29.07.2010

Skriti zaliv

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

O priljubljenosti trenda dokumentarnih celovečercev, prepredenih z akcijo in nabritim dogajanjem, priča dejstvo, da je tudi letošnji izbranec ameriške filmske akademije, kritičen in neobrzdan Skriti zaliv režiserja Louieja Psihoyosa, ukrojen po izrazito suspenznem žanrskem konceptu. Objekt zanimanja pa je tokrat povsem drugačne narave kot lani; film razpihuje žgočo polemiko lovljenja delfinov v japonskem obmorskem mestecu Taiji, kamor se s skupino snemalcev in aktivistov odpravi Ric O’Barry, vodilni dreser delfinov, ki so navduševali v znameniti televizijski seriji Flipper iz šestdesetih let. Prostovoljci bi radi dokumentirali okrutno pobijanje živali v zloglasnem, strogo varovanem zalivu, njihove mrzlične priprave in napeti poskusi snemanja in izogibanja varnostnim preprekam pa se prepletajo z navajanjem obtožujočih podatkov v zvezi z japonsko samovoljno ribiško politiko in spretnim podajanjem portreta pobitega skesanca, ki je z urjenjem delfinov posredno zanetil brezglavo popkulturno norijo in dobičkonosno trgovino z živalmi.

Presenečen sem, kako vešče je dokumentarec zmontiran in kako zvito je izpeljan, a naj to ne izzveni kot pohvala, raje kot ogorčenje in prezir. Maske humanosti in okoljske zavednosti ustvarjalcev so prosojne, za njimi pa odsevajo podobe hipokritske agitatorske kampanje, ki z mastnimi provokacijami in neotesanimi obsodbami neupravičeno kliče po pozornosti ter premeteno izkorišča gledalčevo percepcijo delfinov kot ljubkih in občutljivih bitij. Skriti zaliv je gotovo ena najbolj mojstrsko zastavljenih filmskih manipulacij zadnjih let, prodorna lupina je namreč nasičena zgolj s praznimi in nepovezanimi argumenti, v napačne smeri uprerjenimi kazalci ter neutemeljenimi pridigami o nemoralnem, neetičnem in neekološkem ravnanju ribičev in za ribolov pristojnih organov. Ne razumite napak, seveda gre o neoporečnosti njihove dejavnosti in politike odkrito dvomiti, toda ozkogled in enostranski pristop, ki se ga vseskozi poslužujejo ustvarjalci, da bi z ničvrednim blatenjem in primitivizacijo očrnili ekonomsko dejavnost v vseh segmentih filma očitno nerazumljene kulture, je naravnost podel, nečimrn in licemerski. Izdelku v več pogledih spodleti predstaviti realno sliko problematike plenjenja morskih sesalcev in s senzacionalističnim tonom v meni ne vzbuja drugega kot odpor, gledalce, šokirane in zgrožene nad krvavimi zaključnimi prizori, pa pozivam k tehtnemu razmisleku o izvoru zrezka, ki so ga prežvečili za kosilo, in podrobni analizi njegove ustaljene poti do lačnih ust.

3/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. mrXfilm » Oskarji 2010 pravi:

    Celovečerni dokumentarec, oskar

    29.07.2010 ob 17:48

  2. filmoljub pravi:

    Kaj takega. :/ Sicer pa trend kvazidokumentaristične manipulacije, ki ga je tako hvaležno pograbil M. Moore, očitno dobiva skrajnostne oblike.

    29.07.2010 ob 18:08

  3. paucstadt paucstadt pravi:

    No takole :) Tudi sam sem film pljunil in ga uvrstil med patrone. Ni mi bil všeč, povsem odvečen in tečen. Lepo, da si tu deliva mnenje, saj svojega niti nisem želel preveč poudarjati, ker sem se bal delfinoljubih ljudi, ki filmu aplaudirajo zgolj zaradi dejstva, da je govora o teh vodnih sesalcih. Slab doku, zelo slab. Bravo Jan!

    29.07.2010 ob 20:08

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    No, interesantno, mimogrede sem naletel na podatek, da je danes dan delfinov, ki ga v Piranu obeležujejo s pestrim programom, med drugim tudi projekcijo Skritega zaliva. Čeravno se s sporočilom dokumentarca nikakor ne strinjam, pa je z drugega konca spoznavanje z delfini in njihovo vlogo v ekosistemu nadvse dobrodošlo in primorski projekt se mi zdi vsekakor hvale vreden. V branje priporočam tudi intervju na strani RTV-ja in brskanje po spletni strani o delfinih v slovenskem morju.

    31.07.2010 ob 10:23

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !