Arhiv za mesec April, 2010

26.04.2010

Triaža

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Danis Tanović je obče znan po trpkih impresijah in bolečih perspektivah triletne bosanske vojne, ki so največjo odmevnost dosegle leta 2001 v njegovem celovečernem debiju Nikogaršnja zemlja, na mestu pa je nemara opozoriti tudi na bridko in manj znano vinjeto, ki jo je leto pozneje prispeval k žalnemu omnibusu o enajstem septembru. Tokrat nam bosanski režiser posreduje vojno dramo, ki je deloma umeščena v iraški Kurdistan, kamor se koncem osemdesetih let napotita fotografska kolega in prijatelja Mark (Colin Farrell) in David (Jamie Sives). Prvi je zaletave in impulzivne narave, drugi previdnejši in razsodnejši, kar ju v nevrotičnem ozračju ob dokumentiranju triaž kurdskega krvniškega zdravnika (Branko Đurić) porine vsaksebi. Ko se Mark po nesreči, v kateri se za las izogne tragični usodi, izčrpan vrne domov, je presenečen, da Davida ni na spregled, pozorno dekle (Paz Vega) pa zapazi spremembe v njegovem vedenju, zato se obrne na svojega odtujenega dedka in izkušenega psihiatra (Christopher Lee) v upanju, da bo Marku zlezel pod kožo in ugotovil, kaj se je v vojni coni zares zgodilo.

Tanovićeva študija posttravmatičnega stresa temelji na istoimenskem romanu ameriškega vojnega dopisnika Scotta Andersona in ambiciozno načenja moralno etične dvome in polemike, s katerimi se srečuje in spopada posameznik v vojni. Na žalost moram zapis nadaljevati s kritiko, da potencial zasnove v nezanemarljivi meri izvisi na rovaš neprepričljivo komponiranega scenarija, ki osrednji zgodbi glavnega protagonista nedovršeno, furijasto in plastično pripenja vidike stranskih likov ter film na ta način prikrajša za precejšnjo tematsko ostrino in širino. Grenko razočaranje bodri igralska predstava Colina Farrella, ki resnično sijajno upodobi introveriranost psihološko odrevenelega fotoreporterja ter s tem pripravi odlično izhodišče za emocionalno silovit, pa tudi narativno vešče izpeljan preobrat v zgodbi. K popustljivejši presoji filma me nadalje napeljuje luciden obrtni slog, v prvi vrsti zaznamovan z grintavo fotografijo in nedistanciranimi prizori vojne, tako da se mi naposled izdelek vendarle zdi pravično tretirati kot spodoben in interesanten doprinos žanru vojnih dram, ki si ga lahko gledalec z razpihovanjem neizpeljanih tematskih iztočnic po svoji meri dodatno poglobi.

7/10

IMDb

25.04.2010

Šola za življenje

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Toplo sprejeta drama danske režiserke Lone Scherfig z naslovom Šola za življenje je zasnovana na memoarih angleške novinarke Lynn Barber in izpoveduje zgodbo odraščajočega dekleta v konzervativni Angliji z začetka šestdesetih let. Punca po imenu Jenny (Carey Mulligan) prihaja iz zapete in izobražene predmestne familije in se pridno pripravlja na zaključne izpite, ki ji lahko zagotovijo prestižen študij na Oxfordu, nakar ji lepega dne pot prekriža polikan in izbranih besed poln šarmer (Peter Sarsgaard). Malodane dvakrat starejši snubec si okoli prsta prebrisano ovije njenega strogega in pokroviteljskega očeta (Alfred Molina), mladenko pa vpelje v družbo svojega malopridnega pajdaša (Dominic Cooper) in njegove puhloglave priležnice (Rosamund Pike) ter s petičnimi družabnimi večeri podžge njene uživaške sanjarije in prebujajoč mladostniški uporniški duh. A kakor kakopak kaj kmalu spozna speljana najstnica, se za fasadami blišča in glamurja skriva kriva konstrukcija, s katero se mora sprijazniti ali pa jo še pravi čas podreti.

Film je vsekakor prijeten in na ogled vabljiv, tematsko pa zimzeleno aktualen. Režiserka s slogovnim pridihom francoskega novega vala gladko drsi skozi pripoved, ki čedno oriše Jennyjino metamorfozo iz naivnega in nevednega dekleta v razsodno in zrelo mladenko, igralski ansambel je od prvega do zadnjega člena suveren, prepričljiv in dopadljiv, nič kaj drugega kot pohvale pa gredo tudi scenaristu Nicku Hornbyju, ki je s primernimi poudarki spretno zloščil in kompaktificiral avtobiografsko zasnovo. Pa vendar, karte na mizo, hlastajočega za avtentičnostjo in ustvarjalno drznostjo me ob ogledu filma nerodno davi občutek utesnjenosti in ukalupljenosti, zakaj le beg pred resnico je, da Šola za življenje ni opazno šablonski pretres raznoterih in prepogosto videnih cineastičnih vzorcev pubertetne vihravosti. Pod črto je tako treba priznati, da film na gledalca pozitiven vtis napravi predvsem z ličnim aranžmajem in koketnim dekorjem, na srečo pa njegove voljnosti po omami ne kaznuje s klišeji, nego jo nagradi s sicer romantizirano, a stvarnost zvesto izpovedujočo sliko zložno liberalizirane Anglije.

7/10

IMDb

3.04.2010

Zlovešči otok

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Nov izdelek Martina Scorseseja, čudežnega otroka novega Hollywooda, ki si je sloves filmske ikone pridobil s presežki, kot so Taksist, Pobesneli bik in Dobri fantje, oskarja pa, kot veste, izposloval šele pred tremi leti z rimejkom Dvojna igra, je štorija o zastrašujočem otoku ob obali Bostona, na katerem je locirana skrbno varovana psihiatrična bolnišnica za zloglasne zločince z omračenim umom. Ob izginotju pacientke v letu 1954 tja napotijo zveznega šerifa, sumničavega, nevrotičnega in čustveno izmozganega vdovca Teddyja Danielsa (Leonardo DiCaprio), ki s svojo novopečeno oprodo (Mark Ruffalo) ne pristane na lepo besedičenje skrivnostnega predstojnika oddelka za psihiatrijo (Ben Kingsley) in v zloveščem neurju lakomno zagrize v nevsakdanji primer.

Scorsese v zadušljivem gotskem ozračju in predirljivi zvočnosti protagonista požene po noirovski spirali, zgodba pa v ostrem suspenzu iz minute v minuto dobiva nove interpretacije, ki se v duhu kolektivne povojne paranoje zdaj naslanjajo na orwellovsko postrojevanje družbe in eksperimentalno lobotomiranje zapornikov, spet drugič pa z vidika posameznika namigujejo na halucinogene osebnostne deviacije, ki jim botrjujejo emocionalni pritiski, travmatična preteklost in goreča sla po maščevanju. V labirintu pomenske večstranosti, nedoumljivosti in nedorečenosti do izraza prihaja tako režiserjeva obrtna izmojstrenost kot njegove stalne tematske note o mačizmu, nasilju in krivdi, tako da Zlovešči otok večji del ustvarja vtis svežega izvenserijskega izdelka z močnim avtorskim pečatom.

Toda zgodi se, da je film s šablonskim preobratom v zaključnem stadiju silno nerodno strpan v tesne in konvencionalne žanrske okvirje, za kar gre v prvi vrsti morebiti res kriviti predlogo Dennisa Lehanea, ki kljub pronicljivem slogu ne premore vsebinske lucidnosti pisateljevega prejšnjega romana Skrivnostna reka, a pošteno je pod prste pogledati tudi Scorseseju in scenaristu Kalogridisu, ki narativno kompozicijo slabo pripravita na nenaden epilog in v samem zaključku precej posiljeno navržeta novo iztočnico v na moč ohlapni zvezi s poprejšnjo vsebino. Moj obziren napotek gledalcu v tem kontekstu promovira prepuščanje srh vzbujajoči atmosferi efektnega misterija in svari pred pretiranim obremenjevanjem s tokom pripovedi, ki lahko resnici na ljubo konkretno skali sicer kvalitetno in poživljajoče filmsko doživetje.

7/10

IMDb