Arhiv za mesec Julij, 2010

31.07.2010

Samski moški

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Celovečerni prvenec modnega guruja Toma Forda, posnet na podlagi istoimenskega romana Christopherja Isherwooda, pomenljivo pospremi dan v življenju introvertiranega angleškega profesorja (Colin Firth) na delu v Los Angelesu. Pišejo se šestdeseta in urejeni samec se utaplja v spominih na tragično preminulega partnerja (Matthew Goode), medtem ko mu sedanjost razen nostalgičnih večerov z zdolgočaseno prijateljico (Julianne Moore) in odkritih koketiranj radovednega študenta (Nicholas Hoult) ne prinaša prav ničesar poživljajočega. Bodočnost je negotova; izpraznjena pisarna, novi naboji za zaprašen revolver in še kaj niso optimističen obed.

Pozna se, da je Ford po profesiji modni kreator, njegov izdelek se namreč ponaša s prefinjenim aranžmajem, ki sijajno ujame estetiko dobe in ga odločilno zaznamuje silna občutljivost za vsakršen detajl, kar se odraža v do potankosti izpiljeni scenografiji, čedni kostumografiji, kristalno čisti fotografiji in melodični glasbeni podlagi. Pa kljub temu je obrtni perfekcionizem vsaj kanec postavljen ob bok, ko se filmu posvetimo še s tematskega aspekta, zakaj naravnost imenitna je pahljača eksistencialnih in družbenih tem, ki se razgrinja tekom melodramatične pripovedi. Firth z dovršenimi igralskimi figurami lucidno ujame protagonistov preboj iz resignacije in brezizhodnega obupa do nenadnega življenjskega razsvetljenja, Ford pa z blago humorno obarvanim tonom in posrečenimi dovtipi, ki jih polaga na jezike likov, poskrbi, da drama ne zdrsne do sfer samonamenskega dekorja. Na morebitne ugovore o dolgočasnosti in razvlečenosti se ne oziram.

7/10

IMDb

29.07.2010

Skriti zaliv

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

O priljubljenosti trenda dokumentarnih celovečercev, prepredenih z akcijo in nabritim dogajanjem, priča dejstvo, da je tudi letošnji izbranec ameriške filmske akademije, kritičen in neobrzdan Skriti zaliv režiserja Louieja Psihoyosa, ukrojen po izrazito suspenznem žanrskem konceptu. Objekt zanimanja pa je tokrat povsem drugačne narave kot lani; film razpihuje žgočo polemiko lovljenja delfinov v japonskem obmorskem mestecu Taiji, kamor se s skupino snemalcev in aktivistov odpravi Ric O’Barry, vodilni dreser delfinov, ki so navduševali v znameniti televizijski seriji Flipper iz šestdesetih let. Prostovoljci bi radi dokumentirali okrutno pobijanje živali v zloglasnem, strogo varovanem zalivu, njihove mrzlične priprave in napeti poskusi snemanja in izogibanja varnostnim preprekam pa se prepletajo z navajanjem obtožujočih podatkov v zvezi z japonsko samovoljno ribiško politiko in spretnim podajanjem portreta pobitega skesanca, ki je z urjenjem delfinov posredno zanetil brezglavo popkulturno norijo in dobičkonosno trgovino z živalmi.

Presenečen sem, kako vešče je dokumentarec zmontiran in kako zvito je izpeljan, a naj to ne izzveni kot pohvala, raje kot ogorčenje in prezir. Maske humanosti in okoljske zavednosti ustvarjalcev so prosojne, za njimi pa odsevajo podobe hipokritske agitatorske kampanje, ki z mastnimi provokacijami in neotesanimi obsodbami neupravičeno kliče po pozornosti ter premeteno izkorišča gledalčevo percepcijo delfinov kot ljubkih in občutljivih bitij. Skriti zaliv je gotovo ena najbolj mojstrsko zastavljenih filmskih manipulacij zadnjih let, prodorna lupina je namreč nasičena zgolj s praznimi in nepovezanimi argumenti, v napačne smeri uprerjenimi kazalci ter neutemeljenimi pridigami o nemoralnem, neetičnem in neekološkem ravnanju ribičev in za ribolov pristojnih organov. Ne razumite napak, seveda gre o neoporečnosti njihove dejavnosti in politike odkrito dvomiti, toda ozkogled in enostranski pristop, ki se ga vseskozi poslužujejo ustvarjalci, da bi z ničvrednim blatenjem in primitivizacijo očrnili ekonomsko dejavnost v vseh segmentih filma očitno nerazumljene kulture, je naravnost podel, nečimrn in licemerski. Izdelku v več pogledih spodleti predstaviti realno sliko problematike plenjenja morskih sesalcev in s senzacionalističnim tonom v meni ne vzbuja drugega kot odpor, gledalce, šokirane in zgrožene nad krvavimi zaključnimi prizori, pa pozivam k tehtnemu razmisleku o izvoru zrezka, ki so ga prežvečili za kosilo, in podrobni analizi njegove ustaljene poti do lačnih ust.

3/10

IMDb

24.07.2010

Pisatelj v senci

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Z obzirom na njegovo nastajanje konspirativni triler Pisatelj v senci sam po sebi kliče k ogledu; na eni strani sveti podatek, da je bil posnet na podlagi provokativnega aktualno političnega romana Roberta Harrisa, na drugi še vedno glasno odmeva aretacija režiserja Romana Polanskega, ki je postprodukcijo filma po sili razmer usmerjal kar iz hišnega pripora. Ker pa mnoge filmofile popularne knjižne predloge in rumeni tisk posebej ne vzdražijo, velja pridati, da je Polanski letošnji dobitnik berlinskega srebrnega medveda za režijo; toda tudi na tem mestu se utegnejo pojaviti polemike in šikaniranja o objektivnosti nagrade, zato se raje hitro obrnimo k filmu samemu.

Zgodba sledi nerenominiranemu, a produktivnemu in sposobnemu pisatelju (Ewan McGregor), ki petičnežem pomaga pri ustvarjanju njihovih patetičnih in nališpanih avtobiografij. Ko ga najame slovita angleška založba, da bi nadomestil pokojno oprodo bivšega britanskega premierja (Pierce Brosnan), se za trenutek zazdi, da mu je sekira padla v med, a tekom priprav na pisanje državnikovih memoarov se mu postopoma odkriva škandalozna politična zarota in nad njim se pričnejo zbirati vse temnejši oblaki. Da je mera polna, haaško sodišče za vojne zločine zoper bivšega premierja izda obtožnico, ki ga bremeni protipravnih dejanj v zloglasni vojni proti terorju, kar pomeni, da se naivni pisatelj naenkat znajde sredi navzkrižnega ognja s pomembnimi podatki o premierovi španoviji z ameriško obveščevalno službo.

Že na daleč se vidi, da je triler mojstrsko napravljen; Polanski v navezi s Harrisom, ki je neposredno sodeloval pri ustvarjanju filma, poskrbi za imenitno narativno izpeljavo, ki zagotovi suspenzno stopnjevanje ritma vse do efektnega epiloga, pri tem pa vešče adaptira prvine romana à clef ter provokativno poudarja v predlogi načete aluzije na britansko zunanjepolitično predanost ameriškim interesom pod taktirko nekdanjega premierja Tonyja Blairja. Vrtiljak spletk in intrig, na katerega je obešen protagonist, je v maniri najboljših političnih misterijev morbiden in tesnoben, k zlovešči tenziji pa poleg pripovednega sloga in temačne scene veliko prispeva tudi McGregorjeva doživeta karakterizacija iznajdljivega, a dramatično ujetega junaka ter kvalitetna predstava stranskega ansambla, ki lucidno pooseblja like z nerazločljivimi obraznimi maskami. Kritično rečeno resda pogrešam kak smel in inovativen ustvarjalni prijem, ki bi vsaj za trenutek razpihnil suvereno, a na čase monotono obrtno rutino, pa vendar se gre pod črto tovrstnim opazkam izogniti in zapisati ni kaj drugega, kot da je pred nami gledljiv, inteligenten in vseskozi napet žanrski primer.

7/10

IMDb

22.07.2010

Greva

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Simpatični detour priznanega angleškega cineasta Sama Mendesa z nevpadljivim in ne preveč posrečenim slovenskim prevodom je zgodba o zaljubljenem paru, Burtu (John Krasinski) in Veroni (Maya Rudolph), ki v svojih tridesetih pričakujeta prvorojenko. Neustaljena, neizkušena in finančno nepreskrbljena špekulirata na pomoč Burtovih staršev (Catherine O’Hara in Jeff Daniels) iz Kolorada, ki pa na njuno presenečenje napovesta odhod v Evropo. Odločita se, da si dom poiščeta drugje in mahneta jo na izlet širom po Ameriki k starim znancem in prijateljem, da bi našla primerno okolje za vzgojo svojega otroka. Kljub navidezni neplodnosti in naivnosti njunega popotovanja ju to sooči z vprašanji lastne identitete ter ju ob srečanjih z bolj ali manj ekscentričnimi pogledi znancev na starševstvo postopno usmerja k pomembni ugotovitvi, da si mora dom vsak po svojih željah urediti sam.

Hitro postane jasno, da je Greva precejšen odmik iz Mendsovih dosednjih ustvarjalnih okvirjev. Zračnejša in veliko manj zapletena narativna kompozicija, kot smo jih vajeni, se z lahkotno ironičnim tonom sijajno poda svobodnjaškim maniram žanrskega filma ceste, ki mu Mendes z vpeljevanjem interesantnih likov, ki se izmenjaje vklapljajo v doživetja glavnih protagonistov, tudi konceptualno nadvse zvesto sledi. Na drugi strani bi bilo napak reči, da se avtor oddaljuje od svojih ustaljenih tematskih premis, ni namreč težko ujeti vzporednic prav z njegovo zadnjo študijo ameriškega predmestja, Krožno cesto, kar pomeni, da nam je v obed ponovno ponujen izostren, občutljiv in izredno pronicljiv portret mladega para na križišču mladostne brezbrižnosti in odgovornosti, ki jih prinaša družina. Vendarle pa se darežljivost filma v celoti ne skriva le v avtorjevem lucidnem poigravanju s slogom in na mestu je izpostaviti še druge atribute te iskrive in dopadljive komične drame, v prvi vrsti duhovit scenarij Davea Eggersa in Vendele Vida, všečno karakterno igro glavnih akterjev pa nezanemarljiv karikaturni doprinos stranskih igralcev ter nenazadnje tudi omamno fotografijo in okusno izbrano glasbeno podlago. Morebiti bi nerazpoloženega gledalca utegnil zmotiti kanček predvidljiv tok in konvencionalen razplet, a sam vztrajam pri mnenju, da je Greva sila samovoljen in svojeglav filmski bonbon, ki predstavlja prijetno, a žal spregledano presenečenje, ki sem ga tudi zato dolžan na vsak način priporočiti v ogled.

7/10

IMDb

20.07.2010

Alica v Čudežni deželi

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Režiserja Tima Burtona poznamo po dobro začinjenih cineastičnih mineštrah, ki sestavine navadno črpajo iz bolj ali manj znanih literarnih predlog, a ne glede na to z žgečkljivim vonjem in nenavadnim okusom po pravilu nosijo močan avtorski pečat. Kakopak ni nič drugače z adaptacijo pravljičnih zgodb izpod peresa Lewisa Carrolla, obče znane Alice v čudežni deželi in njene manj prepoznavne kontrastne inačice Skozi zrcalo, ki opiše pobeg devetnajstletne Alice (Mia Wasikowska) iz zapete in konforme viktorijanske zabave v raztreseni in kaotični Spodnji svet. Odkar je temu s svojo zlobo in napuhom zavladala Rdeča kraljica (Helena Bonham Carter), ustrahovani prebivalci čakajo na izpolnitev prerokbe in prihod dekleta, ki bo ugnalo kraljičino zloveščo pošast, zato na zmedeno Alico polagajo vse svoje upe. Mlada in neodločna deklina mora tako ob pomoči Norega klobučarja (Johnny Depp) in njegovih somišljenikov prijeti kraljevi meč in v dobrobit sebe in čudežnega sveta izpolniti nalogo, ki ji je bila usojena.

Potrebno je poudariti, da je Burtonov film prava obrtna mojstrovina. Posnet pred zelenim zaslonom, kombiniran z računalniško animacijo in naknadno pretopljen iz običajnega v tridimenzionalni format skupaj z avtorjevim ekstravagantnim umetniškim slogom, ki često meji na popolno bizarnost in grotesknost, predstavlja več kot imenitno vizualno poslastico inovativnosti lačnemu gledalcu. Korak z Burtonovo vizijo živopisanega, šegavega in ljubko trčenega sveta uspe brez težav držati njegovemu preizkušenemu ansamblu, kakor tudi dobro izbranim nabornikom, med katerimi gotovo izstopa Wasikowska s suvereno upodobitvijo protagonistkinega osebnostnega zorenja. Kljub lucidno zamišljeni in v filmu prepričljivo izpeljani osnovni premisi dekletove emancipacije in osamosvajanja pa se ne morem otresti občutka, da prav na vsebinskem nivoju Burton s svojo scenaristično ekipo doživlja največji krč, zakaj zdi se, da fabula le linearno poravnava neurejene koščke Carrollove pripovedi in precej umetno povezuje špasne peripetije nevsakdanjih likov, na žalost pa ne prinaša ničesar izrazito dramatičnega in klimaktičnega. Bržčas hudomušna karakterna štorija, ki jo ponuja film, marsikomu zadostuje in strinjati se moram, da nemara celo predstavlja najboljši približek idealu ekranizacije Carrollovih knjig, pa vendar me jezik premočno srbi, da ne bi dodal, da so nekatera Burtonova prejšnja dela najzgovornejši dokaz, da taka oživitev pač ni avtorjev končni domet.

7/10

IMDb