31.03.2010

Prerok

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Kriminalna drama Prerok francoskega cineasta Jacquesa Audiarda je film surovega videza in ostre interpretacije življenja v jetniški družbi. Govori o mladem Arabcu (Tahar Rahim), ki se med služenjem šestletne zaporne kazni znajde pod okriljem zloglasnega kaznjenca in šefa korzijske mafije (Niels Arestrup) ter tekom let postane njegova desna roka. Mladenič je bistre glave in se hitro prilagodi vsaki situaciji, postopno pa na lastno pest osnuje tudi svojo zaporniško mrežo in se naposled iztrže iz represivnega jarma izkoriščevalskega mafijca.

Film je v malho pospravil številne prestižne nagrade in si na ta način izposloval spodobno publiciteto, ki mu glede na visoko kvalitativno vrednost brez dvoma pritiče. Kljub klasični žanrski fabuli Audiard pripoved z obrtno veščostjo požene v napet in razburljiv drnec, ki mu ga s širokim igralskim potencialom talentiranega Rahima, izpiljenim performansom Arestrupa in dobro vodljivim stranskim ansamblom ni težko vzdrževati. A večje navdušenje kot ob gledljivem vsebinskem konstruktu se poraja ob pogledu na fenomenalno socialno upodobitev podtalnega zaporniškega manevriranja in taktiziranja. Raskav realistični slog z brutalno silo frontira neizprosnost jetniškega vsakdana in na oko stvarno naslika podobo pretkanega ščitenja lastnih interesov ter srditega boja za moč in prevlado, ki se često bije tudi onkraj zaporniških zidov.

Tako po tematski kot obrtni plati je film povsem naravno primerjati z Garronejevo grobo adaptacijo romana Gomora, s katero ga poleg seciranja kriminalnih kanalov in ohlapno naravnane simbolike druži še nagib k naturalističnemu retuširanju hollywoodskih romantiziranih klasik, v tem slučaju zaporniških epopej, kot so Sturgesov Veliki pobeg, Rosenbergov Hladnokrvni Luke in Darabontova Kaznilnica odrešitve. Preroka v tem kontekstu ne bi bilo napak podnasloviti kot Kaznilnica streznitve, kar kakopak pravim v šali, povsem zares in brez heca pa trdim, da Audiardov izdelek ob boku z McQueenovo Lakoto, Refnovim Bronsonom in nenazadnje Hierschbieglovim Eksperimentom jasno kaže, da je obravnava zaporniških tem na evropski filmski sceni zadnja leta vsaj tako interesantna in efektna kot tista onkraj luže.

8/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

5 komentarjev

  1. filmoljub pravi:

    O dobro, si me opomnil, da si moram Lakoto in Bronsona še ogledati. Predvsem pa že nekaj časa razmišljam o lestvici ali kompilaciji teh jetniških dram — mogoče bi jih lahko celo delili v tiste o “pobegu iz zapora” ter tiste o “življenju v zaporu”. :)

    2.04.2010 ob 12:50

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Bo držalo, čeprav je nemalo predstavnikov, ki bi spadali na eno in drugo stran. No, jaz sem jih vse nonšalantno zmetal v isti koš. :)

    2.04.2010 ob 19:04

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Bronson mi je bil veliko bolj všeč.

    3.04.2010 ob 20:40

  4. mrXfilm » Skrivnost v njegovih očeh pravi:

    [...] ali bi si nagrado bolj od Campanellinega izdelka zaslužil Hanekejev Beli trak, Audiardov Prerok ali kateri izmed ostalih dveh nominirancev, naj raje dregnem v paralelo med neameriškimi kandidati [...]

    12.08.2010 ob 22:34

  5. mrXfilm » Oskarji 2010 pravi:

    Tujejezični film, nominacija

    7.10.2010 ob 19:00

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !