dogodkov, povezanih z njim, tako z enega konca prinaša zapleten labirint, nasičen z intrigami in suspenzom, z drugega pa priročno tnalo, na katerem se izmenjujejo prenekateri motivi ljubezni in pravice, ki z zajetno mero simbolizma v ospredje potiskajo ostre moralne polemike, trpke eksistencialne dileme in mučna vprašanja družbenega statusa. Kompleksna slika, ki pri tem nastaja, je podkrepljena z obrtno bravuro, katere brezhibnost v največji meri potrjujeta drzna in suverena, a v nobenem segmentu prekipela režija ter odlično usklajevanje homogenega igralskega ansambla, pika na i pa so odlična kostumografija, scenografija in maska, ki nedvoumno poudarjajo časovno ločnico in mestoma čedno orišejo duh dob, v kateri je pripoved umeščena. Ni kaj, kategorija za najboljši tujejezični film je bila na letošnjih oskarjih zares natrpana s samimi presežnimi cineastičnimi izdelki, a raje, kot da bi pogreval staro vprašanje, ali bi si nagrado bolj od Campanellinega izdelka zaslužil Hanekejev Beli trak, Audiardov Prerok ali kateri izmed ostalih dveh nominirancev, naj raje dregnem v paralelo med neameriškimi kandidati in sekcijo za najboljši film ter brez kakršnekoli mržnje do hollywoodskih projektov ali sistematične glorifikacije vseh ostalih navržem pavšalno oceno o njihovi popolni kvalitativni primerljivosti.

8/10

IMDb

10.08.2010

Glasnik

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Glasnik je moralka o spopadanju ameriškega vojaka s posttravmatičnim sindromom iraške vojne, ki v ospredje peha zgovoren lik mladega operativca (Ben Foster), ki je po tragični peripetiji v boju poslan v domovino in tam premeščen v enoto za obveščanje svojcev o nesrečah vojakov. Videti je, da ga je življenje na fronti dodobra čustveno izmozgalo in le stežka se ponovno vklaplja v družbo, a si uteho kmalu poišče v ženi (Samantha Morton) enega izmed pokojnih vojakov, sčasoma pa razvije tudi pristno prijateljsko vez s svojim nadrejenim (Woody Harrelson). Ob tem na plan postopoma curljajo njegove trpke more iz vojnega vsakdana, ki se končujejo z razkritjem dramatične izkušnje, iz katere navkljub odlikovanjem ni izšel kot junak, pač pa kot ujetnik razjedajočih dvomov in psihičnih tegob.

Za režiserja Orena Movermana je Glasnik prvenec v tovrstni vlogi, saj se je v svetu filmske produkcije dosedaj preizkušal predvsem kot scenarist, po odpovedi nekaterih odmevnejših imen, ki so bila v igri za režijo, pa je tokrat dobil priložnost, da se dokaže tudi za kamero. Zaupani nalogi je brez dvoma kos in jo prav dobro opravi, a je na daleč jasno, da film bolj kot režija opredeljuje scenarij, ki ga je Moverman pripravil skupaj z Alessandrom Camonom; realizacija enkratne idejne zasnove, ki v protagonistu združuje perspektivo žrtve in priče gorja, je uvodoma vešča in ambiciozna, na žalost pa tekom filma bledi bodisi zavoljo premalo poudarjenih klimaksov bodisi zaradi pomanjkanja vsebinskih iztočnic, ki bi zvezno nadaljevale lucidno začrtan koncept. Bržčas se zato pozornost gledalca v večji meri preusmeri k opazovanju igralskih karakterizacij likov in pri tem v oči bode Harrelsonova prepričljiva interpretacija vase zavlečenega in kompleksov polnega poveljnika, ki v interakciji s Fosterjevo suvereno predstavo daje osnovo interesantnemu portretu introvertiranih posameznikov, ki drug v drugem najdeta zvestega in zaupanja vrednega tovariša. S končnega vidika tako tematska kompozicija sicer deluje kanec neusklajeno in neuravnovešeno, a lahko film zavoljo tehtnih premis kljub temu ocenimo kot povsem spodoben doprinos v zadnjem času ponovno popularnemu žanru vojnih dram in ga v več aspektih tudi na kvalitativnem nivoju spečamo z bolj prepoznavno Bombno misijo, kar se ne more šteti kot zanemarljiva pohvala.

6/10

IMDb

7.08.2010

Izvor

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Slišal sem ondan zbadljivo opazko, da je vzburjenje filmskih entuziastov okoli nove kreacije angleškega wunderkinda Christopherja Nolana primerljivo s kričečimi izbruhi najstnic ob premieri filma iz popularne vampirske sage. Neotesanosti navkljub gre primero oceniti kot tehtno in umestno, ozrite se vendar naokoli, in se povprašati o izvoru vsesplošne manije. Pogled na trendno krojačevo kolekcijo daje spodoben odgovor; zloglasni Izvor v eno sklaplja spektakularen portret razpetega protagonista, ki mu sledimo v Batmanovih novih oblačilih, in cikcakasto štorijo, reprezentirano v filmih Following, Memento in Skrivnostna sled, tako da je z mastno promocijsko zabelo vprašanje odziva filmske trume zares le retorične narave.

Pripoved preveva ideja o vdiranju v sanje drugih, kar pohlepnim šefom mogočnih korporacij omogoča zvito krajo važnih informacij iz podzavesti konkurenta. Z dobičkonosno obrtjo se s svojimi pajdaši bavi skrivnostni Cobb (Leonardo DiCaprio), čigar življenje pa je nasproti pričakovanjem vse prej kot z rožicami postlano; ob kiksu ga čaka krogla, onkraj dosegljivosti mala otroka, v podzavesti pa pokojna žena (Marion Cotillard). Izhod iz primeža poklicnega prekletstva mu naposled ponudi japonski industrijalec (Ken Watanabe), ki pa ne naloži le rutinske kraje, marveč mu zastavi nalogo, da v sanje novopečenega milijonarja (Cillian Murphy) zaseje absurdno idejo, da ta razpusti podedovan gospodarski imperij.

Kakor obelodani Cobb, smel podvig terja nevarno pot globoko v podzavest, predstavljeno s pretenciozno konvolucijo štirih nivojev sanj, kjer je vsak nivo labirint zase in se na vsakem čas pretaka počasneje. Zagoneten pripovedni poligon Nolan lušči sistematično in nazorno, prilagojeno najmanj zbranemu gledalcu v dvorani, ter tok dogajanja poganja z nabritimi akcijskimi figurami, za katerimi se skriva prenekater domiseln obrtni prijem, in zadovoljivo osnovanimi motivi protagonistovega razkola, ki zadevajo njegovo zmedeno podzavest, prepredeno z morami preteklosti in hrepenenji o svetli bodočnosti. Ob tem se vsebinski klobčič odvija s tečnim zanemarjanjem predstavitve in razvoja stranskih likov, kanček prenagljenim nizanjem klimaksov, kronično slogovno nedorečenostjo in hudo tematsko praznino, saj robustno interpretacijo sanj in zajedljivo vprašanje varljive realnosti prej ocenjujem kot Potemkinovo vas kakor mesnat preplet psihološke in filozofske snovi. Rekel bi, da Nolanu na čase zmanjkuje prostora pri trpanju svojega megalomanskega koncepta v normirane okvirje visokoproračunskega projekta ali pa je njegova idejna zasnova preprosto premalo domišljena, dekadi tesanja in piljenja navkljub.

Pa vendar še zdaleč ni vse tako klavrno, kot se kritično otepajoč navdušenih mnenj o presežnosti in prelomnosti izdelka naprezam naslikati. Slepomišil bi, če bi tajil, da je Nolanu z žanrskimi postavkami heista in misterija uspelo pretkano prikriti od vsega hudega zguncano šablono znanstveno-fantastičnega spektakla in požlahtniti njeno tvar, s kompleksnimi idejnimi zametki dodobra razvneti domišljijo gledalcev in le-te posredovati z vedrim in špasnim fluidom,  predvsem pa z relativno skromno in zadržano rabo računalniških efektov demonstrirati, da je dandanes še vedno moč sproducirati vratolomen filmski tobogan, ki ne izgleda kot digitalno zmanipulirana eksplozija konsumne koruze. In zavoljo tega me ob Izvoru konec koncev ni sram zamaknjeno zavzdihniti kot raznežena najstnica ob pogledu na postavnega krvosesa.

8/10

IMDb

4.08.2010

Beli trak

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Avstrijski auteur Michael Haneke slovi po zagonetnih moralkah, v katerih navadno ostro in efektno polemizira teror, nasilje in strah. Med njegove najodmevnejše in mednarodno najprepoznavnejše izdelke se uvrščajo Nenavadne igre, Učiteljica klavirja in Skrito, s pretresljivo dramo Beli trak, postavljeno v severnonemško vasico na predvečer prve svetovne vojne, pa Hanekejev opus ne dobiva le nove skladne figure, nego pravi monument njegovega večdesetletnega cineastičnega udejstvovanja.

Skozi zgodbo nas popelje pripoved zadržanega vaškega učitelja (Christian Friedel) o prečudnih peripetijah v odmaknjeni kmečki skupnosti, ki jo usmerjata pohlepni baron (Ulrich Tukur) in dosledni pastor (Burghart Klaussner). Šokantni misterij načnejo nepojasnjene okoliščine zdravnikove (Rainer Bock) nesreče pri jahanju, nadaljujejo pa tragična delovna nezgoda, neotesano trpinčenje baronovega sina (Fion Mutert) in bolestno izživljanje nad duševno prizadetim dečkom (Eddy Grahl). Medtem ko se vasica utaplja v strahu in sumničavosti, se v ospredje postopoma prebija zlovešča slika skrivnostnega zavezništva vaških otročajev.

Haneke si z dogajalnim prostorom pripravi večrazsežen poligon, v katerem na eni strani razkriva podobo avtoritativnega in konservativnega patrirarhalnega ustroja ter z njim povezane trde in kaznovalne vzgoje s stalnim vcepljanjem krivde in občutka manjvrednosti, na drugi pa subtilno razvija teme razredne in medrazredne hinavščine in netolerantnosti, ki jim botrujejo podeželska surovost, nevoščljivost in maščevalnost ter gosposka vzvišenost, prezirljivost in nesočutnost. Ko je prst naposled očitneje uperjen v otroško introvertiranost, agresivnost in izpirjenost, vse kaže na grozljivo rojstvo zla, film pa z obzirom na časovno umestitev postane miniaturni portret togosti in represivnosti nemške predvojne družbe, ki je po aluzijah sodeč pripeljala do pogubnega medvojnega vzpona nacistične ideologije in okrutnih grozodejstev druge svetovne vojne. Avtor s premišljeno karakterno kompozicijo medsebojno in večstransko uskljajuje provokativne premise in z domiselnimi simbolističnimi vinjetami podčrtuje svoja sporočila, predirljiv razvoj dogodkov pa ostro in dih jemajoče izpostavlja neizbežnost izkrivljene prihodnosti.

Hanekejev projekt se je bojda razvijal dobro dekado in bil uvodoma začrtan kot mini-serija, a je na koncu dobil formo zaokroženega celovečerca v trajanju poltretje ure, kar mu, če ne drugega, zagotavlja višjo izklicno umetniško ceno. Ta skokovito narašča s presojo poljubnega obrtnega aspekta, med katerimi gre v prvi vrsti izpostaviti domišljeno dramaturgijo, suvereno režijo in na več mestih izredno pomenljivo narativno izpeljavo, preveč pa se ne sme zanemarjati niti krasne črno-bele fotografije in taktne glasbene podlage, ki sta v celoti podrejeni sintezi srh vzbujajoče morbidnosti in anksioznosti. Iz teh razlogov lahko Beli trak označimo kot enega najprepričljivejših cineastičnih prispekov zadnjih let, ki po zanimivosti, kompleksnosti in dovršenosti brez težav parira famoznim pokrajinskim sagam, kot sta Bertoluccijevo Dvajseto stoletje in von Trierjev Dogville, ter Hanekeja, znanega kot zadržanega in antipopulističenega filmarja, končno postavlja na veliki oder in vnovič potrjuje njegove kvalitete.

9/10

IMDb